Prisluhnite sebi in če niste zadovoljni, pojdite drugam
So lepi, premožni, uspešni in slavni. Na prvi pogled se zdi, da imajo vse, kar si (za)želijo. Dosežejo vse, kar si zamislijo in preprosto nimajo težav, ki pestijo nas, preproste ljudi. Vendar se ob bok zunanjem blišču pogosto prikrade tista tiha, skrita beda, nezadovoljstvo, žalost in izgubljenost, ki ga še tako velika vsota denarja in uresničene želje ne moreta utišati.
So ljudje, ki jih občudujemo, saj imajo na prvi pogled vse, česar mi nimamo. Jim zavidamo, ker jim je uspelo, kar nam (še) ni. Z njimi sočustvujemo, ko o njihovih težavah beremo in se počutimo pomirjeni, ko ugotovimo, da so kljub vsemu, kar imajo, še vedno samo ljudje s svojimi skritimi demoni. Da se tudi oni, ne glede na vse, borijo s težavami, ki se nam morebiti zdijo tako zelo drugačne, vendar jim povzročajo bolečino, strah, nezadovoljstvo in notranji nemir. Tudi oni iščejo pomoč, tisto dodatno moč, ki jo ne glede na vse, kar imajo, tako zelo pogrešajo. Tisti notranji mir, zadovoljstvo s samimi seboj in svojim življenjem, kar nenazadnje iščemo tudi mi. Preprosti ljudje, ki svet »show biznisa« lahko spremljamo samo od daleč in še to s pomočjo tabloidov, ki bdijo in poročajo o tujih življenjih.
Vsak išče to, kar pogreša in le to skuša najti tam, kjer začuti, da bi to lahko dobil, vendar včasih je pot do tja lahko daljša od začetnih pričakovanj.
K pogovoru sem povabila štiri dekleta, ženske, vse starejše od 30 let, različnih poklicev in družbenega statusa, ki so bile pripravljene z nami in vami deliti košček poti, ki so jo prehodile, v iskanju pomoči, tiste dodatne moči, ki bi jim pomagala bolje živeti.
Zanimalo me je, kakšno je bilo njihovo življenje pred tistim ključnim trenutkom, ko so začutile in si priznale, da so primorane nekaj spremeniti, kajti tako ne bodo mogle več nadaljevati? Kako so se lotile iskanja primerne pomoči zase in s kakšnim »ključem« so izbrale psihoterapevta? Komu so zaupale svojo odločitev? Kakšne spremembe je obisk terapij vnesel v njihova življenja in zakaj so se na določeni točki odločile poiskati drugega psihoterapevta? Ter nenazadnje, kaj svetujejo vsem, ki si želijo na poti k boljšemu življenju zaupati znanju in veščinam psihoterapevta?
Kdaj ste začutili, da bo potrebno v vašem življenju nekaj spremeniti? Zakaj ste se odločili poiskati pomoč psihoterapevta?
»Psihoterapevtsko pomoč sem poiskala zaradi paničnih napadov, ki so ovirali moje službeno, družinsko in družabno življenje. Za ta korak sem se odločila po pogovoru z osebno zdravnico, ki mi je sprva predlagala zdravljenje z antidepresivom, vendar mi je vseeno toliko zaupala, da je pristala na moj predlog, da bi raje obiskovala psihoterapijo.« (fizioterapevtka, 30 let)
»Pred dvanajstimi leti sem imela prvo krizo, ko sem se srečala z občutkom tesnobe in anksioznosti. Takrat sem nekako sama prišla iz tega. Pred pol leta se mi je stanje ponovilo, vendar v hujši obliki in takrat sem se odločila, da rabim pomoč.«
(podjetnica, 39 let)
»Moje življenje pred terapijo pravzaprav ni bilo takšno, da bi potrebovala psihoterapevstko pomoč. V določenem trenutku pa sem pri sebi opazila nenadne spremembe počutja, ki so vodile do premisleka o pogovoru s strokovno pomočjo in naposled do odločitve o obiskovanju psihterapevta.«
(Isabela, 33, pravnica)
»Srečevala sem se z občutkom brezizhodnosti. Mislila sem, da je konec vsega lepega in čutila sem močan strah pred prihodnostjo. Od bližnjih sem dobila spodbudo, da poiščem pomoč.«
(Tina, 36 let)
Splet nudi veliko koristnih informacij, pomagajo tudi osebne reference
Kako ste pričeli iskati pomoč? Po kakšnem ključu ste izbrali (psiho)terapevta? Zakaj ste se odločili ravno zanjo/zanj?
