Sebe ne bom nikoli izdal

»Lahko me vprašate kar želite«, so bile njegove prve besede, ko sva se srečala v živo. Sprva je bilo med nama nekaj tišine, sčasoma pa je pogovor stekel na način, kot bi se poznala že od nekdaj.

Navkljub sproščenosti, pa sem bila občasno kar v zadregi, saj sem iskala besede, s katerimi bi do sogovornika pristopila spoštljivo, sočasno pa bi naju obvarovala pred morebitnim občutkom drugačnosti ali razlike. Želela sem, da bi izbrane besede ohranile globino sporočila, ki ga želi s pomočjo svoje zgodbe in izkušenj, posredovati moj sogovornik.

Dota, ki jo je vsak izmed nas dobil v dar, najsibodi je takšna ali drugačna, je nekaj, kar nam je bilo podarjeno. Kot prejemniki pa nismo imeli moči vplivat na vrsto ali karakteristike podarjenega. Kar pa imamo v svojih rokah je moč odločanja, kaj bomo s podarjenim naredili. Kakšno držo bomo do daru zavzeli in kako bomo v življenju s tem tudi shajali.

Moj tokratni sogovornik je mlad fant, ki je že zelo zgodaj odkril, kdo je naslovnik njegove spolne privlačnosti. Koga si želi ob sebi in s kom si želi graditi svojo prihodnost. »Sebe ne bom nikoli izdal in živel življenje, ki ni moje. In to ne glede na ceno, ki jo bom za svojo odločitev plačal, čeprav si vsekakor želim, da le ta ne bi bila previsoka«. Marsikdo se je in se tudi najverjetneje še bo odločil povsem drugače, kot se je odločil sam, saj je strah v tovrstnih situacijah včasih (pre)močan, čeprav povsem razumljiv. Ne glede na to pa upa, da bo srečal partnerja, s katerim bosta lahko skupaj premostila izzive, ki jih vsekakor ne bo malo.

Občutek zavrnitve, nesprejetosti, razvrednotenja in izdaje je doživel v trenutku, ko se je odločil tisi najbolj intimen del sebe zaupat drugim. Del, ki je skrit v vseh nas in sliši na ime spolna usmerjenost. Spolna privlačnost, ki si je ni izbral, saj si je nihče od nas ne more izbrati. Le ta se preprosto zgodi. Čeprav je spolna privlačnost nekaj, kar je skupno vsem nam, preseneča krivičnost, skrita v dvojnih merilih in kriterijih, osnovani na spolu akterjev, s katero se marsikdo odzove v primeru razkritja.

Že takrat sem se odločil, da v laži ne bom živel

Bil sem star 7 let, ko sem se nekako prvič srečal z določenimi, meni do takrat nepoznanimi občutki. V meni se je dogajalo nekaj, kar nisem znal imenovati ali kamorkoli umestiti. Kasneje sem ugotovil, da ima tovrstni občutek ime. Spolna privlačnost, ki je za 6 letnika, ne glede na to, kdo je njen naslovnik, najsibodi moški ali ženska, specifična privlačnost. Sprva mi je bilo malce nenavadno in minilo je kar nekaj let, preden sem se zavedal, da je to to. Takrat me je začelo skrbeti, kako se bo moja posebnost vključila v moje življenje in kakšen bo njen vpliv na snovanje moje prihodnosti. Veliko časa sem potreboval, da sem sprejel svojo usmerjenost, saj me je ob tovrstnem zavedanju spremljala skrb, kakšno bo moje življenje čez 15 let, ko bo potrebno s tem nekaj narediti in pričet živet svoje življenje. Že takrat sem se odločil, da v laži ne bom živel in tudi nikomur ne bom lagal. Vsekakor tega, kdo sem in kaj si želim, ne bom delil ravno z vsakim. Prav tako o svoji intimni usmeritvi ne bom vsakomur razlagal. Vedela bo pa družina in moji prijatelji.

Do 13 leta sem nekako ugotovil, kako stvari potekajo. Srečanje z internetom mi je razširilo obzorja. Žal pa je bila na vsakem kliku dostopna tudi pornografija, ki bi se ji kdaj z veseljem tudi izognil, v kolikor bi bile okoliščine drugačne. To so bila leta, v katerih sem pobliže spoznal lepoto človeškega telesa in možnost, ki ti jo nudi. Moško telo lahko v kombinaciji z oblačili in športom, postane za oči nekaj izjemno lepega.

Spolna privlačnost ni stvar izbire ali odločitve

Do 19 leta sem v samoti in povsem sam skušal raziskovat, kaj se mi pravzaprav dogaja in kakšen je lahko svet, ki ga živijo ljudje, ki jih spolno privlačijo osebe istega spola. O tem, kaj vse se je takrat dogajalo v meni, nisem imel možnost spregovoriti z nikomer, saj je bil moj glavni vir informacij splet.

Moja zavestna odločitev in prvo srečanje z osebo istega spola, s precej jasno vizijo o prihajajočem dogajanju med nama, se ni izšla po mojih tihih željah in pričakovanjih. Že po nekaj minutah sem bil deležen tiste direktne, krute, jasne in glasne zavrnitve, pospremljene z besedami, da osebi, s katero sva se zmenila za srečanje v živo, nisem všeč. Bil je to zmenek na slepo, saj sva se o vsemu predhodno dogovorila preko spleta. Srečanje se je končalo z velikim razočaranjem. Bila je to prva zavrnitev, ki sem jo doživel s strani moškega, s katerim sva se srečala s povsem jasnim ciljem. Živel sem v tistem pričakovanju in si v glavi risal najrazličnejše predstave, kaj in kako bo, ko se bova srečala, vsekakor pa (tovrstne) zavrnitve nisem pričakoval.

