Ples je moj ventil za sproščanje čustev
»Plesalci se zelo otepamo odgovarjanja na vprašanja, saj raje komuniciramo s pomočjo gibov, telesa. Pri izražanju se izogibamo besedam. Bližje nam je intenziteta gibov, preko katere sporočamo to, kar si želimo deliti z drugimi« so bile njene prve besede. Upoštevajoč uvodne misli, sva se s sogovornico, plesalko in koreografinjo ter učiteljico plesa Polono Boruta, vseeno odločili, da si dava priložnost in se poskusiva pogovarjat povsem spontano. Brez vprašanj in odgovorov. Sproščeno. In to o stvareh, o katerih bova (za)čutili, da si želiva izmenjat nekaj besed. Izkušenj in mnenj. Vse to ob skodelici dobre kave in toplega čaja.
Plesalci se izražamo s pomočjo telesa. Skozi intenziteto giba
Pred leti sem se imela priložnost udeležiti nekaj ur muzikoterapije, kjer smo komunicirali s pomočjo glasbenih inštrumentov in gibov. Verbalna komunikacija je bila tako rekoč prepovedana. Zame je bil to kar precejšen izziv in nekaj povsem novega. Z gibi in kretnjami smo nadomeščali besede, z igranjem na številna »glasbila« pa izražali svoje emocije in doživljanja. Predstavljam si, da se nekaj podobnega dogaja tudi Vam, plesalcem, ko ste primorani gibe nadomestiti z besedami.
Nam, plesalcem, je težko govoriti. Navajeni smo se izražati z gibi in kretnjami. Vso dramo, patetiko, izražamo s pomočjo telesa. Skozi intenziteto giba. Pomagamo si tudi z mimiko obraza. Za izražanje in komuniciranje uporabljamo naše celo telo. Nekoč mi je koreograf dejal,« da mora tudi zadnja konica lasu gledalcu sporočiti naša čutenja. Tako močno intenziteto naj bi imel plesalec na odru. Začutiti nas mora tudi oseba, ki sedi v zadnji vrsti«.
Pri nastopih z dušo, gre za združitev človeka in plesalca
V Italiji je že nekaj let popularen reality show, ki je zasnovan kot šola, kjer se mladi izobražujejo in s pomočjo priznanih koreografov in učiteljev, žiriji ter gledalcem pokažejo to, kar so. Kar znajo in zmorejo. Gledalci lahko spremljamo tako profesionalen, kakor tudi osebni razvoj mladih, soočeni s številnimi izzivi v različnih kontekstih. Spominjam se kar pogostih komentarjev, »kritik«: Tebe in tvojega nastopa pa nisem začutil/a.«
Ravno v tem je ključ. Lahko imaš zelo talentirane plesalce. Gibalno in tehnično izjemno podkovane, ampak če tukaj ni duše, je samo element. Lepo je gledat, kaj vse zmore človeško telo, ampak tista duša ne sme manjkat. Tehniko se lahko naučiš, duša pa….hm…moraš jo imeti. Abecedo se lahko nauči vsak. Tudi pisanja. V kolikor pa zna oseba pisati še s srcem, je to nekaj povsem drugega. Tako je tudi pri plesu. Če znaš nastopati z dušo, je to nekaj fascinantnega. Pri nastopih z dušo, gre za združitev človeka in plesalca.
Tehnična dovršenost verjetno nikoli ne more nadomestiti tisti manko, ki ga pusti odsotnost duše. Tisto nekaj, kar nam dovoli vstopiti v svet plesalca. Plesalcu najverjetneje lažje oprostimo tehnični lapsus, kot pa pomanjkanje tistega nekaj, kar nas prevzame.
To je umetnost. Ta svoboda izražanja.
»Veš kaj, to mi pa ni bilo všeč. Na odru si bila tako nesramna«…
Pred kratkim sem videla posnetek, ko je mlado dekle prišlo na oder in med svojim performancem dobesedno spremenilo izraz in stas. Kot bi med nastopom »ne bila več ona«.
To se pogosto zgodi. Tudi meni. Ko sem na odru, sem plesalka in takrat preprosto jaz. Ko pa sem v dvorani z otroci, sem v vlogi njihove mentorice. V tem kontekstu se mi je že pripetilo, da so me otroci pokritizirali. Na odru naj bi bila čisto drugačna, kot sem takrat, ko sem z njimi. Prav zato naj ne bi vedeli, ali naj me še dalje gledajo ali odidejo, saj me kot takšne sploh niso (pre)poznali. Seveda je svoje naredil tudi make up, ki je za nastope precej izrazit.
