Samo jaz poznam svojo resnico

Mojo pozornost pogosto pritegne način, ki ga izberemo, ko pripovedujemo o stvareh, za katere si želimo, da bi jih (iz)vedeli tudi drugi. Besede, ki jih uporabimo. Atmosfera, ki nastane. In občutki, ki se ob tem pojavijo, me vedno znova fascinirajo.

Menstruacija je neizogibno dejstvo. Nekaj tako zelo naravnega, pristnega, vsakdanjega, da bi človek upravičeno pričakoval povsem umirjene pogovore. Spontano izmenjavo mnenj in izkušenj. Da bi pogovor o nečem, kar v dobršni meri vpliva na naša življenja, stekel brez kakršnekoli zadrege. Pa vendar temu še zdaleč ni tako. Menstruacija je beseda, ki je še dandanes pospremljena z zadržkom in tistim specifičnim kančkom sramu. Kot bi bila nekaj, o čemer se pravzaprav ne želimo pogovarjat. Vzbudi nam nelagodje, čeprav nas spremlja večji del življenja, vpliva pa tudi na naše doživljanje in dojemanje sveta.

Kaj pa moški? Postavljeni so pred svojevrsten izziv, saj od njih pričakujemo, da razumejo nekaj, česar sami neposredno ne doživljajo. In tudi nam, ženskam, ni enostavno, ko jim skušamo približat nekaj, o čemer na žalost vemo zelo malo.

Zakaj pogovor o nečem tako naravnem, kar je skupno vsem nam, ženskam, še dandanes povzroča toliko nelagodja, sem vprašala Saro Aranel, vodjo srečanj za ženske-Tok ženske, in soustanoviteljico Društva Eia, ki si srčno želi, da bi teme, ki danes še povzročajo cmok v grlu, kmalu postale vir naše moči in sijaja.

Pa »poglejva«. Osnovna šola. Ura biologije. Učiteljica skuša učencem razložiti menstruacijo in dogajanje okoli spolnosti. S tresočim glasom, vidno v zadregi in povsem zakrčena, skuša razložiti nekaj, kar bi z veseljem preskočila, če bi le lahko. Fantje se smejejo in zbijajo šale. Najbrž je to reakcija na njihov občutek nelagodja. Dekleta? Najraje bi se od sramu skrila ali pogreznila v zemljo. Vsem je nekako neprijetno.

Način, kako menstruacijo sprejemajo dekleta in tudi ženske, me izjemno žalosti. To je zanje še vedno nekaj popolnoma »bljak«. Tisto nekaj, o čemer se ne govori in kar je potrebno skrivati. Nekaj neprijetnega in umazanega. Nekaj, zaradi česar te mora biti sram oziroma te ovira v vsakdanjem življenju. Če te je nečesa, kar je tako zelo naravno in tvoje, sram, to pomeni samo to, da se že v osnovi zavračaš. Sebe, kot celovito bitje. Kot bitje, ki ima določene procese. Žal smo jih mi zreducirali zgolj na biologijo, čeprav so v resnici izjemno globoki procesi. Povezani so z našo prvobitno naravo.

“Ženska ima cikel. Njen ritem kroži. Ona nikoli in nikdar ne bo enakomerna!”

Tudi sama sem v času šolanja dobila sporočilo, da je menstruacija nekaj povsem naravnega, biološko dejstvo, ki ti omogoča nadaljevanje vrste. Povedano zelo tehnično.

Menstruacija še zdaleč ni samo to, da lahko ženska zanosi in ima otroka. Kar so nas seveda učili. Večino časa igra menstruacija v življenju ženske povsem drugo vlogo.

