Peter Baroš: Glasbeniki so kot lutke v izložbi

Kljub temu, da so glasbeniki v naših očeh v marsičem privilegirani, so tudi oni, tako kot mi, v osnovi samo ljudje. Posamezniki, ki se soočajo in bojujejo s številnimi stiskami, o katerih pravzaprav roko na srce, mi ničesar ne vemo.

Vsekakor je res, da so glasbeniki osebe, ki veliko zaslužijo in to z delom, v katerem uživajo. Kar je že določen privilegij, v času, ko je marsikdo za plačevanje računov in finančno kritje vsakodnevnih potreb, primoran stisniti zobe in prenašat razmere, odnose in načine, od katerih bi najraje pobegnil. Se tako rekoč umaknil. Namesto mobinga in težkih delovnih razmer, ki jih ljudje dnevno doživljajo in preživljajo v številnih službah, glasbenike množica opeva. Jim ploska. Z njimi prepeva in jih kuje v zvezde. Jih podpira in tako rekoč je iz roke.

Z lahkoto si privoščijo marsikaj, kar je ljudem iz drugih branž precej težje dosegljivo. Njihova podoba krasi naslovnice revij, splet je preplavljen s fotografijami, kjer se zdi, kot bi bili vseskozi na počitnicah ali zasluženem oddihu, medtem, ko smo ostali v vsakodnevnem boju z jutranjo budilko in hitenjem po številnih opravkih.

Slika o življenju glasbenika, ki se izoblikuje na osnovi zgoraj nanizanih okoliščina, je vsekakor v navzkrižju z apelom, ki je v tem času zaokrožil po spletu. Apel, konkretiziran v željo po nudenju psihosocialne pomoči glasbenikom, ki so se zaradi nastalih razmer znašli v stiski.

In ravno tovrstna pobuda je pritegnila mojo pozornost, zato sem k pogovoru povabila Petra Baroš, generalnega sekretarja SIGIC, s katerim sva se pogovarjala tako o glasbenikih, kakor tudi ljudeh, ki ne živijo v soju žarometov in so še kako zelo pomembni, njihovo delo pa potrebno, da se lahko koncerti dejansko tudi izpeljejo. Realizirajo. To je pogovor o svetu, ki je našim očem skrit. O glasbenikih, ki ravno zaradi podobe, imidža, skušajo skriti in zakriti svoje stiske in doživljanja. Vsak kovanec ima dve plati. In vsak uspeh zahteva svojo ceno.

Medtem, ko glasbenike opevamo, …

Niso pa samo glasbeniki tisti, ki so se znašli v stiski, ampak tudi ostali, ki so tako posredno, kakor neposredno povezani s svetom glasbe in vsem, kar ostaja našim očem  skrito. V mislih imam ljudi, ki so tako zelo pomembni, da brez njih in njihovega dela, koncertov na način, kot smo jih bili vajeni še nedolgo nazaj, preprosto ne bi bilo. Mi vidimo in opevamo glasbenike, ob tem pa pozabimo na množico, ki je tam. Na množico posameznikov, ki dela v zakulisju, brez soja žarometov, vendar je tam in skrbi, da lahko publika uživa. Čeprav jih izjemno redko vidimo, ali sploh dejansko opazimo, morda kakšnemu kdaj celo namenimo pogled ali prijeten nasmeh, oni tam so.

Morda se bo slišalo banalno, vendar če želi pevec pet, mora nekdo mikrofon priklopit? Nekdo ga mora prinest. Če nima pevec svojega, ga je potrebno nekje dobit. Nekdo mora poklicat in “zrihtat” mikrofon. Če želite pevca ali zasedbo na odru videt, mora nekdo luči vanj usmerit in te luči morajo tudi delat. Nekdo mora poskrbet, da luči delajo, da reflektorji niso pregoreli. Če publika sedi, mora nekdo tudi stole prinest in jih po koncertu pospravit na njihova mesta. Nekdo mora spisati vabila, počistit oder, etc… In to je svet, ki ga mi najverjetneje ne poznamo. Ga ne opazimo. Zato pogovor s Petrom Barošem, generalnim sekretarjem SIGIC, ni samo pogovor o življenju in stiskah glasbenikov, ampak je mnogo več.