Otroci so zelo iskreni kritiki.
Ja, res je. Otroci so najboljša publika. Vse ti takoj povsem iskreno povedo. »Veš kaj, to mi pa ni bilo všeč. Na odru si bila tako nesramna« so bile besede, ki so mi jih že namenili. Seveda je svoje naredila tudi vloga, ki sem jo plesala.
Plešem že res dolgo, vendar mislim, da sem se največ naučila od otrok
So Vas pa začutili. Vaš nastop se jih je dotaknil. Nekaj jih je nagovorilo. In ker so se odzvali, potem veste, da jih niste pustili ravnodušne. Sporočilo je torej prišlo do naslovnika.
Oni so resnično zelo iskreni in direktni. Osebno najrajši plešem predstave za otroke. Otroške predstave. Takoj namreč opazim, če v otroški publiki ni tistega odziva, ki sem si ga zamislila, želela ali ga glede na performance pričakovala. Če tega ni, potem vem, da nekaj ni v redu. Da bom mogla nekaj spremeniti. Jaz že dolgo plešem. Resnično dolgo. Mislim pa, da sem se največ naučila od otrok.
Ogledala sem si Vaše fotografije. Za objavo si najverjetneje vsak izmed nas izbere fotografije, ki so mu nekako pri srcu. Tiste, na katerih si je najbolj všeč. V katerih se najbolj prepozna in se v njih identificira. Ga tako rekoč najbolj reprezentirajo. Na eni izmed fotografij, mi je padla v oči Vaša drža. Poza. Sedite na stolu, v baletnih copatih. So fotografije, kjer so ženske bolj slečene, kot oblečene in z držo, ki ne pušča veliko prostora domišljiji, občuti pa se tista vulgarnost. Ob Vaših fotografijah pa sem dobila občutek, da ste to res Vi. Da se v tej pozi počutite povsem naravno. Sproščeno. Da ne gre za zrežirano držo.
Seveda je razlika. Ko gledam fotografije, ki jih na Instagramu in drugih družabnih omrežjih objavljajo mlada dekleta, zgleda, kot bi na fotografijah ne imele obrazov. Kot bi bila pomembna samo zadnjica. Škoda, ker to počno, saj so vse lepe.
Osebno mi ne predstavlja žalitev, če se ženska fotografira gola, vendar je pri tovrstnih fotografijah potrebno ohraniti nivo. So fotografije, kjer je ženska veliko bolj seksi in privlačna, čeprav je do vratu zapeta in so tudi fotografije, kjer je ženska s prikazano goloto vulgarna. Plesalci smo med fotografiranjem vseskozi v gibanju, kar pomeni, da je na koncu na tisoče fotografij. Fotografije na Instagramu pa so »zrežirane«. To so poze, kjer se tisti čar izgubi. Na »zrežiranih« fotografijah, osebe niso niso to, kar so. In to je resnično škoda.
S performansom razgališ svojo dušo. Skozi predstave sem se tudi sama spreminjala
Kostumi, gibi in performance. To je kombinacija, kjer pride do intimne izpostavitve sebe. Gre za sporočanje nečesa zelo intimnega o sebi, nekomu drugemu.
Res je. S performansom razgališ svojo dušo. Za vsako predstavo, ki jo narediš, je v ozadju neka ideja, ki pride iz vsakdanjega življenja. To je res zanimivo. Ravno danes sem premišljevala o predstavah, ki sem jih nekoč delala. Seveda tudi predstava oblikuje človeka. Opazila sem, kako sem se skozi predstave tudi sama spreminjala. Kako sem prišla do določenih idej in načinov njihovega prikaza.
Kaj še Vam je ples »dal?«
Ples je moj ventil za sproščanje čustev. Po naravi sem zelo eksplozivna. V ozadju je seveda jeza. Na odru sem tako lahko med predstavo plesala jezno, eksplozivno. Ko sem bila pa žalostna, sem v koreografiji uprizorila dramo.
Tudi najbolj vulgarno stvar lahko uprizoriš na umetniški način
Včasih je zanimivo pogledat v preteklost, kako smo kakšno stvar nekoč izpeljali. Doživeli. Tovrsten vpogled nam omogoča primerjavo s tem, kako taisto stvar vidimo in doživljamo danes. Povedano drugače, kako z današnjimi očmi vidite in občutite nekoč narejeno koreografijo, v primerjavi s tem, kako ste jo doživljali takrat?
