...,  Družba

Kar zares imamo v življenju je čas

Najino srečanje je bila zanimiva iztočnica za pogovor. Njegovo podobo sem videla na spletu, on moje ni iskal. Dogovorila sva se za pogovor o dogodku, za katerega sem pričakovala, da je bil zanj prelomen. Izkazalo se je povsem nasprotno. Srečanje s smrtjo, soočanje z lastno minljivostjo, je v naših predstavah nekaj, kar lahko spremeni potek življenja, vendar ni nujno, da je vedno tako. Pomen in vrednost, ki jo oseba pripiše dogodku, je odvisna tako od posameznika, kot občutkov in odnosa, ki ga ima oseba do nečesa, kar se mu/ji je pripetilo. Goran Jablanov je leta 2018 sprejel odločitev, ki mu je nehote prinesla izkušnjo, zaradi katere je izstopil iz vsakodnevne anonimnosti in v javnosti sprožil najrazličnejše odzive. Minili so meseci, javnost je usmerila pozornost drugam, sam pa se je sčasoma vrnil v svoj vsakdan, posvečen športu, naravi in družini. V družbo se težko vključi, saj mu je potrošniška miselnost, hrepenenje po materialnih dobrinah in iskanje nenehnih odgovorov nekaj, v čemur se ne prepozna. Čeprav je po naravi samotar, je srečal osebo, ki sprejema in spoštuje njegove aspekte, skupaj pa delita ljubezen do surfanja.

Soočanje s smrtjo je vedno neenakovredno srečanje. Takšno je bilo tudi najino. Čakala sem ga na vhodu in se trudila, da bi med mimoidočimi prepoznala njegovo podobo, sam se s tem ni obremenjeval. Predstavljam si, da se nekaj podobnega dogaja tudi pri srečanju s smrtjo.

Zanimiva analogija. Zase lahko povem, da sedaj približno vem, kako zgleda tovrstno srečanje.

»Šport je (bil) moje življenje. Doživel sem kar nekaj prelomnic«

Dva dogodka, ki imata v življenju posameznika posebno vrednost. Rojstvo in soočanje z lastno minljivostjo. Dogodka, ki nimata »ekvivalenta«, ne po intenziteti občutij, ne po pomenu. O prvem ne vem ničesar, glede drugega bi lahko povedala kaj več. Morda od tod moja predstava, da je srečanje s smrtjo nekakšna življenjska prelomnica, po kateri nič ni več, kot je bilo.

Če govoriva o konkretnem dogodku, ki se mi je pripetil leta 2018, kjer sem vsekakor doživel bližnje srečanje s smrtjo, zanj ne morem reči, da je bil zame prelomen. Na svoje življenje ne gledam kot življenje pred in po tem dogodku. Globoko v sebi namreč čutim, da sem v življenju doživel precej takšnih in drugačnih, zame prelomnih dogodkov. Sem zadnja generacija, ki je odšla v JLA in takrat so se zgodile stvari, ki so mi ostale v spominu. Doma smo živeli skromno. Kot otrok sem občutil pomanjkanje, so pa bile tiste osnovne življenjske potrebščine, skoraj vedno zagotovljene. Čeprav si nisem mogel privoščiti veliko stvari, sem živel pisano življenje. Od nekdaj sem ljubil šport. Bil je moje življenje. Morda sem tudi zato razvil načelo, naj se pretirano ne razvajam. Živim kar precej asketsko življenje. Čeprav bi si lahko kdaj privoščil vstop v »confort zone«, si tega ne dovolim. V letu 2007 sem v svojem življenju naredil nekakšen premik, velik »prelom«. Danes se v službo vozim s kolesom in avto uporabljam resnično samo v nujnih primerih.

»Včasih se mi je težko »vklopiti« v svet, ki ga živijo drugi«

Občutek imam, da živite precej premišljeno in načrtovano.

Res je. Zaradi mojega pogleda na svet, imam občutek, da se včasih kar težko vklopim v družbo. Priznam, zame je to kar izziv. Vsak živi kot si želi in tovrstno držo zelo spoštujem, vendar imam nemalo težav pri svetovanju drugim glede vsakdanjih, povsem običajnih stvari, kot so npr. nakupi. Današnja, materialistično usmerjena potrošniška drža mi je izjemno tuja in ko me okolica prosi za nasvet glede nakupa, jih povabim, naj pri sebi povsem iskreno premislijo o nakupu iz čustvenega in ne iz racionalnega vidika.

