Ker se ljubezen lahko množi, ne deli

To je izjemno odkrit pogovor o partnerstvu, osnovanem na iskrenosti, spoštovanju in podpori. Na medsebojni skrbi in ljubezni. Sogovornica je ženska, partnerka, ki se je odločila zaupati sebi in partnerju. Prisluhniti svojim željam in upoštevati to, kar čuti, da je zanjo prav. Njene izkušnje in življenje v partnerstvu temeljijo na spoštovanju sebe ter partnerjev. Ja, prav ste prebrali. Partnerjev. Poliamorno razmerje je razmerje, kjer se ljubezen ne deli. Nobena vzporedna zveza namreč ne odvzame ničesar drugi/m zvezi/am. Najin pogovor je pogovor o spoštovanju sebe in poštenem odnosu do drugih, kar se odraža tako v njenih pričakovanjih kot tudi dejanjih.
Ob kavi sva se poglobili v pogovor o pričakovanjih, ki jih ima družba do nas, žensk, ko prestopimo določeno starost, si uredimo partnersko življenje in oblikujemo dom, ter o pričakovanjih in željah, ki jih imamo me, ženske, do svojih potencialnih partnerjev, tudi takrat, ko nam pot prekriža še kakšna druga, privlačna nam oseba. Moški, ki pritegne našo pozornost, ki nam je všeč in zaradi katerega ne želimo zapustiti partnerja, ampak si želimo nekako oba.

»Občutek imam, da ko ljudje naletijo na kakšen odklon, na tisto nekaj, kar se razlikuje od prakse, ki jo udejanja večina, postanemo mi, torej tisti, ki to ‘nekaj’ prakticiramo drugače, nemudoma zanimivi. Takrat se običajno začnejo tudi prepričevanja, naj se »vrnemo« nazaj v način življenja, ki je skladen s pričakovanji družbe. Tudi mene marsikaj zanima in sem zelo vedoželjna, sočasno pa ne bom nikoli nikomur moralizirala glede izbire in odločitev, ki jih je sprejel o svojem načinu življenja,« so bile besede, s katerimi se je od daleč dotaknila pogovora o svojem načinu življenja. Življenja v poliamoriji in poliamorni partnerski zvezi.

Občutek imam, da kar ni strukturirano in oblikovano po vnaprej določenih družbenih merilih, pričakovanjih ter ustaljenih normah, postane težko umestljivo. In v trenutku, ko ne vemo, kam in kako naj bi to »nekaj« umestili, predpostavljamo, da je ravno zaradi tega neznanega s tem gotovo nekaj narobe.

Ja, res je. Tudi mi smo v osnovi »živali«, ki težimo k skupnosti, osnovani na podobnih aspektih. Če je tvoje vedenje »drugačno«, postaneš v očeh drugih nekakšen odklon in marsikomu lahko predstavljaš grožnjo. Sicer pretiravam, vendar verjamem, da se lahko zaradi drugačnosti predpostavlja tudi nekakšen razpad skupnosti, razpad družbe. Zato nas morda večina želi asimilirati, nas spremeniti in narediti podobne sebi. To se dogaja na vseh nivojih, ne samo v primeru poliamorije.

Zato razumem ljudi, ki na določeni točki tudi popustijo. Včasih je namreč tako težko, da raje stisneš zobe in si konformen. S tem dobiš neko odobravanje, potrditev s strani družbe, čeprav se na koncu ne izide nujno dobro, kajti nekje lahko vse tisto, kar nisi navzven in držiš v sebi, udari na plano ali te razjeda od znotraj.

Dvomim, da je poliamorija prirojena. Mislim, da je stvar odločitve.

V kakšnem spominu imate sebe kot najstnico? Kakšno je bilo vaše življenje takrat? Kako ste se doživljali v tistem obdobju?

Bila sem vzgojena v krščanskem duhu. Odraščala sem na vasi, kjer sem večji del svojega najstniškega obdobja preživljala v precej tradicionalnih okoliščinah. Vedela sem, da so mi všeč moški in to drži v večji meri še danes. Več od tega pa ne. Nič posebnega se ni dogajalo. V življenju sem šla po neki ustaljeni poti in bila vedno v monogamnih, zaporednih razmerjih. Nič takega ni, kar bi lahko danes pogledala za nazaj in v čemer bi lahko skozi današnje oči našla nekakšne indice, ki bi kazali na to, kako se bo moje življenje obrnilo. Ne morem reči, »ja, zdaj pa razumem, zakaj se mi je nekaj dogajalo ali se mi dogaja«.

Osebno se mi zdi, da je tisti bistven, pristen del nas vedno nekako z nami. Se nam tako ali drugače oglaša, saj si želi priti do izraza. Želi si zaživeti na način, ki mu pripada. Če mu ne prisluhnemo, ga poskušamo morda utišati, ignorirati ali še celo več, ga obrniti, spremeniti v popolno nasprotje, je tako, kot bi v kletki zadrževali tisti vitalni del sebe.

Ne, pri meni ni bilo tega. Zdi se mi, da sem vedno nekako živela v skladu s tem, kar sem. Glede na to, kar se mi je zgodilo pozneje, se človek seveda vpraša, ali bi se stvari obrnile na način, na katerega so se, če tistega večera ne bi srečala njega? Če bi s partnerjem tisti večer izbrala drugo restavracijo? Če bi naju morda postregel neki drugi natakar ali morda natakarica? Kako bi se v teh primerih stvari razpletle? Tega ne ve nihče. To so tisti »če-ji«, ki so danes, glede na življenje, ki ga živim, povsem irelevantni.