Puberteta je čas, ko se med sošolci pogosto pojavijo specifični komentarji, izmenjajo določeni pogledi in opazke. To je tudi čas, ko se človek išče in spoznava, tudi s pomočjo konfrontacije z drugimi. Kako ste se znašli v svetu, kjer skušajo posamezniki ugotoviti, včasih tudi z manj posrečenimi javnimi komentarji, če in koliko so nekomu všeč, kjer pa se žal pogosto pozabi, da lahko nehote in mimogrede pride do sramotenja drugega?

Bil sem precej sramežljiv, tih in tudi plašen. Ravno zato se nisem pridružil tovrstnim komentarjem in tudi stremel nisem k takšnim pogovorom. Sem se pa družil tako s fanti, kakor tudi dekleti.

Karkoli se je takrat dogajalo, se je dogajal v meni in moji glavi

Vam je bil kdo od sošolcev morda vendarle na poseben način celo všeč? Je kdo pritegnil vašo pozornost, zanimanje, ki bi morebiti že lahko segalo onkraj preprostega prijateljstva?

Res mi je bil v šoli nekdo všeč, vendar ni šlo dlje od površnega in bežnega poznanstva. Bil sem v fazi samospoznavanja in takrat je bil moj fokus povsem drugje. Najverjetneje zato o njemu nisem premišljeval dlje časa, kar je bila nekako moja takratna drža do (vseh) stvari, ki so me obkrožale. Nisva si izmenjala kakšnih posebnih pogledov, ki bi nakazovali, da sva si všeč ali da bi se med nama lahko karkoli zgodilo. Tudi sam nisem imel (in še danes nimam) pristopa, da bi fanta takrat in potencialnega partnerja danes, lahko pogledal na način, ki bi karkoli spodbudil ali namigoval. Karkoli se je takrat dogajalo, se je dogajalo izključno samo v meni in moji glavi. Če, ko sanjaš, najsibodi namerno ali nenamerno, sanjaš to v sebi. Več od tega pa ni bilo.

V srednji šoli je bil fant, za katerega se je vedelo, da so mu všeč fantje, vendar se z njim nisem nikoli družil. Okolje je bilo sicer že malo bolj odprto, vendar me nekako ni pritegnil na način, da bi si želel njegove družbe. Verjetno si osebnostno nisva bila kompatibilna, da bi se lahko zbližala. V srednješolskih letih tako nisem doživel nekakšnih velikih novih dognanj ali doživetij.

Stvari so se začele spreminjati po zaključku srednje šole. Takrat sem pričel dogajanje raziskovati skupaj z in ob osebah, onkraj varnih zidov svoje sobe in brez pomoči video vsebin in/ali spleta.

Kot bi bil tovrsten korak nekakšen premik iz samote in osamljenosti, ki sta Vas spremljala ves čas odraščanja.

Ja res je.

Samota je lahko včasih kar strašljiva in glede na to, da niste ravno namenjali gest, ki bi lahko izdajale vaše notranje dogajanje, se sprašujem, ali ste se morebiti zavestno odločili, za navzven povsem običajno življenje in svojo intimnost, svoj zares intimni svet in dogajanje v njem, skrbno hranili samo zase? Ga na ta način skrbno varovali pred zunanjim svetom in dogajanjem v njem?

Ja, tako nekako. En del sebe sem bil pripravljen pokazat in ga tudi deliti z drugimi, tisti bolj intimen, zares moj, pa sem nekako skrbno negoval skritega v sebi.

Moja preferenca, ki pa si je nisem izbral, ampak jo preprosto čutim – 

privlačijo me možati moški

Po prvem neuspelem poskusu, se nisem vdal. Odločil sem se raziskovati dalje. Želel sem spoznati osebo, moškega, ki bi si želel biti z menoj v zvezi in s katerim bi lahko skupaj šla skozi vse preizkušnje, ki bi nama jih na pot prineslo življenje. Doživel sem nekaj začetnih poskusov, vendar daleč stran od oči drugih. Druženja so potekala na jasah, v avtomobilih, saj je element skrivanja v našem krogu zelo prisoten. Pri nas veljajo tudi drugačna pravila glede samih srečanj. V kolikor preveč eksplicitno nakazuješ ali sporočaš, da si gej, se lahko tovrstna gesta smatra kot nekaj slabega. Zase vem, da me privlačijo bolj možati moški. Sem pa zelo senzitiven in zavrnitve se me precej dotaknejo. Tudi po razhodu s fantom, ki sem ga spoznal šele kasneje, sem resnično trpel precej časa, preden sem ločitev zares prebolel in v sebi (za)čutil, da grem lahko naprej in si skušam poiskati to, kar želim.

Ob prehodu na fakulteto, sem se počasi pričel odpirat ljudem, zlasti prijateljem, katerim sem skušal zaupat tudi del sebe, ki sem ga do takrat skrbno hranil zase, predvsem pa daleč stran od drugih. Marsikdo je bil ob mojem razkritju presenečen, nekateri so celo odvrnili, da so to že od nekdaj slutili in nekako po tihem tudi vedeli. Med zaupanjem drugim, pa sem doživel tudi nekaj, kar vsekakor nisem pričakoval in to od nekoga, ki sem ga doživljal kot prijatelja. Kot osebo, ki ji lahko zaupam, vendar je praksa pokazala drugačno sliko.

