Maja Založnik – verjamem, da mi bo nekoč uspelo

Hvaležna sem za vse preizkušnje in verjamem, da mi bo nekoč uspelo

Maja Založnik je mlada pevka, ki si je od nekdaj želela samo eno. Peti, peti in še 1 krat peti. Svoje drugačnosti se ne sramuje, še več, vedno znova jo poudarja in želi si, da bi se tudi drugi uspeli nekoč počutiti dobro v svoji koži. V tem, kakšni so in s tem, kar si želijo. Nasmejana, simpatična in preprosta pevka, vsako izkušnjo vidi in doživlja kot priložnost za osebno rast in razvoj. Kot tisto nekaj, kar ji omogoča biti opažena in slišana, saj si v življenju želi le peti. Peti na odru, kjer se lahko s pogledom srečata z življenjskim spremljevalcem. Kjer lahko zapoje to, kar si želi in kjer se lahko prepusti glasbenim ritmom, ki jo popeljejo v čarobni svet melodij in umetnosti. Ko se ozre nazaj, vidi, kako smešna je bila na kakšnem nastopu, kako ganjena na drugem, pretirano živčna na tretjem in neprestano samokritična na vsakem. Ni ji bilo lahko. Osvojila je življenjsko filozofijo, ki ji pomaga na poti skozi številne preizkušnje, v upanju, da bo nekoč drugače. Odločila se je napisati posebno pesem, ki jo bo posvetila mami. Z njeno pomočjo ji želi sporočiti vse tisto, kar ji v vsakdanjem življenju težko, saj ji preprosto zmanjka besed. Vse to in še več, nam je o sebi zaupala mlada pevka Maja Založnik, pred odhodom novim dogodivščinam naproti.

Pri vas imam občutek, da znate to svojo drugačnost tudi nositi? Da ni bila zamišljena kot neke vrste promocijski trik, ampak da vam to pripada, da je vaša zunanja podoba del vas? Da ste to preprosto VI?

Z leti sem se morala to seveda naučiti. Naučiti sprejeti sebe in svojo težo. Ni me sram priznati, da svojo težo, svoje kilograme nosim z največjim ponosom. Vsak tatoo ima svojo zgodbo in z vsakim opozarjam nase, na svoj stil in na to, da sem drugačna.

Ne vem, zakaj bi morala biti takšna, kot so drugi. Sama sebi se zdim seksi.

Morda je ravno v tem skrivnost, da imam ob vas občutek, kot bi bili s svojo ženskostjo, ženstvenostjo v sebi mirni? Da je skrivnost v samozavesti, s katero nosite in kažete svojo drugačnost?

Morda. Kar vem je to, da se počutim samozavestno in zdi se mi, da je to zelo zelo pomembno. Če si samozavesten, lahko daš nase tudi kaj drugega. Dekleta, ki jih imam potetovirana, so bila vsa bolj močna in vsa so samozavestno poudarjala to svojo ženskost. Tudi jaz rada poudarjam svoje boke, prsi, zadnjico in tega se ne sramujem. Sama sebi se zdim seksi. Tisto, kar si želiš prikriti, vedno pride kasneje na nek način še bolj do izraza.

Zaupajte sebi in verjemite vase. Naučite se sprejeti in svojo podobo samozavestno nositi

Ste pevka, javna osebnost in kot takšna zgled in vzor mladim, ki vas spremljajo. Do njih imate še posebno odgovornost, saj si tudi sami želijo biti nekoč tam, kjer ste danes vi. Pomembno je, kakšna sporočila jim posredujete.

Tudi jaz imam svojo vzornico. Aretha Franklin. Bila je polnejša in samozavestna pevka. Osebno sta mi bila izjemno pomembna njen glas in prezenca na odru. Alicia Kiss želi s svojo podobo mladim dekletom sporočiti, da ni vse v »make upu«, zato se tudi sama ne liči. Res je zelo pomembno, kaj si ti kot artist želiš sporočiti mladim. Jaz bi jim rada sporočila, naj zaupajo sebi in verjamejo vase. Naj se naučijo sprejeti in svojo podobo samozavestno nositi. Naj si bodo všeč.

Omenili ste vzornico. Ste kdaj premišljevali, kaj bi jo vprašali, če bi imeli to možnost? Kaj bi vas zanimalo?

