Družba

Moje trenutno življenje je moje ravnotežje

Kaj je pripeljalo moškega, odgovornega in predanega očeta, ki je globoko v sebi čutil, da je družinski tip človeka, povsem spremeniti svoje mišljenje in življenje? Moškega, ki se je po razhodu z nekdanjo partnerko pričel spogledovati z mislijo in v sebi začutil željo po dolgotrajni samskosti, upoštevajoč očetovsko vlogo, kateri je povsem predan.

Ne hrepeni po bližini ženske, razširjeni družini, bežnih avanturah ali vnovični izkušnji očetovstva. Ne želi si komplicirati življenja z morebitnim novim partnerskim odnosom, saj se zaveda odgovornosti, ki jo ima do otroka, ki bi lahko zaradi njegovih morebitnih nepremišljenih ravnanj zelo trpel. Trpljenje, ki ga žal prepogosto opaža v svoji okolici.

Kaj misli in čuti še ne 40-letni moški, ki je v svojem življenju našel ravnovesje, ko se je odločil prepustiti trenutkom razbremenjenega študentskega življenja, tako rekoč brez velikih obveznosti, ki ga uspešno združuje in dopolnjuje z vlogo skrbnega očeta.

Morebiti se stvari nekoč spremenijo, a danes o temu ne premišljuje. Trenutno namreč ne hrepeni po kakršnikoli spremembi.

»Spregovoriti o tem, kakšen si, ni preprosto. Ego je namreč tista glavna ovira, ki moškim preprečuje, da bi lahko spregovorili o svojih doživljanjih in jih delili z drugimi. Morda jih je strah, da bi izpadli luzerji, vendar je to nekaj, s čimer se mora soočit vsak sam in si stvari najprej razčistit.« so bile njegove besede na moje uvodne misli o hvaležnosti, ki jo čutim do njega, ker si je vzel čas in z menoj iskreno spregovoril o svojem življenju.

Kako ste si kot otrok predstavljali, da bi radi nekoč živeli?
Želel sem si družino in nekakšno običajno, povprečno družinsko življenje.

Pozornost deklet so vedno pritegnili t.i.m. »bad guy-i«, ki si uspejo »pridobiti« marsikaj, po čemer hrepenijo tudi drugi.
Tega nisem nikoli razumel in še danes imam težave z razumevanjem tega fenomena, saj je to nekaj, kar se dogaja, ne glede na starost in je zelo zelo zanimivo. Tista kemija, privlačnost. Je zelo zafrknjeno, saj se ravno zaradi nje potem dogajajo najrazličnejše stvari.

Imam občutek, da se Vas je to kar dotaknilo.
Sam sem bil v najstniških letih zelo sramežljiv. Danes je povsem drugače. Z leti sem se spremenil in danes mi je glede taga resnično vseeno. To je ta velika razlika.

Pred leti ste si želeli družine. S partnerko sta se odločila za otroka in imeli ste nekakšno družinsko življenje. Danes je povsem drugače. Živite sami in imate redne stike z otrokom, vendar v vašem življenju ne vidite več prostora za žensko. Kaj Vas je pripeljalo do tovrstnega pogleda?
Življenjske izkušnje. Verjetno je bila to tudi moja prilagoditev na razmere, saj si želim živeti čim bolj na »easy«, s čim manj stresa. Preprosto sem se prilagodil. Verjetnost, da bi lahko v moji starosti srečal osebo, s katero bi mi bilo zares lepo in v bližini katere bi se počutil v redu, je izjemno nizka. Pri moji starosti, blizu 40, je tovrstna verjetnost že blizu nič. Torej gre za neko izjemo. Prav tako neka izjema bi bila srečati osebo, ki nima otrok.

To je čista matematika, kalkulacija. Nekakšna črnogleda napoved ali bolje rečeno pesimistično predvidevanje.
Ni ravno tako. In spet ni toliko racionalno. Dopuščam pa možnost, da je lahko to pri meni vseeno bolj racionalno, kot je to pri ostalih.

Ste skrben oče, stari blizu 40, s službo in hobijem. Ste športnik, skrbni glede finančne varnosti, živite brez ekscesov in kakršnih koli posebnosti, ki bi Vam oteževale vsakdan. Objektivno gledano ste nekdo, ki bi si ga marsikatera ženska želela ob sebi.
Vendar temu ni tako. Iskreno povedano, pa me to niti ne zanima. Niti se ne gibljem v takšnih krogih, da bi lahko spoznal kakšno samsko žensko.

