Nena Cah: Čutila sem, da bodo šle stvari v redu

Zanjo sem izvedela povsem naključno. Po priporočilu osebe, kateri sem zaupala, da si želim naredit intervju z nekom, ki živi skladno s tem, kar čuti, da je zanj najbolj prav in to ne glede na to, kaj si o temu mislijo drugi. Šport, ki si ga je sogovornica izbrala in pri tem marsikateremu športniku že pomagala do pomembnih dosežkov, lovorik in mednarodnih odličij, mi je bil povsem tuj. Nepoznan. In ker sem želela izvedet več, sem jo povabila k pogovoru in vnovič dobila potrditev, kako zanimivo je lahko življenje, ko srečaš osebo, pri kateri začutiš, da sta si v marsičem podobni, pa čeprav se pred tem še nikoli nista srečali.

Pogovor sva opravili pred pojavom koronavirusa, v prijetnem ambientu lokalne kavarne, ob pitju dobre kave. Včasih lahko ena sama fotografija pove veliko več, kot bi tisoč besed in občutek, ki sem ga ob pogledu na njeno fotografijo dobila, je bil izjemno jasen. Nena Cah je oseba, ki ve, kaj si želi. Njen pogled razkriva jasno začrtane cilje in velike ambicije. Njena podoba pa izžareva vztrajnost, voljo, trdo delo in tudi srčnost. To je bil nekako tudi moj odgovor na izziv, ki mi ga je nehote zastavila in ki sem ga z veseljem sprejela. »Rada berem, kako me ljudje preberejo« so bile njene uvodne misli.

Nena Cah je predsednica športnega društva Kettlebell lifting N1 Obala, ki svojim varovancem omogoča treninge v športni dvorani Škofije.

V življenju sem si vedno postavljala visoke cilje

Na spletu sem prebrala, da ste trenirali gimnastiko in dosegli velike uspehe v namiznem tenisu. Obe disciplini se izvajata individualno in ko sem prebrala, da radi tekmujete »sami s sabo in proti sebi«, sem takoj pomislila, da sedi pred menoj športnica, ki išče svoje meje in neprestano preizkuša do »kje še zmore«. Iščete torej situacije, kjer lahko dobite ogledalo. Vpogled v to, kdo ste in kje ste trenutno v življenju?

V življenju sem si vedno postavljala visoke cilje, ker sem nekako vedela, da sem jih sposobna doseči. Generacija, kjer sem živela in odraščala, je bila generacija 70/80-tih in bilo nas je veliko. Med nami je takrat veljalo nekakšno nenapisano pravilo, nekakšen ritual, kjer so starejši pazili na mlajše. Na tovrsten način smo mlajši hitro dojeli, kaj vse so počeli starejši. Kot bi živeli nekakšno hitro otroštvo, ki je bilo vsekakor lepo in pristno, le da na trenutke začinjeno z borbo za obstanek. In ta občutek »borba za obstanek« me je vseskozi spremljal, pridružen k dejstvu, da sem drugorojeni otrok in povrhu še ženska. Morda je vse to botrovalo k izjemni želji po čim prejšnji samostojnosti in neodvisnosti.

Še vedno imam veliko težav s sprejemanjem pohval

V kolikšni meri pa je bila v Vas prisotna tista želja po priznanju, po potrditvi s strani drugih?

Vsekakor je bila prisotna. Imam pa eno omejitev, na kateri sicer delam že dolgo časa in jo skušam nekako spremeniti, le da mi še ne gre tako dobro, kot bi si želela. Gre se namreč za sprejemanje pohval. S tem imam veliko težav. Vedno si namreč mislim, da so rezultati posledica treningov in trdega dela. Zato namreč treniram.

Še danes se spominjam odnosa, ki smo ga imeli doma do pohval, medalj in dosežkov. Vedno sem namreč prišla domov z uspehom in slišala komentar » bravo, saj si vendarle zato trenirala«. Česarkoli sem se lotila, mi je šlo dobro od rok. Vedno sem bila uspešna in temu nikoli nisem pripisovala kakšnega posebnega pomena. Kakšne posebne vrednosti. Povedano drugače, dosežke, uspehe sem jemala bolj kot ne za samoumevne.

Imam prirojen dar vodje, vendar brez zavisti in žlehtnobe

Prepričana sem, da se ni ravno lahko soočat s tujimi uspehi. Čeprav si težko priznamo, ampak v bistvu zavist do tujega uspeha obremenjuje najbolj tistega, ki jo čuti.