Res dobro vprašanje. Aretho Franklin bi vprašala, kako se je počutila na svoji pevski poti. Kako ji je uspelo kot ženski, črnki, priti v glasbeni svet v 40 letih prejšnjega tisočletja? Kaj vse je doživela, občutila in kako se je z vsem tem soočila?

Včasih imam namreč občutek, da sem se rodila v napačnem stoletju. V svoji duši, v sebi čutim, kot bi mi to tisočletje ne pripadalo in tudi jaz ne pripadam njemu. Imam zelo močno izražena čustva, zato pogosto premišljujem, da bi se morala roditi kot črnka. Skozi pesmi in v pesmi namreč z lahkoto izlivam čustva.

Kot pevec potrebuješ čas, da se najdeš in začutiš to, o čemur poješ.

Črnska glasba je nekaj posebnega. Glasovi temnopoltih pevk so drugačni. Močnejši. Včasih se mi zdi, kot bi bili črnci zelo čutni ljudje.

To je res. Črne pevke so zelo čustvene, medtem, ko pri svetlopoltih pevkah nisem začutila toliko tistega žara, tiste energije, ki sem jo začutila pri njih.

Morda v sebi bolj čutijo to, o čemur pojejo. V Sloveniji nismo nekako navajeni izkazovati čustva, o njih govoriti in peti. Nimamo nekakšne tradicije glede tega. Zdi se mi, da je drugje povsem drugače. Sicer se trudimo, ampak imam občutek, da je pred nami še kar dolga pot. V mislih imam predvsem interpretacijo, ko nekako res začutiš stvar o kateri poješ.

S tem bi se kar strinjala. Tudi pri samem ustvarjanju, pri interpretaciji besedila se pozna, ali ti ga je napisal nekdo drug. Saj ti povedo in te usmerjajo, glede na želje in predstave, ki jih imajo. Povedo ti, kako naj bi pesem odpel. Kaj naj bi izražal. Kot pevec pa potrebuješ čas, da se najdeš, da začutiš tisto o čemur poješ. Moja pesem: » Vzemi vse ti dam«, katere avtor je Denis Horvat, je lahko lep primer tega, o čemur govorim. Posnela sem jo pred 3 leti in takrat je nisem (za)čutila tako, kot jo recimo čutim danes, ko si dejansko lahko predstavljam, da bi jo nekomu zapela.

»You Are My Life« je pesem, katero besedilo sem napisala sama. Občutek imam, da je v njej čisto drugačna energija. Čutim jo povsem drugače. Pri vsakem nastopu, pri vsaki interpretaciji, ji skozi čustva skušam dati tisto maksimalno sporočilnost in pogosto se mi zdi, da kar padem v trans. Da izgubim tisti občutek za prostor in se preprosto prepustim. In to je tako lepo.

Marko je kar kritičen do izvedbe komada, ki mu je namenjen

Ali imate kdaj občutek, da lažje pojete o stvareh, ki ste jih tudi sami doživeli, kot da pojete o nečemu, kar sami še niste izkusili?

Številni nastopi, življenjske preizkušnje, raznolika srečanja ob različnih priložnostih so zame izjemne možnosti za osebno rast. Za razvoj. In tudi jaz sem s pesmijo »Vzemi vse ti dam« na nek način odrasla. Priložnost za snemanje smo imeli in smo jo pač posneli, čeprav smo kasneje ugotovili, da ne jaz, ne drugi niso ob poslušanju dobili tistega pravega občutka. Nisem se nekako videla v njej in tudi drugi me niso (za)čutili.

Ko odraščaš, se učiš in marsikaj doživiš, lahko kasneje določene stvari zares drugače začutiš in jih posledično tudi bolj prepričljivo zapoješ. Sedaj sem že 2 leti v zvezi in njemu lahko to pesem z izjemnim občutkom in čustvi tudi zapojem, saj sva skupaj preživela marsikaj.

Vaš partner vas pogosto spremlja tudi na nastopih. Vas njegova prisotnost v zaodrju ali med publiko kdaj dodatno obremenjuje? Ali vas morebiti njegova prisotnost celo pomirja?

On me že od vsega začetka zelo podpira. Stoji mi ob strani in vedno, če le lahko, mi tudi praktično pomaga. Sem se kar malo razvadila, da je z menoj na vsakem mojem koncertu in ko vem, da ga ni, ga kar pogrešam. Njegovo odsotnost skušam odmisliti, peti za publiko ter si predstavljati drugačno zgodbo in jo tudi zapeti.

