Kultura

Kreativnost mi je dala gotovost. Tisto zaupanje vase

Papir prenese vse, so bile moje prve misli ob branju Blaževe knjige »Tat not«. Iskreno mu priznam, da sem imela z branjem kar nekaj težav, saj me je na momente spreletel občutek, kot bi bila priča burnemu in neustavljivemu viharju najrazličnejših emocij, ki so se zgrnile na papir. Izbrani izrazi so bili na momente tako zelo kruti, direktni in »vulgarni«, da ne glede na to, da sem resnična ljubiteljica iskrenosti in direktnosti, je bilo zame vseeno preveč. Besede so sporočale izjemno veliko jeze, nemoči, frustracije ter agresije.

Blaž Gracar je mlad, še ne 30-letni ustvarjalec iz Obale, natančneje Izolan, ki mu umetniško ustvarjanje v življenju pomeni tako rekoč največ. V glasbi, ustvarjanju, je našel svoj smisel, v kreativnosti pa tisto gotovost. Zaupanje vase. Ko se je opogumil in se zazrl vase, ter si ob tem tudi povsem iskreno priznal svoja videnja drugih, je odkril paleto občutij, s katerimi se je želel soočiti. Tako je spoznal marsikaj, kar mu je pomagalo premagat negotovost ob pogledu drugih nase in se tako osvobodit iz primeža anksioznosti. V življenju je našel ravnovesje v ohranjanju dveh skrajnosti, ki sta zapisani/vtisnjeni tudi na njegovih rokah, saj kot pravi sam, »je potrebno kdaj narediti tudi kaj takega, kar nas lahko morebiti celo malo rani, vendar je to opomnik, ki nas spomne, da smo nekoč nekje bili, vendar smo odšli naprej«. Je introverten, ljubitelj miru in občasne družbe ljudi, katere ima rad. In kaj si želi? Najverjetneje marsikaj, kar si želi(m)jo tudi drugi.

Papir resnično vse prenese. V mislih imam predvsem izbor besed. Tega ne mislim v slabšalnem pomenu, ampak povsem nasprotno. Lahko je idealno sredstvo za izlitje tega, kar bi morebiti v vsakdanjem življenju s težavo komurkoli izrekli, zaupali ali morebiti celo na taisti način ubesedili. Med pisanjem ni samocenzure, kot tudi ne cenzure. Ni neposredne konfrontacije z reakcijami drugih. Med pisanjem si preprosto ti, besede in papir.

Res je. Moje besedilo je sicer v ozadju vsebovalo strukturo, zato ni bilo povsem prosto pisanje brez pravil. Je pa res, da ravno zaradi tega, ker je bila knjiga napisana brez cenzure, se jo lažje in hitreje bere. Bere se jo na način, kot bi ti nekdo nekaj pripovedoval in ne na način, kot bi bral besede napisane na papirju.

Iskreno ti priznam, da knjige nisem zmogla v celoti natančno prebrat, saj so izbrane besede, med katerimi celo »kletvice«, v meni sprožale občutke nelagodja. Ne glede na to, izjemno cenim in spoštujem, da oseba napiše tako, kot je. Na način, kot čuti, da je in ne tako, da bo napisano bralcu všečno.

To je res. Murakami je nekoč izrekel misel, ki mi je bila zelo všeč.
Dejal je, »da so vsi njegovi liki načeloma on sam, oziroma, kot bi imel brata dvojčka«. Govoril je o tem, da gre za istega človeka, ki pa je bil dan povsem drugim staršem in odraščal v povsem drugačnem okolju, vendar ne glede na to, gre v osnovi še vedno za isto zavest. Zavest, ki se izraža skozi drugačen kanal. Mislim, da sem tudi sam na tovrsten način pisal svojo knjigo.

Osebno v knjigi »Tat not« vidim veliko lepote. Zdi se mi človeška. Kdaj govorimo o lepem? Kaj je to lepota? Je lepo to, da narediš nekaj popolno ali je lepo to, da narediš tako, kot (za)čutiš?