Ima pa vsaka stvar tisti svoj začetek.

S partnerjem sva bila vrsto let tradicionalen par. Povsem monogamna in v zvezi že od študentskih let. Zaupala sva si in nihče od naju ni ljubosumen tip.
Tako mi je neki večer, ko sva bila s partnerjem na večerji v restavraciji, pritegnil pozornost prijazen natakar in malce sem nedolžno poflirtala z njim – kot izraz pohvale in zahvale za dobro strežbo. Marsikateri partner bi bil ob tovrsten ravnanju najverjetneje nejevoljen. Morda bi celo prosil, naj preneha s tovrstnim »vedenjem«. No, pri nama tega ni bilo. Partner je bil vajen mojih komplimentov in laskanja ustrežljivemu osebju v restavracijah ter drugod.

Po nekem takem večeru pa me je natakar, ki so mu komplimenti očitno zelo prijali, tudi kontaktiral in začela sva z dopisovanjem. Partnerju sem to seveda tudi povedala in dodala, da sem tudi natakarju obrazložila svojo situacijo; da sem v zvezi, da pa mi je všeč dopisovanje z njim. To je trajalo nekaj časa in nato se je zgodilo, da sem prvič v življenju pomislila in izrekla nekaj, česar prej še nikoli nisem. Partnerja sem vprašala, kaj misli o tem, da bi jaz preživela en vikend s tem moškim. V skupnem pogovoru sva sklenila, da sva pripravljena na takšno novo situacijo. Še celo več. Partner je predlagal, da se ne omejiva le na en vikend, ampak da morda poskusiva najino razmerje odpreti še za koga in sproti preverjati, ali nama to ustreza. Tako sva v pogovoru preživela celo noč, se vmes tudi jokala, smejala, zelo iskreno pogovarjala in poskušala najti nekakšna pravila oz. vodila, ki bi nama ustrezala. Hkrati sva si poskušala tudi predstavljati, kako bo vse to vplivalo na naju in najino življenje. Na trenutke sva se pogovarjala vzhičeno in vznemirjeno, na trenutke sva bila tudi prestrašena.

Res sem nato konec tedna preživela s tistim moškim in bila kar dolgo časa z njim tudi v zvezi. To je bilo moje prvo poliamorno razmerje. V spominu ga imam kot zelo lepo obdobje, v katerem je bilo veliko ljubezni, novih izkušenj, tudi težkih spoznanj in pa poglobitve donosa z mojim prvim partnerjem. Pogovarjala sva se namreč o stvareh, o katerih se prej nikoli nisva.
Poliamorija se je torej začela naključno, ob nekem nepričakovanem povodu od zunaj, brez varanja, skrivanja in laži, ampak ob iskrenem pogovoru o vseh čustvih ter tudi dvomih.

Poliamorija se je torej začela naključno, ob nekem nepričakovanem povodu od zunaj, brez varanja, skrivanja in laži, ampak ob iskrenem pogovoru o vseh čustvih ter tudi dvomih.

Če si predstavljam en tipičen dan, kjer prideta partnerja po službi domov in ob večerji začneta pogovor. Najverjetneje se pari pogovarjajo o stvareh, vezanih na logistiko življenja in občutjih, ki jih imajo ob tem. Pri vama, med vama pa se je pojavil še nekdo drug. In to verjetno precej spremeni vsebino pogovorov.

Ja, res je, pogovarjava se na primer tudi o najinih zmenkih z drugimi partnerji. Včasih sem partnerju tudi svetovala pri izboru daril. Čeprav imamo ženske lahko rade čokolado in se jo razveselimo, smo tudi občutljive na postavo, zato sem raje svetovala rožo (smeh). Kdaj pa kdaj sem pokomentirala tudi njegov izbor srajc za zmenek. Takšni pogovori so za večino parov najbrž nepredstavljivi. Ljudje si verjetno težko predstavljajo situacijo, ko se partnerja spodbujata glede zmenkov z drugimi.

Tukaj bi omenila čustvo, ki najbolje opiše tovrstno doživljanje. V angleški literaturi se pojavlja »compersion« in nimamo pravega prevoda zanj; gre za nekakšno nasprotje ljubosumja. Biti vesel za srečo nekoga drugega; privoščiti partnerju, da ima še eno krasno zvezo, se iskreno veseliti z njim, doživljati torej »simpatetično veselje«.

Vznemirljivo je, ko srečaš moškega, ki ima v sebi tisti potencial, da bi lahko živel v poliamoriji, če bi le …

Verjetno bi se človek v taisti situaciji počutil malo užaljen in bi se spraševal, češ, a mu/ji res ni nič hudo, ker se odpravljam na zmenek z nekom drugim? Jo/ga res nič ne skrbi, kako bo? Sem v zvezi s tabo, ampak grem na zmenek (še) z nekom drugim. Poskušam si predstavljati. Sama še nisem bila v takšni situaciji, zato se poskušam vživeti, kolikor se pač lahko.