Tako zavist, kakor tudi žlehtnoba, mi nista blizu. Nista del mene, zato lahko samo povem svoje mišljenje ob tem, kar sem opazila. Stvari sem vedno znala nekako obrniti pozitivno in kar naenkrat sem postala nekakšen magnet za ljudi. Sem pa opazila, da ko ljudje začutijo zavist, koristoljublje ali tendenco po izkoriščevanju, se pričnejo nemudoma prenašati določene negativne energije. Povsem nasprotno pa se dogaja tam, kjer so na delu pozitiven pristop, privoščljivost in veselje ob uspehu, dosežkih drugih. Ob drugačnem, pozitivnem pristopu, se pretakajo tudi drugačne energije.

Ljudje čutijo, da kar delam, delam s srcem

Negativno nastrojeni ljudje iščejo sebe preko drugih. Tudi meni se je že zgodilo, da so preko mene skušali iskati sebe, kar pa se jim ni izšlo. Hitro so dojeli, da sem jih »prebrala« in čeprav jih nisem odslovila, so kmalu začutili, da njihovo mesto ni pri meni.

Za moj gym zelo rad rečem, da » vsak, ki stopi na moj tatami, ali najde na njemu svoj kotiček ali pa ne pride nikoli več. In tako je prav«. V teh letih se jih je nekaj že vrnilo in vztrajno so poskušali, tudi z glavo skozi zid, čeprav jim sama nikoli nisem dajala nikakršnih omejitev. Prav tako nikoli nisem nikogar odslovila, ali komurkoli kdajkoli pokazala vrata.

Opazila sem, da lahko zelo dobro sodelujem z določenim profilom ljudi, z določenim pa mi gre težje, kar je povsem človeško in razumljivo, saj je tako tudi na drugih področjih v življenju.

Vidim pa, da se marsikdo tudi hitro ne najde in to so ljudje, ki jim primanjkuje vztrajnosti in pri osebnosti, kakršna sem jaz, najdejo veliko breme. Jih pa velika večina pri meni najde velik suport. Vidijo, da sem šla skozi življenjske izkušnje, ki so me pripeljale, da sem si iz hobija, veselja, že skoraj postavila biznis. Prav tako čutijo, da kar delam, delam s srcem.

Delo v trgovini z motoristično opremo je bil »dream job«

Delala sem tudi v trgovini z motoristično opremo in to celih 12 let. Že več kot 25 let strastno sledim motorjem, imam tudi tatoo in »živim za dan«, ko bom kupila motor. Kriza, ki je nastopila leta 2008 je bil trenutek, ki je prišel povsem z namenom. Takrat je vse začelo upadat in začela sem premišljevati, kako bo, če bo kriza trajala več kot kakšni 2 leti. Spraševala sem se, kako bo potem? Prvo leto po nastopu krize sem začutila, da tako ne bo šlo več naprej. Sin je bil tik pred vstopom v prvi razred osnovne šole, bilo je tudi nekaj kompleksnih družinskih trenutkov in naenkrat se mi je nabralo preveč stvari. Rekla sem si, »da če se bo on ukvarjal s knjigami, se bom pa še jaz« Anatomija, kineziologija, psihologija. Ogromno stvari. Vpisala sem se na Fakulteto za šport in pričela z delom za pridobivanje licenc.

Vem, da sem rojen športnik in da imam talent

Od nekdaj sem v sebi čutila, da sem rojen športnik. Izkušnje v športu so mi pokazale, da sem nadarjena in vprašala sem se, zakaj ne bi izkoristila vsega tega, kar mi je dano? Kmalu zatem so se mi začele pojavljati določene zdravstvene težave in ko sem se posvetila telesu sem opazila, da je v ozadju nekaj globljega. Ravno s pomočjo študija sem pri sebi marsikaj raziskala. V moji nesreči sem našla srečo.

Vsekakor je pomemben dar, vendar za učenje drugih to zagotovo ne zadošča. Potrebno je tudi ustrezno znanje, saj gre za odgovorno delo. Dokler nekdo nekaj poizkuša na sebi ali trenira zgolj svoje telo je nekaj, ko pa gre za učenje drugih, je zgodba povsem drugačna.

Nadarjenost se ne pokaže tako zlahka. Šele z raziskovanjem se lahko marsikaj ugotovi. Vedno znova me fascinira, kako ljudje pristopijo do mene in mi zaupajo, kako to ni zanje. Kako tega ne bodo delali. V mojih očeh se takrat prižge iskrica.

So ljudje, katerim ustrezajo in povsem sprejmejo spremembe, in so ljudje, ki se pri kakršnikoli spremembi težko znajdejo. Nekateri pridejo na trening in naredijo vse samostojno, drugim je potrebno predstavit in razložit cel program. K meni pridejo tudi ljudje, ki se pred tem še niso aktivno lotili nobenega športa, kakor tudi tisti, ki okrevajo po poškodbi in katerim je potrebno izdelati specifičen program. V moj gym prihajajo tako rekreativci kakor tudi bolj zavzeti športniki.

