Lahkonočnice – Vrnimo starejšim, kar so nam nekoč podarili

Janko in Metka. Trnuljčica. Sneguljčica in sedem palčkov so le nekatere izmed pravljic, ki smo jih kot otroci poslušali pred spanjem. Prigode in dogodivščine junakov, ki smo jim vsak večer z zanimanjem prisluhnili, spremljali njihov potek in razplet, so nas pospremile v spanec. Včasih so nam jih pripovedovali starši, drugič babice in dedki, lahko smo jim prisluhnili tudi na avdio kasetah, kjer so dogajanje opisovali neznanci, ki so nas z občutkom in pomirjujočim glasom popeljali v sanje. Pripovedovalci so bili namreč skrbno izbrani. Osebe specifičnega karakterja in ustreznega glasu, kajti pravljic ne more brati vsak.

S pomočjo pripovedovanja pravljic vzpostavimo odnos z drugimi in stik s samim seboj, kar so na lastni koži občutili tudi stanovalci Doma starejših občanov Fužine, ki so se kot prvi pridružili projektu Lahkonočnice.

Pogovarjala sem se s pripovedovalci Lahkonočnic (najlepše sodobne slovenske pravljice nastale izpod »peresa« sodobnih pravljičarjev) direktorico Doma starejših občanov Fužine, gospo Bojanko Genorio in Moniko Vrhovnik Hribar, delovno terapevtko ter koordinatorko projekta, ki je pripovedovalcem pomagala pri interpretaciji in branju pravljic.

Vsakemu izmed pripovedovalcev sem zastavila specifično vprašanje, saj so njihove življenjske zgodbe in izkušnje pri branju pravljic, različne.

Kot direktorica Doma starejših občanov Fužine, ste dnevno v tesnem stiku z osebami v tretjem življenjskem obdobju, ki so se zaradi različnih okoliščin znašle živeti ločeno od bližnjih. Dnevne aktivnosti in številni projekti stanovalcem pomagajo se zbližati in zoperstaviti občutku osamljenosti. Bili ste prvi, ki ste se odločili pridružiti projektu Lahkonočnice, zato me zanima, katera pravljica se je Vas posebej dotaknila?

Bojanka: Pravljica v kateri nastopa fantek z eno samo željo. Dobiti kanček pozornosti s strani mame, očeta in sestrice, vendar ga pri prošnji nihče ne sliši. Odloči se napisati pismo Božičku, v katerem ga prosi, če mu lahko pomaga, da bi mu mamica, sestrica in oče, namenili ščepec časa, saj ga zanj nihče od njih nima. Nekega dne je svojo željo zaupal sestrici, ki ga je tokrat slišala. Vsi so si sčasoma vzeli tistih nekaj trenutkov zanj. Zahvalil se je Božičku, ki mu je prinesel najlepše darilo.

Sprašujem se, kako to pravljico doživljajo otroci? Zdi se mi, da bi jo morali najprej prebrati odrasli in se malo zamisliti. Jaz sem jo doživela kot odrasla in se kar zamislila, češ, kolikokrat si sploh vzamemo čas za bližnjega? Tistih nekaj trenutkov, da bi mu prisluhnili in ga s tem zares opazili? Kako smo malomarni, da ne znamo slišati ljudi s katerimi živimo. Ljudi, ki so okoli nas.

Tudi naših stanovalcev se je pravljica zelo dotaknila. Lani, v prednovoletnem času, ko smo krasili smrečice, smo jo v vseh bivalnih enotah prebrali. Pravljica je vse osupnila, zamislili so se nad tem kako v tem hitrem tempu življenja velikokrat živimo en mimo drugega in si ne namenimo dovolj časa, ki nič ne stane, tistemu, ki ga podarimo pa veliko pomeni. Zaobljubili so se, da bodo tudi oni še bolj pozorni drug do drugega.

V roke dobiš že napisano besedilo, pravljico, ki je ne poznaš in za katero še nikoli nisi slišal, saj gre pri projektu za branje novih, sodobnih pravljic, ki so prilagojene današnjemu času. Vživeti se vanjo, ter jo prebrati na način, da jo začutiš in jo sočasno še približaš majhnemu neznanemu poslušalcu na drugi strani, mora biti kar svojevrsten izziv.

Monika: To je bil zanje čisto nov vpogled v sodoben pravljični svet, za marsikoga po povsem nova izkušnja.

Verjetno je povsem drugače, če pravljico bereš obkrožen ali vsaj v družbi vnukov, kot pa v hladnem studiu, obdan z vso sodobno tehnologijo?

