Baywatch v Sloveniji

Na kaj pomislite, ko slišite ali preberete besede: »reševalec iz vode«? Na izklesana in porjavela telesa, ki z budnim očesom spremljajo dogajanje na plaži? Na prelepe nasmehe in pomirjujoče poglede mladih moških in žensk, ki v rdečih kopalkah opazujejo okolico? Na številne »sprehode«, pogovore s kopalci in sodelovanja v različne akcijah reševanja? Vse to in še več so nam v 90 letih prejšnjega tisočletja ponujali na ogled v ameriški seriji Baywatch, kjer so nam skušali približati poklic reševalca iz vode. Se še spomnite tovrstnih prizorov? Ste kaj podobnega opazili tudi pri nas?

Matija je mlad reševalec iz vode, ki se je za ta poklic odločil pred dobrim letom dni in spoznal, kako pomembno je znanje iz prve pomoči pri reševanju. Tudi sam je z navdušenjem spremljal serijo Baywatch in hitro ugotovil, da poklic reševalca še zdaleč ni takšen, kot ga prikazujejo TV serije, kjer je veliko akcije, adrenalina in dogajanja. Prepričan je, da je to dobro. Na svoje presenečenje vedno znova ugotavlja, kako se mladi prepogosto spozabijo glede olike, upoštevanja kopalniškega reda in spoštovanja avtoritete. Včasih lahko zaradi tovrstnega ravnanja ogrožajo tako sebe, kot tudi druge.

Delo reševalca je psihofizično izjemno naporno, čeprav morda na prvi pogled zgleda drugače. Pri reševanju so pomembne sekunde, znanje in pravilen pristop. To je zmagovalna kombinacija, ki je v praksi težko uresničljiva. V množici radovednežev, ki se zgrnejo nad dogajanjem in v dobri veri po nudenju pomoči, delijo svoje pomanjkljivo ter laično znanje, nevede odvračajo fokus od reševanja nastale situacije in vnašajo zmedo v samo dogajanje.

Doživel, videl in slišal je že marsikaj. Dopušča sicer možnost, da ga lahko ljudje še vedno presenetijo. Na moje vprašanje je presenečen odgovoril: »upam, da tega ljudje med plavanjem res ne počnejo.«

S pomočjo intervjuja se je želel zahvaliti vsem, ki so že pristopili k reševalcem, ter jih opozorili, da se morebiti ne počutijo ravno v dobri kondiciji. Da jih zdravstveno stanje uvršča v rizično skupino kopalcev in da bi jim veliko pomenilo, če bi jim reševalci namenili kakšen pogled več, saj bi se tako med plavanjem počutili bolj varne. Nekaj besed je namenil tudi mladim, ki zaradi razposajenosti, želje po merjenju moči in dokazovanju pred dekleti, prepogosto pozabijo, da so reševalci tam zato, da zagotovijo njihovo varnost in varnost ostalih kopalcev.

Podal je tudi številne nasvete, s pomočjo katerih je lahko plavanje zares to, kar si od njega želimo in pričakujemo.

Ste tudi vi z navdušenjem spremljali ameriško serijo Baywatch in si nekoč želeli postati reševalec iz vode?

Tudi sam sem rad gledal omenjeno serijo in občutek imam, da so z njo poklic reševalca iz vode precej približali ljudem. Ga popularizirali in morebiti se danes nanj gleda drugače, kot se je gledalo nekoč.

Spomladi leta 2016 sem pustil službo, saj sem ugotovil, da dela ne opravljam z veseljem. Odločil sem se narediti spremembo. Poletje je bilo pred vrati in premišljeval sem, kaj bi lahko delal v prihajajočih mesecih. S čim bi se ukvarjal? Želel sem združiti ljubezen do vode in plavanja. Dodati pa sem jima hotel še biznis. To se mi je zdela zmagovalna kombinacija.

Znanje in prve pomoči je izjemno uporabno, saj ti ostane in koristi celo življenje.

Vedel sem, da dobro plavam. Že nekaj časa sem poznal dva reševalca, ki sta bila dokaj zadovoljna s tem poklicem in rekel sem si, zakaj ne. Delo reševalca mi je predstavljalo dodatno izkušnjo. Referenco več.

Že od nekdaj me izjemno privlači zdravstveni, medicinski vidik stvari in tudi to je botrovalo k odločitvi, da poskusim. Tovrstno znanje se mi zdi izjemno uporabno. Ostane in koristi ti celo življenje. Ne gre se samo za plavanje, ampak tudi za poznavanje tehnike nudenja prve pomoči, ki je v določenih trenutkih še kako potrebna.