Začel sem pisati iz občutka, da moram pisati

Blizu sta mi iskren način pisanja in komunikacija s sogovorniki. Brez tistih dodanih, umetnih olepšav. Prav tako mi je zelo všeč, da se stvari imenujejo z imenom, ki jim pripada, sočasno pa se zavedam, koliko poguma je potrebnega za tovrstno dejanje. Najsibodi gre za biografijo ali avtobiografijo, gre se vedno za nekaj, kar ne ostane doma shranjeno v predalu, ampak ugleda luč sveta.

Res je. In vsekakor se strinjam.

Ko je delo publicirano, je za branje dostopno tudi drugim. Pri pisanju človek vedno razkrije tudi delček sebe, kar pomeni, da tako ali drugače, med branjem bralec marsikaj izve o avtorju. Eno je seveda predstava, ki jo imajo ljudje o nas, nekaj drugega pa smo mi, takšni, kot zares smo. Včasih sta si lahko predstava in resničnost tudi malce v navzkrižju. Morda kdo od tebe vendarle ni pričakoval tovrstnih izrazov, morda ne v tovrstnem obsegu? Naše vedenje v javnosti v določeni meri vseeno ustreza nekakšnim standardom.

V kolikor ne bom ustvaril nekaj, za čemer stojim, nekaj, kar se mi zdi iskreno, potem ne vem, kaj bo. Verjetno marsikateri umetnik ali izvajalec, ki ustvarja glasbo ali piše literaturo, le to naredi na način, da ljudem ugaja. Ko sem začel pisati knjigo, sem jo začel pisati iz občutka, da jo moram (na)pisati. Vsekakor pa ne iz občutka, da mi bo prinesla kaj v finančnem pogledu.

V meni je bilo ogromno čustev in več kot sem pisal, boljše sem se počutil.

Brala sem, da je bil povod za pisanje knjige dogodek, ki je v tebi sprožil številna občutja, začenši z jezo. Takrat si potreboval filter, preko katerega bi lahko vsa nakopičenja občutja, vse tisto, kar se je takrat dogajalo v tebi, nekako dal iz sebe. Izbral si papir in svinčnik, ter pričel pisati to, kar si takrat (ob)čutil. Verjetno ne ravno dobesedno papir in svinčnik, ali pač.

Nisem pisal na papir. Vse je potekalo na računalniku. Zaradi spleta okoliščin, sem si na koncertu »poškodoval« sluh. Sedaj sem v redu, vendar imam sluh na določenem delu vseeno trajnostno poškodovan. Takrat se je v meni nenadoma pojavilo ogromno enih negativnih čutenj, ki so v meni sprožala določena čustva. Začel sem pisati in ugotovil, da več kot sem pisal, boljše sem se počutil.

Zame je bilo pisanje ene vrste terapija, kljub temu, da tega nisem počel prvič. Pisal sem namreč že prej, vendar je bilo zame tisto ponovno pisanje, kot bi odkril nekaj, s čimer in preko česar se lahko spet izražam. Je pa res, da sem kar nekaj let zanikal ta del sebe, čeprav sem napisal veliko romanov, ki so ostali shranjeni doma v predalu.

Glede knjige sem bil kar precej perfekcionist

»Tat not« pa je knjiga, ki si jo dal publicirat. Si jo izbral in jo v branje ponudil tudi drugim. Neznancem. V teh momentih imam občutek, da človek postane do sebe in izdelka precej kritičen. Že kar perfekcionist. O stvareh še premislimo, napisano tudi večkrat preberemo in še dodatno popravimo. Vsekakor je drugače, če se človek odloči z imenom in priimkom podpisati pod avtorstvo, ali za izdajo izbere psevdonim.

Tudi to je res, ampak jaz za knjigo preprosto stojim. Knjiga ima svoje napake, kot jih ima vsaka stvar, ampak če že govoriva o perfekcionizmu, sem bil kar se tiče knjige kar precej perfekcionist. Tudi sam sem se pogosto vračal na že prebrana poglavja in jih vnovič bral. Nekje sem kaj tudi zbrisal, popravil. Stvari niso bile narejene ad hoc, na način, »dejmo spisat, nič prebrat in kar publicirat«. Vedno je bila v ozadju neka misel in nič ni bilo kar improvizirano. Efekt, ki ga ima danes knjiga, je bil morda tudi potihem pričakovan.

