Družba

Prosim vrni se domov …

»Kje si? Kaj delaš? Si srečen/a ali se ti je morebiti pripetilo kaj hudega? Kako preživljaš dneve? Se morebiti kdaj spomniš name? Me, nas, ne pogrešaš? Zakaj si odšel/a? Zakaj ne sporočiš kje si, pa četudi se ne želiš vrniti?« Veliko vprašanj, ugibanj, misli, spominov in upanj kroji vsakdanje življenje oseb, ki pogrešajo bližnjega, saj je le ta brez besed odšel neznano kam.

Vsak odhod se zdi drugačen, pa čeprav je morebiti tako zelo podoben ostalim. Če je preteklost poznana, sedanjost polna bolečine, negotovosti, strahu in čakanja na odgovor, ostaja še prihodnost, kateri sta zaupani želja in upanje po pozitivnem razpletu nečesa, kar se je pričelo mnogo pred samim izginotjem.

Obstajajo dogodki ter situacije, ki imajo moč povezati in zbližati popolne tujce, kakor tudi oddaljiti znance, saj vsak izmed nas v sebi hrani kakšno skrivnost, ki je ni in je ne želi zaupati nikomur.

Kaj se zgodi z osebami, ki se odločijo brez besed oditi neznano kam in se za njimi izgubi vsakršna sled? O izkušnjah, ki jih imajo z iskanjem pogrešanih oseb sem se pogovarjala z g. Damjanom Mikličem, višjim kriminalističnim inšpektorjem z oddelka za krvne in seksualne delikte v Upravi kriminalistične policije na Generalni policijski upravi.

Ali sploh znamo opazovati ljudi, ki jih srečamo? Smo pripravljeni pomagati z informacijami in se udeležiti iskalnih akcij? Kdo lahko poda prijavo in kaj je pomembno, da vemo, če prijavimo osebo, ki se ni vrnila? Kako se lotijo iskanja, ko gre za otroka, mladoletnika, odraslega ali starostnika? Kakšna je predvidena sankcija v kolikor je odhod od doma posledica impulzivne odločitve ali zgolj želja po trenutku miru in časa zase, glede na to, da se za iskalno akcijo nameni veliko število ljudi in sredstev, je le nekaj vprašanj, ki sem jih naslovila tokratnemu sogovorniku.

Kdaj je bila v Sloveniji podana prva prijava o pogrešani osebi in koliko je trenutno pogrešanih?

V Sloveniji imamo v evidenci pogrešanih oseb trenutno 221 pogrešanih oseb. Prvi dve prijavi kateri vodimo v naših evidencah, sta bili podani v letih 1957 in 1959 in od takrat naprej jih beležimo.

Kaj ste opazili v vseh teh letih? Se je morebiti spremenilo kaj glede starosti ob izginotju?

Glede starosti pogrešanih oseb ob izginotju se pri nas stvari v teh letih niso spremenile. V tujini, npr. Angliji, Nizozemski predstavlja 2/3 pogrešanih oseb pobegi otrok ali mladoletnikov od doma ali iz institucij. Pri nas znaša delež mladoletnih med pogrešanimi osebami nekje med 30 in 40 %. Največ dela imamo z osebami, ki imajo demenco oziroma drugo starostno bolezen ali izgubljenimi v gorah, kot pa z ostalimi pogrešanimi.

Ponekod v tujini, so še do nedavnega pogrešano osebo lahko prijavili zgolj svojci in še to po točno določenem času, ki je pretekel od trenutka, ko so opazili, da osebe ne najdejo.

Pogosto rečemo, da so zgornje navedbe miti. Morebiti ti miti o 24 ali 48 urnem roku za prijavo pogrešanja izhajajo iz kakšnih ameriških filmov. Pri nas še nikoli in nikdar ni veljal kakršen koli rok za prijavo pogrešanja. V trenutku, ko pride do prijave pogrešane osebe, se začnejo izvajati ukrepi za njeno izsleditev.

Glede rezultatov iskanja, pa statistika pravi, da v več kot ½ primerov pogrešane najdemo v nekaj urah. V roku 10-ih ur se jih najde več kot 70%, v enem dnevu pa več kot 80%. Ostalih 20% pa ostane še vedno pogrešanih. Ti nas najbolj skrbijo in jim tudi zato posvečamo največ pozornosti.

Iskanje pogrešanega prilagodimo dinamiki izginotja

Kdaj dobijo pri nas ljudje tisti občutek, da bi lahko bila oseba pogrešana? Kako hitro pokličejo?

