Andreja Tasič: Negotovost nas povsem razgali

 

In na plano prinese vse to, kar v resnici smo.

Tako zelo smo prepričani v lastno vsevednost. V nadzor nad stvarmi in dogajanji. Prepričljivo in vehementno pripovedujemo, kako so spremembe edina stalnica in ne nazadnje tudi gotovost, ki jo poleg smrti še imamo v življenju, sočasno pa nas soočanje z realnostjo, ki jo tako zelo razlagamo, povsem iztiri. Nas razgali in dobesedno pokaže, kako lažna je naša predstava in kako nebogljeni smo v resnici. Vse to in še več nam je prinesel nov virus, poimenovan COVID-19, alias koronavirus.

Koronavirus je tista novost, ki nam bo pokazala, kdo zares smo. Odkril se bo zastor in pokazal masko, ki jo spretno nosimo in za katero skrivamo svoje strahove. Vsakršna novost je pospremljena z negotovostjo, ta pa nam bo pokazala, koliko človečnosti še premoremo. Koliko strahu se skriva v nas in kakšne obrambne mehanizme uporabljamo v želji, da bi ga prelisičili. Ga zakrili. Prekrili ali, še celo boljše, ga povsem odstranili.
Covid-19 je zamajal našo vsakdanjo gotovost in odkril našo potrebo po nadzoru. Potrebo po pravih informacijah, ki bi v naša srca vnesle mir in umirjenost v odzivih.

Tokratni pogovor sem snovala z željo po informacijah, ki sem jih tudi sama pogrešala. V poplavi najrazličnejših informacij, mnenj, analiz in napovedi je težko najti tiste prave, ki bi v naš vsakdan vnesle malo razbremenitve in miru. Pomanjkanje pravih informacij, negotovost in strah so kombinacija, ki človeka dolgoročno psihično in čustveno izčrpava. Povečuje agresijo in notranji nemir, sočasno pa povzroča težave v odzivih. Zato sem k pogovoru povabila Andrejo Tasič, zakonsko in družinsko terapevtko.

Na začetku ni bilo podatkov ali informacij, ki bi nas pomirile

Koronavirus je v zadnjem času najverjetneje najbolj pogosto uporabljena beseda v medijih. Kar pa je pritegnilo mojo pozornost, so posredovane informacije na eni strani in namera, naj ljudje ne paničarijo. Povedano drugače. V istem odstavku lahko na začetku preberemo visoke številke, na koncu pa opozorilo, naj ne paničarimo. Razumem namero, ampak sprašujem se o njenem dejanskem učinku. Ne vem, ali je ravno to tisti ta pravi pristop.

Mi določene podatke potrebujemo. Na začetku se je lepo videlo, kako je bilo, ko informacij ni bilo. Spremljali smo, kaj se dogaja po svetu, pri nas pa nič, tišina, razen tega da so nam neprestano govorili, naj ne delamo panike, a nam hkrati niso dali ničesar v zameno, da bi začutili zaupanje, da tisti, ki bi morali poskrbeti za nas, vedo, kaj delajo. Ničesar ni bilo, kar bi nas pomirilo.

In kako naj ne delamo panike, če nam ne poveste, kaj se dogaja? Sprva bi nam morda lahko pomagal kakšen statistični podatek, ki bi ga primerjali z nečim, kar že poznamo. Morda kakšen rezultat? Karkoli, kar bi nam pomagalo razumeti, kaj se dejansko dogaja. Da bi vedeli, pri čem pravzaprav smo, da bi nas usmerili. Morda bi bilo dovolj, da bi nam povedali, poglejte, ne vemo natančno, s čim se bomo morali spopasti, zato vas prosimo, da poskrbite za to in ono in tretje, mi bomo pa poskrbeli za vašo čim večjo varnost. Karkoli …
Preprosto so in še manjkajo informacije, ki bi nas umirile.

Morda sedaj, ko imamo več informacij, lažje prenašamo isto situacijo

Občutek imam, da je koronavirus precej spremenil naš pogled, dojemanje in interpretacijo situacij, ki bi brez tega bile povsem drugače razumljene. Tako kot so bile še pred nekaj meseci. V mislih imam prazne police v trgovinah, kašljanje v vrsti na blagajni etc.

