Intervencija ni samo fizičen poseg v dogajanje

So dnevi, ki so bili izbrani kot opomnik namenjen senzibiliziranju javnosti na določene problematike, ki se neposredno ali posredno nanašajo na naše vsakdanje življenje. Pozornost, ki jo spodbudijo najrazličnejše kampanije imajo lahko daljši ali krajši odmev, vsekakor pa je želja akterjev, da bi se spremembe (po)kazale konkretno. V spremenjenem odnosu do izpostavljenih in predstavljenih problematik.

Ena izmed perečih problematik je tudi nasilje, o katerem se piše in govori, vendar kljub temu še vedno ostaja v naši družbi zelo prisotno. Tolerirano z različnimi izgovori in omejitvami, ki služijo kot opravičilo, da lahko zamižimo še na drugo oko in se od dogajanja preprosto distanciramo.

Kaj bi naredili, če bi na mestnem trgu, sredi belega dne zagledali prepir med fantom in dekletom? Če bi nehote prisostvovali njunem verbalnem in fizičnem obračunu, kjer je fant večji in fizično močnejši od dekleta? Kjer se verbalno in fizično spravlja nanjo? Kaj pa če bi bila situacija obratna? Če bi se dekle verbalno in fizično znašalo nad fantom? Bi se naredili »francoze« in »non šalanto« nadaljevali svojo pot? Skušali fizično posredovati v dogajanje? Bi ju/ga/jo nagovorili, v upanju, da se strasti pomirijo? Ali bi strmeli v dogajanje in čakali, da se sama zmenita? Lahko bi se odločili od daleč spremljati dogajanje, poklicati na tel št.113 ter počakati, da na pomoč priskočijo osebe, ki se s tem profesionalno ukvarjajo.

»Kaj bi torej naredili VI?« je bilo ključno sporočilo socialnega eksperimenta ali bolje rečeno intervencije v okolje, ki so jo pripravili in izvedli Študentska organizacija Univerze na Primorskem (ŠOUP), Primorsko svetovalno središče, v sodelovanju z Društvom naprednih obrambno-borilnih metod (DNOBM) in Univerzitetno športno zvezo Primorske (UŠZP). Idejni vodja projekta Nikolina Jeretič in Matic Munc sta se odzvala mojemu vabilu k pogovoru o »eksperimentu«, ki so ga novembra 2017 izvedli v Kopru, s katerim so skušali mimoidoče in širšo javnost opozoriti na problem nasilja in spodbuditi vse k premisleku o možnih ukrepih.

Človeški odziv je zelo univerzalen in deluje po principu: »Raje se ne bom vmešaval.«

Intervencijo ste uprizorili v Kopru. Italijanski mediji izjemno pogosto poročajo o nasilju, umorih žensk, ki naj bi podlegle smrtonosnim udarcem partnerjev s frekvenco ena na vsake 3,4 dni. Ali mislite, da bi bila kakšna sprememba v odzivu ljudi, če bi intervencijo opravili recimo v kakšnem drugem kraju, na drugem koncu Slovenije?

Matic: »Naša« intervencija ni bila prva v Sloveniji. Ne po vsebini, kakor tudi ne po izvedbi. Veliki mediji so jo namreč že izvedli. Pred 2 leti je nekaj podobnega naredil Svet, mi pa smo s študenti socialne pedagogike v Ljubljani uprizorili povsem isto dogajanje, le da na Prešernovem trgu. Rezultat je bi v tem primeru povsem isti. V tujini je veliko oddaj, kjer razkrivajo marsikaj. Na NBC lovijo predatorje in to lahko spremljajo gledalci po celi Sloveniji. Vpliv medijev se seveda pozna in ljudje tovrstne »eksperimente« poznajo, zato bi raje poudaril in se fokusiral na človeški odziv, ki je zelo univerzalen. Gre pa po principu: »Raje se ne bom vmešaval.« Večji vpliv od medijev ima kultura naše družbe. Družba v kateri živimo in ki pravi: »Naj se drugi v dogajanje ne vmešavajo«.

Družino dojemamo kot sveto in kot takšno nedotakljivo

Na okrogli mizi je bilo izpostavljeno, kako je družina v naši družbi postavljena kot zelo visoka vrednota, v katero se ne vtikaš. Namensko smo naredili postavitev, kjer smo v središče dogajanja, torej nasilja postavili partnerja. Fanta in dekle, ki sta v zvezi.

