Družba

Nekoč sem verjela drugim, danes zaupam sebi

»Ni bilo lahko. Šla sem čez mnoge turbolence. Doživela sem čustvene vzpone in padce, vendar mi je nekako uspelo priti v stik s sabo. Danes čutim, da si zaupam bolj, kot kdajkoli prej.« Andreja je mama, danes stara malo čez 40 let, ki je po ločitvi, v najtežjem obdobju svojega življenja, ko so se ji porušile vse dotedanje predstave o svetu in ljudeh, spoznala partnerja, ob katerem se ji je povrnilo zaupanje v ljudi. »Življenje me je naredilo precej trdo. Prišla sem do točke, ko se mi je vse porušilo in takrat sem stopila na pot sprememb. Ni bilo lahko, daleč od tega. Velik del svojega življenja sem povsem zaupala in slepo verjela drugim. Da so oni tisti, ki imajo vedno prav, saj vedo, kaj je dobro in kaj ne. Slepo sem verjela njihovim nasvetom, predlogom, čeprav sem globoko v sebi nekako čutila, da bi se sama morebiti odločila drugače, vendar je bil ta notranji glas prešibak, jaz pa morebiti preveč nezaupljiva do sebe, da bi si prisluhnila in se odločila drugače. Sprememba se je zgodila, ko sem bila stara že krepko čez 30 in ne morebiti takrat, ko naj bi se človek dejansko osamosvojil in začel skrbeti zase, kar naj bi se po pričakovanjih zgodilo mnogo prej.«

“Kar so rekli drugi je bilo zame tisto pravo in pravilno”

Kdaj imate občutek, da si zaupate? Kako veste, da si resnično zaupate?

To je res težko. Ne vem, ali imajo vsi toliko težav s tem, ali sem jih imela samo jaz. Odraščala sem v okolju, kjer so mi vedno drugi povedali, kaj je prav in kaj ni. Na ta način so me usmerjali. Me vodili. Nekoč, ko sem bila dovolj stara, morda dovolj zrela, ali pa je preprosto prišlo obdobje, ko se nekako pričakuje, da naj bi človek začel sam skrbeti zase in za svoje življenje, sem izgubila tovrstno vodilo. Ne glede na to, sem še vedno iskala neka zunanja priporočila, vodila in jih tudi našla v knjigah, pri gurujih in mnenjskih voditeljih. Njihovim besedam sem dala ogromen pomen. Zame so imele izjemno vrednost. Kar so rekli drugi je bilo zame tisto pravo in pravilno. Na to sem se resnično zanašala. V kolikor mi je bila oseba simpatična in sem imela občutek, da ji lahko verjamem, sem slepo zaupala. Sebe pa pri vsemu temu nisem poslušala, oziroma to, kar sem sama občutila….hm, v bistvu, če sem povsem iskrena, sama nisem ničesar čutila, ker sem enostavno verjela, da imajo drugi vedno prav.

“Da sem začela zaupati sebi, je bil zelo dolg proces”

Osebno imam občutek, da je zaupati sebi nekaj tako zelo individualnega, da morebiti ravno zato ni nekih navodil, usmeritev, ki bi nam pomagala na poti do tja. Do točke, ko začutiš, da si zaupaš.

Zaupati sebi je nekaj samoumevnega in naravnega. Komu pa boš zaupal, če ne sebi? Skozi celo življenje smo v osnovi namreč sami. Na začetku nam sicer pomagajo starši, vendar se pričakuje, da si preprosto zaupaš. Pogosto se sprašujem, ali smo vsi ljudje tako zelo nezaupljivi do sebe, ali sem bila samo jaz morebiti bolj nezaupljiva, kot so drugi. Potem pridejo trenutki, ko se ti nekaj zalomi. Trenutki, ko gre vse narobe in si rečeš, :»Zakaj sem poslušala druge? Saj bi jaz naredila drugače«. Ampak slišati tisto, »Jaz bi naredila drugače« ni lahko. »Post factum« sem vedno vedela, da bi sama naredila drugače, le da v trenutku, ko sem bila pred odločitvijo, tega preprosto nisem zmogla začutiti.