Dejanje osebe, ki mi je bila blizu, mi je dobesedno uničilo življenje

Vsaka bombastična novica, najsibodi trač ali senzacija, ima ne glede na prizvok šokantnosti, nekako svojevrsten rok trajanja. V nekaj dneh prepusti odmevnost novi senzaciji. Ne glede na tovrstno zavedanje, pa sem prepričana, da lahko že dejanje kot takšno človeka zelo prizadane.

Zaradi nekritičnega zaupanja moje »skrivnosti« drugim, torej osebam, za katere si nisem želel, da bi to vedele, je bilo moje življenje dobesedno uničeno. Morda sem si šele pred kratkim nekako resnično opomogel od posledic, ki jih je tovrstno razkritje prineslo s seboj v moje življenje.

Bil sem zaljubljen do ušes in prepričan, da je to to

Kako mora boleti ter prizadeti, ko oseba nekako zbere pogum in zaupa del sebe, svoje intime osebi, ki jo ima za prijatelja in doživi od le te nekaj, kar je najverjetneje hujše kot kakršnakoli zavrnitev in ki sliši na ime izdaja. Izdano zaupanje za nekaj, kar ni nekaj, kar bi se človek odločil in naredil, ampak je to nekaj, kar je del človeka. Kar le ta preprosto čuti v sebi, v čemer se prepozna in je pomemben del njega.

Zaradi tega dogodka so me kar nekaj let spremljali precej grozni občutki. Čeprav vem, da je šlo v tem primeru za osebnostno lastnost človeka, mi tovrstno zavedanje ni prineslo bistvenega olajšanja pri spopadanju s situacijo in soočanjem z vsem, kar je povzročilo v mojem življenju. Sem oseba, ki se z drugimi ne pogovarja, govori ali širi zaupane informacije. Zlasti ne tiste, ki se navezujejo na zasebnost, aktivnosti in doživljanja, ki spadajo v sfero intimnosti osebe, ki mi je tovrstne informacije zaupala. Tudi zato sem težko sprejel, da je oseba, ki mi je bila blizu, delila informacije, za katere si nisem želel, da bi do njih dostopali vsi, ki so jih imeli priložnost slišat. Tovrstno dejanje mi je dobesedno uničilo življenje.

Navzven se moje vedenje do okolice ni spremenilo, sem se pa bojeval z vprašanji, »kaj vse si ljudje mislijo o meni? Kaj vedo in o čemu premišljujejo, ko me vidijo?« Nič ni bilo več v mojih rokah. Izgubil sem nadzor nad nečem, kar je bilo še pred časom skrbno varovano in shranjeno v mojih rokah in s tem povsem moje. Takrat me je to izjemno zaznamovalo. Občutil sem veliko srda, jeze, sovraštva, strahu in sramu.

Sem pa v tistem obdobju spoznal fanta, nekaj let starejšega od mene. Kar nama je bilo skupno, je bila najina neizkušenost. Nekako sva se bolj kot ne lovila glede samega postopanja. Po nekaj mesečnem druženju, sva se odločila za poglobitev najinega odnosa, kar je vodilo v intimnost. Zaljubil sem se do ušes. Prepričan sem bil, da je to to. Končno sem našel nekoga, ob katerem sem začutil, da je to tisto pravo in da se mi ne bo več treba ukvarjat z iskanjem. Po nekaj letih pa me preseneti z novico, da ima dekle. Da se je odločil za zvezo z dekletom in da je zanj sedaj to to. Okoliščina, ki si jo je izbral za tovrstno razkritje, ni bila ravno prijetna, saj sva se takrat, jaz in on, sama, odpravljala za nekaj časa stran od drugih. Od najinih načrtovanih nekaj dni skupaj, sem si obetal povsem nekaj drugega. V sebi sem čutil tisto veselje in hrepenenje ob pričakovanju srečanja, ki pa se je zaradi njegove odločitve obarvalo v povsem drugačne odtenke. Seveda se mi je ob tovrstni novici sesul svet, saj na kaj takega sploh nisem bil pripravljen, v kolikor si sploh lahko kdaj pripravljen slišat tovrstno odločitev. Potreboval sem skoraj dve leti, da sem si čustveno opomogel in bil zmožen ponovno poskusit stopit v stik s kom. Naše navezovanje stikov poteka pogosto preko spleta, ali aplikacij. Drugače je izjemno težko stopiti v stik z drugim moškim, kajti ne morem ravno sredi ulice pristopiti k njemu in ga vprašati za telefonsko številko.

Želim si (pre)spati objet z moškim, ne samo seksa

Sledilo je obdobje bežnih srečanj, ki so bila namenjena bolj spolnosti in druženju zgolj in samo s tovrstnim namenom. Dokaj hitro sem ugotovil, da me tovrstno druženje ne osrečuje. Srečanja so me pustila praznega. Izjemna praznina, ki je ni bilo mogoče zapolniti ne s številom spolnih odnosov, partnerjev ali spolnih praks. Spoznal sem, da seks ni to, kar iščem, ampak je seks tisto nekaj, kar je poleg tega, kar sem iskal in si želel. Želel sem si čustvene opore, nežnosti, pripadnosti in ne zgolj seksa, ki je namenjen samemu sebi. Prespati objet z moškim, (ki ga imam rad in me ima rad), je tisto, kar si želim bolj od samega seksa. Že samo tovrstno spoznanje in iskreno priznanje samemu sebi, me je fasciniralo. Tovrstna ugotovitev me je dobesedno prevzela. Še danes mi je izjemno blizu in jo čutim kot del sebe.