Sprva se mi je vse skupaj zdela bolj poletna avantura. Načrtoval sem, da bom živel ob morju, tam tudi delal, veliko plaval in sočasno spoznaval nove ljudi. Stvari pa so se obrnile drugače. Potrebovali so me v Ljubljani, zato sem tukaj tudi ostal. Imam licenco, ki velja tudi za reševanje na morju in k sreči sem jo lahko izkoristil teden dni, vendar sem se hitro vrnil v prestolnico.

Zadovoljen sem, ker sem lahko reševalec iz vode tudi pozimi. To je precej neobičajno, saj gre bolj za sezonsko delo, ker so kopališča večinoma odprta zgolj v poletnih mesecih.

V prestolnici delam na različnih bazenskih kopališčih, vendar si nekoč želim spet poskusiti delo na morju.

Delo reševalca iz vode je daleč od tega, kakršnega prikazujejo v tv serijah

Imate občutek, da lahko potegnete kakšno vzporednico med delom reševalca iz vode v seriji Baywatch in vašim dejanskim delom?

Lahko poskusim. Baywatch se dogaja samo na ogromnih plažah, kjer je res veliko ljudi. Na Pacifiku, kjer so visoki valovi in kjer je tudi zato kar precej nesreč. Seveda ni primerjave z našim okoljem ali z menoj, ki delam na bazenskih kopališčih.

V seriji je bilo delo reševalca prikazano kot nekaj, kjer je ogromno, zares ogromno akcije. Skoraj sama akcija. V realnosti pa je povsem drugače. Kar je v redu, saj to pomeni, da imamo dobre plavalce in je zato malo nesreč.

V bistvu je delo reševalca bolj kot ne dolgočasno, saj je v primerjavi z akcijo, ki je prikazana v seriji, le ta pri nas v minimalnem obsegu. V seriji je delo prikazano kot zelo razburljivo, kjer je veliko akcije in se sproža ogromno adrenalina. Hitri čolni, gliserji in avti. V praksi si lahko ljudje ogledajo delo reševalca kot osebo, ki sedi na stolpu in opazuje okolico. In vsake toliko časa opozori kopalce na določene nevarnosti ali morebitne prekrške.

Delo reševalca je izjemno odgovorno in vseskozi moramo biti 100% fokusirani na dogajanje

Ure se običajno kar vlečejo. Seveda se moje besede sedaj berejo, kot da smo tam za to, da lepo sedimo, gledamo okolico, vsake toliko časa malo zapiskamo, koga opozorimo in to je več ali manj to.

V našem delu je ogromno odgovornosti, saj moramo biti konstantno, 100 odstotno prisotni in opazovati dogajanje, ker je sedaj vse mirno, čez 10 sekund pa se lahko situacija popolnoma spremeni. To je specifično delo. Med delom ne smemo brskati po telefonu ali početi karkoli drugega, kar bi lahko odvrnilo našo pozornost od opazovanja kopalcev, dogajanja na kopališču in v vodi.

Na kakšen način mislite, da mi, kopalci, gledamo na vas, reševalce iz vode? Tako, kot je to prikazano v seriji ali imate občutek, da vas v bistvu sploh ne opazimo? Da se za vas tako rekoč ne zmenimo, saj smo osredotočeni na čisto druge stvari?

Odvisno. Delno se strinjam, delno pa tudi ne. Odnos do reševalcev se od kopališča do kopališča, od bazena do bazena precej razlikuje.

Nekje je tako, da kopalci reševalca dejansko sploh ne vidijo. Reševalci sedijo v posebnem prostoru, za zastekljenimi šipami, kjer dogajanje spremljajo s pomočjo kamer, ki so nameščene na kopališču.

Kopalniški red zagotavlja varno in mirno kopanje kopalcev

Na tistih bazenskih kopališčih, kjer delam tudi jaz, nimamo postavljenih kamer in zato moramo biti reševalci konstantno fizično prisotni ob bazenu. Tukaj je tudi ogromno otrok, kar pomeni, da nemudoma nastopi ogromna odgovornost.

Otroci in mladostniki so namreč precej razigrani. Skačejo, se tunkajo in tudi padajo, zato moramo imeti oči resnično neprestano uprte vanje in paziti, da smo fizično konstantno prisotni. Pogosto jih moramo tudi opozarjati na nevarnosti. Na to, kaj smejo in česa ne smejo početi.

Včasih se počutiš bolj redar, ki skrbi za red in nemoteno plavanje kopalcev, kot pa reševalec. Kdaj se ti zdi tudi malo butasto, da moraš opozarjati na spoštovanje in upoštevanje kopalniškega reda, ki je tam zato, da zagotavlja varno in mirno kopanje kopalcev. Bolj opozarjamo, kot pa rešujemo.

Občutek imam, da se na bazenskih kopališčih pogosto kar pomešate med množico?

Tukaj, kjer sva sedaj, se mi zdi, da smo kar opaženi. Na sredini bazena imamo namreč stolp, kjer mora vedno sedeti en reševalec. Izjemoma, ampak res izjemoma, če je v vodi tako zelo malo kopalcev, lahko reševalec zapusti stolp in naredi obhod ob bazenu.