Tudi glasbeniki so ranljivi

Ne glede na morebitne privilegije, so tudi glasbeniki zgolj in samo ljudje. Krvavi pod kožo in v dnevnem boju sami s seboj in stiskami, ki si jih mi, povsem anonimni ljudje, težko predstavljamo. Na odru jih vidimo energične in nasmejane, kar pa ne izključuje možnosti, da globoko v sebi bijejo bitko, tako zelo podobno naši, le da mi zaradi vsega blišča, ki jih obkroža, tega dejansko ne vidimo.

V naših očeh so res da lahko privilegirani, vendar na koncu, tako zanje, kakor tudi za vse nas, velja povsem isto merilo. Isto načelo. Da v življenju resnično šteje samo to, kako življenje vidi in doživlja tisti, ki ga živi. Namreč, vsak izmed nas svoje življenje vidi in doživlja na povsem sebi lasten način.

Društvo za podporo in celostni razvoj človeka Brez limita se je odzvalo pobudi, ki jo je sprožil Sigic in glasbenikom ponudilo pomoč. Pogovarjala sem se s članico društva Brez limita, Heleno Lenarčič, ki skupaj s kolegico Tanjo Stanković , prav tako iz Društva Brez Limita, svoj čas, znanje in izkušnje namenja posameznikom v stiski.

Zakaj se je društvo Brez Limita odločilo odzvati na pobudo društva Sigic glede nudenja psihosocialne podpore glasbenikom? 

Peter Baroš, generalni sekretar SIGIC, predvsem pa kot glasbenik in odličen poznavalec glasbene scene, je na podlagi odzivov glasbenikov v času Corone zaznal veliko potrebo po pomoči glasbenikom in podal pobudo našemu društvu. Odločitev za sodelovanje ni bila težka in s kolegico sva bili brez pomisleka pripravljeni na sodelovanje. Zakaj ravno glasbeniki? Glavni razlog je to, da v našem društvu močno spodbujamo in podpiramo kakršnokoli obliko umetnosti. Drugo pa je to, kar je izpostavljeno zgoraj – v očeh večine so glasbeniki privilegirani, živijo dobro in jih na nek način ne gledajo, kot popolnoma »navadne ljudi«, z vsemi težavami, s katerimi se sooča katerikoli posameznik. Seveda so najbolj izpostavljeni predvsem tisti »znani«. Dejstvo pa je, da za temi obstaja še množica drugih, ki še niso tako uveljavljeni in je njihova eksistenca v tem času močno ogrožena, zato so stiske velike. Poleg tega bodo glasbeniki »na vrsto« prišli med zadnjimi, katerim se bo življenje vrnilo v normalno stanje. Sicer obstaja veliko brezplačnih številk, na katere se lahko posamezniki obrnejo za pomoč, vendar smo želeli v društvu sporočiti, da je glasba pomemben dejavnik našega vsakdana in glede na to, da nam oni vsak dan lepšajo dneve s svojim delom, je najmanj kar lahko naredimo to, da jim v teh časih pomagamo mi – malo oz. ni ljudi, ki bi lahko živeli popolnoma brez glasbe.

Najprej moramo poudariti, da gre za svetovanje preko telefona in ne terapijo. Lahko bi rekli da gre za neke vrste »servis«, s pomočjo katerega, kot usposobljeni svetovalci, s posameznikom govorimo in raziskujemo osebno situacijo posameznika, težavo, krizo, se pogovarjamo, ponudimo informacije, kam po nadaljnjo pomoč – gre za torej stabilizacijo trenutnega počutja, v katerem se posameznik trenutno nahaja. Pri svetovanju je izvzet fizični kontakt, mimika telesa, pogled itd., ki običajno vpliva na posameznika tako, da so lahko bolj odprti, v smislu, da lažje govorijo o svoji stiski, saj je izpostavljenost veliko manjša. Osnovne smernice, ki jih pri vsakem pogovoru zasledujemo pa so: da zaupamo klicatelju (ne obsojamo, vrednotimo, ga sprejmemo takšnega kot je in smo osredotočeni zgolj na njegove potrebe); mu pomagamo pri razumevanju njegovih potreb in želja, ga spodbujamo k ukrepanju in razvijanju samozaupanja, ne dajemo receptov in nasvetov; usmerjamo jih na druge institucije, na katere se lahko obrne. Naša naloga ni, da jim povemo kaj naj storijo temveč ga vzpodbujamo in podpremo, da sam sprejme odločitev in nikoli ne dajemo lažnega upanja in zagotovil.