Res sem težko sprejel njegovo odločitev, saj je res v redu oseba

Fant, ki sem ga takrat spoznal je bil drugi, s katerim sem si želel graditi zvezo. Tudi on je bil bolj kot ne nov v tovrstnih vodah, saj je bil pred najinim srečanjem vedno v zvezi samo z dekleti. S svojo orientacijo se je soočil tik pred dopolnjenim 30.letom starosti, vendar sta bili najini želji za prihodnost precej različni. Na moje presenečenje je prišel do spoznanja, da mu jaz nisem toliko všeč, kot je bil on meni. Z njim si takrat nisem želel le seksa, ampak še vse tisto, po čemur sem hrepenel. Vizualno in osebnostno mi je bil resnično zelo všeč in se z njegovo odločitvijo, da med nama ne bo ničesar več, nisem tako zlahka sprijaznil. Res sem težko sprejel njegovo odločitev, saj je bil res v redu oseba. Večkrat sem mu povedal, kako zelo mi je všeč, sam pa je v meni videl zgolj prijatelja, kar me je še dodatno potrlo.

Kar čutim globoko v sebi, ne bom nikoli zatajil ali izdal

Onkraj določene starosti, se izbor potencialnih, za vsakega posameznika primernih partnerjev, oža, saj se število oseb, ki niso v zvezah, manjša. Kriteriji se višajo, sočasno pa je veliko parov, ki živijo povsem odtujeno, vendar ne glede na to ohranjajo sprejemljiv družbeni status zakonca ali para, za kar so po uradni poti nedotakljivi. Med drugim so iz »seznama« potencialnih partnerjev izvzeti tudi moški, ki imajo spolne odnose z moškimi. Ne predstavljam si, kako težko mora biti šele vam najti sebi primernega partnerja, če imamo že tisti, ki iščemo partnerja nasprotnega spola, nemalo težav.

Morda boste presenečena, vendar geje ne bi povsem črtal iz seznama, saj se je marsikateri gej že odločil za zvezo, partnerski odnos in/ali družino z dekletom, pa čeprav v osnovi ni niti biseksualno usmerjen. Tudi sam sem imel tovrstno izkušnjo, ko sem srečal moškega, ki po mojem mnenju ni biseksualec, ampak gej, le da se ni bil pripravljen soočiti s svojo usmerjenostjo, saj sem prepričan, da je bil zanj občutek strahu premočan. Svojega življenja ni bil pripravljen spremeniti, ga obrniti povsem na glavo in živeti skladno s tem, kar v sebi čuti, da je. Jaz sem se odločil povsem drugače. Sebe in tega, kar globoko v sebi čutim, ne bom nikoli zatajil ali izdal. Tudi to je bil eden izmed razlogov, zakaj se je najino druženje takrat končalo. Geji so zelo pogosto poročeni, v zvezah z ženskami, najsibodi so tudi že očetje, kar pa nekaterim ne preprečuje, da bi se na skrivaj dobivali še z moškimi.

Zanimivo je tudi to, da se med seboj kar nekako poznamo ali vsaj poznamo nekoga, ki pozna nekoga, ki pozna nekoga, saj nas je nenazadnje par procentov populacije, kar je majhna skupnost in to zna biti včasih kar malce utesnjujoče.

Bom povedala tisto res najnujnejše, saj ni namen intervjuja kogarkoli razkriti, ampak zgolj zapisat zgodbo in doživljanje nekoga, ki se je odločil spoštovati in upoštevati to, kar v sebi čuti, da je zanj tisto pravo. Zapustiti partnerja ( žensko) po kar dolgem obdobju, navkljub ljubezni, ki jo lahko oseba čuti do nasprotnega spola, ni lahko. Sprejeti in se soočiti s svojo orientiranostjo tudi ni ravno mačji kašelj, zlasti, če je nekdo navajen živeti na način, ko je njegova prava usmerjenost varno skrita, ne le pred drugimi, ampak nekako tudi pred samim seboj. Ljudje smo verjetno mojstri samoprevar.

Imeti rad, ljubiti ali spolna privlačnost niso enakovredna doživljanja, saj gre v osnovi za povsem drugačna občutja. Jaz imam lahko marsikoga rad, tudi ljubim lahko, spolno me pa privlačijo moški, torej osebe, ki so istega spola, kot sem sam. Seveda samo spolna privlačnost mi za zvezo ne zadostuje. Mi preprosto ne zadošča, kajti želim si biti z osebo tudi osebnostno kompatibilen in si z njo deliti nekako čim bolj podobne življenjske načrte.

Nekoč sem slišala, da so pogledi, dotiki, etc…med osebami, ki so istospolno usmerjene, posebni. Posebni kar se tiče nežnosti, saj je to nekaj, kar drugi doživljamo in izražamo na malce drugačen način. Morda gre v osnovi tudi za situacijo kot takšno, ki vas morebiti celo zbliža, saj ste se nenazadnje primorani boriti za stvari, ki so ostalim povsem samoumevne. Morebiti je ravno ta boj tisto nekaj, kar vas zbliža na en poseben način.