Res je. Včasih bi si samo mislili, da verjetno niso pravočasno naročili ali dostavili blaga in ga je zato zmanjkalo. Na blagajni bi malo negodovali, morda kaj povprašali ali se celo pritoževali, ampak dogodek bi šel mimo. Tako pa se v ljudeh sproži preživetveni nagon in nekakšen občutek, ki ti pravi, drugi bodo imeli, ti pa ne; drugi bodo imeli, jaz bom pa ostal brez. A bomo res ostali brez moke, mleka? To je tista povsem nezavedna panika. Če imajo drugi, potem moram imeti tudi jaz. Nisem namreč prepričana, da če bi videli založeno trgovino, bi sami pri sebi sklenili, da moramo tudi mi kaj kupiti. Nekdo pač začne, in ko zagledaš, kako drugi vozijo polne vozičke, kako so celo že police prazne, hm, takrat si pa rečeš: če res že zmanjkuje, če res ni, potem moram pa tudi jaz kaj narediti, tudi jaz moram nekaj od teh stvari imeti. To je ta človeški nagon po preživetju in strah, ki preraste v paniko ob misli, da nečesa ne bomo imeli. Sedaj bomo pa lačni. Saj tudi doma ti zmanjka stvari, kaj pa takrat? Ljudje posnemamo. Morda sedaj, ko imamo kako informacijo več, lažje prenašamo isto situacijo.

Bojimo se sprememb. Kjer je negotovost, tam ni varnosti

Zanimive so afirmacije, ki pravijo, da so spremembe stalnica v življenju. Da je to edina gotovost, ki jo poleg smrti še imamo. Tovrstne afirmacije ljudje radi vehementno in prepričljivo poudarjajo. Marsikaj pa se spremeni, ko se v praksi, v vsakdanjem življenju, s tem tudi srečamo. Ko praksa razkrije tisto, kar smo izvzeli. Preskočili.

Lahko je nekaj govoriti, dokler ne trčiš ob realnost. Res je, spremembe so, ampak kaj ko se jih mi tako zelo bojimo. Kdo se bo sprijaznil, da ga čaka nekaj negotovega? Poznamo gripo, poznamo pljučnico, angino … Sedaj pa je prišel koronavirus, ki nam predstavlja novost. In to je za nas tisto nepredvidljivo.

Bolezni, ki jih poznamo, v nas ne vzbujajo toliko strahu. O koronavirusu pa pravzaprav ničesar ne vemo, in to nam predstavlja tisto negotovost. Je res samo malo hujša gripa? Ampak zakaj potem v Italiji toliko smrti? Zakaj v Italiji in na Kitajskem taki ukrepi, če pa bojda ni nič hujšega od gripe in malce težjega prehlada? Negotovi smo – vem, da se ponavljam – ampak predvsem zaradi pomanjkljivih informacij. Tam, kjer je negotovost, tam ni varnosti. Če se človek česa boji, se poleg smrti boji negotove prihodnosti. Boji se tega, da ne ve, kaj bo jutri.

In to je ta panika, ki sedaj vlada po celem svetu. Mislimo si, mi smo pa ja ljudje, mi pa ja vse obvladujemo, kajne? Marsikaj smo razvili. Imamo tehnologijo, ki nam pomaga. Vedemo se, kot da tako rekoč vse vemo, čeprav, roko na srce, še marsičesa ne vemo. Obnašamo se vsemogočno, da imamo rešitev za vse, da smo varni. Pa pridemo do točke, kjer se pravzaprav ne počutimo več varne. In sedaj se postavi vprašanje: Kje je sedaj rešitev? Rešitve (še) nimate. Nimate je. Ne poznate je še. Mi pa potrebujemo rešitve. Moramo se opreti na nekaj. Mi moramo vedeti, kaj nas čaka. In če ničesar ne dobim, me začne grabiti panika. Ljudje smo pač tako narejeni, in če ne ukrepa tisti, ki bi moral, začnemo sami. Sedaj sicer nekaj malega že vemo, koliko, je pa vprašanje.

Dajte mi informacije, ki bodo pomirile moj strah. Da se bom lahko zoperstavil negotovosti, ki me tare

S tem ko stvar imenujemo, izgubi moč, ki jo je od začetka imela nad nami, za nas pa postane bolj obvladljiva. Katere pa so tiste besede, ki bi nam v tem primeru pomagale? Izbrati prave besede, ki bi imele tovrsten učinek, sem prepričana, da je vse prej kot enostavno.