Osebno bi mi bilo kar težko imeti partnerja med publiko, saj bi se težko sprostila, ker bi v mislih konstantno preverjala, ali poteka res vse tako, kot mora.

Pesem »You Are My Life« je posvečena njemu in v kolikor jo posluša med publiko, se mi zdi, da mora biti perfektno odpeta, saj se bova drugače o njej med vrsticami zagotovo še pogovarjala. Je kar kritičen do izvedbe komada, ki mu je namenjen.

Sem pevka, ki nastopa na različnih prizoriščih in v sklopu različnih dogodkov. Od porok, solo koncertov, do nastopov v kavarnah in tudi termah. Nastop kot celota je seveda preplet številnih dejavnikov in marsikaj je kdaj odvisno tudi od vzdušja, ljudi, energije in samega namena dogodka. V vsakem svojem nastopu skušam najti zadovoljstvo, čeprav bi marsikaterega kdaj odpela in izpeljala povsem drugače. Osebno sem namreč izjemno kritična in vedno si želim, da bi bil nastop še boljši.

Telo je naš inštrument. Od mojega počutja je odvisno, kako bom na odru zvenela.

Imate kdaj občutek, da publika od umetnikov vendarle kdaj preveč pričakuje? Zalotila sem se z mislijo, da v naših predstavah velja, kot bi zdravniki ne smeli zboleti. Kot da bi to ne bilo v njihovi domeni. Če naredim asociacijo, kot da si ljudje nekako težko predstavljamo, da ste tudi glasbeniki ljudje in kot takšni podvrženi vsemu, kar se dogaja tudi nam. Ste slabe volje, razočarani, vas kaj boli, skrbi, imate slab dan etc…vendar se od vas na odru pričakuje, da vse perfektno izpeljete.

Res je. Tudi sama sem imela tovrstna pričakovanja. Bila sem na zadnjem koncertu daljše turneje, ki jo je imela tuja glasbena skupina in bila zelo razočarana. Pevec, je po vseh etapah, ki jih je imela turneja, imel na koncu povsem utrujen glas, vendar tedaj tega še nisem razumela. Bila sem šokirana, začudena in zgrožena, češ, kako je lahko tako grozno zvenel. Sedaj, ko sem skoraj vsak vikend na odru, na te stvari gledam drugače. Povsem drugače jih razumem. Telo je naš inštrument. V kolikor se ne boš počutil dobro, ne boš dobro zvenel.

Če glasbenika, pevca, karkoli boli, mora še vedno koncert izpeljati tako, da nihče ne opazi, kaj se dejansko z njim dogaja. Veliko sem se naučila, ko sem bila 2 krat na ladji. Vsak večer smo peli po 3-4 ure, kar je trajalo dober mesec. Po mesecu dni tovrstnega tempa, sem bila na koncu povsem brez glasu. Premalo sem spala in nisem pazila nase. Zaradi dogajanja je bil prisoten močan adrenalin, ki ti onemogoči čutiti utrujenost.

Ugotovila sem, da je izjemno pomembno, kako se jaz počutim in da je od tega odvisno, kako bom na odru zvenela. Morala sem se konkretno naspati, se spočiti in šele potem sem nekako ujela svoj ritem. Če imam veliko nastopov, potrebujem vsaj 8 ur spanja na noč. V kolikor imam pomanjkanje spanca, se počutim napeto in nisem sproščena. Takrat mi pride vse do živega in za vsako stvar se presekiram.

Trudim se z vsem srcem, saj s tem naredim nekaj v smeri tistega, kar si želim

Ste perfekcionistka?

Glede vokala sem izjemno samokritična. Slišim čisto vsako malenkost. Vem, da je laik res ne bi slišal, jaz se ob temu izjemno sekiram. Tudi zato se zelo veliko trudim. Če se le da, vadim vsak dan. Prav tako dnevno obiskujem vaje solo petja in delavnice.

Nimam šolanega glasu, nikoli nisem obiskovala glasbene šole in nimam tistega formalnega znanja o glasbeni teoriji. Imam pa izjemno voljo in talent, zato se tudi z vsem srcem trudim. Zaradi truda, ki ga vložim, se sama boljše počutim, saj s tem naredim nekaj v smeri tistega, kar mi pomaga na poti do uresničitve mojih želja.