Nekoč sem se v družbi pogovarjal s punco, ki je biseksualka in je bila takrat v zvezi z malce starejšim dekletom. Med pogovorom nam je zaupala svoj strah, glede sprehoda s svojim dekletom po ulici. Tisti nelagoden občutek pomešan s strahom, kako bo okolica, mimoidoči reagirali, v kolikor bodo videli, da je svoje dekle prijela za roko. Pa govoriva o dveh dekletih.

Predstavit partnerja staršem, ga pripeljati domov, je življenjska odločitev in sprememba

Sprašujem se, koliko težje mora biti še vam, moškim, postavljenimi pred tovrstno odločitev, v boju med lastno željo in odzivi drugih. Naj osebi sploh pokažem svojo naklonjenost ali je bolje se vzdržati preprostega dejanja, kot je prijema roke, kar je nekaj povsem samoumevnega in sprejemljivega med osebami nasprotnega spola?

Prepričan sem, da bi se v meni, pred odločitvijo za tovrstno dejanje, odvijal izjemen boj. Na eni strani bi bila moja osebna želja in hrepenenje, na drugi pa strah pred odzivi ljudi, ki bi mojo gesto opazili in se ob to obregnili.

Ogromno borbe bo v meni, ko si bom zaželel in se odločil svojega partnerja predstaviti staršem in ga tako rekoč pripeljati domov. To so življenjske odločitve, ki lahko povsem na glavo obrnejo življenje. Res izjemne spremembe.

Živeti v konstantnem boju sam s sabo in strahom pred morebitnim (ne)sprejetjem ne le partnerja, ampak tudi mene kot osebe, ki je tega partnerja izbrala in se odločila živeti pod nebom to, kar je in kar v sebi čuti, mora biti resnično naporno. Sprejeti človeka, kot osebo, ki se je odločila za nekoga, se postavi pod vprašaj v trenutku, ko se oseba odloči obelodaniti svojo usmerjenost, ki je pač drugačna od usmerjenosti drugih. In kaj potem? Vedno govorimo samo o usmerjenosti, ki je pač drugačna od drugih, kar vsekakor ne bi smelo biti kriterij za sprejetje nekoga kot osebe. To je krivično, izjemno krivično.

S svojim nekdanjim partnerjem nisva nikoli prišla do faze, ko bi lahko najino druženje staršem in bližnjim predstavil z imenom, ki mu pripada. Tukaj nimam v mislih formalne opredelitve, ampak tisto povsem običajno, ko ljudje samo imenujemo, z imenom povzamemo vsebino tega, kar si želimo, da bi tudi drugi prepoznali kot takšno. S takratnim partnerjem sva se družila, bila intimna, hodila na izlete in v družbi drug drugega preživljala proste trenutke, ki sva si jih lahko privoščila. Tovrstno druženje je trajalo nekaj let, vendar je vse potekalo brez tistega priznanja in obelodanjenja tudi drugim. Ne glede na intenziteto najinega druženja, z njim nisva nikoli uspela priti do točke, kjer bi lahko mojim staršem in prijateljem povedala, da sva par, kar je verjetno nekaj povsem normalnega, naravnega in samoumevnega za vas, ko se odločite obelodaniti zvezo in partnerja predstaviti izbranim osebam.

Žalostno, kako je lahko nekaj, kar je za nas precej osnovno, samoumevno, za vas tako težko dosegljivo in uresničljivo.

Ja, res je. Ni prijetno. Poznam moške, ki si izjemno želijo in bi naredili vse, da bi se lahko spremenili. Želijo si, da bi prenehali biti istospolno usmerjeni. Jaz tovrstne želje nimam.

Z Vaše strani je to izjemno lepo in pogumno. Osebno verjamem, da je to edino, kar prinese človeku tisti notranji mir. Sprejetje sebe in spoštovanje tega, kar nekdo čuti, da je zanj tisto pravo. Da se v svojem življenjem počuti na miru.

Dekle, za katero me je nekdanji partner zapustil, najverjetneje ne ve, da je v zvezi z moškim, ki ga spolno privlačijo (tudi?) moški. Njegovo življenje je zavito v laž. Žrtev te laži je in bo on, partnerka in njuni morebitni otroci. Tukaj ni zmagovalcev. Nihče ni zmagovalec, čeprav verjamem, da se z odločitvijo, ki jo je sprejel, počuti boljše, saj mu ne bo potrebno načeti teme o svoji usmerjenosti, kar roko na srce, tudi meni ni ravno prijetno. Ne glede na to, vedno znova ugotavljam, da se tovrsnti »temi« ne bo mogoče izogniti. Ljudje smo mojstri ohranjanja življenja v laži. To nam gre zelo dobro od rok.

Svojo intimnost ste zaupali osebi, ki ste jo smatrali vredno zaupanja, vendar Vas je kasneje izdala z gesto, s katero ste se težko spoprijeli in ki je imela ne glede na vse okoliščine, težo/breme izdaje. Z nekdanjim partnerjem nista zmogla stopiti pred vašo družino in jim ga predstavit skladno s pomenom in vlogo, ki jo je imel v vašem življenju ter čustvi, ki ste jih gojili do njega. Osebno verjamem, da lahko doživeta izdaja vzame še tisti kanček poguma, ki ga uspe zbrati oseba in to ne glede na jakost želje in dobre namene.

