Družba

Ko se iz boleče izkušnje, rodi nekaj dobrega: spregovorimo o smrti bližnjega po samomoru

Smrt je ena izmed redkih gotovosti, ki jih imamo v življenju in za katero gotovo vemo, da se nam bo zagotovo pripetila. Vsak izmed nas bo nekoč »prišel na vrsto« in temu se preprosto ne da izognit. Edino, kar pa ne vemo je, kdaj se bo to zgodilo. Živeti dnevno z mislijo na morebitno smrt ni prijetno, si povsem zatiskati oči in sočasno izzivat usodo z nespametnim ravnanjem, tudi verjetno ni ravno najbolj primerno.

Zima je pred vrati. Noči postajajo vedno daljše, dnevi krajši. Prihaja čas, ko bo okolica pričakovala, da se veselimo in radostimo, sočasno pa vemo, kako težka in naporna sopotnica je ravno v tem letnem času lahko osamljenost.

V letu 2016 se je 371 ljudi odločilo, v svoje roke vzeti odločitev o zadnjem trenutku svojega življenja. S tovrstno odločitvijo in dejanjem, so za seboj pustili veliko bolečine, stisk in vprašanj tistim, ki so ostali. Zakaj, čemu so se nekateri odločili za tovrstno dejanje in kakšna so bila njihova življenja do tedaj, ko so se odločili določiti svoj zadnji trenutek življenja, so vprašanja, ki si jih poleg najbližjih zastavljajo tudi raziskovalci iz Slovenskega centra za raziskovanje samomora, ki so se odločili nanje poiskati odgovore.

V upanju na pomoč oseb, ki so zaradi samomora izgubile bližnjega in so pripravljene o življenju pokojnika tudi anonimno in povsem prostovoljno spregovoriti, ter tako priskočiti na pomoč raziskovalcem pri snovanju preventivnih aktivnosti sem se pogovarjala z asist. Uršo Mars Bitenc, univ. dipl. psih. mlada raziskovalka se je odločila v okviru svoje doktorske disertacije opraviti raziskavo o življenju oseb, ki so umrle zaradi samomora in s tem ponuditi delček znanja za lažje razumevanje in preprečevanje bolečega fenomena, imenovanega samomor.

Raziskovalci si želijo s pomočjo dobljenih informacij, vpogledov in znanj približati življenje oseb, ki so storile samomor in tako poskusit pomagat drugim. S še boljšo pripravo preventivnih akcij, s pomočjo katerih si želijo odvrniti osebe od tovrstnega dejanja in posameznike spodbuditi k iskanju ustrezne pomoči in drugačnih rešitev.

Samomor bližnjega je izjemno delikatna in boleča tema, o kateri sem prepričana, da je zelo težko spregovoriti, še toliko težje pa se je o njej pogovarjati z drugimi. Zakaj, čemu bi se nekdo, ki je preživel samomor bližnjega, odločil sodelovati v raziskavi in o stiskah ter življenju pokojnega spregovoriti v pogovoru s popolnim neznancem? Na kakšen način bo poskrbljeno, da se posameznika, ki se je odločil sodelovati v pogovoru s tovrstnim dejanjem, še dodatno ne prizadane in odpre morebiti že kakšno tačas že zaceljeno rano? Kakšen je dosedanji odziv s strani posameznikov in kakšni so razlogi, zaradi katerih se finančno komponento v obliki »zahvale« za sodelovanje ne nameni sodelujočim, so nekatera izmed vprašanj, ki sem jih zastavila sogovornici.

Pogovarjati se želimo o življenju osebe, ki je storila samomor

Kakšen je namen raziskave?

Preko poglobljenih pogovorov, intervjujev, želimo izvedeti več o osebi, ki je storila samomor. Zato k sodelovanju vabimo osebe, ki so dobro poznale bližnjega in so bile v stiku s pokojnim vsaj zadnje 3 mesece pred smrtjo.

Pogovarjati se želimo o življenju osebe, ki je storila samomor. S kakšnimi stiskami se je pokojni srečeval in boril? Kakšnih mehanizmov iskanja pomoči se je posluževal? Ali je morebiti v preteklosti že poskusil storiti samomor? Kaj se je dogajalo pred smrtjo? Kakšne osebnostne lastnosti je imel? S tovrstnimi vprašanji skušamo o preminulem izvedet čim več informacij, ki bi nam pomagale dobiti vpogled v njegovo življenje pred smrtjo. Metoda, ki jo uporabljamo, se imenuje »psihološka avtopsija« kjer po smrti ugotavljamo, kaj se je dogajalo. Uporabljali so jo že v 50, 60-tih letih prejšnjega stoletja, večinoma za ugotavljanje krivdnih razlogov, danes pa se uporablja predvsem v raziskovalne namene ugotavljanja dejavnikov tveganja za samomor. S tovrstnimi ugotovitvami lahko pripomoremo k znanju, vedenju o samomoru, na osnovi katerega lahko oblikujemo različne preventivne dejavnosti.