»Terapevtko sem izbrala glede na kraj bivanja – glede na moje težave mi je bilo zelo pomembno, da je psihoterapevtska ordinacija blizu zdravstvenega doma – urgence, kamor sem v obdobju nemoči redno zahajala. Pomembna je bila tudi njena izobrazba. Preko spleta sem pridobila nekaj informacij kdo psihoterapijo sploh lahko izvaja. Tukaj vlada pravi kaos, kajti dobila sem občutek, da je že skoraj vsak lahko samooklicani psihoterapevt. Odločila sem se za terapevtko, ki ima končano Fakulteto Sigmunda Freuda v Ljubljani.
Zelo pomemben je tudi prvi stik s psihoterapevtom, čemur rečejo »uvodna ura«. Na tej uri je potrebno poslušati svojo intuicijo in se odločiti za terapevta, ki ti vzbudi pozitivne občutke, kajti s terapevtom se nato navadno srečuješ 1 x tedensko in ustvariš zelo dragocen odnos. Pomemben je predvsem občutek sprejetosti in spoštovanja, seveda pa tudi zaupanja, ki je temelj vsakega psihoterapevtskega odnosa. Veliko vlogo igra tudi ujemanje v komunikaciji, saj se le tako lahko sproščeno besedno izražaš. Moj naslednji kriterij, če ne celo prvi, je bil tudi spol psihoterapevta. Kot ženska sem prepričana, da se lažje odprem ženski terapevtki.«
(fizioterapevtka, 30 let)
»Obiskala sem psihiatra, ki mi je lahko ponudil le antidepresive. Ker sem se želela temu izogniti, sem se odločila za psihoterapijo, vendar mi psihiater ni znal predlagati nobenega terapevta. Kmalu sem ugotovila, da jih v moji okolici skorajda ni, tako bi se bila primorana voziti na psihoterapijo 1,5 uro ali več.«
(podjetnica, 39 let )
»O različnih možnostih strokovne pomoči sem se na internetu pozanimala z mamino pomočjo. V relativno kratkem času sva se odločili za psihoterapevta, ki se je kasneje tudi izkazal kot ustrezen in primeren za moje potrebe.«
(Isabela, 33, pravnica)
»Informacije sem poiskala na spletu. Iskala sem nekoga z medicinskim znanjem, zaradi možnosti predpisovanja tablet, in specialista (ne osebnega zdravnika), da bi lahko več povedala o problemu in raziskovala stvari bolj globinsko.«
(Tina, 36 let)
Pred prvim obiskom ni bilo pretiranih pričakovanj
Kako ste doživljali odločitev, da si poiščete pomoč psihoterapevta? Kakšna so bila vaša pričakovanja in predstave glede terapije?
»Prvega srečanja s psihoterapevtom sem se udeležila brez kakršnihkoli pričakovanj. Sem se pa pred obiskom odločila, da v kolikor srečanje ne bo vzbujalo prijetnih občutkov, z izbranim psihoterapevtom ne bom nadaljevala. Prvi obisk se je izkazal za pozitivnega, zato s srečanji nadaljujem še danes, čeprav iz drugih razlogov kot so bili tisti, zaradi katerih sem se za psihoterapijo odločila. Lahko bi rekla, da terapije v zadnjem času stremijo k reševanju značajskih izboljšav, k razumevanju reakcij (mene in drugih ljudi) v določenih situacijah in izboljšanju samopodobe ter samozavesti.«
(Isabela, 33, pravnica)
»Odločitev za terapijo mi je takrat pomenila edino možno ukrepanje, drugače si nisem znala pomagati. Najprej sem izbrala terapevta glede na reference (na spletu), ugled, zdelo se mi je pomembno, da je del uveljavljene zdravstvene institucije, vendar nisem imela informacij o poteku terapije in ceni, dokler nisem šla na prvi obisk. Izbrala sem moškega terapevta, ker sem preveč izbirala z razumom – nekim prepričanjem, da me lahko moški nauči, česar me ni naučil oče (preveč nekega analiziranja). Nisem imela posebnih pričakovanj, želela sem le, da bi mi nekdo prisluhnil in ocenil, kaj se dogaja z mano.«
(Tina, 36 let)
Družina je pozitivno reagira na odločitev o psihoterapiji
S kom ste delili svojo odločitev o obiskovanju psihoterapije? Kako se je odzvala okolica?