V Sloveniji se ravno v dinamike partnerstva in družine nihče ne želi vmešavati, ker imata na vrednostni lestvici tako visoko pozicijo. To je oblika sistemskega nasilja, saj družino dojemamo kot sveto in kot takšno nedotakljivo. To je ta družbeni vpliv, zaradi česar so ljudje neodzivni, ko gre za nasilje za štirimi stenami. To velja tudi v primeru, ko je žrtev nasilja otrok.

Naredili smo drobno intervencijo v okolje, ki je imela točno določen namen. Želeli smo doseči večjo ozaveščenost o predstavljeni problematiki, tako pri tistih, ki so bili neposredno udeleženi v dogajanje kot mimoidoči in tisti, ki so se počutili nagovorjeni k posredovanju, kakor tudi spodbuditi širšo javnost k premisleku in iskanju odgovora na vprašanje: »Kaj bi naredili VI?«, saj se je ravno v ta namen dogajanje tudi snemalo.

V kolikor bi inscenirali recimo rop, kot rop neznanca, ki bi potegnil dekletu torbico ali morebiti obratno, če bi dekle nekaj ukradlo fantu, predvidevam, da bi bil odziv takojšen. Šlo bi namreč za drugačno obliko.

Ljudi je strah. Bojijo se posredovati, ker ne verjamejo inštitucijam

Predstavljam si, kako nenadoma, sredi belega dne, nekaj metrov pred seboj zagledam prizor, kjer se visok, robusten moški verbalno in fizično znaša nad žensko. Morebiti me celo prešine misel, da bi nekaj naredila, vendar je strah tisti, ki me (za)ustavi. Pomislek, kaj bi se lahko zgodilo z menoj, če bi se vmešavala, saj je moški večji in močnejši od mene, je zelo močan.

Matic: Seveda. Jaz pa se sprašujem, kakšen strah mora šele preživljati žrtev.

Nikolina: V kolikor nimaš osvojenih tehnik samoobrambe, lahko vedno pokličeš št. 113 in na pomoč bodo prihiteli tisti, ki se s tem strokovno ukvarjajo. Fizično vmešavanje vsekakor ni priporočljivo, saj se izpostavljaš in v nevarnost spravljaš tudi sebe. Nekaj zares velikega ne moreš narediti sam. Dobro je poklicati in intervenirati na tovrsten način.

Matic: Pri naši intervenciji smo sodelovali s policisti policijske uprave Koper ( ki so bili o snemanju obveščeni), zabeležili pa niso niti enega klica.

V naši družbi je strah zelo prisoten. Ljudi je strah. Ne bom posredoval, ker ne verjamem v inštitucije. Poleg tega smo zelo prestrašen narod. Ravno o temu konstanto premišljujemo.

Nikolina: V primeru, ko je bil fant nasilen do dekleta, sta na pomoč priskočila dva fanta. Pristopil je celo pol manjši fant od tistega, ki je izvajal nasilje in fizično posegel v dogajanje tako, da se je postavil med oba igralca.

Z vsemi, ki so posredovali v dogajanje smo opravili še vsaj 30 minutni pogovor. Želeli smo se namreč pogovoriti in osvetliti njihovo reakcijo z večih vidikov, da se vidi, ali se je ta izkušnja nekako vtisnila v spomin in človeku pustila določene emocije.

Poklicati policijo je še vedno najbolj primerna reakcija, saj nikoli ne veš, kako se lahko stvari obrnejo. Tukaj je bil zaigrani prizori, kjer sta prepir zaigrala igralca in reakcije so bile nadzorovane, v realni situaciji pa nikoli ne veš, kako bi nasilnež reagiral.

Ozaveščenost naše družbe glede nasilja in možnih ukrepov je zelo nizka

Posredovanje ima prizvok akcije in deluje kot spodbuda, da bi morali fizično pristopiti k dogajanju in še konkretno nekaj narediti.

Posredovati pomeni tudi poklicati na tel št.113. Že to je posredovanje. Pri nas je ozaveščenost glede tega res nizka in prepogosto se enači posredovanje s konkretnim fizičnim posegom v dogajanje. To ne velja samo za te primere.

V Sloveniji imamo 2% odzivnost v primeru prometnih nesreč. 98% ljudi stoji poleg ali peljejo mimo. Kdor je reševalec mu poklicna, moralna in strokovna etika veleva nuditi pomoč. Nekomu drugemu ni potrebno tako postopati, vendar poklicati št. 112 in povedati, da je prišlo do prometne nesreče, pa lahko naredi čisto vsak. In tega 98% ljudi ne naredi, kar je velik problem.