Zame je velika razlika, ali si nekaj želim ali to isto stvar ljubim. Ljudje večinoma kupujejo, ker si nekaj želijo in ne zato, ker to ljubijo. V kolikor nekaj iskreno ljubiš, potem izbrano stvar kupiš resnično zase in kupljeno ti nekaj predstavlja. V nasprotnem primeru pa ti nudi zgolj trenutno zadovoljstvo, ki hitro pusti občutek praznine. Ravno zaradi tovrstnega načina razmišljanja, mi je včasih težko se vklopiti v svet, ki ga živijo drugi.

Moškim, ki sem jih iz takšnih ali drugačnih razlogov imela priložnost srečati, je bila blizu »filozofija«: »ali tisto nekaj rabim ali ne«? V trgovino grem, če nekaj potrebujem, drugače se ji izognem. Nakup podkrepljen z željo, čustvi…hm, lažje si to predstavljam v domeni žensk.

Tudi jaz bi se kar »našel » v filozofiji rabim, ne rabim. Si pa zastavljam cilje, ki so zelo težko dosegljivi. Ne z vidika materializma, zaslužka, ampak osebne izpolnjenosti. Od leta 1992 so potovanja moja velika strast. Vsako leto se odpravim jadrat, surfat širom sveta. Tovrstna jadranja so mi bila za časa študentskih dni nekaj precej nepojmljivega. Leto dni sem se trudil, garal in se marsičemu odrekel, da sem prihranil tisti zadostni minimum denarja, ki sva ga z ženo porabila za surfanje. Zame je bilo to to.

»Edina stvar, ki ti v življenju pripada je smrt. In čisto nič drugega«

Kako dragoceno, da ima človek v življenju nekaj, do česar čuti tako zelo globoko strast. Nekaj tako zelo pomembnega, da je pripravljen za želeno trdo garati in je ob dosegu cilja zmožen začutit tisto pravo zadovoljstvo.

V športu si neprestano zastavljaš cilje in se sočasno sprašuješ: »Kaj bo(m), ko bom tako zelo želeni cilj dosegel?« Šport je borba. Izjemno težko je namreč ostati na vrhu, kajti pojavljajo se nove okoliščine in ljudje, ki ti skušajo vzeti to, kar si si prigaral. Seveda je to normalno in povsem človeško.

Na podoben način gledam tudi na življenje. Le to ti je bilo nekoč že podarjeno. Vse ostalo je rezultat truda in vztrajnosti. Marsikaj si je potrebno zaslužiti. Resnično me »živcira« sodobno dojemanje sveta, češ: »stvari mi kar pripadajo«. Edina stvar, ki ti v življenju pripada, je smrt. In čisto nič drugega.

»Ta predrznost do samoumevnosti nas žene v vedno večje stiske in težave«

Smrt je tudi edina zares gotova stvar v življenju. Vsak jo bo na tak ali drugačen način doživel.

Seveda. Vse ostalo je stvar dogovora. Mislim, da je dvojica »jing in jang«, nekakšno ravnovesje, ki je v življenju povsod prisotno. Ni enega brez drugega. Na eni strani je ljubezen, na drugi pomanjkanje. Brez zadnjega nikoli ne boš cenil tisti »confort zone«, ki ga razvijaš. Otroke spodbujam k čutenju. K stiku z naravo. V trenutku, ko boš občutil mraz, se boš zavedal lepote topline doma. Danes je v družbi resnično vsega preveč. Vse je postalo že tako zelo samoumevno, čeprav v osnovi še zdaleč ni tako. Ta predrznost do samoumevnosti, zahteva, da nam nekaj kar pripada, nas žene v vedno večje stiske in težave.

Kako ste se uspeli znajti znotraj tega širokega spektra različnih aspektov, kjer skuša vsak živeti na način, ki mu ustreza, sočasno pa ostaja še vedno ukalupljen v sistem družbeni pričakovanj in norm, katerim je potrebno zadostiti? Kje ste našli svoje ravnovesje?