Kako ste se lotili iskanja posameznikov, ki bi si morebiti želeli pridružiti raziskavi?

Raziskava je zelo kompleksna, saj gre za obsežen projekt. Vabila smo pošiljali na različne inštitucije, zdravstvene domove, centre za socialno delo, knjižnice in bolnišnice. Javnost smo vabili k sodelovanju tudi preko spleta. Povezali in sodelovali smo tudi z zdravniki ter policijo. Na žalost je bil odziv do sedaj slabši, kot smo pričakovali in si želeli. Zelo malo ljudi se je vabilu odzvalo in težko ugibamo o razlogih, zakaj je tako. Morebiti vedo za raziskavo, vendar si o temu ne želijo govoriti. Morda pa informacija o raziskavi do njih preprosto ni prišla.

Različne raziskovalne skupine, ki se v tujini tudi ukvarjajo s tovrstnimi raziskavami, imajo včasih na voljo registre smrti zaradi samomora. Na Danskem imajo to zelo dobro urejeno, saj ima vsaka oseba svojo raziskovalno šifro, preko katere lahko raziskovalci zvedo zelo veliko informacij o posamezniku. Pri nas te stvari niso tako urejene. Predvsem v raziskovalne namene ugotavljanja dejavnikov tveganja za samomor se intenzivneje ukvarjamo s to »problematiko« šele danes in posledično tudi raziskovalci nimamo tako dobrih možnosti priti do želenih informacij. Nič hudega. Skušamo pač ubrati drugačne poti.

Marsikdo se znajde v situaciji, ko preprosto ne ve, kaj naj naredi

Spregovoriti o samomoru se nam zdi pomembno, saj marsikdo lahko šele na takšni raziskavi zares prvič iskreno in poglobljeno spregovori o občutkih, stiskah in situaciji, ki se je pripetila. So namreč okolja, kjer se posamezniki soočajo z različnimi zavrnitvami, ko skušajo o svojih občutjih in stiskah spregovoriti z drugimi. Še vedno je namreč prisotna stigma in tudi izogibanje. So pa seveda tudi okolja, kjer okolica lažje sprejme bolečino in se navkljub vsem težkim občutjem in situaciji, ne umakne.

Marsikdo se znajde v situaciji, ko preprosto ne ve, kako naj se vede do žalujočih. Kaj naj naredi? Ali naj sploh kaj reče ali je bolje, če je samo tiho? Včasih je res težko najti tisti pravi način, ki bo v uteho drugemu.

Za nekom, ki je storil samomor, naj bi resno žalovalo povprečno 6 oseb

Iskanje psihoterapevtske pomoči, v trenutku, ko se počutiš nemočnega, izgubljenega in ko ne veš več kaj in kako, v tujini ni tabu. Pri nas žal (še) ni tako, saj redki spregovorijo o svojih stiskah in z drugimi delijo težave glede intimnega dela svojega življenja. Predstavljam si, da se o samomoru zares težko pogovarjamo. Smrt je nekaj zares intimnega in kot takšna področje rezervirano za res tisti najožji, družinski krog ljudi. Zakaj bi tovrstno intimno izkušnjo delili v pogovoru v živo s popolnim neznancem in še to za namen raziskave?

Eden izmed mogočih razlogov, zakaj prihaja do hudih stisk je tudi ta, da se o težavah ne pogovarjamo. Svojih občutij, stisk ne delimo z drugimi. Tukaj bi predvsem izpostavila moške, saj ženske nekako že najdemo oporo v naši socialni mreži, medtem, ko je za moške to lahko drugače. Za nekom, ki je storil samomor, naj bi resno žalovalo povprečno 6 oseb. V kolikor govoriva o mlajših osebah, se ta številka veča. Tukaj ne govoriva samo o izgubljenih življenjih, ki jih je bilo lani 371, ampak govorimo o veliko večjem številu ljudi, ki se zaradi samomora posredno ali neposredno znajdejo v stiski.

Pogosto mislimo, da je spolnost v Sloveniji tabu tema, vendar je velik tabu smrt. Ljudje se o smrti zelo težko pogovarjamo. Izogibamo se je. To temo odrivamo od sebe daleč stran in v trenutku, ko se oseba z njo sooča, potrebuje primeren odziv okolice.