Monika: Bili smo v pravem studiu, s pravimi izoliranimi stenami in pravimi mikrofoni. Snemanje smo ponavljali vse do takrat, dokler nismo bili s prebranim zadovoljni, kar se vedno dogaja, ko gre za prava snemanja.

Sami sebe slišimo drugače, kot nas slišijo drugi

Predstavljam si, kako zanimivo mora biti prisluhniti svojemu glasu, saj tega v vsakdanjem življenju nismo navajeni. Ko govorimo namreč ne slišimo barve svojega glasu.

Pripovedovalci: Na začetku se sploh nismo prepoznali. Najbolj grozno se je bilo slišati in zagledati svojo podobo na ekranu. Pravljice smo posneli in jih nato vsi skupaj v soboto dopoldan tudi poslušali. Vedeli smo, kdo je bral katero pravljico, vendar pripovedovalca po glasu sploh nismo prepoznali. Bil je kar šok. Prebrano se je lepo in dobro slišalo, čeprav bi pravljice danes povsem drugače brali.

S pripovedovanjem pravljice sem izgubila tremo

V otroštvu niste imeli priložnosti brati, pa tudi pravljic Vam starši niso pripovedovali. Stvari ste vzeli v svoje roke in kasneje, kot odrasla, ste zelo radi in veliko brali. Še posebej pravljice. Katera Vam je bila najljubša?

Mimi Žerjav: S pravljicami sem se srečala šele sedaj, v projektu Lahkonočnice. Zgodilo se je na družinskem srečanju, ko s seboj nisem imela nobene pravljice, da bi jo lahko prebrala vnukom. Mojo najljubšo pravljico»Zelena ograja» sem jim povedala kar na pamet. Vsi so bili navdušeni in ugotovila sem, da se lahko pravljice tudi tako pripovedujejo. Kar s prostim govorjenjem. V trenutku, ko se nečesa nisem spomnila, sem si pač nekaj malo izmislila in izgubila tudi tremo. Spoznala sem, da je bila moja odločitev za sodelovanje v projektu Lahkonočnice nekaj najlepšega kar se mi je pri teh letih zgodilo.

Lepo je, ko veš, da ti otroci z zanimanjem prisluhnejo

V prostem času ste zelo radi pletli, kvačkali ter brali knjige. V domu ste se pridružili stanovalkam, ki izdelujejo punčke iz cunj. Blizu so Vam stvari, ki jih lahko poklonite otrokom, kar so na nek način tudi pravljice, ki jih berete.

Mija Krsmanovič: Svojim otrokom nisem imela časa pripovedovati pravljic, sem jih pa uspela vnukom. Ko mi danes prisluhnejo preko spleta, se spomnijo, kako sem jim jih nekoč pripovedovala, vendar so bile pravljice takrat drugačne. Spominjam se Rdeče kapice, volka in 7 kozličkov. Vnuk me je zadnjič poklical in mi dejal, da je pravljico, ki jo berem v Lahkonočnicah poslušal skupaj s sinčkom starim 2 leti. Pravnuk je prepoznal moj glas in pravljici pazljivo prisluhnil. Res je zelo vesel, ker v tem obdobju življenja še vedno berem pravljice. Je pa zares lepo, ko veš, da ti otroci z zanimanjem prisluhnejo.

Živo se spominjam dogodka, ko smo se v Postojni srečali z otroci in jim v živo brali pravljice. Bilo mi je res zelo zelo lepo. Čeprav je bila v vrtcu ura za spanje, so pravljice tako zelo pozorno, z zanimanjem in povsem mirno poslušali, da so mi ob tem pustili zares prijetne občutke. Zelo rada imam otroke in nisem imela treme.

Pripovedovanje pravljic je za otroke in tudi za nas, starejše, zelo dobrodošlo

Začetka ste bil eden izmed treh moških, ki so se pridružili branju pravljic v projektu Lahkonočnice.

Izidor Babnik: Sam sem že kar penzioniran pripovedovalec ( smeh)

Kako ste se počutili ob branju pravljic?

Izidor Babnik: Zame je bilo to nekaj novega. Pravljic nisem nikoli poslušal in tudi pripovedoval jih nisem nikoli, saj nekako ni bilo priložnosti. Bilo mi je zares lepo in zanimivo. Prejel sem tudi risbice, ki so mi jih poslali učenci iz šole.

Želite kaj sporočiti vnukom?