Svoje ravnovesje sem našel v stiku z naravo. Naravo resnično ljubim. Sprehodi v naravi, pot, po kateri stopam….težko ubesedim to, kar v teh trenutkih (za)čutim. To so tisti preprosti občutki, ki jih začutiš v stiku z naravo in ko si zares sam s sabo. To je resnično nekaj izjemnega. Vsi imamo svoj ventil, s pomočjo katerega prefiltriramo situacije in nakopičene občutke. Meni se to zgodi v naravi.

 

Sem samotar in mnogim je bilo nenavadno, da sem srečal osebo, s katero sva skupaj še dandanes.

»Živeti z in ob nekom, ki je samozadosten, ni enostavno«

Veseli me, da ste uspeli srečati osebo, ki sprejema vašo potrebo in željo po samoti. Osebo, ki zmore upoštevati in spoštovati Vašo samoto.

Če bi vprašali ženo, bi zagotovo priznala, da ji je včasih zares težko. Živeti z in ob nekom, ki je samozadosten, ni enostavno. Še toliko težje je, v kolikor je na drugi strani oseba, ki želi pomagati in se trudi ugoditi.

Zelo rad (po)skrbim za ljudi, ki me obkrožajo. To mi resnično veliko pomeni. Včasih imam občutek, kot bi bil rojen organizator. Veseli me, ko otroka pravita, da se doma dobro počutita. Od nekdaj imam z njimi povsem odprt način komunikacije. Moj pristop je jasen, s trdno postavljenimi mejami, kjer ni odstopanj. V mejah so skrita tista osnovna življenjska načela. Osebno verjamem v naravo, morda bi se temu lahko reklo tudi kozmos. Ljubezen sem našel v naravi in prepričan sem, da je v materialnih stvareh ne bi uspel najti.

»Človek mora raziskovati. Ni pa lahko najt svojo pot sreče«

Včasih imam občutek, kot bi ljudje v materialnih stvareh iskali nekaj, česar jim roko na srce le te ne morejo dati. Kot bi vanje vedno znova usmerjali svoje želje in hrepenenja, navkljub nenehnim razočaranjem. Trmasto vztrajanje pri iskanju receptov in navodil je sizifovo delo, saj najverjetneje ne gre toliko za primernost vprašanj, kot vprašanje ustreznosti izbranega kraja.

Zelo se strinjam s povedanim. Sogovornikom se ne trudim ponuditi odgovor na njihova vprašanja, ampak jih skušam napeljati k premisleku v družbi samih s seboj. Spodbujam jim k iskanju odgovorov pri in v sebi. Skušam jih povabiti, naj se morebiti vprašajo, premislijo ali pogledajo, če je tisto o čemur premišljujejo, resnično to, kar jim ustreza. Raziskovanje je izjemno pomembno, čeprav ni tako lahko najti svojo pot sreče.

»Ljudje imajo vse, ampak so nesrečni. V naporu in utrujenosti čutim sebe«

Ravno zato skušam s projektom Zaupaj.si poiskati sogovornike, ki so našli tisto nekaj, kar jim omogoča živeti skladno s tem, kar so in kar čutijo, da je zanje prav. Da je zanje to preprosto to, ne glede na to, kaj si kdorkoli drug misli o njihovem načinu življenje.

Moja filozofija je usmerjena v raziskovanje, čeprav sem mnenja, da je konstantno iskanje lahko tudi dvorezen meč. Osebe, ki (se) neprestano iščejo, na koncu ugotovijo, da je bilo zelo malo trenutkov, ko so se počutili srečne in izpolnjene. V neprestanem iskanju je prisotno tudi tisto hrepenenje po nečem več. In v okolju, kjer je toliko možnosti izbire, kot jo imamo mi, je nemogoče vsakič znova najti tisto nekaj več. Kljub temu, da imajo ljudje vse, so še vedno nesrečni. Vedno najdejo nek razlog, da bi bili nesrečni. Jaz sem usmerjen drugam. »Plavam« proti toku. Izbral sem preprostost. Želim si (za)čutit napor, občutek utrujenosti, saj takrat čutim sebe. Ko opazujem življenje vidim, da v nekem trenutku trpljenja najdem občutek sreče.

