Najino srečanje je bila zanimiva iztočnica za pogovor. Njegovo podobo sem videla na spletu, on moje ni iskal. Dogovorila sva se za pogovor o dogodku, za katerega sem pričakovala, da je bil zanj prelomen. Izkazalo se je povsem nasprotno. Srečanje s smrtjo, soočanje z lastno minljivostjo, je v naših predstavah nekaj, kar lahko spremeni potek življenja, vendar ni nujno, da je vedno tako. Pomen in vrednost, ki jo oseba pripiše dogodku, je odvisna tako od posameznika, kot občutkov in odnosa, ki ga ima oseba do nečesa, kar se mu/ji je pripetilo. Goran Jablanov je leta 2018 sprejel odločitev, ki mu je nehote prinesla izkušnjo, zaradi katere je izstopil iz vsakodnevne anonimnosti in v javnosti sprožil najrazličnejše odzive. Minili so meseci, javnost je usmerila pozornost drugam, sam pa se je sčasoma vrnil v svoj vsakdan, posvečen športu, naravi in družini. V družbo se težko vključi, saj mu je potrošniška miselnost, hrepenenje po materialnih dobrinah in iskanje nenehnih odgovorov nekaj, v čemur se ne prepozna. Čeprav je po naravi samotar, je srečal osebo, ki sprejema in spoštuje njegove aspekte, skupaj pa delita ljubezen do surfanja. Soočanje s smrtjo je vedno neenakovredno srečanje. Takšno je bilo tudi najino. Čakala sem ga na vhodu in se trudila, da bi med mimoidočimi prepoznala njegovo podobo, sam se s tem ni obremenjeval. Predstavljam si, da se nekaj podobnega dogaja tudi pri srečanju s smrtjo. Zanimiva analogija. Zase lahko povem, da sedaj približno vem, kako zgleda tovrstno srečanje. »Šport je (bil) moje življenje. Doživel sem kar nekaj prelomnic« Dva dogodka, ki imata v življenju posameznika posebno vrednost. Rojstvo in soočanje z lastno minljivostjo. Dogodka, ki nimata »ekvivalenta«, ne po intenziteti občutij, ne po pomenu. O prvem ne vem ničesar, glede drugega bi lahko povedala kaj več. Morda od tod moja predstava, da je srečanje s smrtjo nekakšna življenjska prelomnica, po kateri nič ni več, kot je bilo. Če govoriva o konkretnem dogodku, ki se mi je pripetil leta 2018, kjer sem vsekakor doživel bližnje srečanje s smrtjo, zanj ne morem reči, da je bil zame prelomen. Na svoje življenje ne gledam kot življenje pred in po tem dogodku. Globoko v sebi namreč čutim, da sem v življenju doživel precej takšnih in drugačnih, zame prelomnih dogodkov. Sem zadnja generacija, ki je odšla v JLA in takrat so se zgodile stvari, ki so mi ostale v spominu. Doma smo živeli skromno. Kot otrok sem občutil pomanjkanje, so pa bile tiste osnovne življenjske potrebščine, skoraj vedno zagotovljene. Čeprav si nisem mogel privoščiti veliko stvari, sem živel pisano življenje. Od nekdaj sem ljubil šport. Bil je moje življenje. Morda sem tudi zato razvil načelo, naj se pretirano ne razvajam. Živim kar precej asketsko življenje. Čeprav bi si lahko kdaj privoščil vstop v »confort zone«, si tega ne dovolim. V letu 2007 sem v svojem življenju naredil nekakšen premik, velik »prelom«. Danes se v službo vozim s kolesom in avto uporabljam resnično samo v nujnih primerih. »Včasih se mi je težko »vklopiti« v svet, ki ga živijo drugi« Občutek imam, da živite precej premišljeno in načrtovano. Res je. Zaradi mojega pogleda na svet, imam občutek, da se včasih kar težko vklopim v družbo. Priznam, zame je to kar izziv. Vsak živi kot si želi in tovrstno držo zelo spoštujem, vendar imam nemalo težav pri svetovanju drugim glede vsakdanjih, povsem običajnih stvari, kot so npr. nakupi. Današnja, materialistično usmerjena potrošniška drža mi je izjemno tuja in ko me okolica prosi za nasvet glede nakupa, jih povabim, naj pri sebi povsem iskreno premislijo o nakupu iz čustvenega in ne iz racionalnega vidika. Zame je velika razlika, ali si nekaj želim ali to isto stvar ljubim. Ljudje večinoma kupujejo, ker si nekaj želijo in ne zato, ker to ljubijo. V kolikor nekaj iskreno ljubiš, potem izbrano stvar kupiš resnično zase in kupljeno ti nekaj predstavlja. V nasprotnem primeru pa ti nudi zgolj trenutno zadovoljstvo, ki hitro pusti občutek praznine. Ravno zaradi tovrstnega načina razmišljanja, mi je včasih težko se vklopiti v