Izidor Babnik: To je res lepa izkušnja. Starši so danes zelo zaposleni in preprosto nimajo časa, da bi otrokom pripovedovali pravljice. Pripovedovanje pravljic je za otroke in tudi za nas, starejše, zelo dobrodošlo.

Zadovoljna sem, da sem zmogla pravljico prebrati

Že od nekdaj ste bili zelo aktivni. Vsaj 10x ste bili na Triglavu, zato si predstavljam, da je bila izkušnja z branjem pravljic, kjer je potrebno biti pri miru, za Vas kar poseben zalogaj?

Ivica Prosen: Moja zgodba je precej drugačna od ostalih. V naši družini je bila med nami, otroci, precejšnja starostna razlika in vsak se je ukvarjal s svojim delom, da smo lahko preživeli. Brat je prostovoljno delal v knjižnici, zato sem zelo veliko brala. Vse nove knjige sem takoj prebrala, čeprav veliko stvari nisem razumela. Ne spominjam pa se, da bi meni kdo bral pravljice. Prehitro sem odrasla. Življenje je bilo tedaj drugačno. Včasih je bilo težje, včasih lažje, vendar poguma nisem nikoli izgubila.

Glede pravljic me je bilo kar malo strah, saj sem se bala, ali bom besede pravilno izgovorila. Seveda se naučiš. Poznala pa sem samo stare pravljice. Tiste, ki smo jih mi dobili v branje, so bile zame nove in posledično je bila tudi izkušnja zame nekaj povsem novega. Je bila pa zelo dobra.

Ste zvečer, pred spanjem, pravljico morebiti kdaj celo večkrat prebrali, preden ste jo posneli?

Ivica Prosen: Seveda. Zadovoljna sem, da sem v takšni skupini in da sem glede na vso situacijo, pravljico zmogla prebrati. Imeli smo zelo dobre mentorje in vsi so nam pomagali. Stali so nam ob strani in nas spodbujali. Samo pogum je potrebno imeti in poskusiti, ostalo gre potem samo od sebe.

Izbirali smo glasove, čim bolj podobne glasovom babic in dedkov

Vprašanje: Monika, pripovedovalci so Vam namenili veliko lepih besed in zahval za vse, kar ste zanje naredili. Za vso pomoč, ki ste jim jo namenili.

Monika: Ko smo začeli s projektom, smo k sodelovanju povabili stanovalce in nekako skušali izbrati glasove, ki so glasovi babic in dedkov. Začetka nas je bilo kar veliko in vsak je prebral delček poznane pravljice, nato smo pa nekako s skupnimi močmi izbrali tiste, za katere smo čutili, da bodo zmogli in da bo njihov glas primeren. Vsak glas ne sodi k pripovedovanju pravljic.

Po kakšnem ključu ste izbrali osebo, ki bo določeno pravljico prebrala?

Monika: Prejeli smo 10 napisanih pravljic. Vsak od bralcev je prejel celoten seznam ter izbral tisto, ki mu/ji je bila najbolj pri srcu.

Veliko smo sodelovali na dnevni bazi in včasih celo 2x dnevno, po 15-30 minut brali pravljice, da je vsak lahko začutil, katera pravljica mu/ji je pisana na dušo. Nekomu so bile bližje pravljice, ki so govorile o živalih, drugim tiste, v katerih je bilo govora o ljudeh. Na ta način je vsak lahko začutil, katera pravljica ga/jo nagovori in tako smo našli osebe in pravljice. Kot terapevtka si upam trditi, da je bilo to nekaj lepega in prijaznega. To ni bil pritisk, ampak suport, saj smo skušali poiskati način, kako bi lahko pripovedovalci najbolj primerno interpetirati pravljico današnjega časa otrokom. S kolegom Matijo Puškaričem imava manjše otroke, direktorica sicer večje, vendar ima vnuke, zato smo malo izhajali tudi iz naših izkušenj.

Današnji otroci znajo na drugačen način poslušati pravljice, kot smo jih znali mi. Nekoč je bilo to morebiti precej lažje

Če sem povsem iskrena, niso potrebovali veliko pomoči. Vedeli smo, da pravljico poznajo. Želeli smo si, da bi začutili, da jo pripovedujejo otrokom, ki je še ne poznajo, zato jo morajo pripovedovati počasi in z občutkom. Včasih so od navdušenja med pripovedovanjem celo pozabili dihati. Na začetku je bil prisoten tudi kanček strahu, saj so se spraševali, ali bodo zmogli. Včasih so občutili tudi malce sramu, saj je bilo potrebno oponašati kakšen zvok živali, ampak tudi to začetno zadrego smo premagali.