»Mogoče se lahko iz nečesa slabega, rodi nekaj dobrega«

Na vprašanje, zakaj se o smrti bližnjega, ki je storil samomor pogovarjati v živo z raziskovalcem, pa lahko izhajam iz svojih izkušenj in izkušenj raziskovalcev iz tujine, kjer sodelujoči pogosto izjavijo: »mogoče se lahko iz nečesa slabega, kar se je zgodilo, iz te težke izkušnje, ki smo jo imeli, rodi nekaj dobrega«.

S tem, ko pomagajo raziskovalcem, lahko posledično pomagajo tudi družbi in ljudem k razumevanju tega, kar se dogaja. Kaj se pravzaprav dogaja? S kakšnimi stiskami se ljudje soočajo in kako bi jih morebiti lahko celo preprečili?

Sodelovati v tovrstni raziskavi je pogosto tudi razbremenilno. Seveda to ni nujno, saj se lahko pojavljajo tudi negativna čustva. Pojavi se lahko žalost, nelagodje, tudi sram in občutki krivde, ampak načeloma udeleženci ne obžalujejo, da so sodelovali. Kljub temu, da jim je bilo lahko težko, so na koncu zadovoljni, ker so se vabilu odzvali.

Veliko je lahko pomislekov glede ustreznosti tovrstne raziskave. Morebitnega odpiranja starih ran. Ravno s sodelovanjem v raziskavi, pa ima lahko marsikdo priložnost se prvič pogovoriti o situaciji strukturirano. Sodelujoči se pogovarjajo z nekom, ki tematiko pozna. Z osebo, ki udeleženca ne obsoja, ampak mu prisluhne. In to je velika prednost. Ni rečeno, da sodelujoči nimajo sogovornikov, morebiti so, vendar ni nujno, da bodo lahko na primeren način prisluhnili.

Žalovanje je zelo individualno in vsak gre na svoj način skozi ta proces

Pogovor o smrti je težak pogovor. Kako poskrbite, da se osebi ne odprejo rane, ki jih je nato težko zapreti? Kako osebo varujete pred občutkom razgaljenostjo? Povedano drugače, na kakšen način jih zaščitite?

Tukaj je nekaj varovalk, ki so potrebne in tudi etične smernice tovrstnega raziskovanja to narekujejo. Pomemben je že izbor časa, ki je pretekel od smrti, ko se pogovor izvede. S pomočjo mentorice, ki ima dolgoletne izkušnje terapij in svetovanja svojcem po smrti bližnjega, ter izkušenj tujih raziskovalcev, sva se dogovorili, da je primeren čas od 8-12 mesecev po smrti. Lahko sicer preteče tudi več časa, vendar ne več kot 2 leti. Žalovanje je zelo individualno in vsak gre na svoj način skozi ta proces, ampak v tem času se tisti začetni šok, zares huda stiska in bolečina nekoliko uravna, oziroma omili.

Pri raziskavi ne gre za terapevtsko obravnavo

Sogovornik je torej strokovno usposobljena oseba in tukaj upravičeno pride do določenih »pričakovanj«, da bi lahko šlo v osnovi za terapevtski pogovor. Saj pogovor ne bo »prijateljski«, ampak bolj poglobljen intervju?

Tukaj bi želela poudariti, da ne gre za terapevtsko obravnavo, lahko pa se zgodi, da bo pogovor koristen. Ni seveda rečeno in tudi tega ne moremo obljubiti, ker je veliko odvisno od posameznika.

Moramo se zavedati svojih omejitev in seveda tudi udeležencu iskreno predstaviti, kakšen je namen in doseg tovrstnega pogovora. V kolikor osebe potrebujejo terapevtsko obliko pomoči, bodo prejele informacije, kje jo lahko poiščejo. V Sloveniji je veliko naslovov, kamor se lahko obrnejo po pomoč ali svetovanja. Z 18. novembrom, ko obeležujemo Mednarodni dan solidarnosti do družin, ki so zaradi samomora izgubile bližnjega, bodo na voljo tudi številne aktivnosti za žalujoče. Veliko bo objavljenih prispevkov, možnosti obiska terapevtskih skupin, ki jih pripravljajo Inštitut Rahločutnost, OZARA, zavod Med.Over.Net in Pogreb ni tabu.

Kraj in čas srečanja v živo izbere oseba, ki nas je kontaktirala

Zagotovljeno bo za anonimno in prostovoljno sodelovanje. Kaj naj oseba, ki Vas kontaktira, pove o sebi?

Pozorni smo na primeren kraj in čas srečanja v živo. Nobenih podatkov o udeležencih raziskave ne objavljamo. Zanimajo nas informacije o pokojniku, pri tem pa zelo pazimo, da se koga ne bi na kakršen koli način prepoznalo. V kolikor gre npr. za manjši kraj, imena ne bomo razkrili, prav tako ne specifičnih značilnosti osebe.