V primeru kršitve, mora reševalec kopalce nanjo nemudoma opozoriti, kdaj celo zapiskati, s čimer skrbimo za red in disciplino.

Sem pa tudi sam kot kopalec opazil, da če recimo govoriva konkretno o zdraviliščih, toplicah, so reševalci tam resnično manj opazni, saj je tam tudi struktura gostov drugačna. Gostje so bolj umirjeni in tako je manjša verjetnost za nagajive in nepremišljene podvige, pa tudi nadzorne kamere imajo. Če zaokroživa, lahko nekako rečem, da ima vsako kopališče svojo specifiko.

Izjemno pomembno je prepoznati osebe, ki bi lahko imele v vodi težave

Bojda reševalci s pogledom spremljate čisto vsakega kopalca, ki vstopa v vodo? Ga med plavanjem neopazno preverjate in točno veste, če in kdaj je izstopil? Bojda lahko že po hoji, po načinu, kako oseba vstopa, vidite, ocenite, ali bi lahko imela kasneje kakšne težav?.

To je vse res. Reševalci moramo kopalce resnično zelo dobro opazovati, saj je izjemno pomembno, da čim prej prepoznamo osebe, ki bi lahko imele v vodi težave. Mi temu rečemo rizične skupine ljudi, katerim je potrebno nameniti kakšen pogled več. Znanje, trening in tehnika naredijo svoje. Ne vem natančno opisati, kako do tega pride, ampak zgodi se, da ti to pride v navado. Da si preprosto pozoren.

Majhni otroci in tudi predšolski otroci nas precej okupirajo. Res je, da redkokdaj plavajo sami in mislim, da bi moralo biti celo uzakonjeno, da naj ne bi smeli v vodo sami, brez spremstva odrasle osebe, ampak v kolikor opazimo, da se otrok kljub temu sam približuje vodi, ga ustavimo in povprašamo po starših.

Malce več pozornosti namenimo tudi osebam s posebnimi potrebami, srčnim ter sladkornim bolnikom.

“Mislim, da bi moralo biti celo uzakonjeno, da majhni otroci in predšolski naj ne bi smeli v vodo sami, brez spremstva odrasle osebe.”

Morda bi opozoril še na ljudi, ki so pod vplivom različnih substanc, alkohola in/ali drog. Nanje moramo biti še posebej pozorni, saj lahko povzročijo marsikatero nevšečnost. Nevarni so lahko tako sebi, kakor tudi ostalim kopalcem in v kolikor pride do nesreče, tudi reševalcem.

Posebej pozorni smo tudi na ljudi, ki šepajo ali se kako drugače težje premikajo. Osebe, ki so zelo bledolične so tudi lahko potencialni kandidati za kakšne zaplete. V kolikor vidimo osebo, v srednjih letih, z izklesano postavo, potem vemo, da lahko malce odvrnemo pogled, saj ta oseba ne spada v rizično skupino ljudi.

Res je zelo pomembno zelo dobro opazovati, znati na osnovi videnega in osvojenega znanja oceniti, kaj lahko pričakuješ in temu ustrezno postopati. Naše delo bazira na filozofiji: »bolje preprečiti, kot pa zdraviti.«

Otroci avtoriteto še spoštujejo, najstniki pa so že svet zase

Izpostavili ste, da je pri vas med kopalci izjemno veliko otrok, mladostnikov in plavalnih šol. Ali je v tovrstni strukturi plavalcev težje opravljati delo reševalca?

Otroci so specifika. Kjer je veliko plavalnih šol, se zgodi, da imamo lahko sočasno v vodi po nekaj deset otrok. Pri otrocih je zelo velika odgovornost, saj je vseeno malce drugače, če se kaj pripeti starejšemu, najstniku ali mladoletnemu otroku. Otroci so zelo nepredvidljivi, vendar velja poudariti, da je veliko odvisno od njihove starostne skupine.

Do starosti 11-12 let, so otroci še kolikor toliko umirjeni. Upoštevajo pravila in reševalca še spoštujejo, saj se še nekako bojijo avtoritete. Povsem druga zgodba so najstniki. Predvsem tisti, ki so v zadnjih razredih osnovne šole ali na začetku srednje. Slednji nam predstavljajo svojevrsten izziv. So v letih, ko si mislijo, da vse vedo. So resnično svet zase. So izjemno pogumni in pogosto se delajo frajerje. Posamezniki radi celo načrtno kaj ušpičijo. Naredijo kakšno lumparijo in celo verbalno provocirajo reševalce. Imajo odnos, kot da se jim »ne sme« ničesar reči.