Si bil morda kdaj presenečen nad samim seboj? Nad tem, koliko zmoreš nekaj (za)čutit in to tudi ubesedit? En nivo je namreč misel, drug nivo je govor, tretji pa pisanje. Šele tukaj dobi misel s pomočjo besed in konteksta tudi neko podobo. Včasih smo lahko že med samim branjem, ali pa nad prebranim celo presenečeni. Najsibodi v plus ali minus.

Bolj kot presenečen, sem pogosto zadovoljen s tem, kar naredim. Težko si predstavljam, da bi bil presenečen, kajti vedno sem poleg, ko ustvarjam. Ko pišem. Prej bi rekel, da sem vesel, da si nekaj lastim. Nekaj naredim. Ustvarim neko kreativo. Pišem že res celo življenje in ob tem gre vedno za nekakšno učenje izražanja. Mislim, da gre pri pisanju tudi za nekakšno vajo.

Najbolj pomembno je bit definiran, specifičen. Drugače si kopija

Se pa verjetno tvoj način izražanja spreminja skladno s teboj. S tvojim razvojem, zorenjem in spreminjanjem kot oseba, se spreminja tudi način dojemanja, razumevanja, in videnja. In tukaj se spreminjaš tudi ti.

Ko sem začel s pisanjem »Tat not«, sem bil v obdobju, ko že nekaj let nisem ničesar bral. Morda celo štiri leta. S ponovnim pisanjem sem začel iz neke nuje. Moje prejšnje knjige so bile vedno malo obarvane. Bile so nekakšna mešanica knjig, ki sem jih v tistem obdobju bral. Knjiga »Tat not« pa je bila ravno zato verjetno tudi najbolj necenzurirana, kajti v njej sem jaz. In to cel jaz. Jaz na prvo žogo. Morda sem šel tudi tako daleč, da sem knjigo izdal, ker sem imel občutek, da lahko javnosti ponudim nekaj pravega. Ne pa nekakšno kopijo. Zdi se mi izjemno pomembno, da si definiran. Specifičen. Karkoli drugega, je povsem brez veze. Publicirat, javnosti ponudit nekaj, v čemer nisi ti ti, pomeni samo to, da boš vedno povprečen. Boš vedno kopija. Lahko boš dobra, ali pa tudi slaba kopija, vendar ne glede na to, boš še vedno kopija. Nič novega ne boš dal ven.

Pristnost in direktnost sta lepi, vendar se pri tem ne sme nekako izgubiti »nivo« pisanja. V knjigi bralcu nisi prizanesel glede izrazov, prav tako so mi določeni izrazi zveneli dokaj »vulgarno«, kar je v meni zbudilo nemalo nelagodja. Kot ženski mi ni bilo prijetno brat tovrstne izraze. Vsekakor pa to ne pomeni, da bi naj tudi drugi delili isto mnenje in občutja.

V knjigi je govor enega moškega in to v prvi osebi. Zapisane so njegove misli in doživljanja. Zavestno sem izbral sedanjik. Da je to res on, tisti trenutek. Da bi bil pri vsem tem še politično korekten….hm, če smo že na področju moški ženska, potem lahko povem, da moški načeloma resnično razmišljamo na tovrsten način. Je to neko dejstvo.

Vse je povezano z glasbo. Življenje že samo po sebi se mi zdi ena velika mešanica

Nekoč sem nekje prebrala, da naj bi v trenutkih osamljenosti, razočaranj ali žalosti, ljudje radi prisluhnili besedilu pesmi. V trenutkih veselja, zadovoljstva, pa naj bi bili fokusirani na melodijo. Takrat naj bi se nas dotaknila, nas nagovorila glasba. Melos.

Poznam ta rek. Jaz sem glasbenik. Tudi tatuji, ki jih imam na rokah, so zame odraz glasbe in kot takšni povezani. Meni je namreč vse povezano z glasbo. Vse mi je neka pesem. Življenje že samo po sebi se mi zdi ena velika mešanica, oziroma ga doživljam kot eno veliko mešanico. Tisto grenko, sladko, mora biti. Vulgarno ali ne vulgarno. Lepo ali ne lepo. V kolikor imaš samo eno, torej samo en spekter, ti bo na koncu vse nekako zmanjkalo. Nekako moraš biti in imeti obe strani.

