»Prosim vas, bodite sočutni med porodom«

Porod, sprejem novega bitja na svet, je dogodek s posebno močjo v življenju ženske, ki se je odločila postati mati. Nosečnost, porod in rojstvo otroka ter vloge matere je sosledje dogodkov, ki vnesejo pomembne spremembe v njeno življenje. Spreminjata se njena zunanja podoba in notranje doživljanje. Vrstijo se pritiski in pričakovanja okolice, ki si včasih jemlje pravico do nepremišljenih komentarjev in celo dotikov, ki posegajo v intimni prostor ženske. Dotiki, ki na preizkušnjo postavijo ne le njeno potrpežljivost, ampak tudi zmožnost soočanja z določenimi občutji, ki nastanejo ob tem. Morda se ob dotikih neznancev, ki so prekoračili njeno mejo sprejemljivega, počuti vznemirjeno, saj je to nekaj, česar si sama ni želela in jo spominja na preteklost, kjer je doživela marsikaj neprijetnega. Zlorabo, ki je ženski vzela dostojanstvo in jo ohromila za občutek varnosti. Zlorabo, ki je premaknila meje dopustnega onkraj tega, kar je bilo zanjo sprejemljivo in jo tako pustila nemočno, globoko ranjeno, z mnogimi težkimi in bolečimi občutji, ki lahko nekega dne nenapovedano ponovno privrejo na dan.

Že sama misel na porod je za marsikatero žensko strašljiva. Zaupati lastno življenje in življenje nerojenega bitja v roke zdravstvenega osebja, ni lahko. Še toliko težje to storijo ženske, ki so v preteklosti doživele spolno zlorabo. Porod, tisto sklepno dejanje, ki je hkrati tudi nov začetek, lahko v ženski vzbudi nepopisno moč. Vzame ji lahko tudi nekaj bistvenega – nadzor nad dogajanjem, ki ji daje občutek varnosti. Dopustiti, da drugi prevzamejo v svoje roke ranljivost in ranljivost telesa, je nekaj, kar straši marsikatero žensko. Prepustiti se pogostim dotikom neznancev, ki se vrstijo v trenutku največje ženske ranljivosti, v trenutkih, ko razgaljena in prepuščena v tujo oskrbo išče še zadnje kančke moči in upa, da bo vse v redu, da bo lahko v svoje naročje sprejela malo bitje, je sosledje trenutkov, kjer se z izjemno jakostjo mešajo številni poznani in marsikateri nepoznani občutki, s katerim se ni preprosto soočiti, še toliko težje pa jih je umestiti.

V kolikor je bil porod preprost, mamice o njem z veseljem pripovedujejo. V nasprotnem primeru skušajo nanj čim prej pozabiti oziroma ga potlačiti, saj si ne želijo podoživljati nečesa, kar jim je povzročilo veliko fizične ali psihične bolečine. Kako se približati porodnicam, ki so preživele spolno zlorabo? Kako jim pomagati skozi trenutke največje ranljivosti, ko so se primorane odreči nadzoru, ki jim edini nudi občutek varnosti, ter se prepustiti in zaupati drugim; in to v situaciji, kjer lahko pride do podoživljanja zlorabe? Kateri so tisti telesni znaki, ob katerih velja premisliti, ali se je nekoč temu telesu vendarle zgodilo kaj neprimernega? Kaj lahko tukaj naredijo babice, ki spremljajo žensko pri porodu? Na ta in še mnoga druga vprašanja je odgovorila Mateja Kusterle, babica, ki si srčno želi porodnicam omogočiti individualen pristop k porodu in spoštljiv potek dogodkov.

Babištvo ni bila vaša prva izbira. Ni namreč tako nenavadno, da se človek odloči za nekaj, vendar kasneje ugotovi, da se je srce pustilo nagovoriti še čemu drugemu.

Doštudirala sem angleščino in španščino, vendar sem začutila, da ob tem še nisem bila izpolnjena. Da se v osnovi želim posvetiti še bolj bistvenim prvinam našega obstoja. In tako je v moje življenje vstopilo babištvo. Zgodilo se je z namenom. Ob vpisu na babištvo sem hitro ugotovila, da je to to. In da je to tisto nekaj, kar si želim početi.

Vsaka nosečnica si zasluži dobro individualno obravnavo in dostojanstven porod

Babištvo je kar široko področje. In kljub temu, da gre pri porodu za izjemno intimen in ranljiv dogodek, nimam občutka, da bi se pogosto spregovorilo tudi o doživljanju poroda s strani žensk, ki so v preteklosti doživele spolno zlorabo. Kaj vas je pritegnilo in se vas tako zelo dotaknilo, da ste se odločili posvetiti tudi temu?