Z njimi imamo kar veliko dela. Zlasti pri omejevanju skakanja v vodo, s čimer ne le da motijo druge kopalce, ampak lahko s tovrstnim početjem ogrozijo tudi lastno varnost. Skakanje je nevarno, saj je lahko neprimeren gib ali ponesrečen skok v vodo včasih dovolj, za trajnejšo poškodbo.

V kolikor je v vodi večje število kopalcev, skakanja in norenja ne dovolimo. Velja opozoriti, da se pri velikem številu otrok in mladostnikov, veliko več nesreč zgodi ob kopalniški ploščadi, kot v vodi. Otroci namreč tečejo in padejo. Imamo kar veliko ureznin, odrgnin, tudi pretepi so se že pripetili. Pogosteje smo redarji, da mirimo otroke, kot da bi jih zares reševali. Kar je po svoje tudi dobro, v kolikor morava izbirati med pretepom ali nesrečo. Najbolje bi bilo, če ne bi bilo ne enega in ne drugega.

Reševalci se na verbalne provokacije ne odzovemo

Ko Vas sedaj poslušam, dobim občutek, da mora biti reševalec precej umirjen, fokusiran in pozoren? Vsekakor bi dodala še prijazen in osebnostno močan, saj so provokacije s strani mladih kar precej pogoste?

Mladi se v komunikaciji z reševalci pogosto spustijo na oseben nivo in pozabijo na avtoriteto. S provociranjem se želijo spustiti v verbalne dvoboje in raznorazna merjenja moči, češ »dajmo ugotoviti, kdo je močnejši«. Reševalci se na tovrstne provokacije ne odzovemo, ohranimo svoj profesionalni nivo, kar priznam, da ni vedno tako zelo preprosto, kot se morebiti sedaj bere.

Naše pristojnosti so omejene, kajti več kot to, da opozorimo, že težko storimo. Po treh neupoštevanih opozorilih lahko kopalca usmerimo k izhodu, v kolikor tudi to ne zadošča, pokličemo varnostnika, da neolikanega kopalca sam pospremi k izhodu, v skrajnih primerih ostaja samo še intervencija policije. Uporaba fizične sile ni ne v naši pristojnosti, ne v naši domeni, zato se je ne poslužujemo, če kopalci ne spoštujejo in upoštevajo pravil, ki veljajo na kopališču.

Kot reševalec moraš znat ljudi ocenit, precenit in se prilagodit njihovi situaciji.

Od nekdaj imam predstavo, da ste moški po naravi bolj vzkipljivi. Hitreje se spustite v verbalne dvoboje, merite moči in nenazadnje tudi precej hitro fizično obračunate. Ženske se nekako prej umaknemo in situacijo rešimo drugače. Predstavljam si, da vam ni lahko ohraniti profesionalen odnos pri provokacijah, ki so verjetno včasih tudi same sebi namen?

Oseba, ki se odloči za ta poklic, mora biti osebnostno močna, nekonfliktna, pa tudi po naravi bolj umirjena. Ne sme biti vzkipljiv in imeti mora dovolj razvit socialni vidik, ter čut za sočloveka. Tudi široko znanje o psihologiji pomaga. Pogosto je namreč treba zelo hitro preceniti človeka in se na njegova dejanja ustrezno odzvati. Osebnostne lastnosti, znanje in sposobnost ustreznega odziva so tisto nekaj, kar potrebuje reševalec v tovrstnih situacijah.

Dober prijatelj, reševalec, mi je pripovedoval, da se je sčasoma s kopalci, obiskovalci plaže precej zbližal in se neredko počutil bolj psihologa, kot pa reševalca.

Meja, distanca sta pomembni, saj je njihova varnost pogosto v mojih rokah

Verjetno je priporočljivo vedno ohraniti nekakšno distanco, saj je drugače težko ohraniti fokus na delo in kasneje tudi avtoriteto?

Res je. Vedno je potrebno postaviti neko mejo, neko distanco. Preceniti, kako daleč lahko greš in kje se je potrebno ustaviti, saj se moramo zavedati, da na delovnem mestu nismo prijatelji. Da sem jaz reševalec, ki skrbi za njihovo varnost.

Ste mlad reševalec in verjetno vam ni tako enostavno postaviti tovrstno distanco, saj vas obiskovalci kaj hitro vzamejo za svojega? Za nekoga izmed njih in ne več toliko za reševalca?

S tem bi se kar strinjal. Je veliko odvisno tudi od temperamenta ljudi in lokacije. V Kodeljevem in Koleziji, ki sta največji kopališči v Ljubljani, je čisto druga struktura gostov, kot je drugje. V mislih imam različna zdravilišča, morje, plaže ob obali.

Veliko k samem odnosu in obnašanju pripomore tudi okolje iz katerega izhajaš in kje se giblješ. Tukaj je tudi malce drugačen kopališki red, ki se ga moramo vsi držati, spoštovati ter upoštevati.