Pri nas imamo družbo dvoličnosti

Obrazi mimoidočih so bili pri javnem predvajanju filma zakriti. Kakšni so bili njihovi pogledi, ko so bili priča nasilju? So se ustavili, bolje pogledali in šli naprej? Ali so se preprosto delali, kot da ničesar ne vidijo?

Matic: Reakcije so bile »zanimive«. Ljudje so si dogajanje bolje (p)ogledali in zelo dobro ozavestili, kaj pravzaprav gledajo. Pogledali so še malo in nato odšli kar naprej.

Nikolina: Sedela sem v kavarni na trgu. Poleg mene je bilo kar nekaj ljudi in vse se je dogajalo dobesedno pred njihovimi očmi. Bili so resnično gledalci dogajanja. V prvem zaigranem prizoru, ko je bil fant verbalno agresiven do dekleta, je nastal molk, prava turobna, srhljiva tišina. Posebej takrat, ko je fant odvrgel telefon. V trenutku, ko je dekle zagrabil za vrat, pa je en gospod nemudoma vstal. To se je zgodilo v nekaj sekundah. Vsi so obmolknili. V ozračju je zavladala tista mučna napetost. Vsi so pozorno gledali, vendar nihče ni ničesar rekel in tudi nihče se razen tistega gospoda ni premaknil.

V drugem primeru, ko je dekle izvajalo fizično nasilje nad fantom, so se pa gledalci zabavali. Zelo dobro se je slišalo posmehovanje, komentiranje: »Poglej, kaj mu dela. Sigurno si je zaslužil. Vprašanje, kaj je naredil? Ha ha ha, pa poglej, še klofuto mu je zadala. Uau, kako si upa«. V kolikor se Matic ne bi odločil pristopiti, bi norčevanje lahko trajalo še cel dan.

Tudi ta fenomen, da se hitreje poseže v dogajanje, ko gre za nasilje moškega nad žensko, so pokazale številne raziskave v tujini in tudi na naših tleh.

Na vseh posnetkih smo obraze namensko zakrili, da ne bi prišlo do morebitnega posmehovanja, češ: »šla si mimo in ničesar naredila«. Da ne bi prišlo celo do obsojanj zaradi vedenja. Obrazi, ki so vidni, so vidno zato, ker so sami dali soglasje in dovoljenje.

Fizičen pristop mora potekati čim bolj mirno in nežno

Predstavljam si, da če bi v dogajanje posegle ženske, bi se tega lotile verbalno, torej z besedami, medtem, ko bi se moški verjetno hitreje lotili stvari »reševati« fizično.

Matic: Ta dva moška, starejši gospod in pa mlajši, ki sta pristopila, sta to storila zelo mirno. Tovrsten pristop je pohvalil tudi Aleksander (igralec) in trener samoobrambe. Ob temu je poudaril, da je pri fizičnemu pristopu zelo pomembno, da le ta poteka mirno in nežno. Človek se mora namreč na miren način pomiriti, kar dosežemo tudi z mirnim glasom in besedami.

Nikolina: Seveda ne moremo posploševati na vse situacije, velja pa lahko kot smernica v kolikor bi vendarle želeli nekaj narediti s fizičnim pristopom.

Matic: Izkušnje iz terena kažejo tudi na izrazito fizično agresijo deklet, kar pride pogosto do izraza predvsem v klubih. Aleksander, ki dela tudi kot varnostnik v klubih je poudaril, kako pogosta je fizična agresija s strani deklet v obliki praskanja, butanja, verbalnega izzivanja in provociranja z besedami: »Saj vem, da me ne boš udaril, ker me ne smeš, ker sem ženska, poglej, kaj ti bom naredila.«

Opozorila sta me, da so moje predstave o vlogah precej stereotipne, kulturno pogojene, kar je nenazadnje morda celo dobro. Lahko se o njih vprašamo, jih v praksi s pomočjo intervencije nenazadnje tudi preverimo. Lahko so iztočnice za premislek in pogovor o tem, kje smo danes? Kako ravnamo in ali bi se lahko v bodoče morda odločili postopati celo drugače?

Nikolina: Če je samo ena oseba odšla z našega dogodka z novim vpogledom, morda s premislekom o stvareh, ki so se v njej dogajale, smo dosegli že veliko.