Pred dvema letoma sem soorganizirala študentski babiški forum na temo spolne zlorabe in se v času priprav ogromno naučila. Počutila sem se zelo nagovorjeno in razširila so se mi obzorja lastnega dojemanja obporodnega obdobja. V svojem delu spremljam ženske skozi nosečnost, porod in poporodno obdobje in vse bolj ugotavljam, kako zelo pomemben je odnos do ženske. Odnos, v katerem je ženska slišana in ima enakopravno in aktivno vlogo pri obravnavi.

Vsaka ženska si zares zasluži dobro obravnavo; individualno obravnavo, ki je še posebej pomembna za ženske z izkušnjo spolne zlorabe. Prepričana sem, da v kolikor lahko nosečnici in kasneje porodnici nudim individualno obravnavo, ji lahko dam to, kar zares potrebuje. To, kar ji v resnici zares pripada in kar si nenazadnje tudi želi. Dostojanstven porod, pri katerem je poskrbljeno zanjo, za njeno ranljivost, kjer lahko ohrani tisti bistven občutek varnosti in kjer je spoštovano ter upoštevano predvsem njeno telo. Posredno pa je seveda poskrbljeno tudi za otroka, saj sta porod in navezovanje mame na otroka tako lažja.

Odšli ste tudi na izmenjavo v tujino. Želite si, da bi tudi zdravstveni sistem v Sloveniji uvedel prednosti, ki jih na področju babištva že uspešno nudijo drugje.  

Od nekdaj me je zanimalo, kako je z babištvom v tujini. Odšla sem na Novo Zelandijo in Norveško, kjer so babice samostojne zdravstvene delavke. Status, ki ga trenutno pri nas babice še nimajo. Vsaj efektivno v porodnišnicah ne. Prizadevam si, da bi lahko dobre prakse iz tujine prenesla v Slovenijo.

Želim si, da bi babica z nosečnico preživela kakovosten čas, namenjen iskrenemu pogovoru, zaupanju želja in skupni pripravi na porod.

Kaj vas najbolj razjezi, morda celo razžalosti?

Nepoznavanje vloge babice in nezaupanje v njeno znanje. Ni namreč prisotna ne pri obravnavi nosečnic ne pri poporodnih obiskih na domu, oziroma je to zaenkrat še bolj izjema kot pravilo. Zelo me žalosti pomanjkanje časa in premalo virov za obravnavo zdravih nosečnic, za boljšo preventivo. Na žalost je ženska v nosečnosti prepuščena samoiniciativnemu iskanju informacij in babice pred porodom v večini primerov sploh ne spozna.

Navajeni smo na instant način življenja. Drugih s svojimi težavami ne želimo obremenjevati, zato o njih raje molčimo, saj takoj začutimo, da nimamo tiste podpore, ki bi nam omogočila, da bi lahko o svoji stiski varno spregovorili in marsikatero težavo na ta način tudi rešili.

Za časa mojega študija je babica v ambulanti nosečnici pregledala krvni tlak in telesno težo, pogovor in nadaljnja obravnava pa sta vedno bili v pristojnosti ginekologa porodničarja. V Sloveniji nisem doživela, da bi lahko babica z nosečnico preživela nekaj kakovostnega časa, ko bi se lahko na samem in v miru pogovorili o porodu in ko bi se lahko na individualni ravni nosečnica nanj tudi pripravila. Šele zdaj se vzpostavljajo babiške ambulante, ki to do neke mere omogočajo.

Kako je s tem v tujini?

V mojih primerih je bilo povsem drugače kot pri nas. Na Norveškem in na Novi Zelandiji za zdrave nosečnice skrbijo babice – ali ekipa babic ali ena babica ves čas. Če ima nosečnica zdravstvene težave, je obravnava deljena med babico in ginekologom. Posledično je tudi odnos do nosečnosti in poroda drugačen, saj babice izhajajo iz predpostavke, da je v naravi ženske, da zmore in zna donositi, roditi in biti mati, babica pa jo pri tem le podpre. Porod je krona dogajanja. Največ časa pa pravzaprav namenijo dogajanju v nosečnosti, kjer obiski trajajo v povprečju 30 minut. V tem času se nosečnica z babico pogovarja, ji zastavlja vprašanja, se posvetuje o različnih možnostih in skupaj z njo pripravlja načrt za porod. Bodoča porodnica je tako seznanjena s celotnim postopkom, sočasno pa lahko snuje in predlaga tudi svoje porodne želje.