Moškim na prvem srečanju oziroma prvem zmenku vedno povsem iskreno predstavim svojo situacijo. Potem so običajno na vrsti zanimiva vprašanja in odzivi druge strani. Presenečenje, radovednost, »uau, povej mi več«. Nato sledijo različni »scenariji«. Eni moški poskušajo situacijo sprejeti in razmerje nekaj časa traja, vendar se pozneje lahko ustrašijo in zvezo končajo. Zgodilo se mi je tudi že, da mi je nekdo rekel, da čuti, da začenja biti ljubosumen in se ne želi preveč zaljubiti, saj bo ob morebitnem koncu razmerja preveč bolelo. Takšni trenutki, ko se ljudje ustrašijo lastnih omejitev, občutka ljubosumja in da je to zanje nekaj nepremostljivega, neobhodljivega ter da razmerja zaradi tega ne (z)morejo nadaljevati in ga bodo zato zaključili … to se me na nek način najbolj dotakne. Včasih tudi prizadene, saj je resnično škoda. Namreč, srečala sem tudi moške, v katerih sem resnično prepoznala potencial, da če bi lahko šli čez ta korak … mah, škoda. Ugotovila sem, da je bil dober korak naprej to, da so spoznali mojega partnerja. Da so ugotovili in videli, da je resnično v redu oseba, krasen človek, ki ni ljubosumen in jim ne želi nič žalega.

Ljubezen se ne deli. Vsakega imaš 100-odstotno rad. Nobeno razmerje ne jemlje drugemu razmerju nekih čustev, teže in vrednosti.

V čem so se vam zdela vprašanja, ki so vam jih zastavili moški na zmenkih, zanimiva? Kaj je bilo tisto, kar se vam je morda zdelo nenavadno ali vas je presenetilo? Morda kaj, o čemer do tedaj še niste premišljevali ali pa morda ne premišljevali na način, na katerega so vam svoje videnje predstavili oni?

Vprašanje o ljubosumju mi je vidno zanimivo. »Ali nisi ljubosumna na druge partnerke svojega moškega?« To, da sem jaz ali moj partner v zvezi še s kom drugim, ne odvzame ničesar najinemu razmerju. Ne odvzame mu teže, čustev, zaupanja.

Na vprašanja glede procentov, koliko imam – gledano skozi % – koga rada, poskušam odgovoriti na način, ki mi je blizu. V že nekako obrabljeni miselnosti, »da se ljubezen ne deli, ampak se množi«, se kar najdem. In to »delitev ljubezni« poskušam ponazoriti s primerom oz. analogijo z ljubeznijo do otrok, saj gre prav tako za odnos z nekom, četudi drugačno obliko in vrsto ljubezni. Ko ima par na primer dva otroka, se tista starševska ljubezen ne (po)razdeli med njima, ampak sem prepričana, da ima vsak starš otroka rad 100-odstotno. Ta ljubezen do otroka torej ni porazdeljena na način, da ima nekoga bolj in drugega manj rad, ampak ima starš oba rad 100-odstotno. No, podobno je, če imaš rad ali celo ljubiš dva partnerja.

Seveda gre tukaj za drugačne vrste odnos, pa vendarle. Vsakega od partnerjev imaš rad na drugačen način, saj ima vsak drugačne vrline, zaradi katerih ga ceniš in mu posvečaš svoj čas. Saj, ne nazadnje, z vsakim počneš druge stvari; glede na interese, ki so vama skupni. Ne glede na to pa imaš vsakega rad »v celoti«. To je tudi prednost poliamorije. Da v vsakem partnerju najdeš še kaj, česar nisi našel v drugem partnerju, in ob njem ter z njim doživljaš to, kar morda z drugim na isti način ne moreš. Ljubezen se ne deli in tudi nobeno razmerje ne jemlje drugemu razmerja nekih čustev, teže in vrednosti.

Monogamija ne zagotavlja ne trdnosti ne kakovosti odnosa.

Res je, da ima dan 24 ur, vendar se ure lahko razdelijo, če je volja. Če se najdeta dve sorodni duši, se bo našla tudi pot za skupno preživljanje časa. Vsi si čas organiziramo glede na to, kakšni so naši motivacija, interesi in želje. Ne glede na to pa monogamna zveza sama po sebi (še) ne zagotavlja kakovosti odnosa in kvalitetno preživetega skupnega časa.

Prepričana sem, da kolikor ti je mar za nekoga, toliko boš zanj našel časa in energije. To nima veze z monogamnostjo ali poliamorijo. To velja v splošnem.

Če se ti zgodi, da srečaš človeka, ki ti je všeč, in si hkrati že v zvezi, mislim, da se je vredno usesti in premisliti, kaj je mogoče narediti. Ali bi lahko bil z dvema osebama hkrati? Ljudem se večkrat zgodi, seveda tudi tistim, ki so v monogamnih zvezah, da srečajo nekoga, ki pritegne njihovo pozornost. Osebo, ki jim je všeč. Odločijo se zaključiti razmerje in začeti nekaj novega z nekom drugim, saj vidijo v tem razburljivost ali kaj drugega, kar jim je v prejšnjem razmerju manjkalo. Tudi to novo razmerje se lahko čez čas zaključi zaradi naslednjega zanimivega človeka. Zakaj pa ne bi »peljali« dveh vzporednih razmerij, namesto da zaključijo enega in začnejo novega? Če sta ti dva človeka res všeč, ju imaš rad in ju ljubiš? Zakaj prekiniti s tistim, s katerim si že v zvezi, in začeti novo zvezo z nekom drugim, če ti je partner, s katerim si v zvezi, še vedno všeč? Sočasno pa ti je prav tako všeč tudi nova oseba?

Je pa res, da monogamija nudi nek občutek varnosti, saj je tvoj partner »doma«, te »čaka« in zato te ni strah, da boš ostal sam. Za nekoga si »good enough«.