Glede samopodobe sem si kar nekaj stvari razjasnil

Kako sebe doživljaš danes?

Skulirano. Počutim se dobro. Včasih sem bil anksiozen, zadnje leto pa nekako nisem več in počutim se v redu.

Kako ti je uspel tovrsten preobrat? Se rešiti iz primeša anksioznosti?

Sam pri sebi sem si glede samopodobe kar nekaj stvari razjasnil. Smešna stvar. Velik del tega, da sem se počutil anksioznega, gre pripisat mojim razmišljanjem o tem, kaj si drugi mislijo o meni. V nekem trenutku sem ugotovil, da si tudi jaz o drugih mislim marsikaj. Tudi kakšne slabe stvari. Ko sem to spregledal, sem začel delat na tem. Poskusil sem bit pozoren na svoje občutke. Iskreno sem si priznal, da sem morebiti tudi jaz ljubosumen na druge, pa čeprav povsem brezveze. Manj sem premišljeval o drugih.

Na tovrsten način sem si razkril vsa ta svoja grda čustva in jih tudi »preobrazil«. Mislim, da je vse to potem delovalo na občutek, kako me drugi dojemajo. Če si sam do drugih nekoliko obsojajoč, potem ne pričakuješ, do bodo tudi drugi do tebe takšni. Sčasoma sem ugotovil, da se vsak že toliko ukvarja sam s sabo, da se nima časa še z mano ali s komerkoli drugim. To je bila nekakšna pot.

Čeprav tega ne bi ravno svetoval vsakem, sem jaz naredil tudi nekakšno selekcijo ljudi, ki so bili del mojega takratnega življenja. Ugotovil sem, da sem velikokrat jaz pristopil k drugim, medtem, ko so drugi do mene pristopili redkeje. Zato sem se odločil nekatere ljudi odstraniti iz svojega življenja in se prenehal ukvarjati z njimi.

Pogumna poteza. Ob tovrstnih odločitvah se mi zdi, da dobi življenje drugačen prizvok, novo podobo in »priokus«. Določeni ljudje, ki so ti morebiti predstavljali nekakšno »težo« so »odšli« in svoje mesto prepustili drugim. Odprl se ti je verjetno prostor za nekaj novega.

Recimo. Sem precej introverten tip človeka, zato v svojem življenju ne potrebujem veliko ljudi. Imam družino, dekle in prijatelje. Stvari imam nekako urejene. Vse ostalo je nekakšno iskanje pozornosti, ki je bilo v mojem primeru precej enostransko. Sedaj so se z mojim umikom stvari malo obrnile. Smešno. Včasih premišljujem, da je to ena velika igra, sicer smešna igra, v kateri pa smo ljudje kot otroci. Odkar sem si te stvari uredil, se veliko bolje počutim. Res je, da tudi introvertni ljudje ne moramo biti ravno sami, saj za preživetje potrebujemo tudi socializacijo, vendar ne glede na to, mislim, da je pomembno, da se ljudje počutimo dobro drug ob drugem in si na tej osnovi tudi izbiramo druženja. Ste pa ekstrovertni ljudje vsekakor lepilo družbe.

Tudi jaz sem poln demonov, vendar sem našel gotovost vase

Občutek imam, da si našel svojo dimenzijo življenja. Zdi se mi, da danes ljudje zelo redko slišimo iskreno priznanje, da se nekdo počuti dobro. Lepo se je pogovarjat z nekom, ki prizna, da se počuti dobro. Danes imam občutek, kot bi bili dve tendenci. Jamranje ali prikrita (samo)hvala. Tisto iskreno priznanje, da se nekdo počuti v redu, zares v redu, se je nekje izgubilo.

Res je, danes ljudje pogosto jamrajo. Tudi to lahko počnemo, vendar zakaj bi? Tudi jaz sem poln demonov, kot jih je poln vsak izmed nas. Seveda ni vse ok, vendar na vprašanje po splošnem počutju, lahko iskreno povem, da se počutim dobro. Mislim, da se gre pri tem za neko gotovost vase.