Kako pa se soočate z ne najboljšo izvedbo svojega nastopa?

Rečem si, da se moram pri naslednjem bolj potruditi, oziroma biti bolj pozorna. Ne govorim o fušanju, ampak o tisti energiji, ki morda ni prišla do izraza v takšni obliki, kot sem si sama želela, da bi.

V kratkem času sem imela nekaj nastopov in bila zelo utrujena. V trenutkih, ko sem stopala proti odru, sem se vseeno nekako uspela fokusirati na petje, na to, v čemur uživam in se prepustila dogajanju. Pred nastopom sem zgledala res slabo, na odru, pa se je vse spremenilo. Energija publike in samo dogajanje, sta me potegnila vase.

Nikoli nimam tiste zares hude treme, ko bi človek tik pred zdajci najraje kar pobegnil.

Ali se vam je kdaj zgodilo, da ste na odru besedilo pozabili?

O, ja. Besedila so moja šibka točka. Grozno mi je bilo, ko se mi je to pripetilo na koncertu z Galom Gverinom in Savero, kjer je radio prenašal nastop v živo. Prišlo je do manjšega nesporazuma, saj nismo dorekli, kdo naj bi kitico zapel. Sama nisem bila gotova v del besedila in sem namesto teksta zapela kar »la la la la la«. Bilo je res grozno. Vsi so slišali, kako sem se zmotila. Običajno nimam treme, če pa nisem gotova v besedilo pesmi me trema kar zagrabi. Včasih sem že tudi ponovila kakšno kitico, namesto da bi zapela naslednjo. Tudi to se zgodi.

Ljudje si zelo dobro zapomnimo refrene. Jih tako rekoč poznamo. Zatakne pa se nam pri vmesnih tekstih. Pri vmesnih kiticah.

Se mi je že zgodilo, da se nisem spomnila zaporedja kitic. In ker se nisem spomnila tretje kitice, sem še enkrat ponovila prvo in ugotovila, da publika tega sploh ni ugotovila. Da nihče tega ni niti opazil.

Spomnem se, da je Adele, mislim, da je bilo na tribute to George Michael, ustavila svojo izvedbo, ker je ugotovila, da je ni zapela tako, kot si je želela. Da izvedba ni bila ok. Carica. »Stop, to ni ok, jaz bom začela še 1 krat«. Nikoli še nisem prekinila izvedbe, ampak nikoli ne reci nikoli. Vsakemu se to lahko zgodi.

Želim si peti, nastopati in s pomočjo pesmi s svojimi besedami sporočiti to, kar čutim mislim in doživljam

Glas je dar. In če ta dar imaš, lahko veliko narediš, ne moreš pa tega nadomestiti še s takšnimi vajami. Mislim, da ne glede na trud, je talent tisti, ki na koncu naredi razliko.

Res je. Talent je samo 20 %. 80% je pa trdega dela, vztrajnosti in vaje. Vedno želim predstaviti svoj trdi trud, delo in talent, ne pa kvalifikacijo. Veliko ljudi mi je dejalo, da je morda bolje, da sem sama razvijala svoj glas, kot da bi me nekdo ukalupljeno usmerjal in forsiral samo v eno smer.

Pesem posvečeno Marku danes zapojem tako, kot je prej nikoli nisem mogla

Ko določen tekst začutiš, ga tudi projiciraš glede na to, kako se ti tisti trenutek zazdi. Določene pesmi sem že tolikokrat prepela, da jih skušam zadnje čase nekako malce spremeniti. Jim kaj pri izvedbi dodati, morebiti kaj odvzeti, vse pa naredim skozi igro glasu. Vedno morajo biti prisotna čustva. Vedno moram pesem, besedilo, tisto sporočilo, ki se skriva v njej, začutiti, da ga lahko potem zapojem. Da lahko v pesem vnesem tisto pravo in potrebno energijo, da je lahko nato izvedba top. Tisto, ko preprosto rečeš, da ti zastane dih.

Ko sem v preteklosti pela pesem, ki je sedaj posvečena partnerju Marku, sem si vedno skušala predstavljati to, o čemur pojem. Si skozi predstavo v misli pričarati tisti pravi občutek, tiste emocije, ki lahko pospremijo besedilo, vendar danes vem, da ta isto pesem zapojem povsem drugače. Zapojem jo tako, kot je prej nikoli nisem mogla. Saj stvari, o katerih sem pela nisem čutila na ta način, kot jih čutim danes, ko je v mojem življenju ob meni Marko.