Iskanje psihološke pomoči, morebiti usmeritve ali suporta pri predelovanju lastnih vzorcev, je za marsikoga precejšen izziv. Osebno verjamem, da če je že nam, ki nismo javno izpostavljeni, ki nismo javne osebnosti, pogosto težko zaupat in spregovorit o svojem najintimnejšem delu sebe z nekom, ki ga ne poznamo, pa čeprav gre za strokovnjaka, si lahko samo skušam predstavljat, kakšen izziv je lahko to še za nekoga, ki je javno izpostavljen in že zato prepoznaven. Ki ima imidž, javno podobo, za katero mora skrbet in ki ima svoje zakonitosti, saj izjemno težko sprejme in oprosti človeško ranljivost.

Čeprav se v današnjih časih veliko govori o duševnih stiskah in težavah, je to še vedno precej tabu tema. Malo ljudi odkrito govori o tem, da so si poiskali pomoč v stiski, ker jih okolica hitro etiketira, da je z njimi nekaj »narobe«. Ljudje iščejo veliko izgovorov, da bi se poslužili pomoči za svoje težave, ki jim je nudena in velikokrat čakajo do trenutka, ko je stanje že nevzdržno.

Če se osredotočim na glasbenike, v tem pogledu niso nobena izjema. Odziv na akcijo je bil nizek, vendar razlogov za to ne morem navajati, ker razloge pozna le vsak posameznik zase. Lahko samo predvidevam, da je varnost/zaupanje pri njih veliko bolj izpostavljena in da je mogoče to razlog, da se niso odločili za klice. Žal nam je za to, saj je z vidika zaupnosti, svetovanje po telefonu lahko velika prednost. Vsak, ki kliče, se ne potrebuje predstaviti in lahko ostane anonimen in je stopnja zaupnosti veliko večja kot pri srečanjih v živo. Vsak pogovor ostane zgolj med klicateljem in svetovalcem, ker gre za visoko občutljive podatke, s katerimi moramo ravnati skrajno odgovorno in upoštevati vse etične kodekse ter zakon o varovanju osebnih podatkov.

Ukrepi se počasi rahljajo, vendar je glasbena industrija v podobi, kakršno smo še nedolgo nazaj poznali, še pod vprašajem. Tudi takrat, ko bodo stvari postale bolj obvladljive in se bodo umestile v določene okvirje, stiske ne bodo kar v trenutku in same od sebe povsem izginile, ampak bo za to potreben tudi čas. Kaj bi položili na srce tistim, ki čakajo, nekako po tihem upajo, da bodo morebiti težave z zunanjimi spremembami povsem izginile? Kaj bi želeli sporočiti vsem, ki so začutili, da bi potrebovali določeno spremembo, suport, pomoč, saj postajajo stiske, s katerimi se soočajo, že kar precejšen zalogaj?

Dejstvo je, da stanje na področju glasbe še dolgo ne bo tako, kot je bilo pred izbruhom virusa. In po vseh napovedih bodo ravno glasbeniki med najbolj prikrajšanimi. Kljub temu, da verjamemo, da so kot umetniki zelo inovativni in bodo našli veliko novi poti, da nadaljujejo s svojim delom, bodo težave (predvsem eksistencialne) ostale in se bodo verjetno celo večale. Nikakor pa ne izginile. Zato spodbujamo to, da bi čimveč glasbenikov poklicalo in si vsaj malo olajšalo to težko situacijo. Seveda pa je to stvar vsakega posameznika.

Splošnih napotkov, kako ravnati v trenutni situaciji ni težko dobiti, vendar v društvu zagovarjamo to, da je vsak posameznik individum in v dani situaciji vsak potrebuje nekaj drugega. Večina je takih, ki svoje potrebe prepoznajo, vedo, kaj potrebujejo in si znajo to sami zagotoviti. Vsi tisti, ki pa se sprašujete kako naprej, kaj narediti, vas grabi strah in napada tesnoba, pa ne odlašajte in pokličite. Ni potrebno, da ste v tej situaciji sami – če pokliče se strah lahko prepolovi in sreča podvoji.

Pogum se ne skriva v tihem trpljenju, čakanju in upanju na rešitev, ki bi naj nekoč, sama od sebe in od nekje tudi prišla. Vsak izmed nas nosi globoko v sebi izjemen pogum. Včasih si je potrebno samo zaupat in si upat prositi za pomoč. Za tisti majhen suport, ki nam bo omogočil priti v stik s sabo in z našim notranjim pogumom, da bomo lahko naredili korak naprej. Korak na poti k lepšem in boljšem življenju.