V poliamoriji ni ultimatov »ali/ali«, ampak je »in«.

Na zmenkih so mi moški kdaj zastavili tudi vprašanje, ali me ni strah, da si bo partner našel kakšno drugo in me zapustil. Ali ni morda celo mene strah, da bom našla koga »boljšega« od partnerja in odšla? Vedno sem odgovorila, da vem, zakaj sem s partnerjem. Če se pojavi nekdo, ki je v nečem »boljši« oz. drugačen od partnerja, tega ne bom zapustila, ampak bom z obema, če se bodo seveda s tem strinjali vsi »udeleženi«. Ni se mi treba odločati. Tukaj ni ultimatov »ali/ ali«, ampak je »in«. Če pa bi se nekoč iz kakršnih koli razlogov odljubila od partnerja (kakor se dogaja tudi v drugih, monogamnih vezah), pa bi se pa najino razmerje končalo. Včasih imam občutek, kot bi ljudje ne zmogli razumeti te ločnice v razmerjih. Če se v razmerju počutiš v redu, si v razmerju s tem človekom, če ti v razmerju ni v redu, greš s to osebo pač narazen. Ljudje so nekako navajeni ali pa jim je blizu misel, da bodo »odšli iz razmerja«, se razšli, če bodo našli koga »boljšega«. Tovrstna miselnost mi ni blizu.

Sama si ne želim zapustiti partnerja, ki ga imam rada, zaradi nekoga, ki ga imam prav tako rada. Želim si biti z obema. Se mi je zgodilo, da mi je oseba postavila ultimat (naj izberem med partnerjema), ki pa me je omejeval. Tega si ne želim, zato se je tisto razmerje končalo. Kdorkoli mi postavi ultimat, in to ne glede na to, koliko mi je ta oseba lahko všeč, je pri meni izgubil vsakršno možnost za nadaljevanje. V mojih očeh namreč ne razume poliamorije. Od moškega ne bom zahtevala, da je samo z mano, kakor tudi jaz ne želim, da kdo zahteva tovrstno ekskluzivo za mene.

Od moškega, v katerega sem se zaljubila, sem nekoč slišala besede, da sem jaz njemu dovolj. Seveda bi si marsikatera ženska želela slišati tovrstno misel, jaz pa sem jo doživela kot omejujočo. V sebi je namreč skrivala tisti neizrečeni in očitajoč del, »a jaz ti pa nisem dovolj?«, kar pa ni v skladu s poliamorijo. V poliamoriji ni omejitev, kdo bo s kom in s kolikšnim številom partnerjev vzporedno. Njegova misel je bila sicer romantična, tega ne zanikam, vendar jo jaz doživljam precej drugače, saj se tisti »dovolj« nanaša na vsakega od partnerjev v tistem delu, v katerem mi je všeč in ga imam rada. Vsak partner mi je v tistem njegovem delu povsem dovolj.

V svobodi sem našla varnost.

Rada vas poslušam, saj imam občutek, da ste v tej svobodi, svoji svobodi, našli občutek varnosti. Čeprav se morda sliši kontradiktorno, vendar je mogoče najti občutek varnosti v svobodi.

Ja, verjamem, da je ljudem to povsem kontradiktorno. Brez tega občutka varnosti ne moreš živeti v poliamoriji, saj te je verjetno nenehno strah, kaj se dogaja drugemu partnerju. Verjetno te razžirata ljubosumje in posesivnost ter se pojavlja strah, da boš ostal sam, saj bo partner odšel z nekom drugim. Gotovo se na tovrsten način, s tovrstnimi občutki ne moreš počutiti dobro v poliamoriji. Vem, da se je kdaj kakšen izmed mojih partnerjev srečal s takšnimi občutji, in takrat se je nujno iskreno pogovoriti, da poskušam razložiti, da je strah neutemeljen in da moja čustva do nekoga drugega ne zmanjšujejo čustev do tega partnerja.

Želim si biti dobra partnerka, vendar ne za to, da me nekdo ne bi zapustil.

Ta strah, da bi nekdo odšel. Mislim, da je to nekaj, s čimer se je vsak nekoč v življenju že srečal, saj če ti je veliko do nekoga in si želiš biti z njim in ob njem ter seveda tudi obratno, si tovrstnega »stanja«, situacije, ne želiš izgubiti. Pri vas pa tega strahu ni. Občutek imam, kot da je vaš fokus drugje. Na vas in na tem, da se boste vi počutili dobro.

Mislim, da bi to moralo biti vodilo vseh nas v naših življenjih. Morda se sliši egoistično, vendar mislim, da bi morali gledati na stvari najprej skozi svojo prizmo, potem pa seveda upoštevati zlato pravilo etike: ne stori drugemu tega, česar nočeš, da drugi stori tebi.

Všeč mi je, ker vaše misli niso usmerjene v premišljevanje ali celo preverjanje, ali, če, in koliko, če sploh ste, še dovolj dobri za nekoga.

Želim si biti dobra partnerka, vendar ne za to, da me nekdo ne bi zapustil. Ljudi je strah, da jih bo partner zapustil, ker mislijo, da niso dovolj dobri zanj. Če imaš nase priklenjenega partnerja zato, da ne bi odšel, se mi to ne zdi dobra motivacija za nikogar. Partnerja morata biti skupaj zato, ker si tega želita, in ne zato, ker se bojita samote, ali zato, ker družba to pravi, priporoča, prišepetava, da se z nekom ustališ. To samozavest pa moraš poiskati in najti v sebi. Midva s partnerjem sva že prej imela dobro razmerje, ki je torej brez težav »preneslo« »nadgradnjo« v poliamorijo. Večina tega žal nima.