Seveda je težko. In tudi o tem govorim, ko navajam potrebo po informacijah. Če bi pravi čas dobili prave informacije, bi bilo marsikaj lažje. Vedeli bi, vsaj približno, ker v resnici se bore malo ve, kaj nam preti, kako se lahko zoperstavimo in kaj vse lahko naredimo. Ves čas pa smo npr. poslušali, kako naj ne paničarimo, sočasno pa so posredovali informacije, da tam ljudje umirajo, vendar, ni panike. V Italiji se virus hitro širi, ampak ni panike.
»Ja, dajte mi vendarle nekaj, kajti drugače bom šel in na primer panično kupoval. Kupoval bom pa zato, ker me je strah. Ker me je groza. Povejte mi nekaj, dajte mi nekaj, kar bo pomirilo moj strah. Nekaj, da se bom lahko zoperstavil negotovosti, ki me tare.« To so sporočila, skrita v ozadju odnosa in reakcij ljudi. Zdajšnja situacija me zelo spominja na primer, ko je človek razburjen in mu drugi zabiča, naj se pomiri. Naj se ne razburja. Kakšna bo reakcija? Seveda se bo še bolj razburil.

Kaj mi kot laiki sploh vemo o gripi? Verjetno bore malo. Ampak ker je z nami že toliko časa, podobno kot npr. pljučnica in angina, nam je lažje, saj jo ravno zaradi tega lahko nekam umestimo. Korkonavirusa pa še ne znamo umestiti.

Zato je zares težko in res ne moremo posplošiti glede ključnih informacij, ki bi lahko vse ali vsaj večino ljudi pomirile. Jih pa vsekakor potrebujemo, potrebujemo nekaj, da začnemo ponovno zaupati.

S koronavirusom je na preizkušnji naša človečnost

Zanimivi sta jeza, celo že agresija, ki sta se tačas pojavili do drugih. Predvsem tistih, ki se niso držali predpisanih opozoril. Ki so navkljub vsej tej obveščenosti postopali drugače in kjer se je kasneje izkazalo, da so bili pozitivni na virus. Kako je vsa ta negotovost eskalirala v sovražno naperjenost, v občutek nevarnosti, celo ogroženosti, ker je nekdo postopal drugače od zapovedi.

Res je. Marsikaj se je spremenilo. Predvsem me zelo skrbi morebitna izguba človečnosti. Iz te negotovosti, iz tega strahu pride celo do nastrojenosti, naperjenosti proti drugim. In to že celo takrat, ko še nič ni gotovo. Čeprav ne vemo, že kar vnaprej kažemo s prstom na druge. Nekdo zakašlja, je že panika. Ampak meni se zdi ta nezavedni strah del nas, ga je pa vsekakor treba upoštevati, da ne eskalira. In če je nekdo postopal drugače, kot je zapovedano? Tukaj se vprašam, ali gre zgolj za nevednost ali za tisto, jaz sem pomemben, za druge me ne briga. In tega se bojim, zato govorim o strahu pred izgubo človečnosti, solidarnosti z drugimi.

Upam in želim si, da bi kanček človečnosti še obdržali. Ne vem, kako daleč bomo šli. Tukaj bo najbrž šlo tudi za preizkus nas, ljudi. Kako se bomo v teh novih razmerah znašli.

Dokler se dogaja ljudem, ki jih ne poznamo, ki nam niso blizu, je naš odnos vsekakor drugačen, kot če se zgodi nekomu, ki ga poznamo. Osebi, ki nam je blizu. V tem primeru bi se verjetno marsikaj spremenilo.

Absolutno. Taki ljudje pač smo. Dokler se dogaja stran od mene, se me ne tiče. Pač zakopljemo glavo v pesek in je. Ko se pa dotakne nas, se pa moramo spopasti z bolečino.

Vsak se s strahom spopada na svoj način

Mediji že tedne poročajo o novih primerih okužbe v različnih državah sveta in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo pojavil tudi pri nas. Vmes so pa ta negotovost in strah prerasli v neko napetost, ki jo je moč občutiti, kot med »čakanjem na loto«. Kot bi se ta strah prelevil v nekaj drugega.

Osebno mislim, da je to povem normalno. Vsak od nas namreč povsem na svoj način rešuje strahove. To so naši obrambni mehanizmi. Eni se bodo skušali s strahom spopasti s pomočjo smeha, drugi se bodo zaprli vase, tretji bodo doživljali občutke panike. Vsak izmed nas, glede na to, kako stvari doživlja, se skladno z obrambnimi mehanizmi tudi odzove.

Osebam, ki svoj strah tudi javno izražajo, verjetno ni ravno preprosto, ko se srečajo z ljudmi, ki reagirajo povsem nasprotno. Morda z minimiziranjem ali celo menefregizmom.