Po zaključku najstniških let, sem se odločil mami zaupat, kdo sem. Njen odziv je bil vse prej kot spodbuden, saj sem bil deležen svarila, naj bom previden pri druženju z osebami iz družbe, ki sem si jo izbral. Te besede so se mi tako zelo vtisnile v spomin, da jih do danes še nisem pozabil. Moje razkritje ne pomeni, da sem zamenjal družbo, kot tudi ne pomeni, da sem si karkoli izbral. Na tej točki se je najin pogovor o meni in temi, ki sem jo načel, tudi zaključil. Ni bila namreč pripravljena na pogovor ali poslušanje česarkoli, kar bi se navezovalo na moje doživljanje sebe.

Sprejeti izdajo s strani oseb, ki so nam blizu, izjemno boli. Ko se človek odloči zaupat del sebe, spregovoriti o svojem najbolj intimnem delu sebe v upanju, da bo oseba, ki je bila izbrana kot hraniteljica tovrstne skrivnosti zmogla zdržati z vsemi občutji in sprejeti osebo, ki se je odločila spregovoriti kot nekoga, ki je povsem enakovreden njej, je želja vseh, ki zberejo pogum za tovrstno gesto. Zavrnitev, pospremljena s takšnimi ali drugačnimi izrazi ter nameni, v tako zelo ranljivih trenutkih, izjemno boli. Občutek nesprejetosti v obliki izdaje zaradi nečesa, kar je del človeka in ne nekaj, kar je le ta naredil, mora biti resnično težko. Niste kradli, morili, nikogar ogoljufali, kar bi lahko bil tudi povsem upravičen povod za zavrnitev, ampak zaupat svojo orientiranost, naslovnika spolne privlačnosti, ki je prav tako oseba in bit ob tem deležen zavrnitve in to s strani ljubih oseb, je težko razumljivo.

Zaradi tovrstnih izkušenj sem danes boljši človek. Naučil sem se biti strpen. Tudi pri drugih okoliščinah, ki jih živijo in imajo ljudje, nad katerimi sem morebiti v preteklosti tudi sam nekako zavihal nos, danes reagiram povsem drugače. Že a priori jim skušam dat priložnost, seveda z zavedanjem, da se lahko stvari tudi spremenijo, v kolikor bi prišlo do situacij, kjer bi bilo moje nadaljnje zaupanje vanje na preizkušnji in to zaradi potez, katerih iniciatorji bi bili oni.

Kako uspete ohranjati sebe, vzdrževat nekakšno ravnovesje, med lastnimi željami ter hrepenenji in odzivi oseb, ki jih želite v svojem življenju in odzivi ter odločitvami, ki jih sprejmejo? Odločitev o prekinitvi stika z osebami, ki so nas izdale, je vedno povsem legitimna poteza in morebiti lahko za trenutek pomiri razočaranje, vendar občutek izdaje, tudi s prekinitvijo stikov, najverjetneje ne zbledi. Ne gre se za izdajo, ker je nekdo nekaj naredil, za neko malenkost. Gre za zavrnitev, izdajo, za nesprejetje osebe v njenem bistvu in to samo zato, ker je naslovnik spolne privlačnosti oseba istega spola.

To se zgodi zelo pogosto, zato dandanes od ljudi ne pričakujem več sprejetosti, saj jih poznam.

Spominjam pa se, kako sem bil takrat jezen, ne samo jezen, že na meji besa, ko se mi je zgodilo, da se je takratni fant odločil za zvezo z dekletom. Jezen sem bil nase, nanj, na svet, čeprav sem vedel, da se nimam kaj jeziti, saj nihče ni kriv, da ni zmogel dekletu priznati, kaj se je dogajalo med nama. Da je mene, sebe in najino zvezo (za)tajil. Jo dobesedno negiral, kot da nisva ničesar doživela. Ne glede na jezo, ki sem jo občutil, pa nisem nikoli pomislil, da bi se lahko maščeval in ga razkril, saj bi s tem ničesar ne dosegel, zgolj njega bi zafrknil. V osnovi je dober človek, samo prešibak je, da bi lahko uveljavil svojo voljo.

Vsakodnevne skrbi, boj za preživetje nam je skupen, čeprav se morate Vi sočasno boriti še s strahom pred zavrnitvijo s strani drugih, kar je izjemno krivično. Gre namreč za povsem drugačno zavrnitev, kot jo lahko doživimo osebe, ki imamo hetero usmeritev. Drugi me lahko zavrne iz najrazličnejših razlogov, vendar me tovrstna zavrnitev ne bo prizadela kot človeka, saj se ne dotakne moje esence, nečesa, kar nama je skupno, kar je spolna usmerjenost, ampak ima pač drugačne preference. To ne razvrednoti mene kot osebo, kot človeka, ki ima določeno spolno usmerjenost, ki je pač drugačna od njegove, kar se pa dogaja vam. Komu sploh še lahko zaupate?

Sem osamljen in tega na bom zanikal. Prvič po nekaj letih osamljenosti sem srečal moškega, ki mi ni bil samo všeč, ampak mi je bila blizu in všeč tudi njegova osebnost. V naši skupnosti je izgled pretirano poudarjen in srečat nekoga, ki ti ustreza še osebnostno, je nekaj posebnega. Tudi sam sem potreboval kar nekaj časa, da sem dojel in spregledal, da zunanja podoba ni vse. Da fizičen izgled ne zadošča kot kriterij, saj se zavrnitve med geji zgodijo tudi samo zaradi zunanje podobe, izgleda.