Za naju ima izjemno veliko vrednost iskrenost. Zaupava si morebitne dvome, pomisleke ali strahove.

Kaj je za vas dobro razmerje? Kako se vi počutite v dobrem razmerju?

Vsak od naju ima seveda svojo zasebnost in intimo. To velja tudi, kar se tiče drugih partnerjev. Vedno pa ostajava – kar ima za naju veliko vrednost – zelo iskrena drug do drugega. To, da si poveva stvari, ki so zares pomembne. Zaupava si morebitne dvome, pomisleke ali strahove. Žal pa opažam, da tovrstne iskrenosti med »običajnimi« pari pogosto primanjkuje. Tukaj pridejo v poštev vsi najrazličnejši izgovori, krinke, npr. pomanjkanje časa, službene obveznosti, otroci ipd., vse nekako z namenom, da se partnerji izognejo iskrenemu pogovoru. Da ne omenjamo varanja in drugih laži … Morda se sliši banalno, enostavno, vendar je komunikacija tista, ki mi izjemno veliko pomeni.

Ne glede na različnost se je v pomembnih stvareh preprosto treba ujemati.

Komunikacija. Tako zelo pogosto omenjena beseda, za katero pa imam pogosto občutek, da v svoji enostavnosti, v svojem bistvu, jedru, skriva izjemno kompleksnost. Čeprav se morda sliši enostavno, vendar občutiti tisto varnost, da lahko drugemu stvari poveš iskreno in da nekako veš, da bo izrečeno prenesel. Vedeti, da ne bo kritiziral, reagiral užaljeno ali se celo maščeval, je nekaj neprecenljivega.

Res je. Tisti občutek, da lahko partnerju iskreno poveš karkoli, je zelo pomemben. In da se ob tem ne bojiš, da bi te partner zaradi kakšne izrečene šibkosti celo zapustil. Seveda mora biti med dvema tudi neka dobra mera ujemanja, saj v nasprotja, ki se privlačijo, osebno ne verjamem. Tudi neka mera različnosti je potrebna, vendar prevelikih razhajanj v tistih bistvenih, temeljnih stvareh, npr. načelih, vrednotah in svetovnih nazorih, ne sme, ne more biti. V pomembnih stvareh se je preprosto treba ujeti.

Se še spominjate svojega prvega zmenka s tistim natakarjem? Z moškim, ki je bil začetek vaše nove poti, nove situacije v razmerju z vašim partnerjem? Bil je namreč prvi, ki je vstopil v vajino razmerje, in bil na svoj način tudi del njega kar nekaj časa. Verjetno je pustil določen pečat, če ne drugega, že zato, ker je bil prvi, torej nekakšen pobudnik za novo, drugačno smer v življenju.

Ja, to je bil res prvi zmenek zame po kar nekaj letih. (smeh) Večina mora – če ne gre seveda za varanje, ki nima mesta v poliamoriji – na tej točki zaključiti prejšnje razmerje ali pa poskušati tisto vznemirjenje do nove osebe zatreti in nekako iti naprej v življenju. Sama pa sem doživela krasen, romantičen zmenek kot uvod v novo razmerje, vzporedno že obstoječemu. In zakaj ne?

Tudi neka mera različnosti je potrebna, vendar prevelikih razhajanj v tistih bistvenih, temeljnih stvareh, npr. načelih, vrednotah in svetovnih nazorih, ne sme, ne more biti.

Vi ste se odločili drugače. Pritrdili ste natakarjevemu zanimanju, ga sprejeli in se nanj tudi odzvali. Kako so potekale vaše priprave na srečanje z njim? Po dolgem času greste namreč spet na pravi zmenek, in to navkljub partnerju, s katerim sta že kar nekaj let v zvezi. Greste torej na zmenek z nekom, ki vam je všeč, kateremu ste tudi vi všeč, torej ne greste ravno na prijateljski klepet, na druženje s prijateljem, ampak gre za srečanje povsem drugačne narave.

Spominjam se, da je ta kava, ta zmenek, v meni sprožal mnogo različnih čustev. Bila sem kar živčna, vznemirjena, in če sem iskrena, je bil moj partner v tistih trenutkih malce v ozadju. Vedela sem, da se bova pozneje o doživljanju zmenka s partnerjem tudi pogovarjala, prav tako bo verjetno tudi moški, s katerim grem na zmenek, hotel kaj več vedeti o moji situaciji. Zmenka sem se preprosto tudi seveda veselila. Težav s samozavestjo nimam. Zgovorna sem, vendar je bila po dolgih letih to zame res nova situacija. Zanimivo je bilo spoznavati človeka spet na tak, bližnji način. Vikend, ki sva ga pozneje preživela skupaj, pa je bil že korak naprej. Šlo je že tudi za bolj intimni del spoznavanja in globlje »tipanje«, ali bi to poliamorno razmerje lahko delovalo.

Zelo dobro vem, česa si želim od moških, ki so mi všeč.

