Mojca: Majhna, a v resnici velika

Slovenska obala je območje, ki si ga je izbrala za svoj dom. Vsak odhod je poseben, drugačen, kajti človek nikoli ne odide sam, ampak s spomini na preteklost in željami ter upi, ki jih polaga v drugačno prihodnost.

Odhajamo od nečesa znanega in se spogledujemo z nečim neznanim, vmes je pa življenje in iskanje tega, kar je resnično tisto pravo in primerno za vsakega izmed nas.

V njenih očeh je bil žar. V izbranih besedah optimizem in borbenost. Vse to pa je bilo pospremljeno z držo miline in potrpežljivosti. Tista umirjenost in lahkotnost, ki napolni prostor s sproščenostjo. Njenim besedam ni bilo mogoče karkoli dodati, ali odvzeti. Hitro sva ugotovili, da nama je skupna želja po pogovoru o preizkušnjah, ki so jo vodile do pomembnih ugotovitev in spoznanj o sebi, ter svojih najpristnejših in najglobljih željah.

“Želim si živeti na moj način”

 

Že v otroštvu je prestala par zahtevnih operacij in pogosto poslušala, kako kompleksne so njene omejitve in česa vse ne bo zmogla narediti, doseči ali uresničiti. Slišanim besedam ni verjela. V sebi je našla moč in pogum, ter se podala na pot samospoznavanja. Prišla je do pomembnih spoznanj, tudi glede fizičnih omejitev, ki pa še zdaleč niso tako grozne in pomembne, kot so ji drugi zatrjevali. Na poti samospoznavanja je premagala številne težave in premostila marsikatero prepreko, sočasno pa zbrala pogum, da ubesedi tisto največjo željo, za katero upa, da se ji bo nekega dne tudi uresničila.

“Samota in izolacija nista bili ravno najboljša izbira”

 

Trener borilnih veščin, je v meni videl in prepoznal nekaj, čemur sama prej nisem posvečala toliko pozornosti. »Majhna, a v resnici velika« so bile besede, ki so v meni pustile velik pečat in me spomnile, da se lahko za našo zunanjo podobo, skriva veliko več.

Veliko časa sem držala druge na distanci. Na tisti varni razdalji in to zato, ker sem želela najprej sama priti do svojih globin. Do spoznanja, kdo sem in kakšna sem v resnici. Sčasoma sem ugotovila, da samota ter izolacija od drugih, nista bili ravno najboljša izbira, saj mi nista pomagali doseči zadanega cilja.

Spoznala sem, da v stiku z drugimi, doživimo mnogo močnejša čutenja, kot jih lahko v osami. Dokler sem bila sama s sabo, sem imela pogosto vtis, da sem v redu. V interakciji z drugimi pa sem opazila, da se me je marsikaj dotaknilo. Me tudi prizadelo in zabolelo. In to se je pogosto pripetilo povsem nepričakovano. Pogosto je bilo vezano na nekaj, česar pri sebi tedaj še nisem sprejela. In kar je največja ironija, z marsičem se še danes, globoko v sebi, borim.

Kar pa mi je v veliko veselje je to, da sem ugotovila, kako nekako sama preizkušam svoje meje in to ne glede na to, kaj mi je bilo kdaj izrečeno in do danes že večkrat ponovljeno. Česa vse ne smem in kaj zame ni priporočljivo.

“Danes si že marsikaj dovolim in se v marsičem preizkusim”

 

Sama raziskujem in si na poti samoraziskovanja dajem dovoljenje, da lahko. Da lahko marsikaj raziščem, si marsikaj dovolim in marsikaj tudi poizkusim. Vse to v želji, da se bolje spoznam. Sedaj si ne dovolim več toliko etiketiranja in omejevanja, kaj smem in česa ne. Preizkušam svoje meje in svoje zmogljivosti.

Občutek imam, da tovrstno postopanje krepi mojo notranjo moč, s čimer pridejo na plano tudi moji notranji potenciali. Potenciali, ki bi sicer najverjetneje še dolgo ostali speči brez prebujenja. Ne samo pred drugimi, ampak predvsem pred mano.

