Skriti zaupnik in prijatelj, ki v resnici to ni

Moški in alkohol. »Tandem«, »dvojica«, na katero smo vsekakor manj občutljivi, kot je prizor ženske, ki s kozarčkom alkohola v roki skuša utišati svoje najgloblje frustracije in bolečino. Kozarec, ki sčasoma postane njen skriti zaupnik in dobri prijatelj. To, kar v resnici vsekakor ni. Sama, v večernih urah, skrita pred pogledi drugih, po opravljenih dnevnih obveznostih, upajoč, da nihče ne (z)ve za njeno skrivnost, misleč, da se to, o čemer bere in sliši, njej ne more zgoditi, sprejme odločitev, ki jo bo vodila na pot, kjer se bo sčasoma utapljala v občutkih sramu, krivde in strahu. Ne bo se izognila niti lažnemu občutku samoprevare, ki je v naši družbi še kako pogost. Veliko bo »pekla, obdarovala bližnje in organizirala zabave«, saj bo s tovrstnimi izgovori skušala prikriti resnični namen nakupa alkohola, ki ga bo v izoliranosti konzumirala povsem sama. Počutila se bo »dolžno« ponuditi sprejemljivo obrazložitev za nakup, čeprav jo za to ne bo nihče vprašal.

Andreja Tasič je terapevtka zakonske in družinske terapije, ki se v svoji profesionalni praksi srečuje in pomaga tudi ženskam, ki so se znašle v primežu alkohola. Večkrat v najinem pogovoru opozori na številne stiske, izjemno bolečino, ogromen strah, sram in krivdo, ki jih zaradi pitja občutijo ženske. Ne pozabi pa niti na samoprevaro, ki jim onemogoča, da bi svojo skrivnost zaupale komurkoli. Opustiti alkohol je izjemno težko. Težko je izpustiti in se odreči nečemu, kar je tvoja prva jutranja misel, zadnja večerna skrb, sočasno pa tudi glavna dnevna preokupacija. In kaj je tisto najtežje, s čimer se soočajo ženske, ko pridejo po pomoč zaradi zasvojenosti z alkoholom? Sočutje. Da so vredne, da jim nekdo pomaga.

Obsojanje pijane ženske je večje, kot je obsojanje pijanega moškega

Alkohol in moški. Tandem, ki v nas najverjetneje ne vzbudi več ne vem kakšnega presenečenja. Ženska, ki v družbi veselo kramlja s kozarcem alkohola v roki, pa nas ne pusti ravno tako indiferentne. Moškega s kozarcem ali pločevinko alkoholne pijače ni težko opaziti na športnih prireditvah, koncertih, veselicah ali v lokalih. Najsibodi v družbi ali samega. Opaziti podoben prizor, le da gre za žensko…hm, imam kar malo težav.

Alkoholizem velja za moško bolezen. Tudi alkohol je bil v preteklosti bolj »rezerviran« za moške kot ženske. Ženske sicer pijejo tudi v družbi, vendar precej manj opazno kot moški, saj se tiste, ki že imajo težave z alkoholom, raje skrivajo doma in pijejo v samoti.

Izjemen vpliv na situacijo ima tudi kulturna, družbena vloga, ki je bila dodeljena ženskam. Težje gledamo pijano ženske in jo obsojamo bolj kot pijanega moškega. Pri nas resnično vlada izjemen razkorak pri soočanju s pitjem enega in drugega.

Na kaj pomislimo, ko zagledamo pijanega moškega, in na kaj smo pozorni, ko opazimo pijano žensko? Ste morebiti kdaj slišali komentarje: »Moški je in pije? Poglej ga, oče je in pije!« Glede žensk jih pa seveda slišimo. »Ženska je in pije. Ne samo ženska, mati je in pije. Si misliš! Kaj takega, poglej jo, mati, ki pije. Kakšna mati je to?« Za ženske se v naših predstavah ne spodobi, da bi bile pijane. Če so še mame, kar ima v naši družbi prizvok »svetnice«, potem se kaj takega zanjo resnično ne spodobi. Česa takega si resnično ne bi smela dovoliti. Stigmatizacija zasvojenih žensk je v naši družbi resnično izjemno močna.

Pijana ženska v meni prebudi sram, alkoholiziran moški pa strah

Bila sem že v situaciji, ko sem videla pijanega moškega. Ob tem sem začutila izjemno nelagodje in strah, kajti pijani moški postanejo vulgarni, vsiljivi in tudi agresivni. Neredko nas spravijo v nerodno situacijo, ko se jim skušamo izogniti, sami pa težko sprejmejo »zavrnitev«. Pijana ženska v javnosti pa v meni vzbudi občutek sramu. Hudo mi je zanjo. S svojim ravnanjem se namreč spravlja v »nerodne« situacije, kjer bo na tapeti tudi njeno dostojanstvo.