Zgodilo se mi je tudi nekaj, kar se lahko najverjetneje zgodi enkrat v življenju, ko je prišel fant, ki je zadnjih 25 let sedel na kavču pred televizorjem. Bil je torej povsem brez kakršnekoli športne kondicije in v roku 14 mesecev je napredoval do evropskega brona. To so tisti dosežki, ki jih nobena vsota denarja ne odtehta.

Izjemno hitro lahko menjam fokus in se takoj skoncentriram

Občutek imam, da zmorete biti celo bolj zadovoljni in srečni za dosežke in uspehe drugih, kot pa za Vaš doprinos k temu? Ali morebiti še korak dalje, bolj ste zadovoljni in veliko več Vam pomenijo uspehi Vaših varovancev, kakor Vaši lastni uspehi na tekmovanju?

Njegov dosežek ali njihovi dosežki so moje plačilo. Ne mislim v finančnem smislu. Moji dosežki so njihov uspeh. Ko gremo na tekmo, gremo po zlato. O drugem mestu sploh ne premišljujem.

Tik pred začetkom tekmovanja, se lahko s komerkoli o čemurkoli pogovarjam, tudi o kuhanju kosila. Sekundo do tekmovanja pa je moj fokus izključno na tekmi. Ko svoje oddelam, lahko trenutek zatem nadaljujem pogovor tam, kjer sva ga prekinili ali se začneva pogovarjati o čem popolnoma drugem. Resnično izjemno hitro menjam fokus in se v trenutku skoncentriram.

Kapo dol, da ne občutite niti kančka zavisti. Poleg težav s sprejemanjem pohval, kje še pri sebi vidite kakšno možnost, razpon za izboljšave? Nekaj, na čemur si poleg treniranja sebe in drugih, še želite delat?

Ne znam izklopit. Neprestano sem v tem. Pred tekmami grem tudi kdaj na masažo, kjer mi maserka pomaga, da nekako vsaj za 10 minut mentalno mirujem. Pri sebi sem opazila zanimiv cikel. Bolj kot sem utrujena, bolj kopljem, vrtam po sebi in s tem se tudi bolj utrujam. Manj kot sem utrujena, bolj sem površinska. Ta proces doživljam kot hojo po stopnicah. Povedano v prenesenem pomenu, rada bi se naučila, da mi ne bi bilo potrebno prehodit vseh stopnic, ampak, da bi mi zadoščalo, bi mi bilo že povsem dovolj, če jih prehodim samo nekaj.

Nisem pa še uspela najti tisto mojo notranjo »nirvanico«. Neprestano se moram opominjat, da si stvari zaslužim. Da si tudi masažo zaslužim. »Kaj vse sem že naredila in da si zato tudi jaz zaslužim«. Saj gre, nekaj časa nekako gre, ampak potem zelo hitro spet zapadem v stare misli. Priznam, da mi to resnično ne gre najboljše od rok.

Morda, v določen aspektu, tukaj vidim tudi malo sebe. Konstanto premišljevanje, analiziranje, tuhtanje, preverjanje, enostavno, kot bi možgani ne zmogli izklopit. Kot bi za trenutek ne zmogli prenehat mislit.

Pred vsakim najsibodi nastopom ali turnirjem, vedno vse preverim. In to ne enkrat. Resnično pomislim na vse, vendarle me vsakič znova tare dvom, ali sem morebiti res še na kaj pozabila? Kaj spregledala. Je resnično vse tako, kot mora biti? Sem res pomislila na vse in vse uredila, kot je treba, da bo vse tako, kot mora biti? Vedno imam predvideno rešitev za čisto vse, ampak še vedno je prisotna tista misel, kaj pa če.

Pri sebi sem celo opazila, da mi aprila začne pojenjati glas. Ker imam veliko stvari in si vedno znova ponavljam, da saj bo minil april, ampak.

Če tekmujem sama, grem, naredim in mi je ok. Bit suport drugim, pa je povsem drugačna zgodba.

V treninge drugih dam resnično celo sebe in opažam, kako njihova tekmovanja, njihove uvrstitve in performanse, doživljam mnogo bolj jakostno, kot doživljam svoje. Resnično zanimivo je to, kako se vživim in participiram pri njih. Sem prijateljica, terapevtka, motivator, skoraj da ne že celo mama.

Od sebe zahtevam in pričakujem izjemno veliko

To mora bit resnično izjemno naporno. Razdajati sebe za druge, pomeni nenazadnje tudi zatreti tisti del sebe, ki je še vedno tam, le da se ga utiša, da se človek lahko z dušo in srcem posveti samo drugemu. Zavedam se, da je v tiste nastope, v tistih nekaj dvigov, položen trud celega leta in tukaj so na delu resnično izjemni pritiski.