»Nekaj časa nekako nisem najbolj vedel, kam točno sodim«

Zanimivo. Osebno verjamem, da srečanje s smrtjo nekaj pusti. Morda tisto zavedanje minljivosti. Spoznanje, da ni vse tako zelo samoumevno. Da ima tudi čas svojo vrednost. Ni namreč nujno, da ga imamo še na pretek.

Po srečanju s smrtjo, se lahko življenje zelo hitro nazaj ukalupi v ustaljene tirnice, kar se trenutno dogaja meni. Občutek imam, kot bi se nič ne spremenilo, oziroma, kot se ne bi nič kaj tako zelo posebnega zgodilo.

V zadnjih 20-tih letih sem izgubil 3 ali 4 dijake. Med njimi je bil izjemen fant, ki je storil samomor. Nikoli ga ne bom pozabil. Preživel je bližnje srečanje s smrtjo, si opomogel, vendar se je kasneje odločil dvigniti roko nad seboj. Gesto je obrazložil z mislijo, da si želi videt/pogledat še kaj drugega.
Osebam, ki živijo v tako zelo težkih razmerah, kjer ni enostavno najti razlog za vztrajanje iz dneva v dan, na pomoč priskoči vera, morda miselnost. V primeru samomora, naj bi duša ne zapustila »zemlje«. Ostala naj bi ujeta v tavanju med dvema svetovoma, kar zna biti »zoprno«. Tudi sam sem po svoji izkušnji srečanja s smrtjo prišel do podobnega občutka. Nekaj časa nekako nisem najbolj vedel, kam točno sodim. Ali je moje mesto na tej, ali na drugi strani. Če seveda obstajata dve strani.

Zadnje čase me tovrstne teme precej zanimajo, le da se vanje še nisem prav poglobil. Po izkušnji, ki sem jo imel, imam dneve, ko (po)mislim na dolžnosti in obveznosti. Nekaj, kar sem v trenutku, ko sem se boril za življenje, povsem odmislil. Takrat je bilo to povsem nepomembno. In še danes je tako. Zavest je resnično hecna stvar. Včasih me prešine misel, »zakaj, čemu bi se sploh ubadal s tovrstnimi stvarmi, če bi bilo veliko lažje in morda celo boljše preprosto oditi in se tako znebiti vseh teh problemov«? Ta »klic na drugo stran« je zanimiv.

Ključno sporočilo družbi, ljudem, ki zmorejo razumeti problem kot problem, bi bil, naj gledajo nanj kot nekaj, s čimer se morajo spopasti in kar morajo rešiti. Naj ne bodo problemi »projekti di per se« namenjeni zgolj »problematiziranju«

Jaz iščem probleme in se fokusiram na rešitve. Morda sem zato dijakom blizu, saj se jim posvetim in jim skušam pomagati.

»Nisem še imel nikakršne evalvacije dogodka, kar zna bit težava«

Kot športnik, konstantno stremite k iskanju vedno novih ciljev. Radi skrbite za dobrobit drugih, iščete probleme in ste fokusirani na njihovo reševanje. Verjetno je bil največji problem ravno Vaše srečanje s smrtjo. Tudi ta izziv ste uspešno rešili, saj ste preživeli. Kakšen je občutek, ko človek uspešno reši problem vseh problemov? Ste morda celo pomislili, kaj sedaj? Je Vaš fokus glede reševanja tujih izzivov, beg pred seboj, saj ne veste, kaj bi s svojo izkušnjo naredili? Je torej pomoč drugim beg od soočanja s samim seboj?

Zelo dobro ste ugotovili. Ljudje me sprašujejo, »Kaj sem se naučil? Kaj imam namen spremeniti v življenju?« Na tovrstna vprašanja nimam odgovora. Zakaj? V svojem življenju nisem in ne nameravam spremeniti ničesar.

Verjetno ljudje, ko doživijo tovrstno izkušnjo, naredijo pregled in evalvacijo življenja. Morebiti se celo odločijo za kakšne spremembe. Jaz sem bil do sedaj zadovoljen s tem, kar sem imel. Zame ne obstaja višji cilj, ki bi ga želel doseči.