Kot se uglasi posamezne inštrumente, se mora uglasiti tudi ekipa izvajalcev

Pri pesmih si moraš narediti svojo zgodbo. Da vanjo in v izvedbo daš čim več sebe. Nekateri sicer poskušajo to narediti umetno, ampak res je pomembno, da v izvedbo dodaš svojo dušo, svoje emocije.

Ta harmonija, ta usklajenost, čustvenost je zelo pomembna pri nastopih, saj na odru nisi sam in za dobro izvedbo komada, da pride res tista pristna in prava energija do publike, se moraš z ostalimi člani benda zliti. Vsi morajo skupaj dihati, se na eni posebni ravni začutiti, se ujeti. Tako, kot se uglasi posamezne inštrumente, se mora uglasiti tudi ekipa izvajalcev. Da si medsebojno sledijo, se brez besed, samo s pogledom začutijo in tako komunicirajo. Ko vidiš, začutiš tisto sinegrijo med izvajalci, ko se na odru zlijejo v enega in vse kar počnejo, počnejo skupaj. To je res nekaj izjemnega.

Včasih greš tudi v improvizacijo in tukaj je pomembno, da si daš tisto medsebojno svobodo, zaupanje ter varnost, da ti bodo ostali sledili in te pri temu podprli. Da bodo v tej zgodbi na odru s tabo.

Na odru je vse stvar čustev in res zelo malo dogovora. Interakcija je zelo pomembna. In igrati v takšni atmosferi je res nekaj izjemnega.

Z bendom iz Srbije, z basistom, sva se zares začutila. Ko osebo samo pogledaš in takoj veš in začutiš, da je to to. Da je vse jasno.

Peti in nastopati na odru je zame največja droga

Včasih sem sicer kadila cigarete. Opustila sem pred nekaj leti, saj sem se odločila, da se želim profesionalno ukvarjati s petjem. Tovrstna odločitev mi je prinesla veliko plusov. Ogromno sem lahko naredila na vokalu glede višine in intenzitete, stabilnosti grla in danes ne pomislim, da bi še kdaj prižgala kakšno cigareto.

Izvedba sama ni tako preprosta, kot zgleda na odru. V ozadju je namreč veliko dela, vaj, odrekanj, etc, da lahko nakomu iz publike s svojo izvedbo vzameš dih.

V ozadju je vloženega veliko truda, da je lahko na koncu izvedba takšna, kakršno si si zamislil in kot si si jo želel. Poleg vaj za glas, učenje besedil, koreografij in še kaj, je potrebno veliko energije vložiti tudi v samo fizično pripravljenost, v pridobivanje kondicije.

Združiti petje s plesom, ali samo z gibanjem na odru, dolgem več metrov, ni ravno enostavno. Kot pevka si ne morem privoščiti, da bi sredi petja postala zadihana, da bi me bolele noge ali da bi potrebovala pavzo, ker sem fizično utrujena, ker nimam dovolj kondicije. Ni vse samo v petju in izgledu. Na odru moraš pred publiko pokazati mnogo več. To se mi zdi spoštljivo tudi do publike.

S kolegico sva se na kavi skregali in v 5 minutah sem imela besedilo za novo pesem.

Proces od občutka, do misli, od besed do zapisa na papirju, ki postane besedilo pesmi, je včasih lahko dolg, včasih pa tudi kratek. V pesmih gre tudi za samospoznavanje, izražanje svojih emocij in misli, zavedanje kje si in kdo si, kako dihaš, premišljuješ in čustvuješ.

Imela sem obdobje, ko sem si zadala, da bom napisala pesem. Vztrajala sem in vztrajala, ter si govorila, da moram in moram. Seveda, kar sem napisala, je bilo katastrofalno. Samo za v koš. Nato pa je prišlo obdobje, ko sem si rekla, da bom ponovno poskusila napisati pesem, le da se tokrat ne bom ravno silila, ampak sem se bolj poglobila v svoja čustva in zelo hitro je na plano privrelo ogromno stvari. S kolegico sva bili na kavi. Zelo sva se skregali in v 5 minutah sem imela besedilo za novo pesem. Tako sem bila besna na situacijo, nanjo, na to, da sva se kregali in skregali, da sem morala dati to na papir. In tako je nastala pesem. Nič ne gre na silo. Včasih vadim in vadim, pa nekako ne gre in ne gre. Nato se znerviram in zasekiram, pa gre še slabše. Pomaga mi samo to, da se malo sprostim in umirim.