Odvisno od primera do primera. Tudi policija različno reagira na različne situacije. Če starši pogrešajo mlado dekle, srednješolko, ki so jo pred izginotjem videli govoriti z neznanim moškim in nato prisesti k njemu v avto, takrat reagiramo nemudoma.

V kolikor pa gre za mladostnika, za katerega vemo, da pogosto bega od doma in da ga vsake par dni policija pripelje domov, ker ga je nekje našla, temu prilagodimo iskanje. Vsekakor ga iščemo, vendar z drugačno intenziteto.

Skušam si predstavljati konkretno situacijo. Dekle pričakujejo doma po zaključku pouka, tja do reciva 16:00 ure. Zgodi se, da je ura že 20:00 in je še ni domov. Kako sploh poteka postopek prijave pogrešane osebe?

Vedno je treba najprej poklicati na tel. št. 113. Tudi pri nas je seveda možno podati anonimno prijavo, ampak vedno stremimo k osebnemu srečanju v živo.

Kar se da hitro si namreč želimo dobiti čim bolj relevantne informacije ter podatke, da lahko akcija iskanja čim hitreje steče.

OKC nemudoma prične preverjati podatke in pogosto se zgodi, da je pogrešana oseba že zabeležena v naših evidencah, ali se jo najde v bolnišnicah in drugih ustanovah, kot so na primer psihiatrične ustanove. Nesreče se dogajajo in včasih so pogrešane osebe v njih tudi udeležene.

Zgodilo se je že tudi, da je bil nekdo pridržan zaradi vinjenosti in ker si ni želel, da bi pridržanje zaupali svojcem, se je znašel med pogrešanimi, saj so svojci medtem že prijavili njegovo izginotje.

Prejeti prijavi sledi obveščanje vseh policistov, ki so na službeni dolžnosti v enoti. Nato se odločimo, ali se obvesti še ostale policijske enote, na določenem območju ali po celotni Sloveniji. V kolikor obstaja sum, da se oseba nahaja onstran slovenske meje, razpišemo iskanje v tujini. Pri nas razpišemo iskanje na treh ravneh. Pogrešanega vpišemo v našo Nacionalno bazo iskanih oseb, v Schengenski informacijski sistem in v Interpolov sistem. Vedno težimo k temu, da se prijava čim prej poda, saj ko gre za sum prečkanja meje, je to še toliko bolj pomembno. Časovna komponenta je namreč tista, ki lahko pomembno pripomore k izsleditvi osebe na meji.

Pri mladoletnih ni pravil in včasih gredo »samo« na »ne-najavljen« »izlet«

Mladoletni gredo verjetno od doma z mislijo, »želim si samo oditi stran od tukaj«, kaj in kako bo potem, je verjetno prepuščeno bolj ali manj naključju ter njihovi iznajdljivosti.

Pri mladoletnih imamo izziv, saj imajo lahko težave doma, v šoli ali pa kar na obeh področjih. Pogosti so tudi »izleti«, ko se dva ali trije dobijo in odidejo na Primorsko, brez, da bi povedali, da jih nekaj časa ne bo. Ni nekega pravila. Važno je, da se policiste čim prej obvesti.

Glede objav v medijih smo pazljivi. Situacijo ocenimo in raje z objavo še malo počakamo, saj v kolikor to prehitro storimo, lahko naredimo tudi določeno škodo, kajti, kar je objavljeno, ostane vedno dostopno na spletu. Na primer ko bo nekoč mladoletnik, kot polnoletni iskal službo, se bodo lahko izbrskali podatki, da je bil v preteklosti večkrat pogrešan in da so ga večkrat iskali policisti. Raje zato vedno ocenimo vsak primer pogrešanja posebej ali je objava smiselna, primerna ali ne.

Vedno se trudimo na tisoč in en način ugotoviti tisto zadnje znano nahajanje pogrešane osebe, od kjer lahko nato organiziramo iskalno akcijo. Mnogi mislijo, da so iskalne akcije pogoste, vendar temu ni tako. Med našimi ukrepi za izsleditev jih je samo 20% teh klasičnih iskalnih akcij, kjer se ljudje zberejo in gredo iskat po enem področju. Na splošno v Sloveniji ljudje veliko pomagajo. Prostovoljstva je res veliko. Od različnih društev, domačinov, gasilcev, lovcev, ribičev, sploh, če gre za kakšno večjo iskalno akcijo.