V družbi velja nekakšen stereotip, da naj bi bili moški bolj orientirani na seks, medtem, ko naj bi ženske imele nekako manjše potrebe glede spolnosti. V krogu gejev, pa so potrebe po seksu močno izražene, morda ker je tudi tovrstna energija močnejša. Zahvaljujoč spletu in aplikacijam, lahko poteka logistika glede naključnega seksa izjemno preprosto in hitro. Pri nekdanjem partnerju sem želel s seksom počakati, saj mi je bil on tudi osebnostno zelo všeč, kar je v naših krogih pogosto drugotnega pomena. Kot je drugotnega pomena tudi zveza.

Imel sem tudi priložnost slišat za zgodbo moškega, ki se je družil z moškim samo toliko, da je prišlo do vzburjenosti, nakar je odhitel k partnerki. Osebno se mi zdi to izjemno patetično, saj na tovrsten način povsem razvrednostiš sebe. Zavedam se, da tudi mene čaka še izjemno veliko dela glede razrešitve občutka lastne manjvrednosti. Tudi sam se prepogosto dajem v nič in na tem bi želel delat.

Spolna usmerjenost je kaj te privlači in ne s kom si se odločil seksat

Glede na to, kaj vse ste doživeli, imam občutek, da Vam gre dobro, saj si glede na izkušnje, ki jih imate za seboj, težko predstavljam, da bi bili izjemno samozavestni. V kolikor bi bili, bi bila skrb v tem primeru povsem upravičena.

Izgled je pomemben, ni pa vse. Je sicer pomembno, da mi je oseba všeč. Ujemanje v seksu je prav tako pomembno, kot tudi osebnost in želje, ki jih ima oseba za življenje. Predpogoj za karkoli je pa seveda pripravljenost drugega na zvezo z mano. Moj prvi fant je bil v mojih očeh popoln moški. Tako po izgledu kakor tudi po osebnosti. Na žalost pa sam ni nikoli imel resničnega namena bit z mano v zvezi, ampak mu je ustrezalo občasno druženje. Pri drugem fantu sem si želel glede spolnosti malce dlje počakati, saj sem si želel več kot samo seks, pa se nama tudi nekako ni izšlo.

Kaj je lažje sprejeti? Da se moški, ki je istospolno usmerjen odloči za partnerstvo z žensko ali odločitev za partnerstvo z drugim moškim?

V času prebolevanja, sem pogosto premišljeval in se tudi sam spraševal, kaj bi mi bilo težje sprejeti? Odločitev o drugem moškem bi mi bilo vsekakor težje sprejeti, saj bi v primeru, da bi izbral žensko, vedel, da je razlog v strahu, ki ga ima moški pred družbenimi pričakovanji. V kolikor bi si pa moški za zvezo izbral drugega moškega in ne mene, bi vedel, da zanj jaz nisem bil dovolj dober. Spolna usmerjenost je, kaj te privlači in ne s kom si se odločil seksat. Imaš veliko gejev, ki se odločijo seksat z ženskami in kopico žensk, ki seksa z ženskami, čeprav niso lezbijke ali biseksualke.

Gej ne postaneš

Imeti rad ni isto kot spolna privlačnost, saj imam jaz lahko na različne načine rad druge ljudi, ampak to še ne pomeni, da me tudi spolno privlačijo. Gej ne postaneš in tudi tisti, ki so desetletja seksali in bili poročeni z žensko in so potem seksali z moškim, niso nenadoma postali geji, ampak so to bili že od nekdaj, le da jih je bilo strah tovrstnega priznanja. Najprej seveda sebi. Ko si enkrat prisiljen v skritost, ti noben prijatelj ne bo očital količine seksa, počneš kar želiš in tukaj se lahko razvije promiskuiteta.

Poskušam se ne osredotočati na to, česar ne morem, ampak posvečam fokus temu, kar lahko. Lahko iščem ljubezen, kot dopolnitev spolnosti, kar je precej težje od iskanja seksa kot takšnega.

Včasih se mi zdi, kot bi čakal na nekoga, da ne bi šel sam čez to

Ni Vam enostavno živeti skladno s tem, kar ste, čeprav na en način živite dvojno življenje, saj svoje prave narave ne želite zatajiti, sočasno pa je tudi ne zaupate ravno vsakemu. Je ne delite ravno z vsemi, vendar jo skušate varovati in spoštovati bolj, kot jo lahko in to na način, da se ne izdajate za nekaj, kar niste.

Na en način sem osamljen in hrepenim po zvezi, ki ne bo temeljila zgolj in samo na seksu, ampak bo tukaj tudi ljubezen, pripadnost, zvestoba in želja po skupnem, življenjskem projektu. In seveda me je strah. Strah me je, kako bo okolica reagirala na to, da ji bom upam, da nekoč, lahko predstavil partnerja, ki bo moški. Veliko lažje bi mi bilo imeti ob sebi partnerja, ki si bova v oporo, ki bo ostal ob meni tudi v primeru, če bi se družina odločila izvesti kakšen (začasen) drastičen ukrep. Čeprav dvomim, da bi se kaj takšnega lahko pripetilo, vendar človek nikoli ne more zagotovo vedet, kakšen bo odziv na drugi strani. Včasih se mi zdi, kot bi čakal na nekoga, da ne bi šel sam čez to. Seveda so tudi takšni, ki so pripravljeni na resno zvezo in imajo težave s takšnimi, kot sem tudi še morda nekako jaz, ki si pa še ne upajo ravno vsem obelodaniti svoje situacije.