Pri intervencijah cenimo pomoč ljudi, vendar morajo imeti strokovno znanje, drugače nastopi hitro »kaos«

Ameriške serije prikazujejo reševalce iz vode na svoj način. Kopalci imamo svojevrsten vtis in mnenje. Vi sami sebe najbolje poznate. Kako sedaj skupaj združiti v eno podobo vse te najrazličnejše predstave? Kdo je in kakšen je torej reševalec iz vode?

Reševalec je oseba, ki skrbi, da lahko kopalci varno plavajo. Da jim v primeru nesreč pomaga in kjer pride do zapletov, zanje ustrezno poskrbi. Kot reševalec moraš biti notranje stabilen. Vedno moraš ohraniti mirno kri ter profesionalnost, kar pomeni, da se v primeru intervencij ne smeš prepustiti čustvom, ampak moraš ohraniti trezno glavo in odreagirati strokovno primerno. Ne smeš se namreč pustit motit motečim dejavnikom.

V primeru malo hujše nesreče, je tudi za nas reševalce malo moteče, da prihiti veliko »firbcev«, ki ponujajo dobronamerne nasvete o ukrepih, ki pa niso vedno nujno pravilni. V kolikor ima oseba določeno izobrazbo iz medicinskega področja, ali da je celo zdravnik, potem seveda mnenja, nasvete upoštevaš, v nasprotnem primeru, ko popolni laiki »sugerirajo« kako naj postopamo, naredijo s tovrstnim ravnanjem več škode, kot koristi. Saj nam jemljejo koncentracijo, fokus in povzročajo kaos.

Večina ljudi pristopi iz radovednosti

Ali ljudje vendarle priskočijo na pomoč, v kolikor opazijo, da se karkoli dogaja, ali se raje držijo na distanci in več ali manj bolj opazujejo in sugerirajo?

Odvisno. Na srečo nekih hudih primerov še nisem imel, sem pa osebno mnenja, da v primeru zares hudih razmer, ko gre za življenje, se večina ljudi ustraši in distancira. Se seveda najdejo kakšni pogumni posamezniki, zdravstveno medicinsko osebje, ki pristopi, kar je seveda pravilno, ampak večina ljudi je tam bolj iz radovednosti, iz želje po fotografiranju in informiranju drugih preko socialnih omrežij. Kjer je veliko ljudi, se resnično dogajajo najrazličnejše stvari. Pri nas so kot rečeno redni obiskovalci kopališča predvsem mladi in zanje vemo, da so zelo povezani z družbenimi omrežji.

Morda se vam zdi, da reševalci samo nekaj opazujemo, vendar vedite, da v primeru nesreč, odločajo sekunde

Nesreča se vedno pripeti nenadoma. Lahko se jo sicer pričakuje, vendar vedno, ko nastopi, imam občutek, da človek nanjo ni zares pripravljen. Saj ne more biti.

To je specifika tovrstnega poklica. Čeprav zgleda, kot da reševalec ne dela ničesar, kot da samo nekaj opazuje, vedite, da v primeru nesreč, so zares odločilne sekunde. Srčni zastoji so precej pogost pojav na bazenskih kopališčih, čeprav se v svojem delavniku z njim še nisem srečal.

Intenzivna fizična aktivnost. Intenziven fizičen napor. Vročina, ki pripeka. Kopalci, ki ne pijejo zadostne količine vode. Tukaj so lahko posredi še kakšne droge, alkohol in kaj hitro se lahko pripeti, da oseba podleže srčnim zapletom in doživi srčno ali možgansko kap. Pri tovrstnih intervencijah zares odločajo sekunde in ker se to lahko pripeti v kateremkoli trenutku, moramo reševalci intenzivno spremljat dogajanje v vodi, strokovno intervenirat in nemudoma poklicat dodatno pomoč.

Nikoli ne veš, kdaj, če, ali, in kako pride neka stvar za teboj

Kaj pa vprašanja, ki si jih človek zastavlja po dogodku? Če bi ga morebiti prej opazil? Kaj drugače naredil? Kako drugače pristopil? V svojih rokah imate namreč življenja ljudi in tukaj govoriva o zelo pomembni odgovornosti.

Se strinjam, da je to zelo velika odgovornost in da lahko pride tudi do smrtnih primerov. Sam se sicer s tem še nisem soočil, sem že videl utopljenca, vendar takrat še nisem bil reševalec. To niso preproste stvari in vsekakor ti pustijo določen pečat. Zase lahko rečem, da težko danes povem, kako bi prenesel morebitno smrt kopalca, saj nikoli ne veš, kdaj, če, ali in kako pride neka stvar za teboj. Mislim, da je kilometrina kar pomembna. Bolj kot si strokoven, več izkušenj kot imaš za seboj, tršo kožo razviješ in potem je morda malce lažje se soočiti z intervencijami, ki niso imele želenega zaključka.