Sprejeli ste vabilo in šli na zmenek z nekom, ki si je želel nekaj več kot le nekakšen nevtralen klepet za krajšanje časa, in tudi vi ste si želeli nekaj več kot samo prijateljsko izmenjavo mnenj ali »small talk«. Vendar je bil tukaj še nekdo. Vaš partner. Situacija postane s tem malce drugačna in ravno zato zanimiva. Všeč so mi trenutki, ko ima človek priložnost bolje spoznati samega sebe. Ugotoviti, kdo je in kakšen je. Imeti možnost pogledati in priložnost spoznati, da je tudi to, kar morda nikoli prej ni mislil, da je lahko.

Ti potenciali so res zanimiva reč. V življenju sem, kar se tiče medosebnih odnosov, doživela že marsikaj. Lahko rečem, da zelo dobro vem, česa si želim od moških, ki so mi všeč. Že nekajkrat se mi je namreč zgodilo, da sem srečala moškega, ki mi je bil všeč in je bil res izdelan moški, ki je v sebi imel tisti potencial, da bi se lahko bolje spoznala in bi res lahko šel čez tiste »klasične« ovire, ko pridemo do poliamorije, torej ljubosumje, negotovost, strah pred to drugačnostjo, pa se žal ni izšlo. V teh momentih mi je resnično izjemno žal za potencialno krasno razmerje. Ko vidiš, da nekdo ima v sebi to širino, čustveno inteligenco, pa se vendarle ne upa prepustiti in poskusiti.

Imeti rad dva človeka je velik preskok, a je mogoče.

Verjetno je kar frustrirajoče, saj človek ve, se zaveda, da to niso ravno moški, ki bi hodili kar tako po cesti. Ljudje smo različni in vsekakor je določen procent moških, ki jim je poliamorija blizu, jim je lahko tudi všeč, imajo ta potencial, vendar se potem nekako lovijo in si celo premislijo.

Jaz nikogar ne »iščem« tako zelo zavzeto. Si pa vsekakor želim spoznavati moške, podobne sebi oz. ki razumejo takšen način razmerij. Ljudje so sposobni marsičesa, ampak seveda je odvisno od časa, energije in pripravljenosti spustiti se v kaj takšnega, precej neznanega, novega. Vse to seveda izvira iz tega, da smo navajeni živeti z enim partnerjem in da je to tako zelo velik preskok, torej imeti rad dva človeka. Ja, je mogoče, da imaš hkrati rad dva človeka, in to mi redko kdo upa zanikati, se pa marsikdaj ustavi pri strahu.

Kar bom rekla zdaj, je zelo razumsko. Prepričana sem, da to vsi nekako vemo, a ko se znajdemo »na drugi strani«, na to pogosto nehote pozabimo. Od moških želite nekaj, česar vam trenutno še ne zmorejo dati, sočasno pa tudi sami veste, da pred srečanjem z natakarjem tudi sami niste zmogli stvari, ki jih zmorete danes. Ker morda še ni bil pravi čas. Vsekakor to ne odvzame ali omili občutka razočaranja, ker je ta občutek verjetno tako zelo človeški. Lahko pa se pojavi malce empatije, saj ko neko »omejitev« sprejmemo pri sebi, jo lažje sprejmemo tudi pri drugih.

Pri spoznavanju novih ljudi nikogar ne podcenjujem in vsak korak, napredek, ki ga neka oseba naredi, ki to mojo »situacijo« sprejme, mi je super. Ne glede na to pa je na koncu marsikdaj vseeno premalo. V nekem trenutku se marsikateri moški pač ustraši, žal.

Verjetno je priznanje, da nam je nekdo toliko všeč, da bi šli z njim oz. njo celo na zmenek, navkljub partnerju, nekaj, za kar je potreben pogum. To ne implicira nujno srečanja, ampak zgolj zavedanje o dogajanju v nas. Glede na način, na katerega ste bili vzgojeni, vrednote in poglede na svet, ki ste jih živeli, ter monogamnost v zvezi, ki vam je bila do tistega srečanja nekaj povsem samoumevnega, si predstavljam, da je bil za vas to izjemen preskok.

Moje življenje v partnerstvih je potekalo večinoma neodvisno in daleč od oči staršev. Ravno zaradi tega so vpliv vzgoje in usmeritve, v katerih sem bila vzgojena, sčasoma precej popustili. Ne glede na to, da je moj način življenja danes povsem drugačen, je bil v začetku v meni prisoten tisti občutek slabe vesti. Spregovoriti in približati drugim, tudi staršem, moj način življenja, ni bilo enostavno. Imamo namreč precej drugačne poglede.

Pomembni sta čustvena inteligenca in samozavest glede sebe ter razmerja. Izkušnja pa je tista, ki naredi razliko.

Verjetno si tudi vi nikoli niste predstavljali ali premišljevali, da boste nekoč živeli na način, na katerega živite danes. Vaš način življenja vam ustreza in prepričana sem, da ustreza tudi osebam, ki so del vašega (vsakdanjega) življenja, saj bi si ga drugače verjetno uredili drugače.

Tako je. Nihče od naju si v začetku ni predstavljal, da bova nekoč živela tako, kot živiva danes. Seveda sem se kdaj tudi že spraševala, da če bi bil najin takratni večer drugačen, ali bi se stvari vseeno obrnile tako, kot so se? Ali bi se nama to, poliamorija, vseeno zgodilo in zakaj se nama ni morda kakšno leto prej, morda kasneje ali pa nikoli. Ne vem. Zato dvomim, da je poliamorija prirojena, ampak mi je bližje misel, da se za to odločiš. Seveda pod pogojem, da sta prisotni čustvena inteligenca in samozavest glede sebe ter razmerja, v katerem morda že si.