»Okolica je na mojo odločitev o obiskovanje psihoterapije reagirala povsem različno. Ko nekomu poveš, da obiskuješ psihoterapijo, te večina ljudi zapre v tisti »predal«, ki se ga vsi potiho bojimo. S tem človekom je nekaj narobe, zmešalo se ji je, ni dovolj močna, da bi sama reševala svoje težave in podobno. Srečo imam, da so moj partner in ožji krog prijateljev precej odprti, iskreni in globoko miselni, da so mojo odločitev sprejeli kot pozitivno in pogumno.«
(fizioterapevtka, 30 let)
»O obiskovanju psihoterapevta sem seznanila moje najožje družinske člane ter takratnega partnerja, v zadnjem času pa še dve svoji prijateljici. Da sem se za takšno pomoč odločila se ne sramujem, moja družina, s katero sem v izredno dobrih in zaupnih odnosih, pa me pri tem podpira.«
(Isabela, 33, pravnica)
»Da obiskujem terapijo, sem povedala staršem, ker so že prej opazili, da nekaj ni v redu z mano in me spodbujalli k iskanju pomoči.«
(Tina, 36 let)
Odnos in izobrazba sta zelo pomembna, če ni rezultatov, ne vztrajajte, menjajte
Kako se je spremenilo vaše življenje v času obiskovanja terapij in zakaj ste se na določeni točki odločili zamenjati psihoterapevta? Kako ste poiskali novega?
»V procesu psihoterapije je kasneje prišlo do nezaupanja, dvomov in občutnega poslabšanja mojega psihičnega stanja in stabilnosti. Poiskati sem morala psihiatrično pomoč. Dobila sem tudi antidepresiv. Ugotovila sem, da je bila moja izbira psihoterapevtke neprimerna zame, kar ne pomeni, da bi enako delovala na vse kliente, oziroma uporabnike psihoterapevtskih storitev. Prišla sem do določenih sprememb v sebi, ki jih nisem več zmogla nadzirati, ali se o njih pogovarjati z izbrano psihoterapevtko. Pomoč sem najprej poiskala preko spletnega foruma, na katerem na vprašanja odgovarja psihiatrinja. Njeni odgovori so mi odprli možnosti in upanje, da so moje težave rešljive, kakorkoli se že obrne življenje. Odločila sem se za menjavo psihoterapevtke in si izbrala psihoterapevtko, ki je tudi psihiatrinja, torej zdravnica, specialistka psihiatrije. Znanje in strokovnost psihiatra se ne more primerjati z znanjem psihoterapevtov, ki imajo sicer ustrezno izobrazbo in licenco za opravljanje prakse. Mislim, da je v hujših primerih edini pravi naslov za izvajanje psihoterapije prav psihiater.«
(fizioterapevtka, 30 let)
»Zelo pomembno je, da se s psihoterapevtom povežeš, mu zaupaš in ga pustiš, da te vodi. Tega jaz nisem začutila pri prvem psihoterapevtu, tako da so mi bile terapije mučne. Imela sem resnično srečo, da sem naletela na sedanjo terapevtk,o kateri zaupam in čutim, da sem na pravi poti.«
(podjetnica, 39 let )
»Na začetku mi je koristilo, da sem se izpovedala, potem pa ni bilo dolgoročne perspektive (tako se mi je zdelo) – odvrnila me je tudi (zame) previsoka cena terapije. Vztrajala sem pet obiskov, zdelo se mi je, da terapija ne poteka dobro zaradi neujemanja s terapevtom, zapirala sem se, pristop se mi je zdel preveč direkten, oziroma na koncu sem zaključila, da ravno zaradi svoje osebne preteklosti ni dobro, da sem izbrala moškega terapevta. Pri iskanju novega terapevta sem bolj poslušala svoje občutke in se odločila za terapevtko, torej ženskega spola. Prav tako sem si pomagala s spletom, a tokrat sem malo bolj brskala za informacijami na svetovalnih forumih (priporočila drugih strokovnjakov glede tega, kateri terapevt se posebej ukvarja z določenim spektrom duševnih težav in na kakšen način), tudi zdaj sem iskala zdravnika po izobrazbi – zaradi predpisovanja tablet. Bilo je nekoliko mučno še enkrat pripovedovati stvari od začetka, vendar vredno zaradi osebne stiske in nujno zaradi slabega počutja (je pa minilo kar nekaj mesecev med obiskovanjem prvega terapevta in druge terapije – pri terapevtki, medtem sem tudi naletela na nove težave, imela sem novo službo in nove zaplete na delovnem mestu).«