Čemu, zakaj bi mlado dekle, ki še zdaleč ne razmišlja o otrocih, sploh imela lep in ljubeč odnos z menstrualnim ciklom? Pozna učiteljico, ki je o krvavitvi govorila v duhu sramu, sočasno pa jo je tudi opozarjala na uporabo ustrezne zaščite med seksom. Kondom, ki jo bo varoval pred boleznimi in kontracepcijske tablete, ki jo bodo ščitile pred morebitno zanositvijo, vendar jo bodo sočasno pahnile na nesluten vlakec smrti poigravanja s hormoni. Informacije zgolj in samo tehnične narave. Kje sta tukaj ljubezen in pomen užitka? Predvsem pa, kje je tukaj ljubezen do sebe ter samospoštovanje?
Greva dalje. Kaj je lahko dekle zvedelo od mame ali starejše sestre? V kolikor je imela srečo, morda malo več od zgolj tehnične namestitve vložka na hlačke. Kaj pa vrstnice in širša družba? Najrazličnejši nasveti in priporočila, naj ženska vendarle kupi te-in-te protibolečinske tablete, da bo lahko njeno življenje potekalo povsem nemoteno, v povsem enakomernem ritmu. Kako zgrešeno! Ženska ima cikel. To pomeni, da njen ritem kroži. Ženska nikoli in nikdar ne bo enakomerna! Če bo, bo imela velik problem. Potem pa se čudimo, zakaj imamo toliko odstranjenih maternic, jajčnikov, depresij, anksioznosti, uničenih odnosov, neplodnosti itd. Ker želimo nekaj gibkega spraviti v tog kvadratek.

“Menstrualni cikel je precej čaroben, saj fizično izraža naravo ženske”

Kakšna sporočila bi morali predati dekletom, da bi ovrednotili to, kar si zasluži biti cenjeno, spoštovano in upoštevano? Kaj narediti, da bodo dekleta in ženske sporočila sprejela tako, kot si zaslužijo biti sprejeta?

Puncam bi morali pokazati, kako čaroben je naš cikel. Pri tem nam lahko pomagajo tudi učitelji, ki bi vlagali vso svojo energijo, čas, ljubezen in navdušenje v to, da posredujejo učencem nekaj, za kar vedo, da bodo v življenju še kako potrebovali.

Ženski cikel lahko primerjamo s 4 letnimi časi, vzporedno s katerimi lahko opazujemo 4 ženske arhetipe. Vsak »letni čas« ima svoje sporočilo in namen.
Cikel se začne šteti s prvim dnevom krvavitve. To je »čas zime«, čas, ki je namenjen počitku in mirovanju. Temu delu vlada »starka«, ki nosi modrost. Takrat imamo intenziven stik s svojim notranjim svetom in lahko spoznamo, kaj naj v našem življenju ostane, kaj naj predelamo in kaj opustimo. To je čarobnost časa, ko krvavimo. To je dar, ki nam ga je podarilo življenje.

Nato pride »čas pomladi«. To je »čas mladenke«, ki lahkotno in neobremenjeno dela načrte za prihodnost. Zatem pride »poletje«, »čas mame«. Ženska je tukaj že bolj ženstvena in postavljena. Uresničuje plane iz pomladi. Za njo pride »jesen« in skupaj z njo »divja ženska«. Del jeseni je še zelo poletno obarvan in poln sadov, ki so obrodili zaradi predhodnega cikla. Drugi del pa lahko prinese tisti znameniti PMS.

Tudi pogled na svet se spremeni. V svetlem delu cikla je zaradi hormonov pogled na svet olepšan, medtem, ko se v temnem delu pokaže realna slika. Če je ženska v svetlem delu popuščala, sprejemala tudi tisto, kar zanjo ni bilo dobro, nastopi sesutje sistema, ko ji je dobesedno vsega dovolj. To je znameniti PMS, ko ženska ljudem na večinoma nekonstruktiven način zmeče vse neizrečeno naravnost v obraz. V kolikor ženska zna postavljati meje in v svoje življenje sprejema le tisto, kar ima mesto v njem, sočasno pa tudi pozna svojo dinamiko cikla, potem tudi PMS eksplozije niso potrebne.