“Razumem, da ni enostavno biti z moškim, ki že ima otroka”

Nekako ne morem verjetni, da ne srečujete žensk. Srečanja se zgodijo vsak dan.
Ja pa jaz jih ne. In če jih slučajno že..hm. Jaz se ne gibljem v krogu, da bi koga srečal. Se družim z ljudmi, ampak tam preprosto ni nič takšnega, kar bi pritegnilo mojo pozornost. Če bi pa se to že zgodilo, kaj lahko pričakujem? Ženske, ki bi lahko pritegnile mojo pozornost so lahko na primer poročene in imajo 5 otrok. Osebno mislim, da človeka pri 40-tih nič ne more več tako zelo zmest, da bi poskusil nekaj, kar že na daleč ne obeta nič drugega, kot pa veliko težav in zapletov.

Popolnoma razumem ženske, ki si ne bi želele in ne bi bile pripravljene biti v zvezi z moškim, ki ima otroke. To ni enostavno. Če je človek tako racionalen, da že v prvem trenutku ve in se zaveda, da bodo v roku nekaj let težave, da bo zagotovo postalo zahtevno in komplicirano, se raje odloči umakniti. Lahko se seveda človek odloči za nekajmesečno avanturo, ampak kaj več od tega, kdor je tako zelo racionalen, kot sem sam, se enostavno ne bo šel, ker se zaveda resnosti situacije in ima občutek odgovornosti do vpletenih. Jaz si sebe težko predstavljam v tovrstni situaciji.

Imate sploh željo po srečanju?
Niti ne. Sam sem namreč tako poseben, da je že verjetnost, da bi koga spoznal tako zelo majhna. In to se skoraj pač ne zgodi. Če pa se že zgodi, pa nimam ne volje, ne motivacije za karkoli.
Življenje kakršno imam danes, mi čisto ustreza. Nimam tiste velike želje, kajti, če bi jo imel, bi najverjetneje zelo zelo trpel in bil bi zelo nesrečen.

Ko sem še bil v zvezi z mamo mojega sina, sem živel povsem družinsko življenje in to mi je takrat zelo ustrezalo. Sedaj je povsem drugače. Otroka imam, skušam mu biti najboljši oče, kar sem mu lahko in iskreno povedano, imam družinsko življenje skupaj z njim. Še nekoga poleg, da bi lahko bili družina, ne potrebujem.

“Nisem toliko sebičen, kot so nekateri”

Ljudje znajo biti sebični in morebiti sem jaz glede tega drugačen. Ne superioren, samo drugačen. Opažam namreč, da ko partnerji ostanejo sami, si zelo kmalu poiščejo nekoga drugega, kar je zame izjemno sebično ravnanje. Toliko sebičnosti jaz ne premorem. Pri tovrstnem ravnanju pa ne pomislijo na otroke, žrtve, ki so ostale po zaključku odnosa, ampak gredo takoj ali zelo hitro v iskanje novega partnerja. Prav tako ne premišljujejo o finančnem zalogaju, ki jih vsekakor čaka, v kolikor se z novim partnerjem odločijo še za enega otroka. Nekateri pa gredo celo v drugo skrajnost. Po razpadu zveze obupajo tako rekoč nad samim seboj in sčasoma se pričnejo pomilovati ter smiliti sami sebi. Tovrstna situacija je zares kruta. Redki so namreč tisti, ki nato uspejo izplavati iz brezupa, v katerega so zapadli, tudi zaradi občutka krivde.

“Moje trenutno življenje je moje ravnotežje”

Ste kdaj premišljevali, da ste morebiti tudi sami pristali v določeni skrajnosti? Imeli ste veliko željo po družini, kar je vsekakor velik projekt. Živeli ste predano družinsko življenje, kar Vam je tedaj izjemno ustrezalo. Sledila je ločitev in danes si nekako ne želite novega partnerstva, da opcije, kjer bi lahko ponovno postali oče, sploh ne omenjam.
Morebiti je to tudi nekakšna skrajnost. Prijatelju sem zadnjič omenil, da je moje trenutno življenje, moje naravno stanje. Da je to moje ravnotežje. Ni se mi potrebno ukvarjati in obremenjevati s kakšnimi pretirano trivialnimi čustvenimi zadevami. Minuli vikend je bil zame zares, kot bi bil študentski vikend. Na tovrsten način ga namreč preživljajo študenti. Pa nimam v mislih kakršnegakoli pijančevanja in žuranja. Ampak vikend zase, ko lahko počneš kar želiš, se v celoti posvetiš svojemu hobiju in samemu sebi. Brez skrbi in družinskih obveznosti. In ta vikend ju res nisem imel.