Ne začnejo s poliamornimi razmerji namreč vsi iz že obstoječega razmerja. Eni so samski in se odločijo, da bodo živeli poliamorno, in v ta namen iščejo kompatibilne partnerje. Morda je to še bolj pogumna pozicija, saj če še nimajo tovrstnih izkušenj, ker so samski, lahko samo sklepajo, ali jim bo to ustrezalo. Verjamem, da je tudi takšna pot mogoča, a vendar je izkušnja tista, ki naredi razliko. Mislim, da je dobro najprej poskusiti razmerje z nekom in potem morda še s kom vzporedno, da oseba dejansko vidi, občuti, ali ji to ustreza. V življenju prideš v situacijo, ki je lahko povod, da se poklopijo tvoja videnja o življenju, razmerju, in potem doživiš nek impulz, ki te pahne v to. Morda je lahko kdaj povod tudi kakšen film, knjiga ali kaj tretjega.

Danes sem precej bolj previdna, morda celo skeptična do novih razmerij.

Verjamem, da je neko ozadje, če te na neki točki življenje nekaj zintrigira, te pritegne. Nek razlog vsekakor je. Nič ni kar tako. Brez veze.

Osebno mi je bilo na začetku poliamornega načina razmerij precej lažje, kot mi je to danes. Na začetku si res še nekakšna »tabula rasa«. Bila sem brez izkušenj v teh vodah, sočasno pa tudi nisem vedela, v kaj se spuščam. Morda so bili ti prvi zmenki res malo manj obremenjeni. Danes sem precej bolj previdna, morda celo skeptična. Ljudi, ki bi razumelo moj, najin način življenja, je zelo malo in včasih, ko se dogovarjam za kakšen zmenek, hitro začutim, ali je moški pred menoj za tovrstno stvar ali nekako ne. Včasih zavrnem zmenek, včasih se stvar sama po sebi hitro zaključi. Takrat, na začetku, je bilo to res najbolj »pure«.

Kako pa ste se vi v vseh teh nekaj letih spremenili?

Takrat sem bila sredi 20. let, danes jih imam že čez 30. Občutek imam, da smo v teh letih pri iskanju partnerjev vsi nekako bolj previdni. To vidim tudi pri svojih prijateljih in prijateljicah.

Kakšni verjetno bolj, drugi morda manj tolerantni. Ste danes pripravljeni sprejeti več ali manj kompromisov, kot ste jih bili pripravljeni nekoč? Ste v tem času morda spremenili tudi kakšne prioritete ali spustili določene kriterije v zameno za nekaj, kar vam nekaj pomeni? Ste kriterije morda celo zvišali?

Definitivno imamo ljudje tudi kakšne kriterije, ki so se sčasoma izkazali za povsem nepomembne ali morda sploh ni bilo potrebe, da smo jih vključili v zmenkarski koncept. Imam kriterije, vezane na svetovnonazorska načela, od katerih ne odstopam. Ta del se z leti pri meni ni spremenil. Sem se pa z leti začela malo bolj zapirati, saj sem kdaj opazila, da se mi kakšen »slab« vzorec tudi ponavlja, in če pride do tega, si danes za to ne vzamem več veliko časa, saj nekako že vem, kako se bodo stvari odvijale.

Verjetno so tudi vaša pričakovanja z leti in izkušnjami postala bolj realna? Morda je tista začetna evforija, vzhičenost kot posledica nečesa novega, drugačnega popustila in so se stvari nekako postavile na svoje pravo mesto. Se nekam umestile. Našle svoj prostor.

Na začetku greš na zmenek res s tistim nedolžnim veseljem, potem pa sčasoma prepoznaš določene stvari, za katere se ti nekako ne da več vlagati pretiranega truda. Srečala sem že moške, ki so želeli izkoristit poliamorijo za varanje. Poliamorija ni varanje. Pri varanju oseba ne spoštuje ne »uradne« partnerke, kakor tudi ne osebe, s katero vara, kar pa je eden izmed temeljev poliamorije. Spoštovanje in iskrenost. Veliko je varanja. Žal. Včasih se pojavi komentar s strani moških, da so pričakovali oziroma si predstavljali orgije, kar poliamorija ni. Srečala sem že tudi moške, samske, ki so si želeli samo občasnega fizičnega druženja brez kakršnih koli drugih namenov.

Nekateri mislijo, da si poliamoren zato, ker se doma s partnerjem dolgočasiš, ker se hočeš »zdivjati«, si morda pripraviti teren za naslednje razmerje, pa ker »še ne veš, kaj hočeš, se še iščeš« ali pa ker nimaš zares rad svojega prvotnega partnerja. Pa ni tako. Poliamorija ni le nekakšen »filter« za domače nezadovoljstvo ali na primer skrite fetiše, ampak globoko zavedanje, da je mogoče imeti razmerje oz. ljubezen z več kot enim človekom hkrati.
Ljudje, ki le skozi teorijo zelo samozavestno trdijo, da »v poliamoriji pa oni nikakor ne bi zmogli živeti«, pogosto podcenjujejo sebe in pa prakso, ki je niso nikoli izkusili. Če dam banalno primerjavo: kot bi nekdo, ki še nikoli ni poskusil jastoga, trdil, da ga ne mara in mu ni okusen. Poskusi in se potem odloči. Ljudje se zaradi strahu pred neznanim odločijo za »ne«, saj je v coni udobja najvarneje, hkrati pa ne vedo, da bi morda lahko doživeli izjemno lepe stvari zunaj nje.