S pomočjo posnetkov lahko danes pogledam predstave za nazaj. Včasih se ob videnem vprašam »kaj res«? Saj bi lahko naredila malo drugače.« Ampak takrat sem tako mogla narediti. Več kot imaš kilometrine, več si upaš. Veš, da lahko tudi najbolj vulgarno stvar narediš na nek umetniški način. V mislih imam recimo goloto. Le ta mora biti umeščena v kontekst.
V Sloveniji je bilo obdobje, ko s(m)o se plesalci in igralci na odru »slačili«. Postavljalo pa se je vprašanje njene umestitve. Nekje je bila sicer golota umeščena v nekakšen kontekst, vendar sem imela pogosto občutek, da se je šlo za trend, ki je pač takrat bil. »Ok, to smo že videli. Tudi so smo že videli. To tudi. Sčasoma ni ostalo več ničesar, kar še ne bi videli«. Očitno je bil to trend, v sklopu katerega smo se mogli Slovenci nekaj časa na odru razgaliti.
Goloto je na odru potrebno obvladat. Zmanipulirat. Drugače te efekt poje
Sliši se kot nekakšna »prisilna drža«, kjer je v ozadju želja po dokazovanju, da se nekaj da. Da se lahko. Ko je nekaj »vsiljeno, sforsirano« ni isto, kot če pride do tega povsem spontano. Človek hitro občuti, ali je razgaljenost nekomu blizu. Ali osebi tovrstna drža ustreza. Je to nekaj, kar čuti in s čimer živi, ali gre za nekaj dodeljenega. Nekaj, kar je osebi tuje, ampak ker gre za pričakovanja, vezana na vlogo, je to potrebno spoštovat in upoštevat. Če se oseba v tovrstnem dejanju nekako ne identificira, se posledično tudi težje znajde. Morebiti pa ji je še celo huje.
Res je. In oseba, ki ji to ni blizu, v tem primeru situacije ne »shendla«. Trenutek, ki bi moral biti zelo intenziven, z močnim sporočilom, ne pride do pravega izraza in gledalec to občuti. Osebno mislim, da je goloto na odru potrebno obvladat. Jo znat zmanipulirat. V nasprotnem primeru te efekt poje. In ti dobesedno izgineš. Tukaj pride do tistega »matranja«, ker se intenziteta sporočila gledalcu ne prenese.
In ob tem je verjetno vsem nekako nerodno. Neprijetno je igralcu na odru in gledalcu v dvorani.
Ja.
»Toliko, kot se boš prerekal, toliko se boš imel tudi rad«
Verjetno se tudi na tej osnovi izbere plesalce za vloge znotraj koreografije. Glede na lasten občutek, karakter in predvidevanje o zmožnostih, ki jih dotična oseba ima.
Vedno poiščeš ljudi, s katerimi lahko delaš. Moraš pa se zavedat in vzeti v zakup dejstvo, da »toliko, kot se boš z njimi prerekal, toliko se boš z njimi imel tudi rad«. Skupaj boš jedel, se družil in včasih, ko bodo celodnevne vaje, boš lahko tudi na odru od utrujenosti zaspal. Gre za proces, kjer si neprestano skupaj. Ne glede na to da veš, da se boš kregal, moraš vseeno izbrati ljudi, za katere prav tako veš, da bo stvar funkcionirala. Ne glede na vse, pa moraš biti še toliko profesionalen, da veš, da boš projekt speljal do konca. V tem je namreč »hec« profesionalizma. Ne moreš si dovoliti prekinit projekt zato, ker ti nekaj vmes ni všeč.
Prav tako se moraš zavedat, da situacije, ki se dogajajo na intimnem področju med akterji, zelo vplivajo na potek dela pri predstavi. Znati moraš potegnit ven tudi negativne stvari in jih ukomponirat v predstavo. Ker znajo biti to zelo zanimive stvari. Zadaš si cilj, vendar plesalcem dopustiš, da tudi sami izpeljejo situacije glede na to, kakšni so in kakšne dinamike se med njimi ustvarijo.
Dejstvo je, da če npr. delaš v duetu, med plesalcema mora biti kemija. Hočeš nočeš, neka kemija mora biti, da stvar funkcionira. Seveda je čisto drugače, če je med dvema že tista »naravna« kemija, kot pa če je ni. Tudi sama sem že bila v situaciji, ko kemije ni bilo. Prav zato zelo dobro vem, koliko truda je v tem primeru potrebno vložiti, da stvar deluje, kot da kemija je. Da zgleda, kot da je, pa čeprav je ni. Tukaj nastopi profesionalnost. Stvar je namreč treba izpeljati.
