...,  Družba

Ko ni scenarija, si ga napišeš sam

Pred menoj sedi moški, približno moje starosti in prepričana sem, da nihče ne bi ravno pomislil, da živi tako drugače od večine. Svojega načina življenja ne obeša na ravno veliki zvon, ga pa tudi ne skriva. Bila sem brez vnaprejšnje predstave, kakšen naj bi bil moški, ki ima, v dogovoru s svojo dolgoletno partnerico, že nekaj let razmerje še z enim dekletom. In to povsem odkrito. Seveda enako svobodo dopušča tudi njima.

Na moje presenečenje izvem, da je bila za to obliko partnerstva pobudnica ravno ona, dolgoletna partnerka. Ugotovila je,  sebi in njemu iskreno priznala, da jo na poseben način privlači še nekdo drug. Razveze ali kakršne koli prekinitve razmerja si ni želela, prav tako ne varanja. Katera opcija še ostane? »Za tako obliko odnosa nimamo vnaprej pripravljenega scenarija, tako da si ga mora napisati vsak sam. Prepustiš se odkrivanju novih korakov in situacij, sočasno pa skušaš poiskati stičišča, kjer se lahko srečajo želje in potrebe vseh vpletenih.« Prisluhniti moškemu, ki tako spoštljivo, z dostojanstvom ter brez kančka ljubosumja, omenja tudi druge moške, ki so bili, ali morebiti še celo so v razmerju z njegovo dolgoletno partnerico, ki jo ima rad, je nekaj fascinantnega.

“Ko izstopiš iz družbenega scenarija, moraš svojega spisati sam”

Živite življenje, po katerem verjetno marsikdo hrepeni, si ga globoko v sebi celo želi, ali o njem potihem sanja, sočasno pa morebiti nekako ne zbere dovolj poguma, da bi se na to pot podal tudi sam. Morda je strah premočan, osebna prepričanja ali družbene norme preveč zakoreninjene.

Stalno smo izpostavljeni družbenim pritiskom. Umestili naj bi se v nekakšne kalupe in tako izpolnili pričakovanja. Dokler si mlad in še iščeš svoje mesto pod soncem, so družbene norme zelo uporabne. Pokažejo ti, kako postaviti neke stvari v življenju. V mislih imam predvsem šolanje, reševanje stanovanjske problematike in iskanje zaposlitve. Kasneje, zame na primer nekako po 30-tem letu starosti, pa ugotoviš, da bi lahko kaj naredil tudi po svoje. Ko ugotoviš, da je prav tako pomembno, kaj si misliš ti in ne samo, kaj si mislijo drugi, si odpreš novo pot do sreče in zadovoljstva.

Družba narekuje, naj bo »par skupaj za vedno«. To naj bi bilo to. Drugih možnosti ni. Realnost pa je drugačna. Poliamorija, kar je moj način življenja v odnosu z nasprotnim spolom, izhaja ravno iz razmisleka o teh normah.

“Osebo imam rad. Želim jo spoštovati in upoštevati, ne pa prizadeti”

Vedno sem bil stanoviten človek. Živel sem v dolgoletnih partnerskih razmerjih, dokler se določene stvari niso spremenile. Še vedno verjamem, da je lahko »par skupaj« zelo dolgo časa in da sta lahko v tem odnosu tudi oba zadovoljna. Vendar pa smo si ljudje različni in se tudi skozi leta spreminjamo. In ker imamo možnost razmisleka, ni potrebe, da bi delovali samo po »receptu«, lahko se odločamo.

Če imaš ob sebi partnerja, ki mu lahko zaupaš in tudi on lahko zaupa tebi, je to resnično super. Takrat se da pogovoriti in dogovoriti marsikaj. Eni si privoščijo ločen dopust. Drugi se dogovorijo za »odprte zakone«, kjer se občasno še s kom dobijo, vendar tega s partnerjem ne delijo.