O temu so mi že pripovedovali kolegi reševalci. Kot reševalec se moraš zavedati, da je najpomembnejša strokovna intervencija in da si s tem naredil vse, kar je bilo v tvoji moči, da bi osebo rešil.

So pa tudi ljudje, ki ne prenesejo pogleda na mrtvega človeka, ki ne prenesejo, da bi videli smrt nekoga in tukaj je spet odvisno, koliko si kot oseba močan.

Reševalec ne more postati vsak

Pred pridobitvijo licence ste podvrženi številnim testiranjem, s pomočjo katerih odgovorni ugotovijo, ali ste primerni za tovrsten poklic, oziroma ali imate vse potrebne predispozicije, da ga lahko ustrezno opravljate?

Reševalec ne more postati vsak. Kriteriji so dokaj strogi. Imel sem psihološki pregled in zelo strog zdravstveni pregled. Eden izmed predpogojev, če želiš postati reševalec, je čim boljša psihofizična kondicija.

Oseba, ki ima težave sama s seboj, si zelo težko predstavljam, da bo lahko postala reševalec. Vsakodnevno si namreč na preizkušnji sam kot oseba, tvoje znanje, refleksi in odzivnost, zato je resnično priporočljivo, da vsak pri sebi zares dobro preceni, ali je tovrstno delo zanj ali ni.

To konstantno opazovanje in spremljanje dogajanja postane del tebe

Ste reševalec iz vode malo več kot leto dni. Ali Vas profesionalna deformacija spremlja tudi v privatnem življenju?

Ja, zagotovo me. To sem opazil letos poleti, ko sem bil nekaj dni na plaži. Instinktivno sem vseskozi opazoval vodno površino, čeprav mi tega ne bi bilo treba, vendar je to nekaj, kar je postalo del mene. Ta neka čuječnost, to konstantno opazovanje ti ostane, tako, kot pridobljeno znanje, ki je univerzalno in ti koristi celo življenje, saj nikoli ne veš, kdaj bi bilo potrebno priskočiti na pomoč in to ne samo v vodi, ampak tudi drugje.

V kolikor vidim starejšega, malce močnejšega gospoda, ki se odpravlja k vodi, samo opazujem, če in kdaj se bo kaj pripetilo, saj to nekako pričakujem. Ko zagledam osebo s posebnimi potrebami, me takoj prešine, da bi pristopil in povprašal, ali morebiti kaj potrebuje? V primeru nesreče, bi tudi v privatnem času vsekakor nudil prvo pomoč. O temu ni dvoma. To je preprosto del mene. To sem jaz. Se pa v privatnem življenju zelo rad gibljem na divjih plažah, tam kjer ni reševalcev.

Tehnike prve pomoči se kar hitro spreminjajo. Rdeči križ vsako leto izda nove smernice prve pomoči in reševalci iz vode moramo obnoviti licenco na vsake tri leta, sočasno moramo obnoviti tudi medicinsko znanje. V kolikor je prišlo do sprememb, ni dovolj, da ga samo obnovimo, moramo ga tudi nadgraditi. Kriteriji za obnovitev licence so gledano iz zdravstvenega, medicinskega vidika dokaj strogi, čeprav mislim, da bi lahko bili še strožji. To je namreč izjemno široko področje in zdi se mi, da tega znanja ni nikoli preveč.

Morda imamo moški bolj izrazit fizičen vidik, ženske pa bolj čustven

Kako se pri profesionalnem reševanju iz vode znajdemo ženske?

Imamo kar nekaj reševalk iz vode in osebno jih tudi nekaj poznam. So sicer v precejšnji manjšini, rekel bi, da je v razmerju ena punca na 10 fantov.

Ženske smo od moških konstitucijsko šibkejše in predstavljam si, da je lahko reševalkam kdaj celo težje izpeljati intervencije, kot je lahko vam moškim? Mrtva teža osebe je pač kar velik napor. Ali se morebiti motim?

To je res. Izziv ni samo reševanje v vodi, potrebno je osebo zvleči tudi na kopno in jo nositi okoli, kar za ženske vsekakor ni najlažje. Je malce večje breme, kot za moškega.

Na tečajih prve pomoči sem opazil, da so morda ženske res fizično, konstitucijsko šibkejše od nas moških, imajo zato bolj razvit človeški čut. Bolje opazujejo in vsaj po mojih izkušnjah, so boljše ali bolj podkovane v medicinskem znanju. Morda imamo mi bolj ta fizičen vidik, ženske pa bolj čustven. Osebno poznam dekle, ki morebiti ni bila najboljša plavalka, pri vajah na rdečem križu je bila izjemna. Odlična. Res je čisto odvisno.