“Ženska nosi odgovornost, da prepozna tisto, kar je njeno”

Za »jesenjo« je ponovno na vrsti čas, ki nas privede nazaj v temno votlino. Nazaj »k starki«, ki znova modro ločuje pleve od semen. Seveda, v kolikor ji damo čas in ji dopustimo, da opravi svoje.

Prikazan okvir je zelo širok, spremenljiv ter prilagodljiv. Ženska nosi v sebi odgovornost, da znotraj okvirja prepozna tisto, kar je njeno. Tisto, kar se kaže v njenem življenju.

Naj bo komunikacija o menstruaciji dinamičen dialog brez končne pike, da lahko poraja vsakič nove rešitve. Naj ne bo to monolog poln frustracij.

“Na nas je, da skušamo moškim približati nekaj, česar sami neposredno ne doživljajo”

Moški in menstruacija. Hm. Področji, ki tudi nam, ženskam, predstavljajo svojevrsten izziv. Že kar slišim besede: »Spet bom moral paziti, kaj povem. Res si sitna, ko imaš menstruacijo. Sigurno imaš PMS. Zakaj morate biti ženske vedno tako tečne, ko imate PMS?«

Vse to je res. Dejansko pa niso samo moški krivi, da je situacija takšna, kakršna je. Ženske sebe sploh ne opolnomočimo in posledično tudi moškim ne moremo predati pravih sporočil in informacij. Moški znotraj svojega telesa, svojih čustev in svoje psihe tega ne doživljajo. To ni del njih na način, kot je del nas. In ni na moških, da odkrivajo naše procese na način, kot bi jih morale me doživljati. Na nas pa je, da skušamo moškim približati nekaj, česar sami ne doživljajo. Ni pa vedno potrebnih veliko besed.

Pomembno je predvsem to, da se ženska zazre vase. V svoje globine. Se začuti, spoznava in se utelesi vase. Seveda je povsem v redu, da kasneje moškemu približa to, kar doživlja. In skupaj z njim, na umirjen, ljubeč ter konstruktiven način deli to, kar se v njej dogaja. Moški večinoma z veseljem prisluhnejo in podprejo ženske, pa najsi bodi gre za partnerko, hčer mamo ali sodelavko. Moški so lahko naši zavezniki in ne sovražniki. V kolikor bomo me samo čakale in to vse tja do tiste točke eksplozije, povsem brez stika s seboj in brez vednosti, kaj se nam dogaja, bomo same ustvarile sovražnika, ki stoji na drugem bregu.

V kolikor si želimo živeti v slogi, potem globoko verjamem, da se je potrebno o teh stvareh pogovarjati. Vsekakor pa brez slaboumnih šal, ki kažejo zgolj na osebno nezrelost. Pogovarjati v duhu čudenja življenju in ljubezni do sebe ter drugih.

“Imamo neomejene možnosti samospoznavanja”

Nekaj sporočil mi je posredovala zgodovina in odnos, ki ga je družba imela do stvari. Nekaj mi jih dnevno posreduje okolje, v katerem se gibljem in moški, s katerimi se konfrontiram. Če dodam še pridih tabuja in zadrege, ki nastopi v trenutku, ko beseda nanese na menstruacijo, hitro dobim občutek, da smo ženske precej bolj fokusirane na zagovarjanje in opravičevanje nečesa, za kar v bistvu, sploh nismo krive. Za situacijo, ki je pač takšna, kot je.

Res je, da dejansko nimamo niti enega primera nam znane človeške zgodovine, iz katerega bi lahko črpali zgled primernega sožitja v družbi.
Imamo pa v današnjem času izjemno možnost, da se začenjamo spoznavat in dejansko živeti našo pravo naravo. Graditi svoja življenja na način, za katerega znotraj sebe čutimo, da je tisti pravi za nas. Ni primerno, niti ni prav, pa tudi ni pošteno, da se postavljamo v vlogo žrtve.