Naši glasovi res nikoli niso tako dobri, da ne bi mogli biti še boljši

Na začetku je bilo kar naporno, saj so snemanja trajala kar dolgo. Časa za snemanje smo si vzeli tudi eno šolsko uro, kasneje pa je šlo hitreje. Pa ne zato, ker bi hiteli, ampak zato, ker so že vse dobro poznali. Kje, na kakšen način morajo kaj naglasiti. Zelo mi je bil všeč ta pozitiven duh, tisti odnos, ja, se bom potrudil/a in zmog/el/a.

Ne smemo pozabiti, da so tukaj leta. Bolezni. Vmes se je pripetila tudi kakšna poškodba, vendar stanovalcem ne glede na vse, ni nikoli zmanjkalo tistega optimizma. Svoje smo verjetno prispevali tudi ostali, jaz, Matija in direktorica, ampak ne glede na to, s strani stanovalcev nismo nikoli slišali besed: « ne, ne morem, ne bom zmog/el/a.

Lepo je bilo doživeti tisto končno presenečenje ob slišanju lastnega glasu:« to sem res jaz? To kar slišim, je res moj glas? To je bilo pa res tisto neprecenljivo.«

Stanovalci so bili zares junaki, da so to zmogli

Pika na i pa je bil obisk knjižnic in otrok, ko smo jim pravljice brali v živo. Cela duša je v tem projektu. Tudi takrat, ko smo snemali ali ko so stanovalci snemali video spot, se je snemalo par ur. Ne glede na številne ponovitve in čas, ki smo ga porabili, nikoli ni bilo na obrazih stanovalcev opaziti nejevolje, ampak vedno je bil nasmeh, sreča v očeh in dobra volja. Vedno je bila tista volja, želja po sodelovanju. To je bil eden izmed lepših projektov, ki smo ga v domu vodili in ne glede na to, da smo marsikdaj delali tudi zadnje sekunde, se medsebojno prilagajali, so bili res junaki, da so to vse zmogli.

Med branjem pravljic sem občutila, kaj vse je meni manjkalo v mladosti

Odraščali ste v kmečki družini, vendar ste navkljub težkem delu vseeno radi zapeli, zaplesali in se zabavali. Bili ste tudi igralka v dramski skupini in vaj niste nikoli zamudili.

Anica Čandek: Na deželi ni bilo zabave in možnosti izobraževanja, zato so nam različne igre veliko pomagale, saj so bile poučne. Marsikaj smo se namreč naučili kar spotoma. Sedaj ugotavljam, kaj vse mi je kot otroku manjkalo. Marsičesa nisem še nikoli slišala in tukaj v domu, ravno z vključitvijo v različne dejavnosti, lahko veliko od tega doživim in mi je ob temu zelo prijetno.

Na kmetih za pravljice nismo vedeli in jih nikoli nisem brala. Bilo je tako veliko dela, da pravljic sploh nismo poznali. Izkušnja branja pravljic je bila zame zelo prijetna. To je bila zame kar ena šola.

Pravljice so mi dale energijo za naprej

Ostali stanovalci so povedali, da ste bili najbolj kritični glede svojega glasu, ko ste se slišali?

Mara Gostinčar: Nisem si mogla predstavljati ali zamisliti, da imam takšen glas.

Imate zelo lep glas.

Mara Gostinčar: Tudi, ko sem hodila v šolo, nisem hotela nikoli nastopati, saj sem imela vedno tremo. Spominjam se profesorja, ki me je vedno znova spodbujal in prepričeval, naj vseeno poskusim, vendar sem se kar pridno otepala. Nekoč smo imeli nastop in temu se pač nisem mogla izogniti, nas je pa po nastopu vse pohvalil.

Vedno in povsod imam tremo, saj sem imela očeta, ki je bil zelo zelo strog.

Glede pravljic pa sem bila zelo zelo vesela, da me je gospa Monika sprejela v bralni krožek. Žal sama družine nimam, čeprav imam otroke zelo rada. Z otroci se rada igram in vedno me tako prisrčno objemajo, ko obiskujejo druge sostanovalce. Ko se je približevalo snemanje, je bil v meni vseskozi prisoten strah in mislila sem si, da bodo z menoj bolj popustljivi, vendar niso bili. Večkrat smo branje ponovili, ampak na koncu je bilo zabavno. Pripetil se mi je tudi zdravstveni poseg, vendar so me počakali, da sem tudi jaz lahko prebrala pravljico. Pravljice so mi dale energijo za naprej.