Že od nekdaj imam to, kar pri drugih pogrešam. Svoj smisel

Kaj ti je dalo to gotovost vase? Kako si prišel v stik s to gotovostjo, sigurnostjo Vase?

Kreativa. Samo to.

Kreativnost v meni sproži tisti občutek samorealizacije, spodbudi občutek zadovoljstva, zaradi česar se počutim dobro. V redu.

Ja, res je. Lahko sem srečen do te mere, da sem nekaj stvari že izdal. Da je izdano imelo nek odziv, ki je bil dober. Sicer bolj v glasbi, pa vendarle. In zdi se mi, da že tukaj, v tem, najdem skoraj vse. Imam kar nekaj prijateljev, za katere imam občutek, da še niso našli to, kar jaz imam že celo življenje. Se nekako iščejo in po obdobjih menjajo. Pa ne govorim samo o kreativi. Govorim o nekem smislu. Jaz ga imam.

Lahko ugibam? Glasba, glasba in še 1x glasba. In še 15x lahko damo glasbo. Imam prav?

Ja. To je meni osnova vsega. Vse se zliva v glasbo. Vse je ritem. Diplomiral sem na AGRFT iz montaže. Tudi pri montaži gre za ritem. V videu iščeš neko glasbo. Morda mi je res najbližja glasba, vendar ne izključujem drugih stvari.

Če ne skočiš, da bi ulovil svoj smisel, kaj sploh počneš v življenju? Vedno moraš biti nekako v nevarnosti, da so stvari tik pred tem, da se porušijo. Naučil sem se, da je lažje izreč »Ja« in potem nekaj doseči, kot pa odgovoriti z »Ne«. V tem primeru se ti bodo stvari vsakič znova ponovile, sočasno pa boš vedno težje naredil ta korak. Vpleteni smo namreč v neke vzorce in stvari se ponavljajo.

Kdaj potrebuješ naredit nekaj, kar četudi te malo rani, te sočasno opomni

Tatuji so mi res všeč. Imaš jih na obeh rokah. Na sebi jih nekako »ne vidim«, mi je pa všeč jih opazovat na drugih in si ob tem predstavljat, kaj zanje pomenijo. Kaj jim predstavljajo.

Na vsaki roki je tatuirana podoba »enega reglca«. Skupaj predstavljajo 4 lastnosti tona. ADSR. To sta 2 različna tona. Za enega je značilno, da prihaja počasi, sočasno pa vztraja kolikor časa oseba želi. Ko ga »izpustiš«, pa na taisti način, kot je zvok prihajal, tudi odhaja. Kot bi bile violine. Drugi pa je bolj klavirski. Le ta hitro udari in tudi hitro odide. Desna roka je hitra in močna, vendar z gibom ne zdrži. Druga, leva, pa je bolj subtilna in gib zdrži. Skupaj sta lahko neskončni.

Tatuji so nastali v zame izjemno težkem obdobju, ko sem potreboval nekako označit določene stvari. Z bobnarjem sva sodelovala skoraj dve leti in vmes je postajalo vedno hujše in hujše. Cel svet se mi je rušil in potreboval sem to označit. Kdaj potrebuješ naredit nekaj, kar četudi te malo rani, te sočasno opomni. Opomni, da si nekje bil, vendar si tudi šel naprej.

Imaš željo za kakšen nov, dodaten tatu?

Ja. Želim si podobo, ki me asocira na to, da nekam odplavaš. Sočasno pa si želim tudi sidra. Spet ta dvojnost. Na eno nogo želim »dat« fantazijski lik, ki sem si ga izmislil že v otroških letih. Zame bo nekakšna povezava z mojo fantazijo. Preko tega, da plavam, bo to povezava z mojim otroštvom. Glede druge podobe, tiste, ki bi si jo dal tetovirat na drugo nogo pa še oklevam. Bo pa podoba nečesa, kar bi me prizemlilo. Z eno nogo bi rad še vedno stopal po svobodnem ustvarjanju, z drugo nogo pa moram ostati na tem svetu. Ne smem namreč čisto odplavat.