Pretirano plavanje pod vodo je lahko nevarno, zato nanj opozarjamo

Če danes pogledate nazaj in se s spominom vrnete v čas, ko ste bili najstnik, kaj bi rekli o vašem takratnem početju skozi oči reševalca iz vode, kar ste danes? Ste tudi sami takrat počeli kakšne neumnosti?

Dobro vprašanje. Hm, če sem malo samokritičen, lahko povem, da sem v najstniških letih zelo malo obiskoval bazene, saj so mi bila od nekdaj ljubša naravna kopališča, morje in reke.

Lepo ste se izognili vprašanju. Bova poskusila drugače. Vsi smo nekoč bili najstniki in verjetno ste tudi vi kdaj storili kaj takšnega, za kar danes veste, da je nevarno. Skočili v vodo kjer ni bilo najbolj primerno? Morda odšli plavat takoj po kosilu? Med plavanjem žvečili žvečilni gumi?

Zelo blagi prekršek, ki se mu nisem mogel upreti in sedaj na njega otroke neprestano opozarjam, je plavanje pod vodo. Kot otrok sem bil priden in miren, nisem veliko skakal v vodo, saj nisem želel vznemirjati reševalcev. Sem veliko plaval pod vodo, kar danes vem, da ni najbolj pametno. Govoriva o pretiranem plavanju pod vodo, saj med tem plavanjem telesu odvzameš kisik in v kolikor si še srčni ali pljučni bolnik, lahko hitro pride do kakšnih težav. So že bili primeri. V kolikor nekdo plava 15, 20 metrov pod vodo, že pričnemo opozarjati.

Ko opazuješ igro otrok v vodi, si kdaj resnično v dilemi ali se morebiti kdo ne utaplja

V letu dni ste videli, slišali in doživel marsikaj, vendar sem prepričana, da vas lahko ljudje še vedno presenetijo. Se vam je morebiti kdaj pripetilo, da bi oseba hlinila utopitev?

Na srečo primerov, kjer bi oseba simulirala utopitev, k sreči še nisem doživel. Se zgodi, da si v dilemi, ko opazuješ otroke, ki se igrajo v vodi. Njihova igra je včasih lahko zelo divja, tako v vodi, kot zunaj nje. Otroci so med igro glasni, razigrani, se močneje suvajo, prerivajo in pogosto se zgodi, da sem v dilemi, ali spremljam igro, pretep, kreganje ali morebiti kaj drugega. Otroci v vodi med igro kričijo, mahajo z rokami in takrat resnično ne morem biti vedno gotov, za kaj gre. Verjamem pa, da me s tovrstnim ravnanjem ne želijo provocirati, ampak da se dejansko zares prepustijo dogajanju.

Se je zgodilo pred leti, ko še nisem bil reševalec, da sem v morju opazil žensko, ki je bila kar precej daleč od obale in intenzivno mahala z rokami. Prepričan sem bil, da je zašla v težave. K sreči sem imel blizu čoln in med približevanjem ugotovil, da gospa telovadi. Da je športnica, gimnastičarka, ki je v vodi izvajala sicer meni precej nenavadne vaje, od daleč je vse skupaj zgledalo, kot da se oseba utaplja. To so zoprni primeri, ker se lahko oseba resnično utaplja, medtem oddaja zares nenavadne zvoke, ti pa misliš, da se igra. Moramo biti zares pozorni in vsekakor je bolje skočiti v vodo 1 x preveč, kot premalo.

Spoštujte in upoštevajte kopališki red ter ne pregovarjajte se z nami, saj ukrepe izrečemo za vašo varnost

Kljub temu, da smo si ljudje različni, so si verjetno razlogi, zakaj poleti obiščemo kopališča, precej podobni in oteževati delo reševalcem verjetno ni na seznamu namenov, pa vendarle. Na kaj bi nas opozorili?

Včasih nam ga kar precej.

Otroke in starše bi opozoril, naj upoštevajo kopališki red, znake in pa predvsem navodila reševalca. Če reševalec prepove nadaljnjo skakanje v vodo, je potrebno tovrsten ukaz spoštovati in upoštevati. V praksi se pogosto iz prepovedi razvije pregovarjanje, debata, merjenje moči in provociranje s strani tistih, ki se s tovrstno prepovedjo ne strinjajo.

Moteče je, če opozorimo otroke, naj zaradi približujoče se nevihte zapustijo bazen in prenehajo skakati, teči, saj je to nevarno, nato k nam pristopijo jezni starši, ki se pričnejo pritoževati, češ, da so plačali vstopnico in da ima njihov otrok pravico nadaljevati s plavanjem. Res je zoprno, ko se starši pričnejo s teboj pregovarjati in to se nam na žalost kar pogosto dogaja. Navodila, ki jih damo, jih damo z razlogom. Poskrbeti moramo za varnost kopalcev in ukrepov ne izrečemo zato, ker bi mi imeli tako zelo veliko željo jih motiti med plavanjem.