Pomembno je poznati čim več detajlov, da se osebo lažje išče

Jutra se pogosto odvijajo v naglici in verjetno se marsikdo popoldan ne bi spomnil, kako je šel otrok zjutraj oblečen od doma, kar je razumljivo, saj smo preokupirani, raztreseni in tudi, če vidimo, je vprašanje, koliko zares vidimo. Koliko se starši sploh uspejo spomniti, ko podajo prijavo?

Moram priznati in jih pohvaliti, da se res potrudijo in tudi njihovi opisi so zelo natančni. Sicer lahko dobimo tudi fotografije pogrešanih ali posnetke s kamero. Mame gredo lahko tudi domov pogledat, kaj od oblačil manjka v omarah in nam potem to sporočijo. Bolj kot na oblačila, smo pozorni na stvari, ki jih ima mladoletnik pri sebi. Preoblečejo se namreč lahko kjerkoli in kadarkoli. Zanimajo nas predvsem kakšni posebni uhani, znamenja, frizura, tatoo, nahrbtniki, in drugi značilni predmeti.To so stvari, na katere so ljudje bolj pozorni.

Ali starše povprašate tudi po lastnostih pogrešanih? Če so mladoletni recimo bolj nezaupljive narave? Če imajo lahko agresiven odziv ali niso morebiti toliko komunikativni?

Tudi to jih sprašujemo, zato je res pomembno, da se s prijaviteljem čim prej srečamo v živo. Da nam lahko povedo čim več detajlov, karakteristik pogrešanih oseb, saj le tako lahko preverjamo kraje, kjer se je ali bi se lahko oseba gibala. Povprašamo tudi po konjičkih, saj je tudi to pomembno. Imeli smo tudi primere, ko je odrasel odšel jadrat in tega doma ni povedal ter so ga prijavili kot pogrešano osebo. Zato je res pomembno poznat čim več detajlov, da se osebo lažje išče. Se pa je pred leti zgodil primer, ko so na Pokljuki iskali pogrešano mladoletno dekle, ki se jim je skrivala in hodila pred in za tistimi, ki so jo iskali.

Pri pogrešanih je in ostane veliko neznank

Ljudje si medsebojno vsega ne zaupamo in drug o drugem marsikaj ne vemo, zato se tudi mi, ki osebe iščemo, soočamo z veliko neznankami. Vložiti moramo veliko truda, da ugotovimo, kaj je oseba premišljevala in delala, da lahko premislimo, kako jo bomo iskali.

Je v Sloveniji kakšna časovna omejitev glede iskanja pogrešanih oseb?

Ne, v Sloveniji nimamo omejitve in tudi v zakonu imamo zapisano, da pogrešana oseba, dokler se je ne najde živo ali mrtvo, je smatrana za pogrešano. Velja tudi za najdena trupla, ki še niso bila identificirana. Tudi v tem primeru imamo razpisano iskanje, dokler ne ugotovimo njihove identitete.

Ko govoriva o osebi, ki je že dlje časa pogrešana, kako poteka sodelovanje med vami in starši? Se jih obvešča samo v primeru novih informacij, ali ste ne glede na čas, ki je minil, dnevno v stiku?

Na začetku so stiki bolj pogosti, kasneje je tudi manj aktivnosti, manj podatkov in se tudi stiki malce okrnijo. Seveda se trudimo ostati vedno v stiku s starši ali s prijavitelji, in želimo z njimi čim tesneje sodelovati.

Staršev o vseh stvareh ne obveščamo, o večini pa

Je v Sloveniji praksa, da se svojci ločeno, neodvisno od vas lotijo iskanja pogrešanega? Tako rekoč vzporedno? Da se po pomoč obrnejo k zasebnim detektivom, morebiti intenzivno sprašujejo okoli, se sami, na lastno pest lotijo iskanja?

Se dogaja, ni pa pogosto. To ni vedno dobro. Imeli smo primer pogrešanega otroka, kjer so starši pred nami hodili spraševati njegove prijatelje. Seveda, kot starš pogrešanega si prizadet in na drugačen način nastopaš, morebiti celo s preveč agresije. V tem primeru so nam malce otežili delo, zato poudarjam, da je vedno bolje sodelovati in izmenjavati informacije.