Pri 30-tih sem prišla v nekakšno obdobje, ko so se začele spremembe. Takrat je nekako nastopil čas, da pričnem razmišljati s svojo glavo in preneham slepo zaupati tujim mnenjem in nasvetom, misleč, da drugi vse vedo in imajo vedno prav. Verjetno malce pozno, glede na pričakovanja, ki jih ima družba. Ko so se mi stvari porušile in je razpadla moja predstava o svetu, so se začele dejanske spremembe.

“Svoboda in odgovornost sta strašljivi”

Vaša pot in preobrazba sta zanimivi. Iz ene skrajnosti ste prešli v drugo. Iz osebe, ki je v celoti zaupala drugim in dopustila, da sprejemajo odločitve namesto nje, misleč, da imajo zagotovo prav, ste danes oseba, ki sebi zaupa bolj, kot kdajkoli prej v življenju. Včasih so Vam vse povedali drugi, danes si odgovore daste sami. Ne zanašate se več na druge, ampak nase.

Sprva sem občutila izjemen strah. S tem, ko se nisem več zanašala na druge, sem vzela nazaj moč v svoje roke. Zavedala sem se, da je to moje življenje. Moja odgovornost in sedaj moram za to poskrbeti. Dojela sem, da sploh ni nobenih meja in da lahko tako rekoč kadarkoli narediš karkoli. Če lahko mi vse sami spremenimo, če se lahko odločamo sami zase, potem postanemo odgovorni za svoje življenje. Nikogar več ni, da bi se nanj zgovarjali ali ga/jih krivili. Odprla se mi je cela paleta možnosti in nenadoma nisem vedela, kaj izbrati. Svoboda in odgovornost sta res strašljivi.

“Moja oporna, referenčna točka je bil tudi moj partner”

Pri opuščanju starega in uveljavljanju novega, smo soočeni z različnimi izzivi. Vpliv starega še ni povsem izginil, nov pristop pa se še ni dokončno utrdil in v tej vmesni fazi, se lahko človek znajde v nekakšni zmedi. V kroženju in iskanju neke rešitve, izhoda, ki se kar izmika. Tukaj so res pomembne tiste oporne točke, h katerim se lahko vedno vrnemo. Dajo nam gotovost, in s tem občutek varnosti, da se lahko umirimo, si malce oddahnemo, »spočijemo« in ponovno zadihamo. Moja oporna točka je vprašanje: »Kako bo Petra poskrbela zase.«

Se povsem strinjam. Moja oporna točka je trenutek, ko je moja glava prazna vseh misli in moje telo tako zelo sproščeno, da ga sploh ne čutim. Tovrstno stanje kar težko ohranjam, saj sem človek akcije. Hitro me pritegnejo najrazličnejše stvari, ki me zelo okupirajo, zato se težko spomnem na svojo oporno točko. Imam pa ritual. Vsak večer, pred spanjem, se skušam vrniti k svoji oporni, referenčni točki.

V tistem burnem obdobju, kjer sem skušala najti svoje ravnovesje, je bil moja referenčna točka tudi partner. Moški so bolj osredotočeni in nam ženskam s svojo trdnostjo nekaj časa držijo oporo, da najdemo svoj lastni steber.

Spomnem se Vas iz časov, ko ste bili v službi oblečeni povsem športno. Sledilo je obdobje poslovnega stila oblačenja, danes, pa Vas doživljam kot zelo svoboden in boemski duh, ki svojo unikatnost izraža ne le z odnosom, komunikacijo, ampak tudi z oblačenjem.

Nekoč je bilo res vse bolj sproščeno. Kasneje mi je na uho prišla usmeritev, da je potrebno biti profesionalen. Upoštevati poslovni bonton, spoštovati bonton oblačenja in temu sem preprosto podlegla tudi jaz. Danes sem lahko to kar sem v tem trenutku. Morda bom tako ostala, morda čez čas spet kaj novega. Spreminjamo in oblikujemo se prav na vseh nivojih.