Pri nas izhaja vse iz zaupanja. Pred menoj je oseba, ki jo imam rad. Ne želim je prizadeti. Spoštujem jo in želim jo upoštevati. Se z njo pogovarjati o možnostih, ki jih imava. Kaj je sprejemljivo in kaj ni. In tako živim. Seveda je vse en velik poskus. Vsako dejanje je preizkus. Poskušam hoditi obzirno in preverjam, ali je bil kak korak neprimeren. O vsem se sproti pogovarjamo in sčasoma je vse lažje.

Za tovrsten odnos in pristop nimamo vnaprej pripravljenega družbenega scenarija, kar pomeni, da si ga mora vsak človek spisati sam. Glede tega pa smo ljudje zares različni.

“Poliamorija ti dopušča, da srečaš vsakega človeka pod istimi pogoji”

Izjemno lepo ste opisali situacijo. Lahko si jo tudi predstavljam. Kako s partnerjem sedeta, se dogovorita in je to to. To je vsa umetnost. Že partnerstva, kjer sta v odnos vključena samo dva, so izzivi glede iskanja skupne točke, kjer si lahko prideta partnerja nasproti in nekako ustreza obema. Vi pa ste se odločili prestopiti ustaljene okvirje, v odnos ste povabili še nekoga tretjega in s skupnimi močmi uspeli poiskati tiste točke, kjer se vsi nekako najdete. Kar vsem nekako ustreza. Kapo dol.

Mislim, da je temeljna težava monogamije, da ti ne dopusti izživeti določenih aspektov sebe, saj ob sebi nimaš partnerja, ki bi ti to omogočil. Še nedolgo nazaj moškim ni bilo dovoljeno imeti prijateljskega odnosa s »tujo« žensko. Danes še ni veliko bolje. Povprečen slovenski zakonski par ima zaradi pritiskov okolja nemalo težav pri vzpostavitvi in ohranjanju prijateljskega odnosa z osebo nasprotnega spola. Tudi če partner s tem ne bi imel težav, jih s prišepetavanjem in širjenjem govoric spodbuja okolica. Prav v tem je glavna tragika monogamije. Preprečuje ti, da bi človeka, ki je po naključju nasprotnega spola, obravnaval kot človeka. Človeku se moraš preprosto »odpovedati«, tako da ga izključiš iz svojega življenja ali vsaj držiš na varni distanci. Žalostno. Zrele monogamne partnerske odnose hitro prepoznamo ravno po tem, da je tega pritiska veliko manj, da beseda nekaj velja in da partner ni na vrvici. Iz tega vidika je poliamorija le nadgradnja, dovoljenje, da srečaš vsakega človeka pod istimi pogoji.

Sem heteroseksualen: če srečam moškega, bova lahko prijatelja ali pa ne; če srečam žensko, bova lahko prijatelja ali pa ne – morda pa tudi preskoči iskrica. Zagotovo pa je ne želim apriori postaviti na varnostno razdaljo, kot bi jo moral po družbenih normah. Vsak človek, ki ti pride v življenje, ima v osnovi, vsaj na začetku, enake možnosti, kar je zelo osvobajajoče. Pa tudi do ljudi je pošteno, da jih obravnavaš enakovredno.

“Stik je navezal on, ona pa je bila pobudnica sprememb v najinem odnosu”

Ste odrasel moški, star malo čez 40 let, 16 let v razmerju s partnerko, vzporedno pa zadnjih 6 let v razmerju še z enim dekletom.

Z dolgoletno partnerko sva imela vedno sproščen odnos. Nihče od naju ni bil bolestno ljubosumen. Nobenih omejitev glede druženja s prijatelji, ne glede na spol, si nisva dala. Vedno sva vedela, da se je tudi kakšen bežni flirt vedno zaključil še isti večer, saj sva se vedno vrnila domov drug k drugemu.

Pred nekaj leti pa se je za naju začelo obdobje, ko sva začela pogosteje srečevati in spoznavati zanimive ljudi. Ugotovila sva, da so nekatere omejitve v najinem življenju morda nepotrebne. Da hodiva po sicer dobro uhojeni poti, ki pa ni nujno tudi najbolj prava za naju.