Najbrž sta oba prestrašena, le da se na strah drugače odzivata. V odzivu igrajo ljudje kdaj tudi na prvo žogo, kar je morda manj razumljivo gledano povsem racionalno, je pa povsem človeško. Lahko, da ima drugi bolj realen pogled in je temu primeren tudi njegov odnos.

Je pa tudi res, da moramo biti realni. Virus se širi. Širi se hitro. Vsak od nas ga lahko dobi. Eden od možnih odzivov je tudi povsem realen pogled in postopanje skladno z ugotovitvami, na osnovi spreminjajočih se razmer.

Da bi se pa poglobili vase, v to, kaj mi doživljamo, je pa že težje

Zakaj smo se tako zelo obrnili navzven, namesto da bi se morebiti za trenutek ustavili in se zazrli vase? V to, kaj nam sedanje razmere, polne negotovosti, sporočajo. Kako vse to vpliva na nas in kaj lahko mi naredimo zase?

Zakaj bi se pa s tem ukvarjali, če pa imamo zunanjega sovražnika? Ravno to imam v mislih, ko govorim o človečnosti. Se bomo ustavili in pomislili, kaj bi lahko naredili? Kaj bi vsak od nas lahko naredil, da bi lažje prebrodili to situacijo? Kaj lahko mi sami naredimo za to, da nam bo jutri lažje? Bomo za to kaj naredili in ostali še ljudje ali se bomo še naprej dodatno odtujevali drug od drugega, kot bi se ne že dovolj oddaljili zaradi tehnologije?

Ampak če pogledava realno, je to situacija, ki je nismo navajeni, in se že zaradi tega težko poglabljamo vase. Ko gre za negotovost, ko ne vemo, kaj bo jutri, po navadi čustva potisnemo na stranski tir. Vojn, na primer, najbrž ne bi nihče preživel, ko bi razmišljal, kaj pa jaz ob tem čutim. In tako tudi tukaj najbrž ne moremo pričakovati nekega čustvovanja, saj bo vsak zagotovo najprej poskrbel za svoje fizično preživetje, s čustvi pa se bo ukvarjal, ko bo za to čas. Ali bo za to čas kdaj nastopil, pa ne vem. Bi bilo pa zagotovo za vse nas lažje, če bi si dovolili govoriti o tem.
Vsekakor je zaželeno in tudi razumljivo ter čisto realno, da bomo poskrbeli za preventivo, in to je tudi vse, kar lahko naredimo, ampak kam nas vse to pelje?

Lažje nam gre skrb pretvoriti v hec ali jo drugače zanikati

Se Vam zdi, da smo sposobni, da se zmoremo ustaviti in pogledati vase in se na kavi iskreno pogovoriti zgolj o naših občutjih, brez iskanja zunanjega krivca za nastalo situacijo? Zmoremo izraziti svoje dvome, skrbi, strahove, občutja, kako nam je in kako se znajdemo v tej situaciji? Kaj občutim glede objema, ki ga več ni? O priporočljivem metru razdalje na kavi? O manku tega, kar je bilo še prej del našega vsakdana? Se zmoremo to vprašati in to tudi izraziti?

Če pogledam čisto racionalno na trenutne razmere, se zavedam, da je to, na kar nas opozarjajo, del preventive, del tega, da zaščitimo sebe in druge. Torej ni rokovanja, ni objemanja, ni druženja … To jemljem kot preventivo in kot nekaj, kar bo trajalo določen čas. Mi pa ob tem seveda s čisto odnosnega, človeškega vidika ni lahko. Ampak vseeno se mi zdi, da je to najmanj, kar lahko mi vsi storimo. Zagotovo bodo to vsi razumeli. Če pa zmoremo o tem govoriti? Nekateri ja, drugi ne, kot vedno.

Pa saj se še o čem drugem ne zmoremo pogovarjati. Lažje nam gre skrb pretvoriti v hec ali jo drugače zanikati. Kaj pa sploh znamo povedati? Ampak, ponovno, gre za specifično situacijo, ki bi jo pa najverjetneje lažje obvladovali, če bi se bili sposobni pogovarjati o svojih strahovih. Pri tem pa je seveda pomemben znamenit stavek: »Ne delaj panike!« Kdo si bo potem upal spregovoriti o svojih strahovih in čustvih, če te takoj označijo za panika in se delajo norca iz tebe?

Koronavirus nas razgalja

Občutek imam, kot bi nam koronavirus na en tak zanimiv način kazal, kako nebogljeni smo v osnovi.