Staršev o vseh stvareh ne obveščamo, o večini pa. Povemo jim osnovne stvari, kaj več pa ne, saj bi tudi s tem lahko ogrozili preiskavo pogrešanja. Kar se tiče iskalnih akcij je pomembno, da poteka v naši organizaciji ali jo organizira Republiški center za zaščito in reševanje. Vedeti se namreč mora natančno, kaj vse je bilo preiskano, saj se le to upošteva pri morebitnih nadaljnjih iskalnih akcijah. Paziti moramo tudi na to, da se med iskalno akcijo ne pripeti kaj iskalcem.

Dobro ter hvale vredno je, da pokličejo. Mi bomo vse informacije preverili

Imate občutek, da sploh znamo opazovati druge in si zapomniti to, kar smo opazili, ter videno sporočiti pristojnim?

Ravno zato tako zelo poudarjamo, da smo pozorni na detajle in potrebujemo detajle, značilnosti, ne pa nekakšnih splošnih informacij, ker so lahko zavajajoče in vedno ne pomagajo.

Klice glede pogrešanih oseb dobimo iz cele Slovenije in tudi iz tujine. Klicatelji sporočajo, kje naj bi se oseba zadrževala. Kje naj bi jo videli. Vendar se kasneje izkaže, da ni šlo za pogrešano osebo. Ko pogrešanega najdemo, ga vprašamo po recimo informaciji, ki smo jo dobili o nahajališču, vendar se pogosto izkaže, da se oseba tam sploh ni zadrževala.

Nekateri ljudje smo si med seboj bolj podobni. Marsikdo v slabših vremenskih razmerah tudi slabše vidi in zato težje oceni, ali gre za iskano osebo ali ne. Vsekakor je dobro ter hvale vredno, da ljudje pokličejo in mi bomo vse informacije tudi preverili. Vedno se je še izkazalo, da je šlo za pozitivno ravnanje.

Ali se mladoletni pogosteje sami vrnejo domov ali jih pogosteje najdete vi?

Glede na način najdbe, lahko govoriva na splošno. Okoli 30% pogrešanih oseb najde policija. Sami se vrnejo v zgolj 30 %, nekje v 30% pa jih najdejo prijatelji, znanci, svojci ali starši sami.

Žal nam ostane še približno 10% takšnih, ki jih najdemo mrtve, morda po storjenem samomoru, morebiti pa tudi poškodovane v bolnišnici.

Običajno povedo, kje so bili, ne želijo pa izdati razloga za odhod

Ali po najdbi, vrnitvi domov, opravite tudi pogovore o razlogih za odhod? Morda kot povratna informacija, kot novo znanje za lažje iskanje drugih?

Pri odraslih se pogosto zgodi, da ne želijo povedati, kaj in kako so živeli v času pogrešanja, trudimo pa se izvedeti vzrok, da vemo, kako reagirati v podobnih primerih. Pri mladoletnih, pa moramo zaradi morebitnih neurejenih družinskih razmer ali celo suma kaznivega dejanja razgovore opraviti. Lahko se zgodi, da obvestimo tudi CSD. Se je že zgodilo, da smo otroka našli, vendar ga nismo vrnili staršem ampak CSD-ju. Tukaj ni pravila, kako naj bi bilo. Vsekakor pa opravimo razgovore, da dobimo informacijo, kaj se je s človekom dogajalo. Običajno povedo, kje so bili, vendar nič posebnega.

Ne ugibamo in ugotavljamo ali gre za resno ali neresno stvar

Ali je predvidena kakšna kazen, če se mladoletnik odloči si vzeti malce časa zase in kar tako oditi od doma in se za njim razpiše iskalna akcija, saj ga starši prijavijo kot pogrešano osebo? Premišljujem, da se lahko v nasprotnem primeru spomni to storiti vsak, ki ima 5 minut časa in si želi malce zabave, časa zase, pozornosti, etc, saj ve, da temu ne bo sledila sankcija.

Sankcije za tovrstno ravnanje niso predvidene. Policija se trudi, saj je varovanje življenja naša temeljna naloga, zato v kolikor gre za prijavo, ne ugibamo in ne ugotavljamo ali gre za resno ali neresno stvar, ampak svoje delo opravimo profesionalno in strokovno.

Pogosto»pogrešani«tudi sami pokličejo nazaj, čes, »kaj me prijavljaš, saj sem ti povedal, da se bom vrnil čez 2 dni«. Mi moramo vseeno ukrepati, dokler ne ugotovimo, da je človek živ in zdrav in da je z njim vse v redu. Ko pridemo do teh informacij, iskanje prekličemo, ostale stvari pa se kasneje rešujejo drugje.