svet, ki ga živijo drugi. Moškim, ki sem jih iz takšnih ali drugačnih razlogov imela priložnost srečati, je bila blizu »filozofija«: »ali tisto nekaj rabim ali ne«? V trgovino grem, če nekaj potrebujem, drugače se ji izognem. Nakup podkrepljen z željo, čustvi…hm, lažje si to predstavljam v domeni žensk. Tudi jaz bi se kar »našel » v filozofiji rabim, ne rabim. Si pa zastavljam cilje, ki so zelo težko dosegljivi. Ne z vidika materializma, zaslužka, ampak osebne izpolnjenosti. Od leta 1992 so potovanja moja velika strast. Vsako leto se odpravim jadrat, surfat širom sveta. Tovrstna jadranja so mi bila za časa študentskih dni nekaj precej nepojmljivega. Leto dni sem se trudil, garal in se marsičemu odrekel, da sem prihranil tisti zadostni minimum denarja, ki sva ga z ženo porabila za surfanje. Zame je bilo to to. »Edina stvar, ki ti v življenju pripada je smrt. In čisto nič drugega« Kako dragoceno, da ima človek v življenju nekaj, do česar čuti tako zelo globoko strast. Nekaj tako zelo pomembnega, da je pripravljen za želeno trdo garati in je ob dosegu cilja zmožen začutit tisto pravo zadovoljstvo. V športu si neprestano zastavljaš cilje in se sočasno sprašuješ: »Kaj bo(m), ko bom tako zelo želeni cilj dosegel?« Šport je borba. Izjemno težko je namreč ostati na vrhu, kajti pojavljajo se nove okoliščine in ljudje, ki ti skušajo vzeti to, kar si si prigaral. Seveda je to normalno in povsem človeško. Na podoben način gledam tudi na življenje. Le to ti je bilo nekoč že podarjeno. Vse ostalo je rezultat truda in vztrajnosti. Marsikaj si je potrebno zaslužiti. Resnično me »živcira« sodobno dojemanje sveta, češ: »stvari mi kar pripadajo«. Edina stvar, ki ti v življenju pripada, je smrt. In čisto nič drugega. »Ta predrznost do samoumevnosti nas žene v vedno večje stiske in težave« Smrt je tudi edina zares gotova stvar v življenju. Vsak jo bo na tak ali drugačen način doživel. Seveda. Vse ostalo je stvar dogovora. Mislim, da je dvojica »jing in jang«, nekakšno ravnovesje, ki je v življenju povsod prisotno. Ni enega brez drugega. Na eni strani je ljubezen, na drugi pomanjkanje. Brez zadnjega nikoli ne boš cenil tisti »confort zone«, ki ga razvijaš. Otroke spodbujam k čutenju. K stiku z naravo. V trenutku, ko boš občutil mraz, se boš zavedal lepote topline doma. Danes je v družbi resnično vsega preveč. Vse je postalo že tako zelo samoumevno, čeprav v osnovi še zdaleč ni tako. Ta predrznost do samoumevnosti, zahteva, da nam nekaj kar pripada, nas žene v vedno večje stiske in težave. Kako ste se uspeli znajti znotraj tega širokega spektra različnih aspektov, kjer skuša vsak živeti na način, ki mu ustreza, sočasno pa ostaja še vedno ukalupljen v sistem družbeni pričakovanj in norm, katerim je potrebno zadostiti? Kje ste našli svoje ravnovesje? Svoje ravnovesje sem našel v stiku z naravo. Naravo resnično ljubim. Sprehodi v naravi, pot, po kateri stopam….težko ubesedim to, kar v teh trenutkih (za)čutim. To so tisti preprosti občutki, ki jih začutiš v stiku z naravo in ko si zares sam s sabo. To je resnično nekaj izjemnega. Vsi imamo svoj ventil, s pomočjo katerega prefiltriramo situacije in nakopičene občutke. Meni se to zgodi v naravi.   Sem samotar in mnogim je bilo nenavadno, da sem srečal osebo, s katero sva skupaj še dandanes. »Živeti z in ob nekom, ki je samozadosten, ni enostavno« Veseli me, da ste uspeli srečati osebo, ki sprejema vašo potrebo in željo po samoti. Osebo, ki zmore upoštevati in spoštovati Vašo samoto. Če bi vprašali ženo, bi zagotovo priznala, da ji je včasih zares težko. Živeti z in ob nekom, ki je samozadosten, ni enostavno. Še toliko težje je, v kolikor je na drugi strani oseba, ki želi pomagati in se trudi ugoditi. Zelo rad (po)skrbim za ljudi, ki me obkrožajo. To mi resnično veliko pomeni. Včasih imam občutek, kot bi bil rojen organizator. Veseli me, ko otroka pravita, da se doma dobro počutita. Od nekdaj imam z njimi povsem odprt način komunikacije. Moj pristop je jasen, s trdno postavljenimi mejami, kjer ni odstopanj. V mejah so skrita tista osnovna življenjska