Verjetno, če bi jim dala še več sebe, bi potem od njih tudi določene stvari zahtevala. Tega pa ne počnem. Od sebe zahtevam in pričakujem izjemno veliko. Če tega ne naredim, se ne počutim dobro. V vsakdanjem življenju sem zelo konkretna in pričakujem, da ljudje svoje delo dobro opravijo.

Je pa res, da včasih premišljujem, da morebiti dam preveč sebe, kar me na koncu izčrpava. Da bi mogla bit morebiti kdaj bolj egoistična. Ravno o temu sem danes premišljevala.

Pred kratkim se mi je pripetilo nekaj izjemno zanimivega. Bila sem v družbi in zagledala gospo, ki je prej nisem nikoli videla in prepričana sem, da tudi ona o meni ni vedela ničesar. Rekla mi je, da sem bila v prejšnjem življenju medicinska sestra. V tistem trenutku nisem dala pretirane teže njenim besedam, šele kasneje, na sprehodu, pa so le te prišle za mano. Jaz izjemno rada hodim. Na sprehodih, sabo s sabo, veliko stvari premlevam in razčiščujem. Marsikaj se namreč lahko s pomočjo športa predela tudi na drugačen način. Kljub temu, da živim povsem za trenutek, sem se spomnila njenih besed.

Moj gym sem štartala kot in tudi za hobi. Sčasoma sem opazila, da ne glede na izjemno ljubezen, ki jo še čutim do motociklizma, se v določenih kontekstih, več ne vidim. Se ne počutim več tako doma, kot sem se nekoč.

Čutim, da mi moj gym, ki je bil resnično zamišljen in zaštartam kot hobi, vedno bolj pripada. Ko vidim, kaj vse lahko naredim, na kakšen način lahko osebam, ki jih treniram, pomagam, kako daleč jih lahko spremljam in kam vse jih lahko pripeljem, je to nekaj najlepšega. Čeprav si še vedno ne znam reči hvala. Jaz sem tukaj za to. Kot da sem poslana za tovrstno delo. Poslana, da to delam.

Drugi znajo biti navdušeni in fascinirani nad tem, kar jaz počnem, meni se pa to resnično ne zdi nič kaj takega. Ne zdi se mi nič tako posebno velikega. Bolj kot ne, nekaj povsem samoumevnega. Težko mi je pohvale nekam umestiti.
V bistvu je po svoje lahko tudi malce smešno, ker stvari imaš ozaveščene, le nekako jih še ne znaš vnest v prakso. Se jih zavedaš, veš, zakaj gre, ampak narediti korak naprej je pa včasih res težko. Pa čeprav govoriva lahko o gesti, kot je sprejeti pohvalo za uspešno opravljeno delo. Druge včasih opozorimo na nekaj, s čimer imamo tudi sami težave.

Moj odnos do pohval je čuden. Pohvale namenjene meni me spravljajo v zadrego, nimam pa nikakršnih težav jih nameniti drugim. Sedaj je že malo boljše, kot je bilo včasih, ampak vseeno sem prepričana, da se da še kaj narediti, da bi se lahko ob pohvali počutila prijetno.

Meni je prijetno, če me nekdo pohvali, vendar sočasno se nekako ustavim, kot bi ne znala kako se na to odzvati.
Sin mi vedno pravi, da s pohvalami pretiravam. Kar sem pogrešala v otroštvu se trudim sedaj dati drugim. Vedno se bojim, da nisem dovolj prisoten starš. Sem tipični starš helikopter. Priznam, da sem na temu že veliko naredila in če se spomnem, kako je bilo začetka, ko sem to predelovala, je bilo res težko. Ampak sem že veliko naredila in verjamem, da še bom. Bit tovrsten starš je izjemno težko, ne samo za otroke, tudi staršem je naporno.

Kje in kako ste našli vaše ravnovesje?

Ni bilo enostavno in ni prišlo čez noč. Rabila sem kar nekaj časa, da sem marsikaj predelala in razrešila, ampak je bilo vredno. Vsi smo nekako napredovali, kar se pozna tudi v naših medsebojnih odnosih in atmosferi, ki je doma. Jaz sem zelo rada sama. Imam resnično veliko srečo, da imam deljen urnik, kar mi izjemno ustreza. V tem času sem zavestno sama. Začetka sem bila resnično povsod in povsod me je bilo preveč. Sčasoma sem si našla tisto svojo pot, moj klasičen »giro«. In sedaj sem rada doma, kar prej nisem nikoli marala. Z novim življenjem, z novim preobratom sem si uredila življenje na način, da uspem doma začutit tisto toplino, ki mi je zelo prijetna. Tista toplina doma mi pomeni največ. Seveda sem mogla postavit tudi marsikatero mejo in poiskat načine, ki so mi pomagali bolje spoznati sebe in to, kar si želim.