In sva ponovno pri tistem razkoraku glede soočanja in odnosa, ki ga imamo do »problematike«. Osebno mi ni vseeno, ne za enega in niti za drugega. Še posebej če opazim, prepoznam znake zasvojenosti. Hudo mi je iz srca, saj se zavedam moči stiske, ki je v ozadju, in težavnosti poti, ki je pred njima, če se bosta nekoč odločila okrevati od zasvojenosti. Je pa situacija že zaradi stigme precej drugačna. Morda mi je prav zaradi stigmatizacije žensk, zasvojenih z alkoholom, celo težje zanje, ker vem, koliko več poguma bodo potrebovale, da si bodo priznale svojo situacijo in poiskale pomoč. Moški lahko dolga leta zlorabljajo alkohol, preden postanejo zasvojeni. Ženske pa v to zapadejo veliko hitreje, saj se že čisto biološko razlikujemo. Tudi to je treba upoštevati.

Nihče ni začel piti z mislijo, da bo nekoč zasvojen

Preteči mora nekaj let, preden bo nekdo postal odvisen od alkohola. Po svoje je to lahko dobra informacija, saj daje alkohol posameznikom številne možnosti in priložnosti, kjer se lahko odločijo tudi drugače. Niso obsojeni, da če so enkrat začeli piti, potem ne bodo imeli možnosti, da bi nekje na poti rekli stop.

Absolutno. Zasvojenost ne nastopi z danes na jutri. Res je tudi to, da imaš veliko možnosti, da rečeš stop. Je pa meja med čezmernim pitjem in zasvojenostjo zelo tanka. Loči namreč situacijo, ko še zmoreš reči ne, in točko, kjer tovrstno dejanje že postane velika težava. Ta meja je seveda odvisna tudi od posameznika. Ko govoriva o zasvojenosti z alkoholom, govoriva o bolezni možganov. Možgani se vendarle tako zlahka in hitro ne vdajo. Ko pa se, takrat pa tudi zahtevajo svoje in na tej točki si tako psihično kot tudi fizično zasvojen.

Alkohol je krik na pomoč. Krik po odnosu

Alkohol ti daje izjemen občutek lažnosti. Piješ zato, da se boljše počutiš, (po)tlačiš vznemirjenje, umirjaš tesnobo, odrivaš osamljenost, premaguješ strah in utišaš sram, na splošno uravnavaš svoja čustva. Za ženske nekako velja, da naj bi svoje nerazrešene travme skušale »zdraviti z alkoholom«. Tuje raziskave kažejo povezave med psihično, fizično in spolno zlorabo ter zanemarjenostjo v otroštvu in zasvojenostjo z alkoholom v odrasli dobi. Alkohol tako postane obrambni mehanizem pred stiskami, s katerimi se ne zmoreš soočiti, a so tako zelo prisotne. Resnično verjamem, da si človek želi samo to, da bi jih utišal in da ne bi tako zelo bolelo.

Laži, manipulacije in skrivanje prevzamejo popoln nadzor

Zdi se mi, da imajo moški do svojega pitja alkohola povsem drugačen odnos, kot ga imajo ženske. Ni jim neprijetno piti v javnosti. Za ženske pa pravite, da pijejo bolj doma in še to na skrivaj. Imate občutek, da se bo ženska zaupala prijateljici? Ji priznala svoje težave?

Ženska bo svoje težave z alkoholom, svojo situacijo absolutno skrivala pred drugimi, saj to skriva tudi pred sabo. Se sicer zaveda, ampak to opravičuje z izgovori: depresivna sem, živčna sem, nenehno me boli glava, pa stres, pa služba …, in to »mora zdraviti«. Tukaj so na delu zelo močni obrambni mehanizmi, ki ji onemogočajo, da bi komurkoli zaupala. Laži, manipulacije in skrivanja prevzamejo nadzor nad vsem dogajanjem in celotnim življenjem.

Kaj pa naš odnos do znanih igralcev, javnih osebnosti v tujini? Pogosto namreč priznajo, da imajo težave z alkoholom in da so se odločili poiskati pomoč. Nimam občutka, da bi jih kdorkoli obsojal ali celo pomiloval. Kot bi do njih premogli določeno stopnjo sočutja, ki je recimo do soseda, moškega, ki pregloboko pogleda v kozarec in opravlja povsem običajen poklic, nekako ne premoremo. Oboji imajo težave z alkoholom, le da so igralci, ki poiščejo pomoč, opevani, sosed pa stigmatiziran, češ, poglej ga, alkoholika. Povsem drugačna merila.