Opazila sva, da obstaja veliko različnih življenjskih slogov. Začela sva premišljevati, kaj je tisto, kar bi lahko poleg tega, kar že imava, še imela? Kmalu zatem je ona spoznala zanimivega moškega, ki jo je pritegnil. Začetni stik je navezal on. Vedel sem, da ohranjata stik, in sčasoma mi je priznala, da jo je začel zanimati, vendar nima namena varati. Kaj naj torej narediva? Pogovorila sva se in ugotovila, zakaj pa ne bi poskusila? Dogovorila sva se, da imava oba glede stikov z osebami nasprotnega spola enake pravice, to je bil začetek.

“Privoščil sem ji lepe trenutke z drugim. Nisva pa želela izgubiti drug drugega”

Sledilo je zares dolgo obdobje pogovarjanja. Iskanja možnosti. Usklajevanja glede želja in potreb. Postavljanja »pravil igre«. Zame je bil to zanimiv splet okoliščin, saj sem pred leti prebral zanimivo knjigo in se takrat srečal z idejnim kontekstom, iz katerega sva tudi izhajala.

Ko se pogovarjaš z nekom, ki ga imaš rad, se na začetku pogovarjaš o tem, kako bosta pazila eden na drugega. Nihče od naju ni želel izgubiti drugega.

Upoštevanje in spoštovanje drugega je izraz skrbi, ljubezni, kar je bil izjemen povezovalni element. Ko veš, da se osebi, ki jo imaš rad, dogaja nekaj lepega, pa čeprav ne s tabo, ji to vsekakor privoščiš. Seveda pa sem imel na začetku težave tudi z ljubosumjem. Sčasoma so se izkazale za povsem neutemeljene, saj izhajajo iz negotovosti. Je pa negotovost nekaj, kar je v nas. Vsi nosimo v sebi in s seboj njen zametek. To je bila priložnost, da sem marsikaj o sebi in svojih odzivih, ozavestil. Osebnostno se da tudi na ta način zrasti.

“Od začetka sem bil malo izgubljen. Nisem več vedel, kako se »zmenkuje«”

Zgodilo se ji je srečanje z moškim, ki je pomenilo začetek nečesa novega. Iz prijetnega druženja se je razvilo nekaj več. Kakšne korake pa ste ubrali vi?

Partnerica se je takrat s tistim moškim naglo povezala in imela resnično lepo. Pri meni je šlo vse skupaj počasneje. Minilo je veliko časa, odkar sem bil nazadnje »v igri«, tako da je bilo treba znova najti svoj način srečevanja žensk in sem bil na začetku malo izgubljen.

Obiskal sem različne spoznavne portale in kmalu ugotovil, da sem popoln »alien«. Moja predstavitev je v ženskah nemalokrat zbudila začudenje, češ, »kaj se pa ti greš«? Vendar sem sčasoma našel svoj izraz in samozavest. Ugotovil sem, kje in kdaj se sploh splača vlagati svoj čas in upe v morebiten nastanek odnosa. Hodil sem na zmenke in vsake toliko se je razvila obojestranska simpatija. Občutil sem tisto svobodo spoznavanja. Sprostil sem se in užival v sproščenih večerih v prijetni družbi, brez obremenjevanja s tem, kako se bo vse skupaj končalo.

Z leti so se stvari malo ustalile. Imam veliko dela, malo časa in, zdaj ko pomislim, že kar nekaj časa nisem bil na zmenku. Po drugi strani pa sem v dveh polnovrednih zvezah in je to tudi pričakovati.

“Samokritičnost, zrelost in skrb za drugega so izjemnega pomena”

Za tovrstno obliko razmerja, zveze, odnosa najverjetneje še ne obstaja napisan scenarij, kar je osvobajajoče. Ni namreč vnaprejšnjega prav in narobe. Potreba po zadovoljevanju tujih pričakovanj za vsako ceno izzveni. Dejansko je to odlična priložnost, da človek ugotovi, kaj mu ustreza, v kolikšni meri in na kakšen način.