Če bi se z nekom ujela in bi sprejemal poliamorijo, potem me to, da je na primer oče, ne bi motilo.

Občutek imam, da ko je ženska stara 30 let, se tudi starostna skupina potencialnih partnerjev precej spremeni. Kajti to so leta, ko so potencialni partnerji, torej moški, ki so stari nad 30, že nekako neodvisni, karierno oblikovani, s svojim mestom pod soncem in začrtano vizijo, kaj si v življenju želijo. To niso več mladci ob koncu študijskega obdobja, na pragu vstopa v odraslo dobo.

Vsekakor si težko predstavljam partnerstva ali zmenkarije z moškimi, mlajšimi od sebe. Prišla sem do spoznanja, da so za pridobitev določene čustvene inteligence potrebne tudi izkušnje, leta. V starostni skupini 40+ so tako v človeku že »naložene« neke izkušnje, ki jih mlajši težko imajo.

Kaj pa morda vzporedna zveza z moškim, ki je ločen in tudi oče? Ste kdaj premišljevali o tej možnosti oziroma se vam je že kdaj pripetila? V starostni skupini 40+ je to lahko zelo verjetno.

Takšne situacije še nisem doživela, vendar mislim, da z moje strani ne bi bilo nikakršnega problema, če bi se z nekom ujela in bi mu bila sprejemljiva moja situacija. Če bi bil moški karakterno v redu, če bi mi ustrezal in jaz njemu, potem mislim, da ne bi imela težav, tudi če bi bil že oče.

Neskladje v pričakovanjih je bil eden izmed vzrokov za razhod.

Moje izkušnje z moškimi so me nekako pripeljale do zaključka, da ljudje marsikaj rečejo, ni pa nujno, da praksa to potrdi. Lahko seveda jih, vendar je velika verjetnost, da se bodo v dejanjih pokazala določena odstopanja. V mislih imam predvsem tista pomembna vprašanja, kjer gre za način življenja, ki ga nekdo ima. Da nekdo resnično sprejme prikazano situacijo, brez tiste tihe želje, da si bo drugi morda nekoč vendarle premislil in opustil svoj stil življenja zavoljo želje prvega.

Ja to se mi je tudi zgodilo. Neskladje v pričakovanjih je bil eden izmed vzrokov, zakaj sva se s partnerjem takrat razšla. Lahko bi rekla, da je držal figo v žepu.

Družbene platforme in spoznavni portali mi nekako niso blizu.

Ljudje se vsakodnevno srečujemo in nikomur od nas ne piše ravno na čelu, kakšen način življenja živi. Tudi vi seveda ne kažete že na prvi pogled, da vam je blizu oz. živite poliamorni način razmerja. Torej, kje srečati, najti osebo, ki ima podobne želje in način življenja?

Družbene platforme in spoznavni portali mi nekako niso blizu. Občasno sicer premišljujem, da bi morda poskusila tudi tam, vendar zaenkrat še nisem zbrala poguma. (smeh) Partner me je sicer že opozoril, da čeprav imaš svoje preference jasno zapisane v profilu, to še ne pomeni, da ljudje ne bodo spraševali povsem napačnih stvari.

Ne glede na to, koga ste ali še boste nekoč srečali, imam občutek, da bo vaš »prvi« partner vedno v vašem življenju zapisan kot pomembna oseba. Da vam predstavlja nekakšno oporno točko, nekoga, ki je tam in tam tudi bo, ne glede na to, kako se bo vajino življenje obrnilo v prihodnje.

Partner me vsekakor dobro pozna, dobro tudi presoja ljudi, zato me zna opozoriti ali opomniti na kaj, če opazi, začuti kaj, kar ni v redu. Njegove nasvete in opozorila izjemno cenim ter spoštujem. Tudi praksa je že pritrdila njegovim namigom ali ugotovitvam. Njegovi presoji zaupam, ker vem, da je v ozadju skrb zame in ne ljubosumje ali sebičnost.

Seveda se tudi on obrne po nasvet k meni, da mu kakšno situacijo, v katero pride pri srečevanjih z ženskami, razložim še s svojega gledišča. Sva zelo empatična drug do drugega. Poznava pa tudi »fore«, ki se lahko pojavijo v poliamoriji, in sva nanje pozorna.

Partnerju iskreno privoščim njegovo srečo in ljubezen.

Všeč mi je, da pazita drug na drugega. Kar ni samoumevno. V partnerstvih se dogaja marsikaj, od psihičnega do fizičnega nasilja, varanja, zanemarjanja itd.

Vzajemna skrb se mi zdi tako zelo samoumevna stvar, pa če govorimo o partnerstvu ali prijateljstvu. Ne predstavljam si dobrega odnosa brez dobrega temelja. Iskrenosti. Tudi če se kdaj ne strinjava, se o stvareh iskreno pogovarjava in si tudi zaupava. Ni naju strah najinih čustev, morebitnih dvomov in slabih trenutkov.

Partner ima že nekaj let še eno partnerko, ki je krasna ženska in moja prijateljica, sama pa trenutno bolj »tipam teren«.

Seveda si želim spoznati nekoga, ki bo razumel moj način življenja. Osebo, ki bo odprta, svobodomiselna in čustveno zrela za življenje v poliamoriji. Pri človeku je namreč razumevanje v tako temeljnih stvari zelo privlačno.