Matic: V Kopru je bilo na predstavitvi rezultatov intervencije 60 obiskovalcev, s katerimi smo se lahko nekaj ur pogovarjali, izmenjevali mnenja, poglede, pomisleke in če je vsak od njih odšel domov s svojimi vtisi in se o dogajanju kasneje spraševal, smo dosegli zares veliko.

Z mislijo, da nisem bil/a v tej situaciji najslabši/a ni tako težko živeti

Oblik nasilja je veliko. Lahko govorimo o ekonomskem, spolnem, emocionalnem, verbalnem ter fizičnem. In ne glede na obliko, je nasilje vedno nasilje. Zakaj nam je tako težko pomagati v primeru, ko smo »skupaj« z drugimi priče nasilju?

Nikolina: Zaradi ostalih mimoidočih se odgovornost prerazporedi in s tem občutkom je lažje živeti. Gre za razpršeno odgovornost s katero je kasneje lažje shajati. Zakaj bi interveniral ravno jaz? Tam je bilo še veliko drugih, ki bi lahko posredovali in niso. Prav tako, kot nisem niti jaz. Zakaj pa bi moral biti ravno jaz tisti, ki naj bi se vmešaval/a?

V kolikor bi do dogodka prišlo v osamljeni ulici, kjer ne bi bilo poleg nas nikogar, je večja verjetnost, da bi kot posameznik interveniral. Kot pa bi interveniral v situaciji, kjer je poleg še veliko drugih, ki so prav tako priča dogajanju. V kolikor v osamljeni ulici ne interveniraš, bodo lahko posledice hujše in s tem zavedanjem je težje živeti.

Tudi moški so žrtve nasilja in tako v dvakratno težki situaciji

Pomembno je izpostaviti, da so lahko tudi moški žrtve nasilja in kot takšni v dvakratno težki poziciji. Za ženske se pričakuje, da svojo stisko zaupajo, o njej spregovorijo, nad čimer se nihče nekako ne čudi, saj je tovrstno ravnanje sprejemljivo in celo zaželeno. To smo opazili tudi pri prejšnji intervenciji, ko je dekle jokalo na ulici in k njej ni takrat pristopil nihče. Za mimoidoče to ni bilo nič takega. Drugače pa je, ko je fant tisti, ki javno izrazi stisko. Fantje namreč izjemno težko zaupajo svojo stisko, še težje jim je spregovoriti, če so žrtve nasilja s strani ženske, saj si kaj takega vendarle ne bi smeli dovoliti. Situacije naj bi namreč znali obvladati. Koliko je primerov, ko so moški žrtve nasilja, pa si o temu ne upajo spregovoriti?

Nasilje je nasilje in potrebno ga je obravnavati enakovredno

Čeprav statistika pravi drugače, sem mnenja, da se je potrebno vprašati, kaj vse se skriva v ozadju o čemur posamezniki ne zmorejo spregovoriti? Ravno zato smo se odločili narediti intervencijo na oba načina in tako skušali osvetliti še drugi pogled.

Moški so res močnejši in tudi fizične poškodbe so očem vidne, kaj pa psihično nasilje, ki je prav tako prisotno? Ženske smo verbalno sicer močnejše, vendar nasilje je nasilje. Ekonomsko, fizično, psihično.

V uprizorjenem sporu se je nasilje stopnjevalo. Verbalno je eskaliralo v fizično. Ste opazili, kdaj se je mimoidočim spremenil pogled? Kdaj so, če sploh so, instinktivno »trznili«?

Nikolina: Obrnilo se je v trenutku.

Matic: Takoj, ko je prišlo do fizičnega nasilja, so ljudje trznili s pogledom. Čeprav je igralec na začetku zelo močno zakričal, reakcij ni bilo. Prve reakcije so se pri ljudeh pojavile v trenutku, ko je storil prvi fizičen akt. Takrat so trznili.

V drugem primeru, ko je bilo dekle tisto, ki je bilo nasilno do fanta, ni bilo nikakršne reakcije. Stopnjevalo se je samo zasmehovanje.

Danes so v modi »selfiji«, snemanje in predvajanje dogajanja v živo na spletu. Pred časom so predvajali celo pretep. So gledalci morebiti snemali, predvajali vašo intervencijo?

Matic: Ne, do tega ni prišlo. Vse skupaj je potekalo zelo hitro. Njeno nasilje nad njim je trajalo morebiti 1:30 minute, njegovo nad njo pa se je zaključilo po 20, 25 sekundah, saj so mimoidoči posegli v dogajanje.