Z denarjem naj se ne bi vplivalo na udeležbo

Sodelovanje je prostovoljno. Kako je z morebitnim plačilom v zameno za sodelovanje pri raziskavah v tujini in kako je s tem pri nas?

Organizacije, ki sodelujejo pri izvedbi določene raziskave, lahko pridobijo sredstva za njeno izvedbo, kar pa ne pomeni, da udeleženci raziskave za njihovo sodelovanje dobijo plačilo. To se odsvetuje, saj naj ne bi bilo dobro, da bi bili udeleženci za udeležbo plačani. To namreč ne sledi etičnim smernicam, po katerih naj bi bila udeležba povsem prostovoljna in brezplačna, saj naj se na udeležbo ne bi vplivalo z denarjem ali materialno koristjo. V nekaterih primerih se sicer lahko povrnejo stroški, ki naj bi jih oseba imela z udeležbo, vendar je to vse.

V ZDA je pogosta praksa, da so sodelujoči za udeležbo plačani, vendar je z mojega vidika in z vidika smernic pri nas, ta opcija izključena.

V primeru finančnega plačila za udeležbo, obstaja namreč možnost vplivanja na posameznike, ki so se znašli v finančni stiski in bi se v zameno za denar, udeležili raziskav. Vodilo bi tako postalo denar in ne želja po pomoči. Poleg tega, bi lahko na tovrsten način dobili zelo pristranski vzorec. K nam pridejo namreč samo tisti, ki si želijo sodelovati in ne tisti, ki bi si od sodelovanja obetali kakršnokoli materialno korist.

Oseba pove resnično toliko in samo toliko, kot si sama želi

Dokler se nam nekaj ne pripeti, si težko predstavljamo, kako bi v določeni situaciji (od)reagirali. Morebiti smo danes celo proti, jutri pa bi zaradi spleta okoliščin mnenje celo spremenili. Glede sodelovanja v raziskavi se mi poraja vprašanje, s kakšno »pravico« bi neznancem v namen raziskave govorili o življenju in stiskah osebe, ki se je odločila storiti samomor?

Tukaj se strinjam in to je lahko dilema. Osebe ni več, da bi lahko podala soglasje. Zato tudi na več mestih osebi, ki se odloči sodelovati v raziskavi in se pogovarjati o pokojniku, zelo jasno povemo, naj pove samo toliko, kolikor sama želi povedati. Toliko, kolikor se ji zdi pomembno.

V prvi vrsti nam je pomembna integriteta osebe, ki je vključena v raziskavo in integriteta ter spoštovanje do osebe, ki je umrla. Naše glavno vodilo je vpogled v življenje posameznika in njegovo stisko. Želimo si pridobiti čim več znanja o fenomenu samomora, s katerim lahko pomagamo drugim, vendar le toliko, kolikor je to sprejemljivo sogovornikom.

Dobljene informacije niso predstavljene na način, da bi se prepoznalo posamezne primere, ampak se vedno rezultati predstavijo v obliki končnih zaključkov.

Osebni stik je za pogovor o tovrstni temi vsekakor najboljši

Kaj pa če se oseba ne želi osebno udeležiti pogovora?

Takšnega primera še nismo imeli, bi se pa seveda pogovorili o razlogih, zakaj oseba ni naklonjena pogovoru v živo.

V tujini imajo različne izkušnje. V Avstraliji, kjer so razdalje neprimerno večje in bi bilo vse poti definitivno nemogoče opraviti fizično, so se že poslužili sodobne tehnologije. Je pa osebni stik za pogovor o tovrstni temi vsekakor najboljši.

Do kdaj boste z raziskavo nadaljevali, oziroma do kdaj je vabilo odprto?

Intervjuji za raziskavo v okviru moje doktorske disertacije in za katero je trenutno odprto vabilo k sodelovanju, bodo potekali do februarja 2018.

Po tem datumu bomo še nadaljevali z raziskovanjem, saj se nam zdi kontinuirano spremljanje pomembno, sploh, če so ljudje pripravljeni sodelovati.

Če (za)čutite hudo duševno stisko ali imate samomorilne misli, poiščite strokovno pomoč v organizacijah, ki nudijo neposredno pomoč. Lahko se obrnete na svojega osebnega zdravnika ali na:

112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč)

116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan)

116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)

01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)

031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan)

Pomoč za mlade je na voljo tudi na spletni strani To sem jaz http://www.tosemjaz.net/.

Petra Petravič

Intervju je bil prvotno objavljen na portalu slovenec.org.