Ljudje smo moralna bitja. To je nekaj lepega. Osebna morala pa je seveda vedno do določene mere individualna. Kar je sprejemljivo nekomu, ni nujno, da bo v povsem enaki obliki tudi drugim. V glavnih orisih pa se, po moje, kar strinjamo.

Svoja moralna načela najbolje opišem po zdravniško: Ne škodi. Ne delaj drugim, kar ne želiš, da bi bilo storjeno tebi, hkrati pa delaj to, kar želiš, da drugi naredili zate. Dokler si pošten in torej ne misliš samo nase, to ni zelo težko. Samokritičnost je tukaj zelo pomembna. Prav tako zrelost in skrb za drugega.

Težko si predstavljam, da bi začel živeti poliamorijo samo na osnovi nekakšne vnaprejšnje predstave, kakšna naj bi bila, do nje najbrž vedno nekaj (nekdo) pripelje. Tak način razmerja se mi zdi bolj primeren za čas, ko so ljudje že malo bolj zreli. Mlad človek na začetku odnosa drugih preprosto ne opazi. Sčasoma, po nekaj letih zveze, pa se ti morda odprejo oči še za koga drugega in v takih trenutkih je čas, da občutkov ter vprašanj ne zatremo, ampak o njih iskreno spregovorimo. Tudi to je skrb za razmerje.

“Med nama je nastalo zavezništvo. V temu sva skupaj in to naju je še bolj povezalo”

Ste kdaj premišljevali, kaj Vam je dala ta izkušnja? Kako sta se vidva kot osebi in vajina zveza spremenili?

Najina veza je bila že prej trdna in močna. Zdaj je še mnogo bolj. »Običajen par« ima resnično manj priložnosti, da bi si medsebojno podaril občutek vrednosti. Si pokazal, da jima ni vseeno. Vsakič, ko grem na zmenek, imam priliko pokazati obzirnost do partnerke. Ker mi ni vseeno zanjo, se z njo posvetujem. Med nama je nastalo zavezništvo. Okrepil se je občutek, da se lahko nasloniš na drugega.

Njeni starši ne odobravajo. »Greva se« nekaj čudnega, nekaj »nenormalnega«. Ampak v tem sva skupaj in naju je to še bolj povezalo. Sva ekipa.

Tudi z drugo punco sva skupaj že 6 let. Imava topel, ljubeč odnos. Živi sama, se pa veliko druživa ob vsaki priložnosti in skupaj preživiva marsikateri vikend. Počneva čisto običajne stvari. Greva na večerjo, pogledava kakšen film.

Punci se poznata, sta dobri prijateljici, nimata pa intimnega odnosa, že zato, ker sta obe heteroseksualno usmerjeni. Potrudimo se, da najdemo stvari, ki nam jih ustreza početi skupaj. Druge stvari nam bolj ustreza početi v parih in se glede na to tudi organiziramo.

Na splošno gledano si na začetku precej prilagodljiv. Ne želiš si biti »težak« in naporen, sčasoma ugotoviš, kaj ti ustreza in kaj ti ne. Kaj ti je težko in kaj ne. To se resnično zgodi zelo organsko. Vendar pa zahteva iskrenost. Če ne poveš, da ti nekaj ne ustreza, da nekaj ni zate, te ljudje nevede silijo vlagati energijo v nekaj, kar ti ne ustreza in to sčasoma zastrupi vsak odnos, tudi monogamen. Če je ljudi več, se to zgodi še hitreje. Nimamo druge izbire, kot biti iskreni, saj se bo sicer vse sfižilo.

“Ekskluzivnost, samo jaz ali nič, je način razmišljanja, ki mi ne ustreza”

Dopuščate možnost, da bi lahko nekoč srečali žensko, ki bi si želela biti samo z vami in bi vas tako zelo pritegnila, da bi pod vprašaj postavili vaša trenutna razmerja in vaše trenutno življenje?