Ne glede na spremembe, pa je vseskozi prisoten poseben adrenalin, ki nam pomaga ostati »zbrani«
Zakaj, čemu? Čemu siliti nekoga v nekaj, česar ne čuti, če lahko najdeš osebe, kjer bo ta kemija že bila? Zakaj se trudit pričarat nekaj, česar ni, ko lahko poiščeš ljudi, kjer pa to že v osnovi je? Zakaj na silo vztrajat?
V določenih primerih, ko je koreograf nekdo drug in dobiš zgolj navodila, kdo bo skupaj plesal in kakšna je zamisel, se lahko pripeti marsikaj. Tudi to, da si gresta dva kdaj na živce. Ne glede na to, pa se morata na odru vesti povsem drugače. Tega je tudi v igralstvu precej.
Kje je tukaj tisti človeški element, ki nas loči od robotov? Tista pristnost, unikatnost, zmotljivost. Smo že res kdaj reducirani na robote?
V določenih primerih ja. Včasih se moraš toliko kontrolirat, da postaneš že neke vrste robot. So režiserji, ki ti nekaj dni pred premiero obrnejo vse na glavo in zgleda, kot bi delali vse od začetka. Svoje dodata še dramaturg in kostumograf, kar že narejeno še dodatno »zakomplicira«. Sicer se načeloma stvari pred premiero obrnejo še za 360 stopinj in se nekako vrnemo na prvotno verzijo. Če dodava še ego, ki je v naših krogih kar močno prisoten in pride do izraza kar pogosto, potem je slika kar pestra. K sreči vedno pride do usklajevanj, vendar je pot do tja kar zanimiva. Ne glede na spremembe, pa je vseskozi prisoten poseben adrenalin, ki nam pomaga ostati »zbrani« v spremembah.
Sem zelo nepredvidljiva in znam bleknit nepravo stvar v nepravem trenutku
Verjetno se Vam nabere kar veliko emocij in težko si predstavljam, da bi lahko človek vse to tako držal v sebi. Ste v plesu, ki ga plešete zase in v koreografijah, ki jih pripravljate za druge, našli tisti ventil, ki Vam pomaga doživete stvari dati iz sebe?
Zelo se trudim bit razumna. S sestro zelo veliko skupaj delava in ker sem zelo nepredvidljiva, kar seveda ne delam namenoma, znam pogosto bleknit nepravo stvar v nepravem trenutku. In tukaj mi sestra zelo pomaga, saj mi vedno pravi, naj počakam in raje njej povem, kakor da bi kar na glas povedala. Tudi če se začuti, da je na vajah neka napetost, pride k meni in me opozori, naj bom raje tiho in svoje misli zadržim zase.
Sami ste v trojni vlogi. Ste plesalka in koreografinja. Med plesom plešete iz sebe, pogosto tudi v imenu nekoga drugega, pri koreografiji pa želite, da Vaše sporočilo, namesto Vas, do gledalcev prenese nekdo drug.
Res je. In v tem primeru moraš poiskati pravega človeka, ki bo to znal narediti. Osebo, ki ti leži dovolj blizu, tako rekoč na duši, da te bo znala interpretirat. Je pa tudi zanimivo, ko dobiš naročilo in moraš narediti koreografijo z nekom že izbranim. Tukaj pa se je potrebno prilagoditi osebi, da se le ta na odru ne bo matrala.
Tako zelo lepo je opazovati otroke, kako te na povsem njihov način interpretirajo
Verjetno je zanimivo opazovati druge, kako v Vašem imenu in namesto Vas skušajo izraziti to, kar želite Vi sporočiti. Predstavljam si, da lahko tovrstna izkušnja obogati tudi Vas, ko opazujete, kako Vaše sporočilo doživlja in ga interpretira nekdo drug.
Ja, res je. Tudi, če delaš z nekom, ki ti ravno ne leži na duši, mu to različnost »pustiš«, sočasno pa skušaš iz njega potegniti njegov lastni način interpretacije. Dovoliš mu, da te interpretira na njemu lasten način. Tako dobiš povsem drugačno verzijo sebe. Otroci so v tem pravi mojstri. Če imava v dvorani 15 otrok, niti eden ne bo naredil tako, kot sem pokazala. Seveda določene stvari morajo biti, ker so temeljne za koreografijo in jih le ta mora vsebovati, ampak je tako zelo lepo opazovati otroke, kako te tako zelo po svoje interpretirajo. Včasih sem presenečena, na kakšen način me vidijo in tudi doživljajo. Res so odkriti mojstri.