“Rada imam skrajnosti”

Izkusili ste različne faze, ki so se odražale tako v profesionalnem, kakor tudi v vašem privatnem življenju. Začeli ste zaupati sebi, spremenili zakonitosti družinskega življenja in se podali v drugačen način življenja.

Res je. Pri meni so bile to faze. Kot da moram na svoji lastni koži spoznati in poskusiti vse možne skrajnosti tega sveta. Rada imam skrajnosti. Rada se uredim in obiščem »gala koncert«. Prav tako se rada udeležujem protokolarnih dogodkov, kjer moram biti pozorna na vsak korak. Rada pa se odpravim tudi na divjo plažo z brisačo, knjigo, termovsko mrzle vode in konzervo tune, ki jo pojem s palčkami, ki jih najdem v bližini. Vse te skrajnosti imam rada. Zame predstavljajo paleto možnosti in mavrico življenja.

“Ker se življenje ni vdalo, sem se vdala jaz”

Imate občutek, da Vam ravno te skrajnosti dajo ravnovesje, ki ga vsak izmed nas išče? Da te skrajnosti preprosto potrebujete za Vaše ravnovesje?

Ja. Čeprav to moje ravnovesje ni na sredini med tema dvema skrajnostima, ampak je v njunem nihanju. Potrebujem namreč oboje.

Potrebujem tudi to, da se pogajam za denar. Iz pogajanj želim iztržiti čim več in rada skrbim za interes stranke. Delo s svojimi strankami obožujem. Zelo rada skrbim za njihov denar, osebno rast in razvoj projektov. Moja druga skrajnost pa tiči v tem, da se kdaj odpravim od doma povsem brez denarja, misleč, da se bom nekako že znašla. Nekako bom že poskrbela. In vedno se izteče dobro. Ključ je v zaupanju.

Ne le Vaš imidž, tudi Vi ste se zelo spremenili. Iz zelo težko dostopne in trde ženske, pri kateri me je dom spominjal prej na muzej, kot pa stanovanje, ste danes v marsičem drugačni. Zelo ste se omehčali.

Res sem se zmehčala. Življenje me je naredilo malce preveč trdo. Ne glede na to, da sem bila jaz trda, je bilo življenje še vedno trdo z mano. Življenje se ni udalo, zato sem se mogla jaz.

“Zlomila sem se, ko so se porušila moja dotedanja prepričanja”

Kako Vam je to uspelo? Navajeni smo živeti na določen način in vnašanje sprememb ni nikoli enostavno, saj se organizem nekako temu upira. To ni tako preprosto, da se človek samo odloči in vse steče kot po maslu.

Ugotovila sem, da moja prepričanja, eno od katerih je bilo, da imam jaz vedno prav, preprosto ne drži. Predstava o tem, kako naj bi stvari v življenju potekale, niso ustrezale realnosti. V enem trenutku sem se povsem zlomila, ker so se vsa moja prepričanja porušila. Moje predstave o družinskem in poslovnem življenju preprosto niso vzdržale soočanja s prakso. Prepričana sem bila, da če si dober človek, se ti ne more zgoditi nič hudega. Moje izkušnje pa so bile povsem nasprotne. Vprašala sem se, kje sem zgrešila in tudi tega odgovora ni bilo. Zdaj, po več letih končno prihaja. Življenje je velika skrivnost in če tega ne spoštuješ, ti nekega dne to trdo pokaže.

“Večkrat sem se počutila predmet v rokah ljudi, ki so me izkoristili za dosego lastnih ciljev”

Na določeni točki sem preprosto opustila vsa dotedanja prepričanja in se odprla za (ne)kaj novega. Nisem pa vedela, kaj dejansko naj naredim. Prepustila sem se čakanju in upala na nekakšen odgovor. Med čakanjem, pa je ta trdota začela počasi, počasi izginjati. Še večji premik se je zgodil, ko sem pred dobrima dvema letoma spoznala meni posebnega in dragega moškega. V druženju z njim sem ugotovila, da resnično obstajajo ljudje, ki ti ne želijo ničesar slabega in grdega. Ljudje, ki nimajo fige v žepu. Ljudje, ki se ne želijo okoristiti na tvoj račun. Najsibodi finančno ali ko jim v dobri veri prisluhneš in ponudiš pomoč, sami pa te izkoristijo zato, da bi se bolje počutili.