Najdeš se v dveh skrajnostih. Potrebuješ tako eno, kakor tudi drugo. Vmes pa najdeš tudi nekakšno svoje ravnovesje. Skrajnosti, ki uravnavajo in ohranjajo ravnovesje.

Bi se kar strinjal. Vsekakor se bolj splača bit racionalen in na zemlji, čeprav je to dolgočasno. Ja, definitivno navijam za skrajnosti.

Zelo rad imam svoj mir in bit pahnjen v množico, je zame skrajnost

Kaj je bila zate največja skrajnost, do katere si prišel?

Morda v vsakem momentu, ko sem naredil ta preskok v neznano in ko nekako nisem vedel, kaj se bo zares zgodilo. Ko sem rekel »Ja«, vendar nisem vedel, ali mi bo uspelo stvari izpeljat. Takrat sem bil v tistem pričakovanju, anksioznosti. Morda je to ta skrajnost. Jaz imam zelo rad mir. Rad sem v svojem kotičku, v svojem življenju. Ob sebi imam svoje ljudi in to je to. V trenutku, ko sem pahnjen v ekstremno javnost, je morda zame to ta skrajnost.

Ljudje si tudi po določenih kriterij zbiramo svoj dom. Brala sem, da živiš v bloku, v 12 nadstropju, kar pomeni, da si na določen način oddaljen od dogajanja. Dogajanje gledaš in spremljaš iz distance. Od zgoraj navdzol. Če živiš v pritličju, si nekako v dogajanju, zgoraj pa imaš več miru.

Gotovo. To je sicer v Ljubljani. Pri starših in pri dekletu, pa živim tako rekoč v vasi, kjer gre za pritlična domovanja, obkrožena z kar veliko narave.

Je pa oboje nekako odmaknjeno.

Res je. Na Obali mi je zelo lepo. Ta majhnost, te navade obalnih ljudi so mi zelo blizu, saj sem v tem okolju odraščal. V bistvu mi ta redka poseljenost paše. Moram se kar potrudit, da grem med večjo množico ljudi.

Premišljuješ, da bi se vrnil živet na Obalo?

Bilo bi super. Če že govoriva o največjih željah, bi bilo najboljše, če bi lahko živel na Obali in ustvarjal širše. Nekaj, kar ne bi bilo omejeno samo na Izolo, ampak bi lahko konzumirali tudi širše.

Denar je nuja, ampak tudi teža, zato bi ga imel v mejah normale

Pa dajva. Dam ti magično palčko. Povej mi, kaj si želiš? Naj bodo želje čim bolj detajlne, vendar tvoje. Želje so neomejene, vendar morajo biti zares sebično tvoje. Kaj si želiš?

Hm. Čisto moje želje? Želim si, da bi imel določeno mero uspeha in bi lahko živel od svoje umetnosti. Želim si konstantnega dotoka denarja, kakor tudi ustvarjanja. Za denar se ne želim sekirat. Do določene mere sem skromen, zato si ne želim nekakšnih ekscesov. Želim pa si tiste običajne stvari, kjer si lahko uresničim kakšno običajno željo. Denar vidim kot težo, saj v kolikor ga imaš preveč, te spremeni. Postaneš nezaupljiv do prijateljev in ljudi, ki te obkrožajo, saj nikoli ne veš, kaj je tisto, kar si zares želijo in hočejo od tebe.

Rad bi ustvarjal in stvari ob tem razvijal. Rad gledam televizijske serije in si mislim, da bi bilo super delat na nečem podobno kontinuiranem. Trenutno sem glasbenik za predstave in bit v ospredju za vsako ceno ni moja glavna želja.

Želim si biti cenjen v določenih krogih

Kaj ti pa da tisti občutek gratifikantnosti?

Želim si biti cenjen v določenih krogih. Morda bo izpadlo egocentrično, ampak že celo življenje delam, in mislim, da je prišlo že do te mere in da je nekako že napočil tudi čas, da se nekaj s tem tudi zgodi. Ne želim delat tega poklica za brez veze. Saj iskreno povedano, drugega tudi ne znam.