Pri pogrešanih gre bolj za pomoč ljudem, ne pa za iskanje

Kako pa poteka iskanje odrasle osebe? Veljajo morebiti v tem primeru drugačna pravila?

Za vse veljajo popolnoma enaka pravila. Storimo vse, kar je potrebno, da jih izsledimo. Se pa sproti odločamo, katere ukrepe in koliko jih bomo izvedli. Če je pa pri odraslih z odhodom povezana tudi grožnja s samomorom, zato moramo še toliko hitreje ukrepati , da jih najdemo. Naša osnovna naloga je, da moramo reševati predvsem življenje.

Ne glede na prikrivanje, prej ali slej informacije vedno pridejo na dan

Imate občutek, da je ljudi sram povedati pravi razlog za odhod bližnjih? Da si želijo, da bi akcija stekla kar se da hitro, vendar brez, da bi za tovrstno izginotje izvedeli drugi? Sosedje, javnost?

To je kar pogosto. Te podatke, informacije, moramo pogosto kar zbrskati iz ljudi. Zato pogosto sprašujemo še druge. Tiste, ki razmere poznajo. V kolikor bližnji ne želi povedati, gremo vprašat tudi sodelavce pogrešanega, obiščemo njihove interesne dejavnosti in se tam pogovarjamo z drugimi udeleženci. Veliko se jih ravno v času interesnih dejavnosti zaupa drugim in nato pridobljene podatke iz različnih naslovov skupaj primerjamo.

Kaj je tisto najtežje s čimer se ljudje soočajo, ko je bližnji že dlje časa pogrešan? Ko se je že dolgo izgubila sled in je minilo že veliko časa od zadnje pridobljene informacije?

Najhuje je, ker ljudje ne vedo, kaj se je z osebo, ki je pogrešana, zgodilo. Ta občutek, ko ne veš, ali je oseba živa ali mrtva in kaj se je z njim/njo zgodilo. »Veliko lažje bi bilo, če bi vedel, da je mrtva in bi prižgal svečo, kot pa je ta nevednost, s katero moram živeti.« so besede, ki jih v teh primerih pogosto slišim.

Kaj pa v primeru starejših, ki jih prizadenejo številne bolezni, zaradi katerih se lažje izgubijo, izgubijo spomin, orientacijo, so morebiti poškodovani in se znajdejo v bolnišnicah. So se dolžne inštitucije v tem primeru obrniti na vas, v kolikor imajo v svojih vrstah osebo, ki je brez dokumentov in ne ve povedati, kdo je?

Več problemov imajo, saj ljudje odidejo iz domov za starejše na sprehod in se potem izgubijo. Lahko zaidejo tudi nekaj km daleč in se iz onemoglosti zgrudijo, podležejo smrti in jih potem čez kakšen dan najdemo mrtve. Velikokrat sami organizirajo iskalno akcijo, se pa zgodi, da nas tudi pokličejo za pomoč in takrat skupaj izpeljemo akcijo iskanja.

Kaj bi želeli za konec sporočiti vsem, ki so brali najin intervju? Jih morebiti na kaj opozoriti?

Opozoril bi, najsi bodi gre za mladoletno ali odraslo osebo, je potrebno čim prej podati prijavo o pogrešanju, da začnemo izvajati ukrepe za izsleditev pogrešane osebe.

Ko gre za otroke, mladoletne, bi opozoril, da je treba poiskati kraje, kjer se je otrok nazadnje zadrževal. Da se poišče kraje, kjer bi se mu lahko kaj hudega pripetilo. Starši običajno rečejo, da so otroke že večkrat opozorili, naj nekam ne hodijo, ni pa rečeno, da so otroci to zares upoštevali in da jih tam ni. Med iskalno akcijo je treba biti pozoren, če se je morebiti otrok medtem že vrnil domov in se skril pod posteljo, ker se je ustrašil vsega dogajanja okoli njegovega pogrešanja.

Pri mladoletnih je pomembno, čim prej navezati stik z njimi preko telefona in drugi sredstev elektronske komunikacije in jih pregovoriti, naj se čim prej vrnejo domov.

Pri starejših, ki so ranljiva skupina, je potrebno čim prej sporočiti, da jih ni in ne čakati, ali/če, se bo vrnil sam. V kolikor je med odhodom obnemogel, je tukaj čas zares pomemben za nudenje pomoči.

Petra Petravič

Intervju je bil prvotno objavljen na portalu slovenec.org.