Z njim sem prvič dobila drugačno izkušnjo. Da obstaja oseba, ki ničesar noče od mene. Oseba, ki ji je v redu vse, kar naredim. Ustreza mu, da sem takšna, kakršna sem. Bila sem muhasta, imela sem čustvene vzpone in padce. Nikoli pa nisem dobila občutka, da me sodi ali obsoja. Vedno me podpira in kar je najlepše, vedno me ima rad. Tudi takrat, ko sem šla čez turbolence in čustvene izpade, ki so bila posledica mojega takratnega stanja.

“On je bil vedno tam. To me je zelo omehčalo in povrnilo se mi je zaupanje”

Kako zelo je pomembno, da je v trenutkih naše največje ranljivosti, nekdo tam. Da zdrži z nami, takšnimi, kot smo lahko v določenih momentih in ne glede na to, vztraja ob nas.

Res je. On je bil vedno tam. Bil je moja referenčna točka, ne glede na to, ali sem bila vesela ali žalostna. Vedno je bil tam. Mislim, da ženske to potrebujemo. Če to v otroštvu ni bil oče, lahko kasneje to postane partner. To me je zelo omehčalo in povrnilo se mi je zaupanje. Ko se mi je povrnilo zaupanje, sem tudi sebe začela drugače gledati in si zaupat.

Ne glede na to, koliko smo samostojni, ko se nam zgodijo preizkušnje in pride trenutek, ko se zlomimo, potrebujemo ob sebi nekoga, ki nas sprejema in je tam. Ni nujno, da je strokovnjak. Pomembno je samo to, da je tam. Da zdrži te turbolence in nam s svojo prisotnostjo in vztrajanjem ponudi priložnost, da najdemo moč v sebi in se dvignemo.

“Kar nekaj mesecev sem jokala vsako noč”

Vedno znova me fascinira, kako ljudje s takšno lahkoto pripovedujete o spremembah. Sprejmeš odločitev in greš na novo pot. Pri meni stvari niso šle tako preprosto. Večkrat se sprašujem, zakaj, čemu pa imam jaz toliko izzivov, če jih drugi nekako nimate?

Ko sem jaz doživela »zlom«, mislim, da sem 4 mesece uspela opravljati samo tisto najnujnejše za preživetje. Zjutraj sem odšla v službo, doma na hitro nekaj skuhala in morda pospravila nekaj osnovnih stvari. Drugega nisem počela. V teh 4, 6 mesecih sem praktično vsak dan po več ur jokala. Ne vem, kaj vse sem mogla dati iz sebe, ampak vem, da je bil to proces.

Odkar sem opustila stare vzorce in začela z novimi, so minila leta. V tem času sem šla čez veliko bolečine, žalosti, razočaranj in izjemno veliko sem (pre)jokala. Potem sem v eni fazi prišla do jeze.

Jeza je rešilna. Pomaga ti, da se ne prepustiš in obupaš nad seboj.

Nikoli pred tem si nisem dovolila biti jezna. Mogoče mi je bila jeza predstavljena kot negativno čustvo, ki ga ne smeš izražat. Še boljše pa je, če jeze sploh ne občutiš, ker je to nekaj zelo grdega. Vedno se mi je zdelo izjemno pomembno, da je vse lepo. Vsi smo prijatelji in se razumemo.

“Zaupajte sebi in si upajte. Moč za spremembe je v nas”

Če bi imeli možnost se vrniti v preteklost, kaj bi rekli Andreji izpred 10 let?

Naj se toliko ne obremenjuje. Da bo vse v redu. Vse stvari, ki se zapletejo, se na koncu tudi razpletejo in vse to je neke vrste igra. Poligon.

Vsa moč za spremembe je v nas in ni potrebno živeti na način, ki nam ne ustreza. Vsak trenutek imamo možnost, da stvari spremenimo. Le zaupati si moramo. Kako pa do te spremembe? Narediti je potrebno en sam korak. Niti ni pomembno kam. Samo da se premakneš vsaj za malo.