Dvoličnost je glede alkohola prisotna povsod. V naših predstavah so zvezdniki ljudje, ki nimajo razloga za kakršnekoli težave. Rešene imajo eksistencialne težave. Vsi jih kujejo v zvezde in obožujejo. Delajo lahko to, kar si želijo, zakaj naj bi človek v tej idilični situaciji imel kakršnekoli težave? In priznanje, da so tudi oni samo ljudje, ki imajo svoje težave, ki so povsem identične tistim, ki jih imamo preprosti, neznani ljudje, nam daje občutek, da nismo sami. Tudi zvezdniki nosijo v sebi svoje rane. Verjetno so pod še večjim pritiskom, kot si lahko predstavljamo, medtem ko mi vidimo samo blišč in slavo.

V naši družbi je strahotno težko ostati trezen. Občudujem vsakogar, ki mu to uspe

Če v Ameriki priznaš, da si imel težave z zasvojenostjo in si poiskal pomoč, šel v kliniko za odvajanje, to velja za odgovorno dejanje. In ti kot zvezdnik veljaš za odgovorno osebo.

Pri nas je na žalost povsem drugače. Tukaj je dvoličnost tako zelo prisotna. Družba osebo najprej spodbuja k pitju, nato se ji posmehuje, ko nastopi že zasvojenost, pa se vsi umaknejo in pustijo osebo na cedilu, češ sam si je kriv. V naši družbi je težko ostati trezen in občudujem vsakega, ki mu to uspe, kajti mi vse slavimo z alkoholom, prisoten je skoraj povsod.

Kozarec alkohola postane ženski naslovnik tesnobe, neizrečenih besed, čustev in bolečin, ki jih nosi v sebi

Ženske si privoščijo kozarček alkohola zvečer v samoti. Ko so vse stvari urejene in vse obveznosti opravljene. Moški pa gre »lahko na pijačo« tudi takoj po službi. Nima težave pri izbiri priložnosti, medtem ko je za ženske povsem drugače.

Pijača je lahko na primer za žensko nagrada, ki si jo podari ob koncu dneva. Šele takrat so zanjo vse stvari urejene. Me smo namreč že po naravi skrbne, materinske in potrebe drugih postavljamo pred svoje. Nikakor ne smemo pozabiti, da to zahteva od nas tudi družba. Ženske bodo najprej vse uredile, postorile in šele nato si bodo privoščile kozarček alkohola. Pomembno vprašanje pa je, kaj »nosi« v ta kozarček.

Če postane kozarec alkohola vedno znova naslovnik tesnobe, neizrečenih besed, čustev in bolečin, ki jih čutiš v sebi, če vanj torej nosiš tisto, kar bi pravzaprav moralo biti izrečeno in razrešeno v nekem odnosu, lahko greš hitro po poti, ko ti bo alkohol pomenil vse. Ko ob pitju začutiš olajšanje in mir in to vedno znova iščeš v alkoholu namesto tam, kjer je stiska, bolečina nastala, tvoje telo to enostavno sprejme, se navadi. In možgani, ko jih navadiš na rutino, začnejo sčasoma to tudi zahtevati. Sčasoma tisti en kozarček ni več dovolj, za isto umirjenost, ki jo je prej nudil en kozarec, potrebuješ kmalu več in tudi pitje samo zvečer dostikrat ni več dovolj. In ko to prepoznaš, se pojavijo izjemna bolečina in strahovite stiske.

Vsakdo, ki postane zasvojen, spremeni prioritete. Glavna preokupacija zasvojenega postane pijača. Kje in kdaj boš lahko pil? Ali imaš doma še dovolj zaloge? Kam si skril pijačo? Je morebiti kdo našel tvojo »zalogo«? So jo morebiti celo otroci zlili stran?

Ženska najde ogromno izgovorov, da upraviči nakup alkohola

Če dobro pomislim, verjetno tudi nakup alkohola poteka povsem drugače, če to stori ženska ali moški. Ne spomnim se, da bi kdaj videla žensko, ki bi v družbi otroka poleg ostalih stvari, kupila še alkohol. Moškega, ki kupi alkohol skupaj z ostalimi artikli, pa si hitreje prikličem v spomin.

Tiste, ki že imajo težave z alkoholom in vedo, da pijejo preveč, tudi alkohol kupujejo na skrivaj in za to uporabijo nešteto izgovorov: pekla bo pecivo in potrebuje rum; nekaj mora kupiti za darilo, zato bo kupila steklenico alkohola in jo spravila v darilno vrečko; ker zvečer doma praznujejo, bo prav tako potrebovala steklenico alkohola, da bodo lahko nazdravili … Niti ni tako redka situacija, ko ženska samoiniciativno razloži prodajalki, da bo pekla pecivo in za to potrebuje rum. Ženske torej same začutijo potrebo, da ponudijo obrazložitev za nekaj, kar občutijo, da bi lahko v okolici sprožalo določen odziv, ker jih je tako zelo sram svojega početja. Misim, da se moški manj ukvarjajo s tem, s čimer se ženske.