(Tina, 36 let)
Delo na sebi zahteva strokovnost, zaupanje in vztrajnost
Za seboj imate že kar nekaj dela na sebi in obiskovanja psihoterapij, kjer s pomočjo terapevta skušate razvozlati vzroke težav in poiskati načine, ki bi vam lahko pomagali do bolj zadovoljujočega življenja in bolj konstruktivnega tkanja medosebnih odnosov. Kaj bi svetovali vsem, ki so se znašli v začaranem krogu stisk in morebiti premišljujejo o obisku psihoterapevta?
»Zelo lep in osvobajajoč je občutek, da lahko nekomu poveš vse svoje strahove, napake in pomanjkljivosti in ob vsem tem doživiš občutek sprejetosti, kljub temu, da mnogokrat še sam sebe ne moreš sprejemati. Prav stvari, ki jih ne moreš zaupati nikomur in se ti zdijo tako hude, da te pahnejo na rob normalnega funkcioniranja ali celo preživetja, so tiste, ki predstavljajo ključ do rešitve. Prav zato je tako pomembno, da si izbereš psihoterapevta ob katerem začutiš sproščenost in sprejemanje. Izbira psihoterapevta je podobna izbiri primernega zdravila – na primer antidepresiva. Nekdo ob nekaterih antidepresivih občuti določene stranske učinke ali mu zdravilo ne pomaga. Takrat je potrebno zdravilo zamenjati. Prav tako je tudi s psihoterapevtom. Prav zato je pomemben odprt odnos brez obsojanja in strahu, vendar je tudi pri tem potrebna določena mera zrelosti in resnosti, saj je včasih – tako kot pri izbiri zdravila potreben čas, da se pokaže napredek in čas, da se terapevt in klient zlijeta v lep odnos. Moja sedanja psihoterapevtka je zelo lepo povedala, da se nobena težava ne ustvari čez noč in prav tako se nobena rešitev ne pojavi čez noč. Zelo pomembna je potrpežljivost, vestnost in delo na sebi, ki ni vedno prijetno. Že pred prvim obiskom psihoterapevta je potrebno vedeti, da psihoterapija spreminja življenje in cilj je, da bi ga spremenila na bolje. Za to pa je potreben čas.«
(fizioterapevtka, 30 let)
»Čeprav hodim na terapije kratek čas, čutim spremembe na bolje in vem da sem v dobrih rokah. Meni veliko pomeni, da so lahko terapije preko skaypa in da lahko terapevta, ko mi je hudo, pokličem ali pošljem SMS.«
(podjetnica, 39 let )
»Svojo odločitev za obiskovanje psihoterapevta vsekakor ocenjujem kot pozitivno izkušnjo, ki je vplivala na več segmentov mojega življenja, čeprav je prvotna odločitev zanj izvirala bolj ali manj iz zdravstvenih težav, ki so se kasneje izkazale za kratkotrajne narave. Osebam, ki razmišljajo oziroma se odločajo o obiskovanju psihoterapevta bi svetovala, da se osredotočijo na področje težav, s katerim se določen psihoterapevt ukvarja (torej, da psihoterapevt deluje na področju vprašanj, ki jih pacient želi razrešiti), dobrodošla pa je tudi seznanitev z ustvarjanjem psihoterapevta (članki, knjige, televizijski prispevki, intervjuji o psihoterapevtu in podobno). Menim tudi, da je pomembna energija med psihoterapevtom in pacientom, saj so srečanja lahko tako prijetnejša, odnos, ki se razvije med njima pa boljši, bolj zaupen in sproščen.«
(Isabela, 33, pravnica)