Mislim, da sem čisto preveč racionalen, da bi se mi kaj takšnega lahko zgodilo. V osnovi globoko verjamem, da se v ljudi zaljubiš in da je to izjemno močna sila. Pa vendar: Če bi prišlo dekle in izrazilo željo, da bi bilo samo z menoj in da to pričakuje tudi od mene, bi s tem postavilo zelo veliko omejitev, ki mi je nobena od mojih punc ne postavlja. S tako posesivnostjo bi zagotovo sprožila razmislek o tem, kaj me v resnici privlači na njej. Ta način razmišljanja, ekskluzivnost, samo jaz ali nič, se mi zdi zelo ozek. Verjamem, da kdo to potrebuje in da jim je to všeč, vendar pri meni ni več tako. Meni to ne ustreza, mi ni všeč in si tega tudi ne želim.

“V sebi čutim, da je ta način precej zame. Težko si predstavljam iti nazaj”

Kaj pa, če obrneva situacijo: Dopuščate možnost, da bi nekoč v sebi začutili tisti vzgib, tisto željo, da bi od dekleta zahtevali, da je kljub vašemu življenjskemu slogu v zvezi samo z vami?

Človek je to, kar dela. Če želim biti pošten in iskren človek, v resnici ne morem od drugih pričakovati, zahtevati nečesa, česar sam ne morem ali nisem pripravljen dati. Tega preprosto ne smem.

Včasih si zaželiš stvari, ki so v nasprotju s tvojimi načeli. Tukaj se potem v praksi pokaže, iz kakšnega testa si. Včasih se spremeni načelo, ker je tvoja želja premočna. Jaz večjih obratov tukaj še nisem doživel. Nikoli ne veš, kaj bo, si pa lahko v nekaj precej prepričan. V sebi čutim, da je ta način pravi zame. Težko si predstavljam iti nazaj.

“Nekoč sem vsakemu, ki je bil razpoložen za poslušanje, razlagal. Danes je drugače”

Koliko ljudi ve, pozna Vaš način življenja?

Vedo vsi, ki kaj štejejo/veljajo v mojem življenju. Bilo je obdobje, ko sem vsakemu, ki je bil razpoložen za poslušanje, razlagal, zdaj pa tega več ne počnem.

V družbi se pogovarjamo najrazličnejše stvari in če pride do pogovora tudi o mojem načinu življenja, povsem iskreno spregovorim, saj ni to nič takšnega. Eni so poročeni in imajo dva otroka, jaz nisem poročen, sem brez otrok, imam pa dve punci. Je pa trajalo kar nekaj časa, da sem na to lahko začel gledati bolj neobremenjeno.

“V vsakem razmerju je vprašanje glede otrok povsem na mestu”

Otroci. Kakšne so vaše želje in kakšne so njune? Ste morebiti že kdaj načeli tovrstno temo?

Nihče od nas treh si ne želi otroka, smo se zelo zanimivo našli. Seveda je pri vsakem razmerju vprašanje otrok povsem na mestu. Poliamorija se mi zdi, pragmatično gledano, dobra rešitev, če si želiš otrok, saj lahko za njihove potrebe poskrbi več oseb.

Čisto pragmatično gledano je v našem življenju gotovo marsikaj lažje izpeljati, če je vključenih več oseb. Je pa to povsem racionalen vidik. Kaj pa osebno? Ste kdaj začutili, pa čeprav samo za trenutek, da bi si želeli postati oče, ne glede na to, s kom?

Imam zelo lepo izkušnjo iz otroštva in zato pozitiven odnos do starševstva. Za otroka pa se odločiš, ker si ga na eni točki s partnerjem zelo zaželita. Meni se to v resnici še ni zgodilo.

Pri mojih letih je večja verjetnost, da bi spoznal in bil v zvezi z osebo, ki že ima otroka. Brez težav bi ga sprejel za svojega, saj bi bil v partnerstvu z njo. Si pa ne predstavljam več, da bi imel svojega biološkega otroka.