Se resnično lahko tako živi? Življenje v katerem ne pogrešate nikogar? Ne hrepenite po osebi, ki bi bila zvečer ob Vas in z Vami? Osebo, s katero bi delil vsakodnevno življenje? Pa ne mislim na prijatelje…
Seveda se da živeti na tovrsten način. Na svetu nas veliko tako živi. Priznam pa, da ni to ravno vrhunec življenja. Ni to ravno višek življenja.

Vrhunec življenja je to, da imaš ob sebi nekoga, s katerim si zares kompatibilen in s katerim se imaš zares »kul«. Po mojem mnenju se ti to lahko zgodi zares zgolj slučajno. Če se ti to zgodi, se ti, če se ti pa ne, se ti pač ne. Jaz mislim, da strategije iskanja nekoga, ko gre za tisto namensko iskanje, ne obrodijo sadov.

“Ne vem, kaj bo čez nekaj let”

Iskreno priznam, da sem trenutno v fazi življenja, ko se mi preprosto ne da vlagati energije v spoznavanje moških in tudi želje po gradnji odnosa trenutno nimam. Preprosto nimam motivacije za začetek nečesa novega.
Tudi meni se ne da. Nimam motivacije. Želel sem si družine in na nek način jo imam. Sicer jo imam na nekakšen čuden način, vendar jo imam in resnično ne vidim nekakšne dodane vrednosti, da bi imel nekoga ob sebi in vlagal v ta odnos. Preprosto tega ne vidim. Imam svoje življenje, ki me izpolnjuje, kolikor me pač izpopolnjuje in to mi je čisto v redu. Imam svoj urnik, ki je zelo razdelan in nimam volje se prilagajati še komurkoli onkraj mojega sina. Kaj bi mi potem ostalo? Venomer bi bil na cesti in v iskanju kompromisov.

Ne vem, kaj bo čez nekaj let. Morebiti bom ob sebi celo pogrešal osebo, vendar kolikor se poznam, dvomim, da se bo to kdaj zgodilo.

Koliko ste se sami v to prepričali in koliko čutite, da je to zares tisto pristno?
Malo sem se prepričal, malo pa prideš do tega tudi preko izkušenj. Življenje te na to napelje, ko ne glede na vse, tudi malo gledaš naokoli in si glede tega, kar vidiš in opaziš, povsem realen. Strinjam se s pregovorom: »Da je bolje biti dobro ločen, kot pa slabo poročen« ali pa v zvezi z nekom samo zato, da nisi sam. To je resnično totalna neumnost. Biti z nekom in se truditi za nekaj, za kar itak veš, da ni to to in to samo zato, ker je osebo strah biti sama. Veliko jih to počne, ker jim je težko biti sami in to je meni tako zelo odvratno. Katastrofa.

Je kaj takega, kar pa trenutno v vašem življenju pogrešate?
V tem trenutni ničesar, kar ni vezano na denar.

Kaj vam pomeni zaupati sebi? Kaj vam to predstavlja?
Zaupati sebi je osnova za vse. Meni je to tako rekoč nekaj povsem naravnega. Moje življenje se je kar se tiče odnosov uravnotežilo. Otrok raste in sčasoma postaja z njim vse lažje, saj je vedno bolj samostojen. Morda si drugi želijo novih vez in odnosov, ker morebiti živijo v hrepenenju in pomanjkanju občutka ljubljenosti, pripadnosti, jaz tega pomanjkanja ne čutim.
Ljudje imamo težnjo po stvareh, ki jih nimamo, ampak veste, kaj se potem zgodi? Na vidik pridejo same težave in komplikacije.

 

“Če si starš, moraš zelo paziti kaj počneš”

Marsikdo verjetno ve, kaj si želi, ampak morebiti ne ve najbolj, kaj vse v praksi potegne tovrstna želja za seboj.
Osebno mislim, da mora biti človek karakter za tovrstne projekte. Za vnovične poroke, otroke ali pa za življenje v razširjeni družini. Verjetno moraš biti kar precej flegmatik. Malo manj moraš razmišljati. Ne smeš premišljevati in se ozirati na to, kako bo otroku.

Prebiral sem sporočila po forumih in dobil občutek, da se ljudje preprosto ne ozirajo na mnenja otrok. Sami so mnenja, da se to, kar se dogaja z njimi, otrok preprosto ne tiče in da ni potrebe, da bi se ozirali na to, koliko lahko tovrstno ravnanje prizadene otroka. Če imaš otroka, ne moreš ne gledati nanj. Če si starš, moraš zelo dobro gledati in paziti na stvari, ki jih v življenju počneš. Ljudje živijo tudi tako, kar je meni povsem nepredstavljivo. Sam na tovrsten način ne bi mogel nikoli živet.