Osebno (še) nisem imel nikakršne evalvacije dogodka, kar zna biti težava. Nisem se (še) zjokal, se morda zlomil ali ne vem kako zelo globoko premišljeval o morebitnih novih temeljih, ki bi jih postavil.

Vedno sem živel po načelu: »Živi za danes. Živi, kot bi bil danes poslednji dan«. Tovrstno razmišljanje gre v korak z jadranjem. Za dobro jadranje, (wind)surfanje je potrebno živeti za tisti trenutek. Trenutek, ko (za)piha veter. Ah veter. To je takšna redkost. Zame je to darilo bogov. Delaš, treniraš in se vseskozi pripravljaš za tisti trenutek. To ni nekaj, kar si lahko v stilu današnjega načina življenja zaželiš, izbereš, klikneš in dobiš po pošti. Vseskozi moraš biti pripravljen. Neprestano čakaš na tisti trenutek, čeprav ga pogosto kar ni in ni. Ker trenutka ne moreš zbirat, moraš biti vseskozi pripravljen. Nisem še izgubil upanje za trenutek, ko bo zapihal veter in bom lahko zares surfal.

»Nič od tistega, kar sem nekako pričakoval, da bi lahko čutil, nisem čutil«

Kako ste doživeli surfanje po tistem dogodku?

S prijatelji smo se odpravili v Izolo »iskat Burjo«. Neprestano sem se spraševal, kako bo. Ta občutek. To čakanje. Vseskozi sem čakal, kaj bo. Vseskozi sem bil v »pričakovanju«. Nikoli nisem občutil panike. Pravzaprav nisem čutil ničesar, kar sem nekako pričakoval, da bi lahko čutil. Sicer sem se pa imel super.

Še sedaj nekako ne vem, kaj bi. Neprestano čakam, kaj bo. Ali bo prišlo še kaj za menoj iz podzavesti, ali ne. Morda je to obrambni mehanizem zavesti, ki je dogodek in moja takratna občutja nekako zapakirala na način, da ne pridem do tja. Pa tudi tisto, kar bi želelo priti do mene, nekako ne pride.

Če dobro pomislim, navezujoč se na dogodek, pa so bili takrat v meni prisotni nekakšni občutki, da ne bi bilo nič narobe, če bi odšel. Ko sem šel čez ta proces poslavljanja, ne vem, ali gre za obrambne mehanizme zavesti, ampak me je vse tako zelo bolelo. Bil sem dobesedno na koncu moči. Premišljeval sem, da saj je vse redu. Odšel bom medtem, ko bom delal nekaj, kar imam najrajši. Odšel bom med (wind)surfanjem.

Izjemno darilo. V kolikor se človek ne odloči dvigniti roko nad seboj, do smrti pride, ko pride. Tako ali drugače. Priložnost, da pride do tega v trenutku, ko človek počne nekaj, v čemer zares uživa, je verjetno redka.

Bil sem izjemno pomirjen. Ves čas je bil v meni prisoten dualizem. Sprijaznil sem se s koncem, sočasno pa sem se spraševal, kaj bom pogrešal? Šport? Ne ravno. V življenju sem resnično veliko športal. Glava pravi še, telo pa se počasi stara, saj ne zmore več toliko, kot je včasih. In tega se zavedam. Prijatelji? Mah, bil sem samotar. Ko sem pomislil na družino…hm, tukaj pa sem naletel na težavo. Slovo od družine pa je bil problem. Slovo od otrok in žene. Tukaj sem začutil tisto ljubezen do življenja. Ko začneš iskati razloge, zakaj bi živel.

Danes, po tem dogodku, ko se življenje spet ukaluplja, mi ni težko razmišljati, »zakaj, čemu bi živel dan za dnem?« Problemi so nekako manjši, kar je verjetno izkupiček celotne situacije. Ne glede na to, vsi, ki me poznajo, vedo, da nisem nikoli gledal na probleme kot nepremostljive ali nerešljive težave. Problemom sem vedno znal dajati nekakšno primerno težo in pomen.