Pravljice so nekaj nujno potrebnega, saj so nekaj bolj nežnega

Že od nekdaj Ste zelo radi brali in to strast prenesli tudi na obe hčeri in vnuka. Kaj Vam je pomenilo brati pravljice otrokom?

Pavla Traven: Bila sem zelo vesela, da so me izbrali za pravljičarko, saj je to nekaj lepega in tudi nekaj nujno potrebnega za naše otroke, ki so vpeti v tehnologijo, medtem, ko so pravljice nekaj bolj nežnega. To mi je bilo zelo všeč.

Kaj bi sporočili otrokom?

Pavla Traven: Otroci si kar sami vse dobro razložijo. So tako prisrčni in iskreni, saj povedo čisto vse. Tako tisto, kar jim paše, kakor tudi tisto, kar jim ne.
Najlepša pravljica mi je bila od Tine Bačič: Cvetlična vila v vrtcu. Takšna nežna pravljica z rožicami.

Bilo je simpatično, nekaj novega. Spoznala sem nove pravljice od živali

Vedno ste radi brali svoji vnukinji in pravnukinji. Kako ste se počutili tokrat, ko ste pravljice brali otrokom, ki jih ne poznate?

Mari Klešnik: Bilo je simpatično, ker je bilo nekaj novega. Spoznala sem nove pravljice od živali, ki jih imajo otroci radi. Najljubša mi je bila od medvedov, saj jih imajo otroci zares radi.

Katere pravljice pa so bile Vam všeč in ste jih radi pripovedovali vnukinji?

Mari Klešnik: Rdeča kapica, pa Trnuljčica. Vnukinji sem nekoč kupila 4 Disneyeve knjige in pred kratkim mi je dejala, da jih še danes, navkljub dopolnjenim 44 letom bere.

Ob branju pravljic sem se počutila srečno

Zelo radi berete drugim, vendar ob temu svojega glasu ne slišite. Kako ste se počutili tedaj, ko ste zaslišali svoj glas?

Ana Golob: Bala sem se, kaj bom slišala, ampak je šlo v redu. Bila sem zelo zadovoljna, ko sem prišla v ta bralni krožek. Vnuki so že starejši, pravnuček pa še premajhen, da bi jim lahko brala. So me pa znanci, ko so zaslišali moj glas poklicali ter mi sporočili, da jim je bilo všeč in da so zelo zadovoljni. Tudi sama sem se ob tem počutila srečno.

Starejši lahko še veliko pomagajo mlajšim generacijam

Monika: Za priključitev projektu smo se odločili, ker smo si želeli, da bi stanovalci od te izkušnje nekaj dobili in ne zato, da bi nekaj dali. Ponoven stik z okoljem iz katerega so hočete ali nočete, tako ali drugače odtrgani. Želeli smo si, da bi dobili ponovno to priznanje, da ne glede na starost, težke in boleče preizkušnje, toliko in toliko stisk in težav, še vedno nekaj zmorejo in da lahko naredijo nekaj dobrega, ne samo zase ampak tudi za druge. Tudi bolečine in stiske so manjše, čeprav gre za obremenitev, je razvedrilo, ki prinese neko veselje. Neko olajšanje.

Povabljeni s strani operaterja, se nismo zavedali, kako močan je ta projekt. Smo pa veseli, saj se mi zdi, da takšnih projektov manjka. Starejši lahko še veliko pomagajo mlajšim generacijam.

Lahkonočnice so izkušnja, kjer so starejši ponovno nagovorili najmlajše in se ob temu spomnili, kako je bilo, če so kdaj pospremili svojega otroka ali vnuka v spanje. Podoživeti nekaj takšnega je nekaj zelo pozitivno.

Starši, ki nimajo možnosti živeti skupaj z babicami in dedki lahko ponudijo otroku izkušnjo, kako izgleda, ko babica, starejša, z gubami, sivimi lasmi, morebiti tudi na invalidskem vozičku, s tresočo roko, očali prebere nekaj, kar običajno prebere samo mama. To je tisto, kar šteje in ima ceno.

Pravljice govorijo o nas. O naših strahovih, željah, hrepenenjih, težavah, vrednotah, preizkušnjah in izzivih, s katerimi se dnevno srečujemo in nam ponujajo možne rešitve s katerimi lahko preizkušnje tudi premagamo.

Petra Petravič

Intervju je bil prvotno objavljen na portalu slovenec.org.