Praksa kaže, da v kolikor nosečnico vprašaš po počutju, ti zelo hitro odgovori, da je v redu. Če pa v tišini še malo počakaš, ji torej daš še nekaj časa, pogosto prvim besedam sledi še veliko bolj iskren odgovor. Le ta ima svoje odtenke in v kolikor se zmoreš nanj ustrezno odzvati, lahko pogovor o počutju traja tudi uro ali več. Seveda to postane dragocen vir informacij za babico in jo usmerja pri nadaljnji obravnavi.

Ob prihodu v Slovenijo sem ugotovila, da kontinuirano babiško obravnavo ali vsaj njen približek potrebujemo tudi mi. Da si ženske tega tudi želijo. Pogosto potožijo, da se v slabem letu zamenja preveč zdravstvenega osebja in v kolikor imajo bolj kompleksno nosečnost, porod in prilagajanje na materinstvo, se naveličajo vedno znova razlagati, kaj se jim dogaja, saj jim to jemlje veliko energije, sočasno pa jih vrača nazaj v tisto neprijetno stanje, ki ga nezavedno želijo potlačiti. Na ta način seveda na pride do razrešitve problema, ampak zgolj do potlačitve, ki lahko predstavlja težavo v prihodnje.

Sama sem nosečnice spremljala v celotnem obporodnem obdobju, jim ponudila obravnavo, ki temelji na izkušnjah iz tujine, in največkrat dobila pozitiven odziv. Zaupale so mi, da je tovrsten pristop nekaj, kar pogrešajo. Kot babica sem se počutila izpolnjeno, saj sem lahko porodnici dala to, kar si želi in potrebuje, in hkrati od nje dobila tudi ogromno za svoj profesionalni in osebni napredek.

Družbena pričakovanja, spreminjajoča se podoba telesa, neželeni dotiki mimoidočih spravijo v stisko marsikatero nosečnico.

Kaj se skriva v ozadju tovrstnega počutja nosečnic?

V družbi obstaja nekakšna fama, pričakovanja okolice, da naj bi bila ženska v nosečnosti pretežno vesela. Žarela naj bi od sreče, saj se vrstita dva vesela dogodka-nosečnost in porod. Danes so ženske pod velikim pritiskom, ker se od njih prikrito pričakuje, da čutijo nekaj, česar morda sploh ne čutijo. Da so vesele, čeprav se marsikdaj počutijo povsem nasprotno.

Že samo hormoni, ki jih preplavljajo, jih lahko spravljajo v stisko. Telesna podoba se spreminja in tudi telesni občutki so drugačni. Navzven morajo igrati veselo in produktivno nosečnico, popolno mamo, čeprav bi v sebi včasih najraje (za)kričale. Občutek imam, da jim včasih primanjkuje podpore, razumevanja in oseb, ki so jih pripravljene poslušati in jim pomagati. Občutek imajo, da morajo pripovedovati, kako je bil njihov porod super, čeprav je bil morda prava polomija.

Na nosečnost gledam kot na novo telesno stanje, na katerega se mora vsaka ženska prilagoditi. Spremljajoči občutki pa niso vedno prijetni. Prsi ščemijo. Prisotne so jutranje slabosti, utrujenost, težke noge, bolečine v hrbtenici. Trebuh, ki se veča, je nekaj, kar lahko straši žensko, ki je preživela spolno zlorabo, saj nekako ne ve, kako naj se na to odzove. Sprašuje se, ali ji je ob tovrstnih spremembah prijetno ali celo neprijetno.

Telo nosečnice je shranilo spomine na zlorabo, čeprav je sama morda dogodek potlačila

Ljudje so do nosečnic precej odprti. Zelo hitro namreč kaj pokomentirajo, ne da bi se vprašali, ali je tovrstno dejanje primerno ali ne. Nagovarjajo jo in sprašujejo za spol otroka ter se zanimajo za kraj poroda, če ga je morebiti že izbrala. Rastoči trebuh pritegne njihovo zanimanje in pričnejo se ga kar dotikati. Dotiki se pogosto kar zgodijo, saj so drugi mnenja, da se je tako zelo simpatično dotakniti trebuščka noseče ženske, ne pomislijo pa na situacijo, v katero lahko ta nedovoljen dotik pahne njo. Nosečnico, ki je morda nekoč v preteklosti doživela spolno zlorabo in se dandanes bori sama s sabo in s svojim doživljanjem spreminjajoče se podobe svojega telesa, saj je ravno v telo zloraba vtisnjena. Dotiki so namreč nekaj, kar se še posebej dotakne žensk, ki so doživele spolno zlorabo. Tudi takrat so se namreč dotiki kar zgodili, dotiki, ki si jih sama ni želela, vendar si je nekdo takrat vzel pravico, da se odloči namesto nje.