Zdi se mi, kot bi bili nekako na sredini med dvema nasprotujočima si poloma. Želite si več, sočasno pa še morebiti niste pripravljeni na posledice, ki jih tisti več prinese s seboj. Privlačijo Vas moški, ki si še ne upajo, sočasno pa nekako še ne srečate tistega, ki bi si želeli skupaj z Vami prehoditi pot priznanja sebe svetu. Kot bi bila zanje Vaša trenutna zmožnost še premalo, za Vas pa je tista, ki jo zmorejo drugi, nekako ne dovolj. In tako ste se znašli ujeti na sredi poti v čakanju in hrepenenju za nekom, ki bi Vam prišel naproti in Vam pomagal.

Vem, da se lahko vzdržim seksa tudi naslednjih nekaj let, če bom lahko z nekom objet zaspat. Zame je to preprosto to. Še vedno sem nekako na ravni 13- letnice, ki si želi na zmenek z v redu fantom. Svoje življenje si postopoma urejam. Imam službo, ki me izpopolnjuje, dom, prijatelje, ..več stvari se mi počasi postavlja na mesto, vendar v sebi čutim, da mi privatno področje ostaja neizpolnjeno. To mi še nekako ostaja neizpolnjeno in me zato navdaja z občutkom žalosti.

Tudi sama sem imela dolgo časa predstavo, da ko bom spoznala moškega, se bo vse v mojem življenju uredilo in bila bom srečna. Moje zadovoljstvo ali razočaranje je bilo v rokah moškega, ki ga še sploh ni bilo, vendar vanj sem že usmerila vse svoje upe in hrepenenja. Življenje pa je tačas teklo mimo mene, medtem, ko sem jaz tako vneto čakala nekoga. Kaj pa če bi bili Vi sami tista oseba, ki jo čakate?

Ravno to se dogaja tudi meni. Ko bom spoznal njega, ga bo spoznala tudi moja družina in skupaj bomo predelali situacije. In tudi jaz nekako čakam.

Vame so položili/naslovili veliko pričakovanj ter upov, vendar vem, da jih ne bom izpolnil

Odkar sem vzela življenje v svoje roke in sama postala tista oseba, ki sem jo zaman čakala in od katere si želela, da mi omogoči vse lepe stvari, se je tudi moje življenje spremenilo. Ne samo življenje kot takšno, tudi odnosi z drugimi so se spremenili in občutek imam, da oseba, ki bo nekoč prišla v moje življenje, bo povsem drugačna, kot bi bila tista, ki sem jo nekoč zaman čakala.

Povedano morda malce drugače. Koliko ste vi danes zmožni osebo javno predstaviti bližnjim in tako obelodaniti svojo situacijo? Bi si (že) upali?

Mislim, da sčasoma postajam vedno bolj močan na tem področju, ampak trenutno me je še preveč strah narediti tovrsten korak. Morda si tudi zato tako zelo želim nekoga, ki bi skupaj z mano šel skozi ta proces. Trenutno sem v fazi, ko se še pogosto spomnim na nekdanjega fanta in premišljujem, da sva si bila morda privlačna ravno zato, ker so bile stvari, ki jih tako on, kakor tudi jaz, še nisva uspela sama pri sebi razrešiti. In te stvari so nama bile skupne. Tudi mene prevelik pritisk in prehitri koraki dušijo, saj so enostavno preveč od tega, kar jaz trenutno zmorem prenesti. Trudim se počasi postopati skladno s tem, kar sem in kar trenutno čutim. Geji smo lahko, če želimo, zasuti s seksom in včasih je resnično težko se vzdržat, saj si nenazadnje želiš mnogo več kot zgolj srečanje namenjeno seksu.

Zavedam se, da že po defaultu ne bom izpolnil pričakovanj staršev in da je življenje, kakršnega sem se odloči živeti, zanje najverjetneje izdaja, ampak ne glede na to, kako težko jim bo lahko, tega, kdo sem, ne morem in tudi ne želim spremeniti. Sebe ne bom nikoli izdal in živel nekaj, kar nisem in kar ne čutim, da je lahko zame resnično to to. Hrepenim po zvezi, vendar sem tudi utrujen od poskusov, ki se niso iztekli skladno z mojimi željami. Povedano preprosto, primanjkuje mi volje za kakršnakoli dejanja, ki bi vodila v smeri spoznavanja potencialnega partnerja. Služba je moja dnevna preokupacija, doma me pa čaka samota. Včasih sem bil izgubljen bolj, kot se čutim izgubljenega danes in morebiti je bil tudi to razlog, da se je moja zadnja zveza zaključila. Oba sva bila nekako izgubljena in morda je ravno pomanjkanje konfrontacije glede izgubljenosti, ki sva jo čutila, bil problem, ki ga nisva zmogla izreči in slišati. Morda bi moral o temu z njim spregovoriti takrat.

Življenje nam vsak dan ponuja priložnost za izpoved tega, kar nosimo v srcu in nas bremeni.

Vedno je priložnost in vedno je strah.

Moja dva poskusa sta bila nekako že v kali zatrta, zato se včasih sprašujem ali bo resnično trajalo tja do mojega 40. leta starosti, da bom nekako pogruntal, kako gredo stvari in da bom lahko začel iskati tistega, s katerim bom lahko preživel celo življenje.