načela. Osebno verjamem v naravo, morda bi se temu lahko reklo tudi kozmos. Ljubezen sem našel v naravi in prepričan sem, da je v materialnih stvareh ne bi uspel najti. »Človek mora raziskovati. Ni pa lahko najt svojo pot sreče« Včasih imam občutek, kot bi ljudje v materialnih stvareh iskali nekaj, česar jim roko na srce le te ne morejo dati. Kot bi vanje vedno znova usmerjali svoje želje in hrepenenja, navkljub nenehnim razočaranjem. Trmasto vztrajanje pri iskanju receptov in navodil je sizifovo delo, saj najverjetneje ne gre toliko za primernost vprašanj, kot vprašanje ustreznosti izbranega kraja. Zelo se strinjam s povedanim. Sogovornikom se ne trudim ponuditi odgovor na njihova vprašanja, ampak jih skušam napeljati k premisleku v družbi samih s seboj. Spodbujam jim k iskanju odgovorov pri in v sebi. Skušam jih povabiti, naj se morebiti vprašajo, premislijo ali pogledajo, če je tisto o čemur premišljujejo, resnično to, kar jim ustreza. Raziskovanje je izjemno pomembno, čeprav ni tako lahko najti svojo pot sreče. »Ljudje imajo vse, ampak so nesrečni. V naporu in utrujenosti čutim sebe« Ravno zato skušam s projektom Zaupaj.si poiskati sogovornike, ki so našli tisto nekaj, kar jim omogoča živeti skladno s tem, kar so in kar čutijo, da je zanje prav. Da je zanje to preprosto to, ne glede na to, kaj si kdorkoli drug misli o njihovem načinu življenje. Moja filozofija je usmerjena v raziskovanje, čeprav sem mnenja, da je konstantno iskanje lahko tudi dvorezen meč. Osebe, ki (se) neprestano iščejo, na koncu ugotovijo, da je bilo zelo malo trenutkov, ko so se počutili srečne in izpolnjene. V neprestanem iskanju je prisotno tudi tisto hrepenenje po nečem več. In v okolju, kjer je toliko možnosti izbire, kot jo imamo mi, je nemogoče vsakič znova najti tisto nekaj več. Kljub temu, da imajo ljudje vse, so še vedno nesrečni. Vedno najdejo nek razlog, da bi bili nesrečni. Jaz sem usmerjen drugam. »Plavam« proti toku. Izbral sem preprostost. Želim si (za)čutit napor, občutek utrujenosti, saj takrat čutim sebe. Ko opazujem življenje vidim, da v nekem trenutku trpljenja najdem občutek sreče. »Nekaj časa nekako nisem najbolj vedel, kam točno sodim« Zanimivo. Osebno verjamem, da srečanje s smrtjo nekaj pusti. Morda tisto zavedanje minljivosti. Spoznanje, da ni vse tako zelo samoumevno. Da ima tudi čas svojo vrednost. Ni namreč nujno, da ga imamo še na pretek. Po srečanju s smrtjo, se lahko življenje zelo hitro nazaj ukalupi v ustaljene tirnice, kar se trenutno dogaja meni. Občutek imam, kot bi se nič ne spremenilo, oziroma, kot se ne bi nič kaj tako zelo posebnega zgodilo. V zadnjih 20-tih letih sem izgubil 3 ali 4 dijake. Med njimi je bil izjemen fant, ki je storil samomor. Nikoli ga ne bom pozabil. Preživel je bližnje srečanje s smrtjo, si opomogel, vendar se je kasneje odločil dvigniti roko nad seboj. Gesto je obrazložil z mislijo, da si želi videt/pogledat še kaj drugega. Osebam, ki živijo v tako zelo težkih razmerah, kjer ni enostavno najti razlog za vztrajanje iz dneva v dan, na pomoč priskoči vera, morda miselnost. V primeru samomora, naj bi duša ne zapustila »zemlje«. Ostala naj bi ujeta v tavanju med dvema svetovoma, kar zna biti »zoprno«. Tudi sam sem po svoji izkušnji srečanja s smrtjo prišel do podobnega občutka. Nekaj časa nekako nisem najbolj vedel, kam točno sodim. Ali je moje mesto na tej, ali na drugi strani. Če seveda obstajata dve strani. Zadnje čase me tovrstne teme precej zanimajo, le da se vanje še nisem prav poglobil. Po izkušnji, ki sem jo imel, imam dneve, ko (po)mislim na dolžnosti in obveznosti. Nekaj, kar sem v trenutku, ko sem se boril za življenje, povsem odmislil. Takrat je bilo to povsem nepomembno. In še danes je tako. Zavest je resnično hecna stvar. Včasih me prešine misel, »zakaj, čemu bi se sploh ubadal s tovrstnimi stvarmi, če bi bilo veliko lažje in morda celo boljše preprosto oditi in se tako znebiti vseh teh problemov«? Ta »klic na drugo stran« je zanimiv. Ključno sporočilo družbi, ljudem, ki … Nadaljujte z branjem Kar zares imamo v življenju je čas