Fizična meja, do kam bo nosečnica dovolila dotike neznancev, se tako od ženske do ženske razlikuje in to je nujno upoštevati.

Osebno sem mnenja, da je treba do vsake ženske pristopiti spoštljivo in se do nje vesti kot do osebe, ki je edinstvena in ki ima lahko za sabo določene izkušnje, ki ji ob nepravem ravnanju okolice lahko odvzamejo moč in jo naredijo šibkejšo.

Vsakršen prehod je svojevrsten izziv in preizkušnja. Porod je tako eden izmed dogodkov, kjer se v relativno kratkem času emocionalno lahko pripeti marsikaj, s čimer se je potrebno soočiti, kar pa ni vedno enostavno.

Čustveno in fizično je porod težka preizkušnja. Pa še oblak strahu je prisoten nad dogajanjem. Prepričana sem, da se vsaka ženska sreča s strahom že ob sami misli na porod, saj jo obremenjuje, ali bo šlo vse v redu. Kako spustiti tovrsten strah? Kako zaupati in se prepustiti človeku, ki je profesionalno odgovoren za izid poroda? To ni ravno lahko.

Govorjenje in odločanje sta racionalni dejanji, ki potekata na nivoju neokorteksa. Porodnica pa mora ravno ta del med porodom izklopiti. Ne sme se namreč obremenjevati z mislijo, kdo je ob njej, kakšen je, kako mu bo prigovarjala in kako se mu bo prikupila, kajti to je takrat povsem odveč.

Ohraniti kanček nadzora, zaupati in se prepustiti v oskrbo drugim je za nosečnico z doživeto spolno zlorabo, izjemno težko

Vsaka ženska je med porodom v nekakšni dihotomiji. Po eni strani se mora popolnoma predati, ker takrat, ko izklopi razum in preklopi na primitivne možgane, lahko dejansko lepo rodi, sočasno pa mora začutiti, da ima in ohranja tisti majhen nadzor nad samim procesom rojevanja. Da niso drugi ljudje tisti, ki ji govorijo, kaj mora delati, kako se mora vesti, kam se obrniti in kako pritiskati. Združiti in ohraniti tovrstno nasprotje je vedno svojevrsten izziv. Doseči tovrstno ravnovesje pri porodnici, ki je nekoč doživela zlorabo, je še toliko težje. Ravno zato je pri porodu toliko bolj pomembna prisotnost osebe, ki ji porodnica zaupa. Babica, ki jo porodnica čuti blizu in za katero ve, da ji bo stala ob strani in poskrbela zanjo ter jo sočutno in spoštljivo spodbujala pri prehodu v to poglobljeno stanje, kjer bo na preizkušnji njena zmožnost opustitve nadzora in sposobnost vzdržati s svojo ranljivostjo ter sproščeno spustiti otroka na ta svet.

Pogosto poudarjate, kako zelo pomembna je figura babice pri porodu, sočasno pa vemo, da ima babica lahko v oskrbi več porodnic.

Nosečnica ob prihodu v porodno sobo ne ve, kdo in kakšna je babica, ki jo bo spremljala. Dodelijo ji namreč tisto, ki je tedaj v izmeni. Te pa trajajo od 8 do 12 ur.

Izmene babic se razlikujejo od porodnišnice do porodnišnice, velja pa, da v kolikor porod traja dlje časa, pristopi k porodnici druga babica, ki je lahko po značaju povsem drugačna od prejšnje. Zamenjava osebja v trenutku, ko je porodnica v zelo specifičnem, ranljivem stanju in ni v vlogi, da bi se lahko prilagodila novi babici, je zelo obremenjujoča. Vendar se ji mora prilagoditi, kar pa še zdaleč ni lahko.

Marsikatera ženska mi je že zaupala stisko, ki jo je začutila ob menjavi babice. Ravno, ko se je navadila na eno osebo, jo sprejela za svojo in jo spustila zraven, se je nekaj ur pred zaključkom poroda zamenjala izmena in je bila primorana spoznavati novo osebo, se ponovno prilagajati.

Spoznavati, prilagajati se in zaupati neznani osebi, ki vstopi v prostor sredi poroda, je za porodnico precejšen izziv

Menjava osebja med porodom povzroča nemalo težav tudi porodnicam, ki so doživele spolno zlorabo. Odpovedati se morajo nadzoru, ki jim edini daje občutek varnosti, »zapustila« jih je oseba, ki so ji zaupale, v vsej svoji ranljivosti ležijo na porodni postelji, v situaciji, ki je zanje še toliko bolj delikatna in prepuščene so v oskrbo drugim. Sliši se grozljivo.