Pred kratkim mi je znanka po mailu poslala fotografijo dekleta, ki je v sosednjem bloku verjetno skušalo storiti samomor. To je bila njena rekacija na dogajanje, ki ga je videla.

Sprašujem se, zakaj posneti fotografijo o dekletu, ki morebiti želi storiti samomor in jo poslati znancu po mailu? Zakaj je bila to njena prva reakcija? Prvi odziv na dogajanje? Kaj je pričakovala, da boste lahko naredili VI?

Matic: Zanimiva je bila njena odločitev, da poišče telefon, naredi fotografijo in jo po mailu pošlje meni. Bila je vznemirjena in me je tudi poklicala, kaj naj stori. Ugotovila sva, da medtem dekleta ni bilo več tam. Čas, v katerem bi lahko poklicala interventne službe, se je odločila porabiti drugače.

Kako naj torej jaz sedaj vem, kakšna je najboljša intervencija? Kaj je najbolje, da naredim, saj me je ne glede na vse tudi strah, ko sem priča nečemu, čemur si vsekakor ne želim biti priča?

Nikolina: V situaciji si ljudje naredimo vrsto scenarijev, ki so popolnoma nepotrebni. Narediš to, kar lahko narediš in to je dovolj. Ni se potrebno obremenjevati z vsemi možnimi okoliščinami, na katere ne moreš vplivati ali jih predvideti. Če si priča nasilju lahko narediš to, da interveniraš. Kaj se bo dogajalo potem, na to nimaš več vpliva.

Krizno posredovanje ima protokol, ki ga je potrebno (z)vadit

Matic: To se mi zdi delo pomembno, saj imam občutek, da mi ogromno govorimo, premišljujemo, teoretiziramo, kaj bi bilo, če bi bilo. Krizno posredovanje ima določen protokol. Ta protokol je potrebno (z)vaditi. Ljudje o njemu zelo veliko govorimo, vendar sem prepričan, da zelo malo naredimo.

Aleksander je poudaril, kako bi ljudje radi znali tehniko, za katero bi bilo potrebno trenirati vsaj 2 leti. Ljudje pa nimajo vztrajnosti, saj se jim preprosto ne da trenirati.

Če pokličeš anonimno in zbežiš, je boljše, kot pa da ničesar ne narediš

Običajno sta pomembna čas in pametno reagiranje. Le to je vedno vnaprej naučeno. Tukaj ni parlamentiranja, ampak je akcija in to je stvar treninga. Tega pa si ljudje ne želijo. Ne želijo se ukvarjati s tovrstnimi stvarmi, saj se jim zdi neprimerno, pa še strah jih je.

Nikolina: V primeru nasilja je potrebno poklicati št.113 in počakati, da intervencija pride. Tudi, če pokličeš anonimno in zbežiš, je boljše, kot pa da ničesar ne narediš.

Matic: V kolikor podaš prijavo s svojim imenom in priimkom, ima prijava večjo težo in akcija lažje steče, saj pomagaš osebam, da hitreje in lažje pridejo na kraj dogajanja. Na osnovi opisa se tudi policisti primerneje organizirajo, saj ni vseeno, ali je na prizorišču prisotno orožje, ali morebiti kdo pod vplivom alkohola moti javni red in mir in vznemirja mimoidoče. Ljudje se protokola ne želijo (na)učiti, saj se izogibajo te odgovornosti. To velja tako za mlajše, kakor tudi starejše.

Poklicati in se predstaviti z imenom in priimkom, tega preprosto ne znamo

Vsi imamo nekakšno predstavo, kako bi ravnali, če bi se znašli v določeni situaciji. Ko pa se v njej zares znajdemo so lahko naše reakcije povsem drugačne od zamišljenih.

Matic: Saj zato je pa potrebno vadit.

Nikolina: Smiselno bi se bilo vprašati, kako bi se počutil/a, če bi se znašel/a v tovrstni situaciji in nihče ne bi priskočil na pomoč. Kako bi se počutil/a?

Matic: Telefon je potrebno vzeti v roke in zavrteti telefonsko številko 113. Operaterju sporočiti ime in kaj se dogaja. Ko namreč pokličeš prvič, boš potem še kdaj, saj vidiš, kakšen je odziv.

Petra Petravič

Intervju je bil prvotno objavljen na portalu slovenec.org