Pri interpretaciji so pomembne življenjske izkušnje in preizkušnje
Je pa verjetno potrebno biti kar pozoren pri izbiri osebe in vloge, ki se ji jo dodeli. V mislih imam predvsem zmožnost, ki jo nekdo ima, da lahko nekaj interpretira. Interpretirat strast, ki je še nisi imel priložnost občutiti, ni ravno prijetno. Prej verjetno frustrirajoče, saj si primoran interpretirat nekaj, kar (še) nisi doživel. Neprijetno pa je verjetno tudi osebi, ki vidi na odru prikazano nekaj povsem drugače, kot si je zamislila.
Ne le mlajši, tudi starejši plesalci lahko dajo ogromno, saj imajo kilometrino in zato ni nujno, da so za odpis. Seveda se kilometrina ne meri toliko v starosti, kot v izkušnjah, ki jih je nekdo lahko ima. Kaj se ti je v življenju do določene starosti (že) zgodilo. Osebno mislim, da najstnici ne moreš dat ravno plesat neko koreografijo, ki govori o izgubljeni osebi. Ona lahko govori o najstniški ljubezni. Ne more pa govoriti, pripovedovati o strastni ljubezni, kjer je prisotna že seksualnost. Tista seksualnost, ki se prikazuje z določeno, specifično intenziteto giba.
Koreografija sama po sebi ne pripoveduje zgodbe
Ne le da ni preprosto interpretirat nekaj, česar nisi doživel, verjetno je lahko na nek način celo škodljivo, kajti pričakovati od nekoga, da bo interpretiral nekaj, kar še ni imel možnost občutiti, pomeni osebo forsirati z občutji, ki jih ne pozna.
Koreografija sama po sebi ne zna pripovedovati in ljubezensko zgodbo se lahko naredi tudi brez seksualnih gibov. Tudi če ima oseba eno izkušnjo in je ta močna, je to njena edina izkušnja. Preko in s pomočjo te izkušnje se lahko naredi marsikaj. Naredi se malce drugače. Se prilagodi. Prav tako pa ne moreš dat za interpretirat nekaj nekomu, kar on ni.
Veliko lažje mi je delat z otroci, ki se ne pustijo tako zlahka vodit
Za otroke velja, da nas vedno znova nehote povabijo v situacije, kjer smo se primorani zazreti in poglobiti vase. Pri tem lahko v otroku vidimo in prepoznamo celo delček sebe. Tisti delček, ki nam je tako zelo dobro znan in poznan.
To definitivno. Zanimivo, da nisem bila toliko težaven otrok, kot sem bila kasneje težaven mladostnik. Veliko lažje mi je delat z otroci, ki se ne pustijo tako zlahka vodit. Otroci, ki gredo raje v svojo škodo, samo zato, da bi lahko do svojega cilja prišli na svoj način. Bližje jim je to, kot da bi se pustili vseskozi vodit po nekih sistemih. Lažje delam z njimi, kot s tistimi, ki so resnično zelo vodljivi. Otroci so različni. To mi je zelo zanimivo. Sama se najdem med tistimi, ki se ne pustijo vodit. Včasih jih vprašam,«zakaj so tako leni, ko pa imajo takšen potencial? Zakaj ga ne izkoristijo, kot bi ga lahko?« Včasih jih moram samo pustit pri miru in se jim potem nekako »odpre«. Se pa odločim tudi za pristop, kjer jim naložim odgovornost ali izziv, ki jih nato premakne.
Ker so starši plačali, imajo občutek, da si lahko za to vse dovolijo
Vedno znova sem fascinirana, kako lahko Gausovo krivuljo človek aplicira res povsod. Verjetno imate priložnost srečat tudi otroke, ki jim do plesa nekako ni najbolj. Otroke, ki se morebiti pri plesu celo matrajo. Morda bo zanje ples nekoč tisto pravo, morda ne bo nikoli, definitivno pa v tem trenutku, zanje ples preprosto ni to to. Realnost, ki verjetno pogosto trči ob pričakovanja in želje staršev.
Seveda. To je sedaj trend. Dandanes imajo starši res velik vpliv tako na šolski sistem, dejavnosti, kakor tudi na otroke. Otroci niso problem, problem so starši. Z njimi je kar nekaj konfliktov, ker se danes skoraj ničesar več ne sme. Pri svojem delu moraš biti do otroka zelo pazljiv. Pozoren moraš biti na besede, ki jih uporabljaš in na način, kako se otroka dotakneš. Ker so starši plačali imajo občutek, da si lahko zato vse dovolijo.