“Prekinitev sedanjih razmerij bi me prizadela”

Kako bi se počutili, sprejeli, če bi ena od deklet, s katerimi ste v zvezi, želela prekiniti razmerje, saj je ugotovila, da si želi nekaj drugega? Da si želi življenje postaviti v nove okvirje.

Pri drugih dekletih sem bil večinoma jaz pobudnik za prekinitev in zaradi tega sam še nisem bil v tovrstni situaciji. Si pa lahko predstavljam, da bi me močno prizadelo, kot bi verjetno vsakega, ki je v taki situaciji.

Se je pa nekaj takega pripetilo dolgoletni partnerki s tistim moškim, kjer se je vse začelo, saj se je odločil prekiniti njuno zvezo. Običajno ostane človek takrat strtega srca in povrhu še sam. V najinem primeru pa sem ji lahko bil v oporo. Tudi to je prednost našega načina – v taki situaciji si neizogibno strtega srca, ampak vsaj ne čisto sam.

“Eno je idejna hierarhija, drugo je pa hierarhija realnosti”

Na kakšen način ju doživljate? Je kakšna razlika v vaši notranjosti, kako doživljate eno in kako drugo? Živeti vzporedno dve razmerji, z dvema najbrž povsem različnima dekletoma, ne more niti enako.

Za marsikoga je poliamorija hierarhična stvar. Eni ljudje so tako apriori pomembnejši kot drugi. Meni osebno tovrsten pristop ni blizu in mi ni všeč. Ljudje bi morali biti enakopravni, enakovredni, zato bi me takšno razmišljanje hitro spravilo v stisko.

Po drugi strani je pa življenjska realnost tega, da če z nekom živiš, imaš skupne investicije, se enostavno tvoje življenje na več točkah stika s to osebo in imaš posledično tudi malce drugačen odnos, kot ga imaš recimo z nekom, s katerim se vidiš nekajkrat tedensko. Eno je idejna hierarhija, drugo je pa hierarhija realnosti. Idejna hierarhija se mi ne zdi poštena, ker bi ljudje morali biti vsaj načeloma enakovredni. Hierarhiji realnosti se pa ne moreš izogniti, ker je življenje takšno, kakršno je. Tudi če jih več živi v skupni hiši, bo še vedno prišlo do nekakšne strukture odnosov, ki jo lahko označimo tudi kot hierarhijo. Predvsem mi je pomembno, da je nastavek enakopraven, da se nihče ne obnaša despotsko, da se skupaj išče načine, kako bi se lahko vsi imeli čim lepše.

“Poliamorija je odnos, ki zahteva iskrenost, saj bi se drugače vse sfižilo”

Kako pa sebe doživljate v tovrstnem odnosu, saj kot pravite, vam je enakovrednost blizu. Osebno sem prepričana, morebiti se motim, da vsaka od njiju zvleče iz Vas aspekte, ki jih druga ne. In obratno.

Ravno s tem sem hotel nadaljevati. Vsak človek je svoje vesolje. Ena ima takšen karakter, druga ima drugačnega. Z eno se pogovarjam ene stvari, z drugo nekaj drugega. Z eno grem na kolo, z drugo v gledališče. Težko bi si predstavljal svoje življenje brez katere koli od njiju.

“Lahko si rečem, da je lepo biti v moji koži”

Pri 40 letih začnemo ljudje delati bilance. Nekako skušamo ugotoviti, kje smo in česa si še želimo. Če danes pogledate svoje življenje, kaj bi rekli sami sebi?

Rekel bi si, da sem imel v življenju veliko sreče. Niso bile vedno samo rožice, na srečo pa tudi tragike ni bilo veliko. Življenje imam v glavnem urejeno. Precej svobodno se lahko odločam o svojem življenju in glede tega lahko resnično rečem, da imam srečo.

Želim si več prostega časa, morda malo več materialne svobode. Nasploh pa je lepo biti v moji koži.