Medsebojna delitev izkušenj je zame nekaj zelo dragocenega, čeprav na koncu vsak najde način in rešitev, ki mu ustreza, kar je tudi prav.

Vse, kar je nekako vezano na dogodek, ste potisnili na stran. Do evalvacije še ni prišlo, kar verjetno pomeni, da je vse umaknjeno nekje »shranjeno«. Zbrali ste pogum za vnovično surfanje in na silo čakali nekaj, kar se ni hotelo zgoditi. Radi vztrajate, pa čeprav morda kdaj na silo, ali se morebiti kdaj uspete prepustiti in počakati, da se stvari zgodijo spontano, ob pravem času?

Ničesar si ne želim na silo. Dopuščam možnost, da se bo zgodilo ob pravem času. Dal sem preprosto na stran. Na tovrsten način mi ni težko shajati s tam, kar (še) ni prišlo za mano. Marsikomu pa se je neugodno pogovarjati z menoj.

»Ni se mi neprijetno pogovarjati o temu, kar sem doživel in preživel«

Imate občutek, da bi Vas radi zaščitili?

Da. Včasih čutim, kako jim je nekako neugodno se pogovarjati z menoj, saj mislijo, da bo meni neprijetno. Jaz s tem nimam težav. Ni se mi neprijetno pogovarjati o temu, kar sem doživel in preživel. Preseneča me, ker me ni bolj »stisnilo«, kot me je ali da mi ni pustilo posledic, ki bi jih najverjetneje lahko.

Včasih je o izkušnji lažje spregovoriti z nekom, ki je doživel isto. Pogovor teče z osebo, ki razume, kar preživlja drugi, saj se je podobno zgodilo tudi njemu. Včasih pa lahko med svetovanjem drugim, ugotovimo marsikaj uporabnega, koristnega tudi zase. Kaj bi svetovali osebi, ki bi Vas prosila za nasvet?

Svetoval ne bi ničesar, ampak bi osebo povabil s seboj na sprehod. Povabil bi jo/ga, naj gre z mano športat. Včasih se mi na sprehodu pridružijo ljudje, ki sprva izjemno veliko govorijo. Po določenem obdobju tišine ugotovijo, da je resnično pomembna samo prisotnost. Pomembno je samo to, da je človek tam.

Edino darilo, ki si ga dobil, je tvoje življenje. Edina stvar, ki jo zares imaš v svojem življenju je čas. Stvari ni potrebno olepševati ali jih prikazovati v drugačni luči. Stvari so takšne, kot so. Narava je zelo kruta, vendar je zame tudi izjemno lepa. V naravi vlada poštenost, saj se preprosto ne more diskutirati o ustreznosti, primernosti situacij. Mi smo se tako zelo umaknili od narave. Neprestano iščemo nekaj več. Še nekaj več. Nekaj, kar morebiti celo ne obstaja, vendar mi to vseskozi iščemo.

Včasih se je potrebno preprosto samo umiriti in živeti.

«Ti me iščeš, jaz te najdem«, meni zelo ljuba in globoka misel iz knjige Mali Princ. Življenje te poišče samo, samo živeti je potrebno. Mi pa tega več ne znamo.

»Vsak si bo moral najti svoje odgovore na vprašanja, ki jih ima«

Tukaj pa nastopi velika negotovost. Zdržati z negotovostjo je izjemno težko, saj ni nič, na kar bi se lahko oprl. Zdržati sam s seboj je za marsikoga pravi izziv. Morda celo nekaj najtežjega. Ljudje danes tega niso več navajeni.

Ljudje se tako hitro »zaciklajo«. Morali bi sprejeti druge in prenehati biti sebični. Podariti svoj čas nekomu je velik dar. V življenju se to vrne. Negotovost lahko premagaš tudi tako, da po tej poti ne greš sam. Da greš na sprehod s prijateljem, prijateljico. Se družiš in poskušaš spoznati različne načine življenja. Na neki točki verjetno spoznaš, da je to, preprosto, življenje. Tako pa lahko dobiš tudi informacije, ki jih potrebuješ. V življenju ni formule ali pravil. Vsak si bo moral najti svoje odgovore na vprašanja, ki jih ima.