Skupina mora biti na odru vedno skupina. Zato pazim, da so vsi enakovredno izpostavljeni
Imajo kdaj starši, med vrsticami rečeno, nekakšen pristop: » Jaz plačam in ker plačam, si želim in tudi pričakujem, da moj otrok postane to in to. Sedaj pa je na Vas, da to realizirate.« Osebno verjamem v talent, ki naredi razliko. Vsekakor je izjemno lepo, če se odkrije zanimanje in ljubezen za stvari, za katere ima otrok tudi talent.
Osebno sem mnenja, da je ples, gibanje v vseh nas. Že v pradavnini se je človek izražal preko obrednih plesov. Ples je tudi pedagoški proces, znotraj katerega lahko vsakemu otroku nekaj daš. Nisem tip človeka, ki bi otroka, ki ima talent, v skupini zelo izpostavila in s tem zasenčila ostale. Ne želim, da bi kdorkoli dobil občutek manjvrednosti. V kolikor se najde v skupini otrok, z resnično večjim talentom, vedno svetujem staršem naj mu omogočijo dodatno izobraževanje. Dodatne vaje. Vsekakor ga pa v koreografiji zaradi tega dodatno, v solo izvedbi ne izpostavim. Gibalno ga spodbujam, s koreografijo lahko tudi nekoliko poudarim gibe, vendar vedno pazim, da ne gre to na račun usklajenosti skupine. Skupina mora biti na odru vedno skupina. Če tega ni, se to takoj čuti. Zato vedno pazim, da so vsi enakovredno izpostavljeni.
Sem pa pozorna, če ima kdo še kakšno dodatno željo glede samih vaj. Je pa res, da so to običajno otroci, ki imajo že mnogo drugih dejavnosti in točno vedo, kaj hočejo in so zelo organizirani. Staršem se tako ni potrebno ukvarjati z njihovo izpostavljenostjo, saj vedo, kaj si otrok želi in da bo že našel način, kako bo do tega cilja prišel. So pa tudi starši, ki otrokom konstantno dihajo za ovratnik, kar jih lahko včasih celo malo omejuje pri njihovem razvoju samostojnosti.
Kljub temu, da je ples poseben lobij, vsak vendarle ne more biti plesalec. To povem tudi staršem, ko imajo glede otrok morda kdaj previsoka pričakovanja. Jaz lahko tudi iz netalentiranega otroka potegnem ven tisto, kar je v njemu najboljše. Otrok lahko da resnično veliko od sebe, razvije marsikaj, vendar starši si žal želijo zgolj in samo zlato medaljo, ker z bronasto niso več zadovoljni.
Kje se je izgubil tisti užitek, zadovoljstvo zaradi nastopa kot takega?
To se je trenutno precej izgubilo, saj se preveliko pozornosti namenja nagradam.
So pa otroci tudi pravi mojstri navdiha. Ogromno idej za nove gibe, koreografije lahko dobi človek v trenutku, ko jih opazuje med igro na igralih. Resnično dajo priložnost za neko drugačnost.
Spominjam se, ko sem pred leti pripravljala predstavo »Pajkovke«. Premišljevala sem o gibih, ampak na karkoli sem pomislila, so že uporabila velika imena iz sveta koreografij. » Kaj naj naredim, da jih ne bom kopirala?« Prišla sem na idejo, da bom prosila kar otroke, če mi pokažejo, kako se premikajo pajki. Njihovo gibanje je bilo tako zelo fascinantno, da sem jih samo začudeno gledala in se spraševala, »kako to, da se tega nisem že prej sama spomnila?« Gibi so bili tako enostavni, primarni. Pogosto je tako, da bolj kot premišljuješ, težje se spomneš neke preproste rešitve. Iz otrok lahko resnično veliko potegneš, saj so še tako zelo »primarni«.
Umetnost je zelo spontan in lep poklic, hkrati pa tudi precej pokvarjen
Občutek imam, da se ljudje pogosto obremenjujemo glede hoje, drže, in vedenja, kar nas vodi v nekakšen krč. Postali smo napeti in redko zares sproščeni in spontani. Kot bi na to pozabili. In tako postane »prepustiti se« nekaj najtežjega. Zaupat sebi in se samo prepustit, ter »utišat« tisto strogost do sebe in pričakovanja drugih, pa nekakšen pravi projekt.
To je res zelo težko. Tudi profesionalnemu plesalcu je to zelo težko. Ko si na odru, si nekdo drug. Si v vlogi, ki jo »igraš«. Kot človek na odru imaš vsekakor rad, da ti gledalci ploskajo. Temu primerno se seveda tudi vedeš. Na seminarjih veliko časa, energije in pozornosti posvečamo povezovanju s skupino. Trudimo se odvreči naše maske in se povezati z drugimi, kar je težko, saj je v plesnih krogih tudi veliko nepristnosti. Umetnost je zelo spontan in lep poklic, hkrati pa tudi precej pokvarjen. Veliko je polen, zato moraš imeti kar trdo kožo in razčiščene/urejene stvari pri sebi in glede sebe.