Vsekakor. Za ženske, ki so doživele zlorabo je situacija še toliko težja. Spustiti nadzor in se vsaj malo prepustiti je zanje velik izziv, spoznavati, prilagajati se in zaupati neznani osebi, ki vstopi v prostor sredi poroda, je zanje še toliko bolj nepredstavljivo.

Zato bi bilo še kako pomembno, da bi nosečnice, ki so nekoč doživele spolno zlorabo, rojevale skupaj z babico, ki jo poznajo že dlje časa. Babico, s katero sta si blizu. Babico, s katero sta se začutili, si zaupata in se poznata že iz časa nosečnosti.

Porodnici bi babica predstavljala tisto dodatno varovalko; osebo, ki bo zagovarjala njene interese. V kolikor prideš v povsem neznano okolje, in veš, da imaš ob sebi znano osebo, ki se tega okolja ne boji, ki ga je navajena in ki bo v vsakem trenutku vedela, kaj se dogaja in kaj si želiš, je zelo pomirjujoče.

Izjemno pomembno je, da bi se lahko oseba, ki je bila zlorabljena, z babico pogovorila, kaj je tisto, kar bi jo lahko med porodom vznemirilo. V katerih okoliščinah bi se počutila neprijetno. Kaj bi jo med porodom motilo, jo lahko morebiti celo spomnilo na zlorabo in jo vrnilo v podoživljanje preteklosti. Ali so to dotiki, besedne zveze, pokroviteljski ton pogovora, položaj med porajanjem, določeni postopki med samim porodom, prisotnost moškega.

Pomembno se je izogibati pretiranim in prepogostim telesnim dotikom, saj porodnicam, ki so preživele zlorabo, predstavljajo dodaten poseg v njihovo ranjeno telo. Odzivi ob tem so lahko nepredvidljivi.

Za žensko, ki je doživela spolno zlorabo je zelo pomembno tudi to, da zna babica subtilno zaznavati, kako poteka porod, ne da bi agresivno vstopala v žensko telo. To se da. Imeti moraš seveda veliko izkušenj. Da si bil priča porodom, ki niso bili medikalizirani in si med njimi opazoval žensko, kako predihava popadke, kako se vede, kakšen je tempo takega poroda in podobno.

Potek poroda se kaže v raznolikih telesnih znakih in njihovo prepoznavanje je izjemno pomembno. Žensko je potrebno podpreti, sočasno pa ji tudi pustiti, da gre v svoj svet. Da se je preveč ne dotikaš, je preveč ne ogovarjaš, ampak ji pustiš svobodo, da se vede, kot v tistih trenutkih čuti.

Želim si tudi, da bi bilo čim manj nepotrebnega telesnega dotikanja. V porodni sobi je veliko dotikanja intimnih telesnih delov in v kolikor oseba tega ni navajena in ji nihče ne pove, da bo tega toliko, potem je lahko za porodnico zelo težko.

V kolikor je nosečnica doživeto zlorabo potlačila, ali se lahko po določenih gibih, reakcijah opazi, da se je s tem telesom nekoč nekaj dogajalo?

Potrditve sicer nisem dobila, sem pa imela kdaj občutek, da sem to zaznala. Srečala sem ženske, ki so samo, da si nakazal, da se jih boš dotaknil, poskočile ali se začele tresti. In tedaj ti da misliti, da verjetno obstaja razlog za tak odziv. Prav je, da jih vedno vprašaš za dovoljenje in jih na dotik pripraviš.

Med pripravami na vaginalne preiskave opaziš, da ženska stiska ritne mišice, se kremži, upira, leze po postelji navzgor in ko samo nakažež, da se bo pregled začel, prične stokati, vpiti.To se mi zdijo zelo jasni znaki, da nekaj ni v redu.

Ko v porodno sobo k porodnici z izkušnjo spolne zlorabe vstopi moški, se ji lahko vse ustavi. Ustavijo se ji popadki, začne jokati in prisotnost te osebe zavračati. To je potrebno spoštovati in s tem mislim, da nimamo težav.