Res je. Kaže nam, kako nebogljeni smo v resnici. Nemudoma, ko nekaj vstopi v ta naš popolni tehnološki svet, kjer imamo občutek, da je vse znano in poznano, kjer vse vemo in je vse raziskano, nas zamaje. Zamaje našo gotovost. Razgali nas, daje nam občutek ranljivosti, nezaščitenosti.

Strah si želimo zakamuflirati, čeprav ne vem, kako uspešni smo kaj pri tem. Vsekakor je lažje kazati s prstom na druge, se odpraviti v trgovino in nakupiti stvari kot pa iskreno priznati, da nas je strah. Z nakupovanjem namreč skrijemo strah in dobimo občutek varnosti. Občutek, da imamo stvari pod kontrolo. Mi moramo imeti vse pod kontrolo. Ko pa nastopi negotovost, nadzora nimamo več. In koronavirus nam je povedal ravno to. Kako nebogljeni pravzaprav smo in da ničesar nimamo pod kontrolo.

Nekaj čez 900 ljudi vsako leto umre povprečno zaradi posledic alkoholizma. Zakaj tega ljudje ne vedo? A je že kar normalno, da ljudje umirajo zaradi pljučnice, gripe, alkohola, nasilja in drugega? O tem govorim. Teh podatkov si ne zapomnimo, sočasno pa točno vemo, koliko jih je okuženih s koronavirusom po svetu. Tisto, kar imamo vsako leto pred nosom, tega pa ne vemo več.

Zakaj takšna razlika?

Ker je to nekaj novega. Ker gre za nekaj neznanega. Neznano pa nam predstavlja grožnjo. Grožnja pa vzbudi strah. Skrbi me človečnost in solidarnost med ljudmi, ki jo počasi, a vztrajno izgubljamo. Ali bomo drug drugemu še sploh kaj pomagali ali se bomo povsem obrnili stran?

Morda bi nam lahko koronavirus pri tem pomagal. Morda bi ga lahko vzeli kot priložnost, da bi na teh stvareh začeli delati. Kot vajo za učenje izražanja in samospoznavanja?

Oh, skoraj ne verjamem. Ostalo bo tako, kot je z vsako drugo stvarjo. Vedno imamo namreč nekakšne »zunanje sovražnike«, v podobi kdo česa ni naredil, kdo je kriv in tako naprej. Da bi se pa poglobili vase, v to, kaj mi doživljamo in kaj bi vsak izmed nas lahko naredil, to je pa že težje. Izjemno veliko govorimo, ampak kakšno je to govorjenje?

Čez čas se bomo samo še spominjali svojih strahov, morda bomo v zadregi zatrjevali, da ni bilo tako hudo, da mi se pa že nismo bali … Jaz sicer upam, da pa vendarle bo drugače, a zgodovina kaže, da se znamo iz nje zelo malo naučiti …
Zakaj tovrstna razlika v odnosu in reakcijah?

Premišljujem. Morda zato, ker si pri drugih stvareh utopično mislimo, da se pa to nam ne more zgoditi? Sedaj ko pa vidimo, da se koronavirus lahko zgodi vsakemu, da se ga lahko nalezemo potencialno vsi, imamo posledično ravno zaradi tega manjši občutek nadzora.

V kaj bo vse to eskaliralo?

Koronavirus nas bo po mojem dobesedno razgalil. Pokazal bo naše številne slabosti in tudi dobre plati. Vprašanje pa je, kaj bomo s tem, kar bomo odkrili, naredili.

Ampak jaz še vedno ostajam optimist, ker imam neskončno vero v človeka. Nismo popolni in tudi naše reakcije niso, in če se nekdo počuti varno ob polni shrambi, ki je, upajmo, ne bo potreboval, drugi z zanikanjem strahu in nevarnosti, tretji z drugimi stvarmi …, zakaj ne? Če to zanj pomeni, da bo to obdobje laže preživel … Samo naj ob tem ostane človek in pomisli tudi na druge. Samo to.

Morda pa bomo ob vsem tem dogajanju končno sprevideli, kako pomembno je vse, kar počnemo – z ljudmi in naravo. Morda bomo prepoznali, da, s tem ko se igramo boga, kvarimo vse, kar je naravno. Morda bomo odkrili, da so naši odnosi tisto, kar nas drži pokonci, morda bomo pa, potem ko bo ta virus izzvenel, boljši ljudje?

Pogovor je nastal v petek, 6. marca 2020