Tukaj je odgovornost tudi na strani staršev. V njihovo dobro in dobro otrok, da upoštevajo kopališki red in navodila reševalcev. Na starših je, da otrokom privzgojimo navade, ker tako, kot jih bomo vzgojili, takšni bodo tudi kasneje.

Droge in alkohol nimajo vstopa v bazen. Prav tako ne stekleni kozarci. Tudi kajenje je nekje prepovedano, v večini primerov nezaželeno.

Opozoril bi na rizični skupini, v katero spadajo starejši ali pa dekleta, najstnice, ki zelo pretirano hujšajo in ob temu ne jedo, ne (s)pijejo zadostne količine vode, zaradi česar so že tako oslabele. V takšnem stanju se nato izpostavijo soncu, kjer hitro dehidrirajo. Kopanje v najbolj vročinsko obremenjenih urah je zanje zato zelo nevarno. Prav tako je nevarno plavanje v vročih urah za starejše, ki so zaradi vročine bolj ranljiva skupina. Pojavijo se lahko sončarica, sončne opekline, dehidracija, slabost in tudi nezavest.

Žvečilni gumiji so med plavanjem nevarni, nagravžni in nesnaga, ki ne bi smela »priti« v kopališče

Nekoč sem brala, da se med plavanjem odsvetuje žvečenje žvečilnih gumijev, saj lahko s tem ogrozimo svoje življenje.

Ja, absolutno se strinjam, da je žvečenje žvečilnega gumija med plavanjem nevarno, saj lahko med plavanjem zdrsne v sapnik in upam, da tega ljudje res ne počnejo. Žvečilni gumiji so tudi nesnaga, ki v kopališču nimajo kaj početi. Nagravžno je, ker se potopijo na dno bazena in ti jih med plavanjem z masko opaziš. Mladi jih pljunejo po tleh, kjer jih nato bosi kopalci ali kopalci v natikačih odnesejo na podplatih s seboj. Da ne omenjam, da je žvečilne gumije izredno težko odstraniti iz betona.

Na bazenskih kopališčih res vidiš in srečaš vse mogoče kombinacije. Ljudi, ki se kopajo nagi. Ljudi, ki se kopajo oblečeni, in to ne samo otroci, tudi odrasli. Plavanje s sončnimi očali, je kar pogosto.

Tudi kopalci nam lahko pomagate pri ohranjanju varnosti na kopališču in v vodi

Kako vam lahko kopalci, kot laiki, vendarle pomagamo pri reševanju ali morebiti celo preprečevanju zapletov v vodi?

V kolikor kopalec, kot laik, vidi rizičnega gosta, ki se mu zdi potencialno problematičen, je zelo zaželeno, da reševalca na to opozori.

Tako mi, kot tudi laiki, pogosto ljudi prepoznamo že po hoji, drži in barvi kože. Človek, ki je v agoniji, ki je obnemogel, postane bled. Sivkasta koža, izbuljene oči, izstopanje določenih žil, pretirana rdečica v obraz so tudi tisti prvi znaki, da ima oseba določene težave, ki se lahko sčasoma v vodi še poslabšajo.

Reševalci tudi hitro vidimo stil plavanja, ki ga oseba ima. Želel bi pohvaliti gesto kopalca, ki je pristopil k nam in dejal, da ne zna plavati in nas prosil, če mu lahko pomagamo z usmeritvijo, kje je še stojna višina in če smo lahko nanj bolj pozorni.

Priporočljivo je, v kolikor nas obišče oseba s posebnimi potrebami, da nas opozori, če moramo biti nanjo kaj pozorni. Bil je že tudi gospod, ki je rekel, da je diabetik in da je vzel prevelik odmerek tablet, da ne ve, kaj se bo zgodilo, lahko nič, lahko da bo imel težave in nas je zato lepo prosil, če ga lahko pazljivejše spremljamo.

Starejši nam s tem, ko nas opozorijo o svojem zdravstvenem stanju, zelo pomagajo. V kolikor so diabetiki, srčni bolniki ali jemljejo kakšne posebne tablete, so morebiti na rehabilitaciji, je priporočljivo, da smo mi reševalci s tem seznanjeni. Ali da vsaj bližnji vedo, kje imajo osebe zdravila, kaj jemljejo, ali obstaja možnost epileptičnega napada, potreba po injekcijah, etc.

Reševalci so ljudje, ki skrbijo za naše varno plavanje. Ali v morju, ali bazenu. V dogajanje posežejo izključno takrat, ko je to nujno potrebno za ohranjanje varnosti kopalcev in ne zato, ker jim je opozarjati in motiti kopalce tako zelo pri srcu ali v veselje.

Pomagajmo jim, da bodo lahko v trenutku, ko bomo potrebovali pomoč, oni pomagali nam.

Petra Petravič

Intervju je bil prvotno objavljen na portalu slovenec.org.