Več kot polovica poroda je v glavi. Um je tako povezan z delovanjem telesa, da če ti v glavi nekaj porod zaustavlja, fizično ne moreš roditi, ker ti hormonska zanka ne deluje. Ker ne spustiš. Ženske med porodom velikokrat razrešujejo svoje odnose z mamo, odnos s partnerjem, občutke do nerojenega otroka. V kolikor imajo morda občutek, da otrok s strani partnerja ni zaželen, ga pri porodu ne morejo spustiti, dokler ne izrazijo tega svojega pomisleka, dokler jih partner ne pomiri z besedami, da si otroka želi. Ali dokler s čustvenim izlivom ne sprostijo notranje napetosti. To so ključni momenti, da si porodnica dovoli spustiti in da ji je tudi dovoljeno spustiti otroka.

Nepoznavanje poteka dogodkov v porodni sobi lahko porodnica s spolno zlorabo doživlja travmatično.

Kaj vse se lahko zgodi v porodni sobi v primeru, da je porodnica nekoč doživela zlorabo, ki jo je potlačila in se je ne spominja, njeno telo pa je shranilo vse takratne občutke?

Če je ženska doživela spolno zlorabo in če ne ve, kaj vse jo čaka v porodni sobi, je lahko porod zanjo travmatičen dogodek. Podoživi lahko namreč svojo travmo iz preteklosti. Zgodi se, da ženska instinktivno brcne zdravstvenega delavca, kar ni vzeto kot opozorilo, kot klic na pomoč, na kar se je potrebno sočutno odzvati, ampak zaradi nerazumevanja nastopi defenziven odziv, ki ni prijeten. Seveda nihče ne želi nikomur škodovati, ampak zaradi nevednosti in pomanjkanja komunikacije pride do merjenja moči in neprimenih odzivov. Porodnica ne želi nikomur škodovati, saj tudi moči nima. Osredotočena je nase in kar pride na plano, pride instinktivno, najsibodi zaradi občutka nemoči ali ker bi se rada izrazila. V tistih trenutkih se lahko izrazi s krikom, brco, jokom, preklinjanjem ali pa se odtuji od lastnega telesa in postane pasivna.

Seznanitev s postopkom in nadzor nad samim dogajanjem je tisto nekaj, kar ti daje občutek miru in moči. Občutek, da lahko kaj narediš, kaj spremeniš tudi sam in da nisi zgolj prepuščen odločitvam in ravnanjem drugih.

V porodnišnicah imamo precej rutinskih postopkov, ki so nepotrebni. Od klistiranja in britja, pa vse tja do vaginalnih pregledov, ki potekajo vsako uro. V kolikor je ženska priklopljena na CTG z epiduralno, se pogosto zgodi, da se ne more gibati in je tako prepuščena drugim, kar jo postavi v pozicijo nemoči.

Ženske s preteklostjo zlorabe pa tovrsten občutek nemoči doživljajo še toliko huje. Znajdejo se na tekočem traku in ne v položaju, kjer bi se drugi prilagajali njej in temu, kar ona potrebuje.

Pomembno je prisluhniti, upoštevati in spoštovati želje porodnice.

Primer: Ustrezalo bi mi, da v porodno sobo tuje osebe ne vstopajo. Želim si delati z eno babico in enim porodničarjem. Želim si, da je porodničarka ženska in da je moškim babičarjem in porodničarjem vstop v porodno sobo prepovedan. Želim si, da ves čas zame skrbita izbrani dve osebi.Vloga babice bi lahko bila tukaj ključnega pomena. Skozi predhodne pogovore bi nosečnici predstavila in približala dogajanje, ki jo čaka med porodom. Da jo ne bi misel nanj še dodatno strašila, saj bi vedela, v kaj vstopa, kaj se bo dogajalo in kaj lahko pričakuje. Predhodno bi se lahko pogovorili, kaj si porodnica želi in česa ne, ter skupaj sestavili porodne želje in jih konkretno zapisali.

Ko vas človek posluša, se vpraša, ali res vsega tega danes ni?

Pogosto ne. V večjih bolnišnicah, ki so tudi učne ustanove, je v dopoldanskem času, ko se študentje babištva, specializantje ginekologije in porodništva učimo, pretok ljudi v porodno sobo večji. Predvsem, če je ženska v porodni sobi več izmen.

Pri vstopu v porodne sobe se že iz hodnika pogled lahko usmeri direktno v žensko mednožje, kar zna biti zelo neprijetno. Tudi to je nekaj, o čemer bi se lahko porodnica in babica predhodno pogovorili. Porodnica bi tako imela možnost izraziti željo po premestitvi drugam ali namestitvi zavese, ki bi onemogočila tako direkten pogled iz hodnika. Pogovorili bi se lahko o željah glede vaginalnih pregledov. Naj se ti recimo opravijo bolj nežno, morda redkeje, ali če se lahko izpustijo odvečni protokoli, kot sta britje ali klistir. Marsikaj se da.