»Drugim bi svetovala, naj si malo predstavljajo, kakšnemu človeku bi se najlažje »odprli« (pa čeprav gre morda samo za prvi vtis); naj upoštevajo svoje občutke ob prvem srečanju s terapevtom (v terapiji ni vse prijetno, ampak načeloma naj bi občutili, da lahko človeku zaupajo) in tudi vprašajo, kako terapija poteka, kaj se od njih pričakuje, koliko stane (dobro je, da je prvo srečanje brezplačno) – prijetno je, če o teh pogojih in »tehničnih« stvareh govori tudi terapevt, ne samo ljudje na recepciji. Svetujem terapevte, ki so vsaj posredno povezani z medicinsko stroko (sodelujejo v timu z zdravnikom ali pa vsaj vedo, kam vas napotiti, če bi potrebovali zdravila, in s kakšno popotnico); priporočila drugih ljudi (tudi na spletu) so načeloma dobrodošla, vendar ne v smislu, da ta in ta »dela čudeže« – ljudje naj iščejo priporočila, ki so bolj konkretizirana, vsebinska (način dela, osebni stik, kakšna osebna zgodba); spletna stran terapevta je lahko zelo informativna, vendar naj ljudi ne zavede to, da je oblikovana do popolnosti in prvi zadetek v googlu (to ni nujno dokaz kakovosti); google je lahko v pomoč tudi na neki drugi način – vtipkajte ime terapevta in preverite, v kakšnih kontekstih se uporablja, s katerimi institucijami se pri svojem delu povezuje, ali ga institucije za duševno zdravje navajajo kot referenco … Ni sicer nujno, da je že uveljavljeno ime, ni nujno, da je avtor knjig – lahko je vseeno dober. A tako vsaj preverite, ali ni morda samo »zvezdnik« ali samopromotor. V vsakdanjem smislu je sicer terapevt lahko tudi laik z veliko življenjskimi izkušnjami (nekdo, ki vas pač posluša), vendar morda ravno vam ne bo znal pomagati, torej je njegovo poznavanja psihe preveč omejeno. Svetujem, naj ljudje vsaj približno ločujejo pojme psihoterapija in alternativne metode (morda je cenejša terapija, ki nima psihoanalitične podlage, vabljiva, tudi tolažilna, a na dolgi rok je lahko veliko dražja naložba – ker v resnici ne bo segla v srž problema, lahko le utrjuje vaše stare vzorce razmišljanja, vi pa boste od nje odvisni). Ljudje naj nimajo prevelikega odpora do tega, da o duševnem počutju povejo prav osebnemu zdravniku, ker je to lahko dober začetek – vsaj usmeril jih bo, kako naprej. To je tudi zelo dobra izbira, če so težave akutne – psihosomatski simptomi, stiskanje v prsih, na primer če se depresija »maskira« kot kakšna fizična bolezen (govorim na podlagi primera iz svoje družine). Tudi kakšna društva ali skupine za samopomoč, bolj na neformalni ravni, ki pa se resno ukvarjajo z duševnim zdravjem, so lahko po mojem mnenju koristen vir informacij – obisk (če seveda zmorete iti v družbo) še ni neki strošek, so pa tam potencialni sogovorniki oziroma ljudje s podobnimi težavami, ki vas bodo naučili poiskati pomoč, če tega ne znate ali ne zmorete. Treba je vprašati, se malo komu zaupati, ljudi je samo na ulici sram govoriti o tem, sicer pa je veliko duševnih stisk. Če ljudje ne morejo v družbo, na primer imajo razne fobije, pa so verjetno dober prvi korak kaki svetovalni forumi na spletu (tam lahko anonimno povprašajo, kam naj se obrnejo po pomoč). Priporočam tudi kakšno knjigo – na trgu in v knjižnicah je že veliko več knjig na temo duševnih motenj kot recimo pred desetletjem, tudi osebnoizpovednih, v katerih lahko ljudje prepoznajo kaj podobnega, kot doživljajo sami, in tako razbijejo kak tabu, vidijo, da niso sami, preženejo kak začetni strah.«
(Tina, 36 let)
Petra Petravič
Intervju je bil prvotno objavljen na portalu slovenec.org.