“Tako ženske, kot tudi moški, s(m)o malo ranjeni. Vsak na svoj način”

Ne bom rekla, da je ženskam kakorkoli težje, kot je moškim. Osebno globoko verjamem, da v tem sistemu, v katerem smo trenutno, vsi trpimo. Tako ženske, kot tudi moški. Vsi smo malo ranjeni in to vsak na svoj način. Tudi oni ne morejo živeti svoje prave narave, saj nas je ta sistem potisnil v neke vzorčke, kjer smo primorani odigrati vloge, ki so nam jih določili drugi, četudi nezavedno. Oziroma, držati se moramo nekih zakonitosti, ki so neredko povsem skregane s posameznikovo pravo naravo. Da ne omenjam trenutkov v katerih nismo bili sprejeti, slišani, podprti, videni, ljubljeni. Vse to so rane, ki jih vsi nosimo s seboj.

Tako ženske, kot tudi moški smo v svoji biti ranjeni. Kako si lahko pridemo nasproti, na način, da vsak izmed nas ohrani tisto, kar mu/ji je najbolj lastno in »odvrže« tisto, kar mu/ji ne pripada?

Težko mi je govoriti o moškem in ženski kot osebah. Raje govorim o ženski in moški energiji kot enem in drugem tipu zavesti. Vsi v sebi nosimo oba, ki se različno izražata in odmerjata.

Ženska energija je kreativna energija. Je energija, ki ves čas odkriva in ustvarja nekaj novega. Tako, kot ženska rodi novo življenje, ves čas rojeva nove ideje, navdihe, išče nove poti ter rešitve. Ženske smo široki spekter, medtem, ko je moški usmerjen. Njegova struktura je premica iz smeri točke a, proti točki b in naprej v c. Moška energija poskrbi, da se tisti brezmejni navdih ženske razjasni, prizemlji in uresniči. Oba principa sta čarobna in nujno potrebna.

Živimo pa v družbi, ki je bolj ali manj zgrajena po moškem principu. Družba, ki ima cilj. Samo nanj moraš biti fokusiran, drugače si zguba, ki tava. Ni važno, kakšen je cilj. Vse je bolje, kot biti brez njega. Pa četudi je cilj popolnoma nepremišljen in celo hudo destruktiven. Mislim, da tak način delovanja vodi naš svet.

“Moramo si dopustiti celo paleto načinov in možnosti odkrivanja”

Občutek imam, da je pred nami še veliko možnosti in priložnosti za odkrivanje nas samih in tega, kdo smo.

Res je. V resnici nam je trenutno bolj malo jasno. Ne vzamemo si niti trenutka časa za samorefleksijo. Za razjasnitev misli in srca. Za ugotovitev in ocenitev, kaj je v redu in kaj ne. Ne vzamemo si trenutka za biti. Ti trenutki pa so temeljnega pomena za to, da bi vedeli, kje smo in kam želimo. Kakšen si želim postat in kakšen naj bo svet, ki ga želim oblikovati. Mi smo tisti, ki gradimo in oblikujemo svet. Le-ta pa nam kot ogledalo neprestano kaže kaos, ki divja v nas.

Menstrualni cikel nam je tudi tukaj lahko v izjemno pomoč. V marsikateri kulturi so se v primeru, ko na določena kompleksna vprašanja niso imeli odgovorov, po misel in nasvet obrnili na ženske, ki so menstruirale ali na ženske, ki so že stopile v menopavzo. Te so bile namreč bližje nesnovnemu svetu intuicije, uvidov, spoznanj in modrosti. Kaj ne bi bilo to v današnjem svetu še kako na mestu?

Za to pa sta potrebna zavedanje cikla in pogum, da mu zaupamo in prepustimo naše krmilo. Da nas pelje tja, kamor sploh nismo vedele, da nas lahko zanese. Zagotovila so tukaj povsem odveč, saj nam onemogočajo predajo procesu.

To je naša ženska narava, ki je mnogo bolj skrivnostna, kot smo si predstavljale. Vsekakor pa mnogo bolj, kot so nas učili. Toliko imamo še za odkriti! Kaj ni to lahko navdihujoče?