Kaj pa mamice, ki so že rodile? Ali ne spregovorijo o svojih izkušnjah, željah, pogrešanjih z drugimi mamicami?

Opazila sem, da v kolikor je bil porod težak, ženske v javnosti o tem molčijo, saj marsikdaj čutijo krivdo. Fama, da je porod vendar srečen dogodek, je nekaj, s čimer se ne morejo poistovetiti. Ženske, ki pa so imele lep porod, z veseljem pripovedujejo o njem, saj se počutijo opolnomočene, samozavestne in si želijo z drugimi ženskami, ki te izkušnje še nimajo, deliti svojo pozitivno zgodbo, da se tudi same opogumijo in si skušajo zagotoviti pogoje za lep porod.

Slaba porodna izkušnja se pogosto odraža v poporodni depresiji. Raziskave so pokazale, da se je veliko žensk, ki imajo poporodno depresijo, tudi v nosečnosti že srečalo z njo. Tovrstne povezave težko odkrijemo, saj v ginekoloških ambulantah pogosto ni časa za poglobljen pogovor. Ne pogovarjajo se o občutkih, s katerimi se soočajo, da bi se jih tako lahko razrešilo, oziroma o njih spregovorijo v napredovali fazi.

Kadar se ženska ne počuti opolnomočena in udobno v svojem telesu, se tudi pri porodu ne upa postaviti zase in si vzeti, kar je njenega. Dostojanstven porod je vendarle osnovna človekova pravica in ženska bi morala biti takrat kraljica dogajanja. V kolikor se počuti kot številka na tekočem traku in če dojenje ne steče tako, kot bi moralo, če nima podpore v družinskem krogu in če se o tem ni z nikomer pogovorila, da bi vsa ta občutja in doživljanja razrešila, lahko zapade v poporodno depresijo, ki pušča resne posledice. Ženske, ki so imele neprijetno izkušnjo, z velikim in hudim strahom vstopajo v novo nosečnost in porod. Zbrati morajo veliko poguma, da lahko gredo s samozavestjo v novo izkušnjo.

Pogovarjajte se o samopodobi, o sprejemanju spreminjajočega se telesa, o spolu otroka in o možnostih glede donositve otroka, če je nosečnost posledica zlorabe

Če pustiva ob strani, kaj se da in kaj se trenutno še ne da, kaj bi bilo po vašem mnenju na ravni človeškega dostojanstva v nosečnosti in pri porodu.

Marsikaj. Pri nosečnicah, ki so doživele spolno zlorabo, so pogovori z babico lahko zelo blagodejni. Zdi se mi super, da bi babica in ženska o preteklosti lahko govorili v času nosečnosti in da jima to ne bi bil tabu. Da ženska zaupa babici, kaj jo vznemiri in kaj ne in kako si sama predstavlja porod. Prebrala sem, da je za ženske, ki so doživele spolno zlorabo, najlažje roditi doma, saj jim domače okolje daje občutek varnosti. Okolje, ki je domače, ki ga obvladajo,kjer imajo one nadzor in kjer so vsi ostali, ki vstopajo v njen dom tujci, za razliko od porodne sobe, kjer je vedno porodnica tista, ki vstopa kot tujec in je posledično okrnjen tudi njen občutek nadzora.

Eno je izbira zdravstvenega osebja, drugo je izbira kraja, kjer bom rodila, in tretja izbira je izbira, komu se bom zaupala. Na srečo se vse več žensk odloča, da se pripravlja na porod tudi z nemedicinskim osebjem. In tukaj so v ospredju dule, ki organizirajo priprave na porod, priprave na starševstvo in tako opolnomočijo ženske pred porodom. Nato nudijo tudi spremstvo pri porodu in poleg partnerja ženski pomagajo imeti izpolnjujoč porod.

Omogočiti nosečnici, da se pogovarja o samopodobi, o sprejemanju spreminjajočega se telesa in spola otroka. Kaj pomeni spol otroka ženski, ki je doživela spolno zlorabo? Kako ga sprejema? Ali jo vznemirja, če je deklica ali če je deček? Ali se je smiselno pogovoriti o prekinitvi nosečnosti, če je spol otroka tisti, ki si ga ženska ne želi? Ali je otrok zaželen ali je morebiti celo sad spolne zlorabe? Tukaj pa seveda vstopamo v povsem drug svet, kjer gre za srečanje tudi kulturnih, verskih in ne le zgolj osebnih prepričanj. Ali je za žensko bolje, da splavi in nadaljuje svoje življenje ali da otroka donosi, kajti lahko bi se v nasprotnem primeru počutila krivo in si dejanja ne bi nikoli odpustila. To so težka vprašanja. Nosečnica bi v tem primeru vsekakor potrebovala podporo psihoterapevta, ki ima na tem področju veliko znanja. Tukaj babica ali laik vsekakor nista dovolj, saj nimata potrebnih znanj in veščin.