Ko gledam nastope, koreografije tujih profesionalnih plesalcev, kdaj v showih, kdaj na gledaliških odrih, je vedno nekdo, ki izstopa. Oko vedno nehote pade na nekoga, ki pritegne moj pogled drugače, kot ostali.
Vedno je tako. In tudi v skupini je tako. Zavedam se, da je to zelo neprofesionalen moment pri pedagoškem delu in tudi »ne fer«, čeprav se sama resnično trudim, da se to pri meni ne zgodi. To so plesalci, ki imajo res vse. Dušo, tehniko in talent.
Denar te ne pokvari, ampak iz tebe potegne to, kar v osnovi si
Verjamem, da je v Vaših krogih tudi veliko ljubosumja, ampak kaj naj sedaj naredi oseba, plesalec, če nekaj pač ima? Ni on/a kriv/a, da to ima. To je sicer zelo razumsko, vendar verjamem, da je lahko moteče. Predvsem takrat, ko si nekdo želi isto, sam/a pa tega nekako nima.
Šikaniranja so vedno nekako za vogalom, saj postane ples resen posel in v kolikor nekomu predstavljaš ali te dojema, čuti, kot »grožnjo«, ni prijetno.
Jaz verjamem, da nihče ne more biti vsem všeč. Tudi ni vsaka vloga primerna za vsakogar. In tudi še tako zelo dober plesalec, ne more vsake koreografijo izjemno dobro odplesati. Vsi samo namreč samo ljudje. Nismo perfektni.
Ko je v igri denar, se zares pokaže, kdo je kaj. Denar te ne pokvari, ampak iz tebe potegne to, kar v osnovi si. Tukaj je tudi slava. Ko enkrat okusiš slavo, si jo želiš konstantno. Ko jo je človek deležen še v veliki meri, težko sprejme, da bi jo nekoč izgubil. Slava hitro zleze pod kožo. Tudi sama sem se ujela v momentu, ko me je notranji glas opomnil, naj se malce umirim in se zamislim, kako bo takrat, ko se bodo stvari spremenile. In sem se ustavila, pogledala vase in se zamislila.
Sprašujem se, kaj je z vso slavo, ki jo nenadoma občutijo mladi in ki nato v trenutku izgine? Mladi danes tako zelo hitro zaslovijo in to brez nekega pretiranega truda. Sprašujem se, kako težak je zanje »padec« na realna tla, ko soj luči ugasne?
Družabna omrežja in mediji so mi zelo zanimiv pojav. Spremljam dogajanje ter mlade, ki jih poučujem, in vedno znova ugotavljam razliko, med objavljenimi fotografijami in tem, kakšni so taisti mladi na vajah. To mi je resnično zanimivo. Kot bi gledal dva različna svetova. Kot bi se izgubil tisti stik, kontakt s človekom. Njihov svet je v tistih okvirjih, kjer se kažejo v umetnih pozah samo zato, da bi bile lepe.
Ljubezen do plesa je nekako vedno našla pot do mene
Kot bi skušale drugim dati to, kar si želijo in od njih pričakujejo, ne pa to, kar one dejansko so. Osebno bi imela kar nekaj težav sedet v pozi, v kateri Vas je ujel fotografski objektiv in ste jo izbrali za objavo. Videla sem nekaj objavljenih fotogafij Vaše sestre, ki nima nobene tovrstne fotografije, vsaj ne objavljene, kar pa ne pomeni nujno, da je nima nekje shranjene za »osebni arhiv«. Ne glede na to, imam občutek, da se ona ne vidi v pozah, kakršne reprezentirajo Vas in izjemno lepo je, da Vsaka izbere za objavo fotografije, v katerih se čuti ona zares ona.
Plešem že res celo življenje. Sicer z raznoraznimi vmesnimi najstniškimi muhami, prebliski in v iskanju nekakšnih drugačnih poti, vendar je ljubezen do plesa vedno nekako našla pot do mene. Moj nekdanji povratek k plesu je bil krut oziroma posledica hude prometne nesreče, kjer so bile napovedi po celovitem okrevanju precej slabe. Začetka mi je ples pomagal premagovati in lajšati bolečine v križu, vendar sem kasneje tako rekoč kar »padla notri« in sčasoma sem se nekako znašla v situaciji, ko sem si s plesom zaslužila tudi prvi denar.