Z glavo skozi zid se preprosto ne da

Imela sem tudi obdobje, ko ni bilo nastopov. Preprosto ni jih bilo. Nič se ni dogajalo. Če me spomin ne vara, je bilo to takoj po moji vrnitvi iz The Voice. Bila sem res razočarana, saj sem dobila kar nekaj zavrnitev. Ugotovila sem, da je potrebno dati času čas in prej ali slej, se bo kaj zgodilo.

Udeležili ste se številnih resničnostnih šovov. Ali je vaša predstava ustrezala kasnejši izkušnji ali je bilo vse drugače?

Od nekdaj si želim opozoriti nase. Želim si, da bi me ljudje opazili, me videli, spoznali in doživeli kot pevko. Da bi v meni videli pevko.

V teh letih sem bila na kar nekaj avdicijah, kjer sem pridobila številne izkušnje. Veliko je bilo tudi razočaranj in joka, ampak nobena zavrnitev me ni preveč potrla. Saj so to samo izkušnje. Rekla sem si: »ok, sedaj sem opozorila nase, vendar narediti moram še nekaj več. Pokazati moram še kaj drugega. »

Za seboj imam vsaj 10 avdicij za različne glasbene resničnostne šove, s pomočjo katerih sem dobila trdo kožo in številne izkušnje. Nenazadnje sem tudi ugotovila, kako stvari delujejo. Sedaj se ob komentarjih drugih samo nasmehnem in si mislim svoje.

Narediti moram še kaj svojega, da bom lahko publiko zadržala in jo očarala.

Ali mi je žal, da sem izpadla iz The Voice? Da nisem prišla v finale? Škoda je, ker nisem šla naprej, sočasno mi ni bilo nikoli žal, da sem se prijavila, saj sem pridobila dragocene izkušnje. V Helsinkih sem bila s svetovno znanimi glasbeniki, stroškovno sem imela vse pokrito s strani organizatorja, kar se ne zgodi ravno vsak dan na vsakem koraku, in tudi zato sem zelo hvaležna. Res je bila čudovita izkušnja in privoščila bi jo marsikomu.

Kako danes gledate na svoje začetke. Na svoje prve javne nastope?

Joj, kar groza me je, če samo pomislim, kako sem bila takrat oblečena. Kratke lase, adidasova trenerka, hlače na trapez. Ne spominjam se, kaj sem takrat pela, spominjam se, da sem bila res smešno oblečena. Tudi kasnejši nastopi so bili svojevrsten podvig. Za enega mi je celo teta posodila čevlje z visoko peto in tako sem cel nastop pazila, da se ne bi na odru spotaknila ali kakorkoli drugače padla. Na tem nastopu sem bila sicer deležna tudi opazke, glede svoje postave, saj sem bila vedno bolj polna. Priznam, da me je komentar zelo prizadel.

Že dolgo se nisem tako na glas spominjala teh dogodkov.

Bila je tudi priložnost, kjer sem lahko testirala, kako je nastopati in skušati zadrževati solze, da se ne bi razmazal make up, ker gre za neposreden prenos.

V vseh teh letih se je nabralo res veliko stvari, ki sem jih takrat doživljala na en način. Ko se danes ozrem nazaj, ko nanje pogledam z distanco, s pridobljenimi izkušnjami, lahko rečem, da je bilo po svoje zanimivo.

Iz avdicije v avdicijo sem se ogromno naučila. Spoznala sem neverjetno število ljudi in pridobila izjemno bogate izkušnje.

Spomnem pa se, da me je nekoč pred nastopom mama vprašala, kje se vidim čez 10 let. Že od malih nog me spremlja v vseh mojih odločitvah, me podpira in mi stoji ob strani. Odgovorila sem ji, da se vidim na odru. Po nastopu me je poiskala in dejala, da me sedaj razume. Prvič je začutila, da si to zares želim in da sta zame oder in petje resnično to to. Da tukaj ni kančka dvoma.