V pogovorih z nosečnico, ki je doživela spolno zlorabo, je potrebno biti še toliko bolj sočuten, senzibilen in spoštljiv.

V kolikor je do zlorabe prišlo v otroštvu, je lahko nosečnost za žensko tudi izkušnja očiščenja. Čas, v katerem lahko babica pomaga nosečnici, da sprejme sebe, da je ponosna nase, da zori kot mama in da je sposobna v sebi videti novo bitje, ki raste z njeno pomočjo. Da je to veselo obdobje, ki prinaša nova spoznanja, novo veselje in nov optimizem.

Vsak korak, o katerem se pogovorimo z nosečnico, je zelo pomemben, še toliko bolj in z večjim občutkom, senzibilnostjo, pa se je o teh stvareh priporočljivo pogovoriti z žensko, ki je doživela spolno zlorabo.

Zelo se mi zdi pomembno, da se pogovorita tudi o varovanju presredka, ker je to zelo intimno področje in da morda mama sama ujame otroka. Da naj mama izdiha otroka na svet, poboža glavico in da naj se babica preveč ne dotika intimnih delov ženskega telesa in da pusti otroka na nosečnici prve ure po porodu, da se spoznata in povežeta. Da se z nosečnico pomenita tudi o dojenju. Kaj ji to pomeni in ali si sebe predstavlja dojiti, ali je morda to področje, ki je zanjo preveč občutljivo.

V kolikor se je na primer odločila, da ne bo dojila, je prav, da jo zdravstveno osebje podpre, ji pomaga, da se na druge načine povezuje z otrokom, in da pri tem ne doživlja občutkov krivde. Tudi iz okolice lahko dobi raznoliko paleto komentarjev, ki so včasih vsiljivi, drugič spet nenavadni. Kar pa mama potrebuje, je zgolj podpora, da je v redu, kar se je odločila, da jo ljudje na tej poti podpirajo in ji stojijo ob strani.

Kadar ženska dobi občutek, da porod ni šel v redu, je prav, da ji babica porod ovrednoti, saj se pogosto ženske zaradi stanja, v kakršnem so, ne spomnejo vsega in tukaj je prav, da jim babica priskoči na pomoč. Da si lahko porodnica sestavi sliko o dogajanju v porodni sobi, kar ji da občutek pomiritve.

Želim si, da bi imela vsaka ženska to možnost. Možnost spremstva v času nosečnosti, med porodom in še kasneje. Da se nadaljuje zaupanje, ki se je vzpostavilo med nosečnico in babico, saj so pogovori izjemno pomembni.

Porod ni enostavna stvar. Je dogodek, ki emocionalno vpliva na vse prisotne in za seboj pusti marsikatere občutke.

Vsak porod ti lahko ogromno da. In vsak porod te lahko ogromno nauči. Nas nekako zaznamuje in pri sebi ga še nekaj časa predelujemo. Da nam veliko pozitivnega, seveda pusti  lahko tudi fizično in/ali psihično izčrpanost.

Kaj je še tista zadnja misel, ki bi jo namenila vsem, ki so prebrali najin intervju?

Imam zaključno misel in nato eno željo.

Ženske, v času nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja imejte zaupanje vase, da vaše telo zna in zmore. Povezujte se s (še nerojenim) otrokom in sledite svoji notranji modrosti. Iščite posameznice ali skupine s podobnimi interesi in delite svoja razmišljanja. Poiščite si zdravstvene delavce, ob katerih se počutite slišane. Ne prepuščajte tega obdobja naključju.

Želim si, da bi se za doseganje zgoraj napisanega babice bolj vključilo v obravnavo nosečnic in otročnic. Še posebej zdaj, ko vemo, kako zelo pomembno in ranljivo je lahko to obdobje tudi in predvsem za ženske, ki so doživele spolno zlorabo, ki jih v Sloveniji na žalost ni malo. Ko bo nosečnica lahko izbrala babico in bo tudi babica imela možnost izbire, se bosta našli osebi, ki se bosta druga ob drugi počutili v redu. To bo zmagovalna kombinacija.

Petra Petravič

Intervju je bil prvotno objavljen na portalu slovenec.org.