Če dobro pomislim, je ples moje življenje. Velikokrat tudi ponoči sanjam koreografije.
Osebno verjamem, da se to dogaja takrat, ko zares živiš to, kar v sebi čutiš, da ti pripada. Da je »to« del tebe. To so povsem drugačne sanje od tistih, ko jih sanjamo zaradi skrbi, da nečesa še nismo zaključili in je to neka obveznost, ki jo moramo izpolniti.
To postane odvisnost. To je neka posebna vrsta odvisnosti. Prvih 5 minut, ko stopiš na oder, je čisti adrenalin. Prav začutiš tisto iskro, ki ti prešine celoten organizem. Je kot nekakšna »zadetost«, ki se ji ne moreš upreti in ko nekako sploh ne veš, kaj se dogaja. Zelo je pomembno, da imaš koreografijo za prvih nekaj minut resnično »shranjeno« v mezincu. Dobro memorizirano. Zaradi stanja, v katerem si, se lahko kaj hitro zmotiš. Sčasoma efekt popusti, nekako se zrelaksiraš in dogajanje lažje steče. Včasih ujameš tudi kakšno dogajanje v publiki, čeprav so reflektorji pozicionirani na način, da je ne vidiš. Ujameš pa njihovo energijo.
Mene vedno fascinira trenutek, ko stopim na oder in se zavesa razprostre. Ko dobiš od publike tisto nenadno »energijo«. Občutek, kakšna je publika v dvorani in kaj je tisto, kar pričakuje. Kaj si želi. Na čemu pravzaprav bazira. Hitro začutiš, kaj jim »moraš dat«. Nobeno predstavo se ne odpleše dvakrat isto in tudi publika ni 2x ista. Naše občutje in tudi občutje publike ni nikoli isto, saj na to vpliva življenje. Tehnične »pomote«, ki se lahko pripetijo na odru, se zgodijo v trenutku. Načeloma tega nihče ne opazi in lahko jih celo izkoristiš v svoj prid, kot del predstave. Če se pa to zgodi energijsko, tisti »upad« energije…hm, to pa je povsem druga zgodba. »Upad energije med občinstvom« je zelo nehvaležna stvar. Energije se namreč ne da tako zlahka nazaj »obuditi«. Lahko nastopi panika, ko pride do spoznanja, da je predstava mrtva. Lahko je famozna, vendar, če je mrtva, bo šel gledalec mrtev ven. Tovrstno energijo je potrebno takoj presekati.
Začetek in konec sta izjemno pomembna. Vsi si ju zapomnijo
Naša energija je zelo pomembna in preprosto jo moramo imeti. Z njo se moramo pred predstavo »napolniti«, saj nam izjemno pomaga pri sami izvedbi. Obstajajo številne tehnike, tudi jeza in na žalost celo določene substance, ki lahko «priskočijo na pomoč«, vendar sama nisem tip človeka, ki bi po njih posegala. Jaz, sestra in kolegica se tako zelo dobro poznamo, da se znamo na tak poseben način »nafilat« z energijo, kot bi nas »priklopili« na agregat, ki nas napolni s potrebno energijo. Začetek in konec predstave sta izjemno pomembna elementa, saj si ju vsi zapomnijo. Tako, kot plesalec stopi v dvorano, tako bo.
Biti moraš to, kar si, ker v temu si najboljši in takrat si najboljši
Tisto, kar zares si, vedno nekako najde pot do tebe.
To je ta 6-ti čut, ki ga včasih ne poslušamo. Če bi ga takrat poslušala, bi se te stvari ne zgodile. Vprašanje pa je, če bi se potem zgodile tako močno, kot so se mi. Ko sem prišla nazaj v plesne vode, so se mi stvari dejansko začele odpirat. Vprašanje, če bi prišla tako daleč, če bi se že prej držala plesa in ne »stopila ven«.
Življenje si predstavljam kot avtocesto, s številnimi izvozi in kasnejšimi uvozi, po katerih se včasih tudi zapelješ, narediš morda kakšen ovinek več, vendar vedno nekako najdeš pot, ki te pripelje nazaj tja, kar dejansko si.
To mi je nekako zanimivo, ja. Verjamem, da vesolje deluje načeloma v neki polnosti, kjer je hkrati vse določeno, sočasno pa »vlada« en velik kaos. Stvari so nepredvidljive. Ne glede na to, pa vse, kar se v vesolju zgodi, vedno pride nazaj na pravo mesto. Mi smo del vesolja in ne vem zakaj ljudje mislimo, da se to nam ne more zgoditi. Vesolje nas tratira kot del sebe in nas vedno postavi nazaj na pravo mesto.