Če bi samo verjela drugim, brez da bi stvari poizkusila raziskati še sama, v prepričanju, da naj bi drugi vedeli več, kot vem sama, ker so strokovno-medicinsko podkovani, bi mi veliko stvari ostalo skritih. Je pa dejstvo, da je vsak edinstven in drugačen. Ni ga takšnega primera na svetu in zakaj se ne bi predstavila? Prišel je moj čas. Čas, da raziščem in povem, kdo sem. Da si meje postavim sama in ne, da mi jih postavijo drugi.

“Danes svojo občutljivost doživljam kot dar”

 

Včasih imam občutek, da smo ljudje mnogo bolj fokusirani na cilj, kot pa na pot, ki nas pripelje do tja. S tovrstno držo pa izgubljamo neverjetno in morebiti celo neponovljivo priložnost, da o sebi spoznamo stvari, ki jih drugače ne bi. V premagovanju ovir na poti do želenega cilja, se skrivajo izzivi, v soočanju s katerimi spoznavamo sebe, svoje prednosti in potenciale, ki jih lahko nenazadnje izkoristimo sebi v prid. Kaj o sebi ste na tej poti že spoznali?

Zaradi občutij, ki sem ji doživljala v otroštvu, me je pogosto spreletela misel, da si je morda moj oče bolj želel, da bi se mu rodil sin, saj me je uril v vzdržljivosti kot kakšnega vojaka. Rodila pa sem se jaz.

Moj brat je bolj čustven, nežen in občutljiv. Sčasoma sem tudi sama nekako prevzela tovrstno držo. V meni je velika moč, ljudje mi zaupajo in se mi odprejo. In to je zelo lep občutek. Zaradi določenih fizičnih omejitev, sem se počutila bolj ranljivo. Danes pa svojo občutljivost doživljam kot dar in ob tem se počutim močno.

Pred časom se mi je pripetil neljubi dogodek, ko sem med obešanjem zaves, zaradi trenutka nepazljivosti in neposrečenega giba, bila vkleščena med stene. Počutila sem se vkočena. Ugotovila sem, da imam resnično določene omejitve in da se bom mogla znajti in rešiti na svoj način. Začela sem iskati možnosti in se medtem zanašala na telo. Pri tem pa sem pričela spoznavati gibe, ki jih lahko in tiste, ki jih ne morem izvesti. Bilo je zanimivo raziskovanje in odkrivanje svojih meja, sočasno pa tudi iskanje načinov, kako se znajti na povsem svoj način.

“Šele z odhodom sem lahko imela življenje v svojih rokah”

 

Italijanska pesem »A modo tuo«, ki govori o odraščanju, iskanju poti v lastno življenje in postopnem, ter počasnem odhodu od doma, nosi v sebi izjemno sporočilo. Je opis zavedanja, da čeprav bo odhod boleč, bo vsekakor edinstven in unikaten. Včasih se zdi, kot bi se oklepali tujih misli,nasvetov, mnenj in idej, ki nam morebiti v trenutkih zmedenosti in izgubljenosti celo dajejo občutek varnosti, vendar nam sočasno preprečujejo narediti korak naprej. Korak, ki bi bil naš korak. Korak, ki bi bil pravi za nas.

Res je. Ob tem pa pogosto ostanemo z mnogimi vprašanji. Ko sem odhajala iz gnezda, sem čutila, da bom šele z odhodom imela svoje življenje v svojih rokah.

Pogosto so mi govorili« ti tega ne smeš, ti tega ne zmoreš«. Pogosteje, kot so mi to govorili, večjo motivacijo sem čutila. Ravno ob teh besedah sem v sebi čutila silno voljo in željo, da nekaj poskusim. Da nekaj naredim. In tako včasih presenetim še sebe in tudi druge. Všeč mi je, da si sama dovolim to svobodo.

Včasih je res da lahko boleče. Ampak, to je moja izkušnja. Ne želim pa, da bi še kdo ugriznil v to jabolko spoznanja, kajti to jabolko je moje. Kasneje pa spoznanja z veseljem delim z drugimi.

“Všeč mi je, da sem samostojna in čim bolj neodvisna”

 

Vprašanje ali opazka »zakaj bi se ti matrala, saj še zdravi ne zmorejo?« nista redkost. Pogosto to slišim, kajti rodila sem se s prirojeno telesno deformacijo, ki je ustavila mojo rast že zgodaj v otroštvu.