Rada bi se tudi zahvalila sestrični, prijateljici in ostalim, ki so prišli navijat zame na izbor The Voice. Izjemno sem si želela priti v skupino, ki jo je vodil Samo, sočasno sem odšla s tistim zavedanjem, da tudi, če ne pridem v šov, če ne bom izbrana, ni konec sveta. Jaz pojem. To je samo še ena izkušnja. Šla sem probat, ni šlo, ok, gremo naprej. Ni konec sveta.

Pevci moramo biti prizemljeni, pošteni do svoje publike in hvaležni, da nas podpira

Vidim, kako mlajšim generacijam ni blizu tovrstna misel. Konec sveta je, ker nisem prišla naprej. Kaj pa je bilo prej, preden si prišla na avdicijo, na izbor? Saj si tudi prej pela. Saj vendar ne pojete za žirijo? Pojete zase. Del sebe na odru daš tistim, ki te spodbujajo, ki te spremljajo, ki te podpirajo, njim boš zapela in ne tistim, ki jim nisi všeč. Pevci moramo biti prizemljeni, pošteni do svoje publike in hvaležni, da nas podpira. Njihovo zaupanje in predanost, podpora so izjemno darilo, do katerega se moramo spoštljivo vesti.

Pomembno je, da najprej pri sebi razčistiš, da če ne gre vse takoj tako, kot si si zamislil, zaželel ter predstavljal, potem ni konec sveta.

Resničnostni šovi dajejo mladim veliko upov, le to se kasneje v praksi izjalovi, saj le redkim na trgu zares uspe.

Ogromno je dobrih pevcev. Veliko je talentov, ki s temi šovi lahko zares pridejo iz ozadja, vendar včasih se zgodi, da res napredujejo tisti, ki se jim nastop morebiti ponesreči, ki ima tremo, morda niti ne blesti, ki tudi kdaj zafuša, ki… in na ta način dobijo upanje, vendar so kasneje razočarani, ko trg pokaže drugačne rezultate. Ustvarjalci šovov so zadovoljni, saj to ljudje gledajo. Izvajalci se na trgu znajdejo z drugačno vstopnico, kot bi jo imeli, če se na šovu ne bi pojavili, kljub temu se morajo še vseeno dokazati.

Je kakšna tema, o kateri bi si želeli napisati pesem, vendar morda še niste našli pravih besed?

Tekst za pesem je napisan, sedaj bi jo rada še uglasbila in jo poklonila mami. S pomočjo pesmi bi ji rada povedala to, kar mi leži na duši in kar ji bom drugače, v pogovoru, najverjetneje težko. Zato si tako zelo želim, da bi našla tudi pravo melodijo, saj sem besede uspela najti.

Ogromno je tem iz vsakdanjega življenja, o katerih si želim pisati. O družini, otrocih. O temu bom zagotovo kaj napisala. Ne vem sicer zakaj, ampak mi je za izražanje angleški jezik bližji. Angleščina me spremlja že od majhnih nog in z njo sem prišla v stik s poslušanjem tujih izvajalcev, ki so bili moji idoli.

Pomembno je, da to, kar čutiš, tudi zapišeš.

Koliko ljudi se vsakodnevno sreča, si nameni nekaj mimobežnih pogledov, vendar morda celo nikoli ne spregovori. Lahko bi pisala o vojni in o beguncih. Rojena sem na Hrvaškem in lahko bi pisala o svojem doživljanju vojne in tistem, kar sem začutila preko pripovedovanj drugih. Kako je vojna marsikaj uničila in spremenila življenja.

Na začetku intervjuja sem vas vprašala, če bi imeli možnost, kaj bi vprašali vašo vzornico Aretha Franklin. Zanimalo bi vas, kako ji je uspelo priti tja, kamor je prišla. Kako ji je uspelo kot ženski, črnki, prit v glasbeni svet v 40. letih prejšnjega tisočletja in kaj vse je ob temu doživljala. S čim vse se je srečevala in kaj je ob temu čutila. Kako bi pa vi odgovorili na ta vprašanja? Kaj bi povedali o sebi, kako je vam?

Odgovorila bom, da je na trenutke težko. Vsekakor moraš zaupati sebi, verjetni vase in če si to zares močno želiš, se vsak dan znova boriti in vztrajati na temu, da dosežeš to, kar si želiš.

Petra Petravič

Intervju je bil prvotno objavljen na portalu slovenec.org.