Kljub dvema operacijama hrbtenice in ločitvi ledvenih vretenc, so se le-ta nazaj zarasla. Krivina, ki je moja posebnost, je celo poudarila nekaj ženskih atributov. Zaradi zmanjšane kapacitete pljuč, nošnji steznika in torza v mavcu, čemur sem se znala nekdaj trmasto upirati, sta vztrajnost in zaupanje v notranjo moč ob podpori družine v meni ustvarila močno osebnost.

Hendikep mi predstavlja izziv in priložnost za odkrivanje in opiranje na modrost telesa, ki mi vsakič znova razkrije skrivnost, če sem jo le pripravljena pogumno raziskati.

Čeprav me starša pogosto vabita, naj se vendarle vrnem domov, si tega ne želim. Všeč mi je, da sem samostojna in čim bolj neodvisna. Sem pa vesela, ker sem se sčasoma naučila prositi za pomoč, ko opazim, da se izčrpavam po nepotrebnem.

Včasih je bilo drugače. Vse sem želela narediti sama. Neprijetna izkušnja mi je pomagala razumeti, da ni potrebe, da bi vedno vse naredila sama. Da lahko v svoj krog povabim tudi neznance in da je povsem v redu, če kdaj tudi zaupam in tvegam. Ne glede na željo in namen, pa imam z zaupanjem včasih še vedno nekaj težav. Prav tako, kot se težko resnično prepustim.

“Smisel življenja je v strasti”

 

Prositi za pomoč in zaupat drugim ni lahko. Tudi sama imam s tem kar nekaj težav, čeprav se trudim, da bi bilo drugače. Gre sicer počasi, ampak gre. Korak po korak. Tudi s potrpežljivostjo nisva ravno v najboljših odnosih. Je sicer boljše, kot je bilo nekoč, vendar čutim, da imam še možnost izboljšav.

Tudi jaz se urim v potrpljenju. Pogosto sem se primerjala z drugimi na področjih kot sta partnerstvo, služba, etc.

Jaz mislim, da je izjemno pomembno, da izhajamo iz naše strasti. Iz strasti do nečesa. Ker smisel življenja, ki ga marsikdo izmed nas išče, je v strasti. V tem, da vsak izmed nas najde tisto nekaj, kar mu/ji veliko pomeni in to je tisto, kar osmišlja naša življenja.

“Do sebe skušam biti kar se da razumevajoča”

 

Sliši se tako zelo preprosto. Poiščimo kar nam je všeč in če se slučajno zmotimo, lahko vedno najdemo kaj drugega. In s tem ni nič narobe. Kot bi se igrali. V vaših besedah je ena takšna lahkotnost, neobremenjenost z morebitnimi napakami, z vprašanji kot so« kaj pa če?«

Vsekakor vem in v zakup sem vzela tudi dejstvo, da bom delala napake. Prepričana pa sem, da se bom iz njih tudi kaj naučila. Včasih ni bilo tako. Strah me je bilo narediti napako, ker sem bila zanjo kaznovana. Sedaj na napake gledam drugače. Prav tako »nad mano« ni več staršev. Seveda nosi vsak izmed nas v sebi še svojega notranjega starša, ki se še kdaj oglasi, ampak danes je marsikaj drugače. Sem mnogo bolj razumevajoča. Danes si že marsikaj dovolim. Enostavno si rečem «to je bila izkušnja, kako bi drugače lahko to vedela«?

“V meni se zadnja leta prebuja želja po lastni družini”

 

Kaj si želite zase? Za vašo prihodnost?

V zadnjem času se je v meni prebudila želja po družini. Hrepenim po partnerstvu in v meni se vedno močneje prebuja materinskost. Ja, res je. Želim si ustvariti svojo družino. Ta želja, ta občutek. Pojavila sta se v zadnjih nekaj letih. To je zame nov izziv.

Seveda so glede na moje zdravstveno stanje deljena mnenja, prav tako, kot marsikdo moji želji ne verjame. Jaz pa mislim drugače, saj biti hendikepirana ne pomeni biti nezmožna, ampak le drugače zmožna, na meni lasten način.

Ne izključujem možnosti, da bo ta želja morda ugasnila. Morda bo, morda ne. Le kdo bi vedel. Ne glede na to, pa trenutno čutim, da je to to in da sta v meni ta želja in to hrepenenje izjemno glasni, močni in jasni.

 

V kolikor tako čutite, Vam iskreno in iz srca želim, da se Vam želja tudi izpolni.