Zase bi zelo težko rekla, da znam prepoznati, razbrati znake, ki nakazujejo, da ima morebiti ženska, ki stoji pred menoj v vrsti na blagajni, že težave z alkoholom. Vam je najverjetneje zaradi vaše »profesionalne deformacije« veliko lažje opaziti tovrstne znake.

Morda … Tisti, ki niste v stiku s tovrstno problematiko, morda resnično težje opazite oziroma potrebujete morebiti celo bolj očitne znake vidnega propadanja, da pomislite na možnost težav zaradi čezmernega pitja alkohola. Roko na srce pa znajo tudi osebe, ki že imajo težave, svojo situacijo zelo dobro skrivati. Seveda lahko srečate zelo urejeno gospo, ki bo kupila steklenico viskija in ob tem dejala, da imajo doma zabavo. Spravila ga bo v darilno vrečko in odšla domov, kjer bo zvečer sama, na skrivaj, počasi pila.

Zasvojena ženska pogosto izgubi podporo partnerja

Kdaj pri ženskah nastopi tista točka, ko nekako sprevidi, da tako ne zmore več naprej in da je morda napočil čas, da nekaj naredi?

Kot pri vsakem, ki je zasvojen, ko vidi, da ne gre več, da se vse podira, da so nemočne. Ampak tudi ko že ugotovi, da ne zmore več, sta strah in sram dostikrat prevelika, da bi poiskala pomoč. Kaj bodo pa rekli drugi?!? Sama pred seboj skriva to, kar se ji dogaja, svojo situacijo pa sočasno opravičuje s tem, na primer, da je živčna in depresivna in mora pač nekaj spiti, da se tega »ozdravi«. Pomoč išče pri splošnem zdravniku, ki ga skuša prelisičiti z opisom težav in prikrivanjem resničnega stanja.

Sram ji preprečuje, da bi si priznala svojo zasvojenost, da bi jo priznala tudi drugim. Predstavljajte si, da se ne spomnite, kaj ste recimo prejšnji večer v pijanosti govorili, počeli. Zjutraj se zbudite in ugotavljate, kje ste ga ponovno polomili, koga ste ponovno prizadeli, kako ste odrinili stran partnerja, otroka, jih prizadeli, ko ste se morda umikali, da ne bi videli, da ste pijani … Ob tem se boste počutili preplavljeno z občutki sramu in krivde. Obtoževali se boste, kaj ste naredili, kako lahko sploh še živite! In kako zdržati s temi občutki? Tako da spet nekaj spijete. In pozabite za nekaj trenutkov. In je začarani krog sklenjen.

To je resnično nerazumljivo nekomu, ki tega ni doživel. Grozljivo je, koliko je tovrstnih stisk. Nikogar ne želim opravičevati. Želim samo približati doživljanje osebam, ki tovrstne izkušnje nimajo, saj zasvojenost deluje po povsem svojih zakonitostih.

Malo žensk, ki so zasvojene ali imajo težave s čezmernim pitjem alkohola, ima pri okrevanju podporo partnerja. Obratna slika je precej drugačna. Ženske, ki pijejo, se bojijo, da jih bo partner zapustil, pobral otroke in šel, da bodo izgubile službo, da bodo vsi izvedeli in se jim posmehovali … Tukaj je ogromno stvari, ki jih je treba vzeti v zakup, ko govorimo o točki, kdaj se bo ženska odločila poiskati pomoč.

Ni enoznačnega odgovora. Vsekakor vedo, da se jim svet podira pod nogami, ampak tukaj je še toliko tistega zanikanja, tistega odmikanja in vztrajanja v iskanju izgovorov, da morebiti pa še ni tako zelo hudo.

Ljudje se utapljajo v sramu in krivdi. Izjemno težko sprejmejo sočutje

Na kakšen način pa pristopijo ženske k Vam po pomoč? Imenujejo svojo težavo z imenom, ki ji pripada?

Večinoma pridejo že z jasnim namenom. Včasih pridejo na pobudo, zahtevo nekoga drugega, vendar takrat po navadi ni uspeha. Dokler se oseba sama ne odloči in sprevidi, da ima težavo, do takrat ni upanja za spremembe. Ne glede na to, kako dolgo si oseba laže, pa vedno pride tisti dan, ko zavesa pade in ko si oseba preneha lagati. Ko se je primorana soočiti z resnico in si stvari priznati. Izjemno težko si je priznati resnico, saj je sama sebi lagala toliko časa.

Ženske se utapljajo v krivdi, sramu, nevrednosti in strahu. Pijejo v samoti, izolirane in svoje stiske nikomur ne zaupajo. Odločijo se poiskati pomoč, in ko dejansko zberejo potreben pogum, so se primorane soočiti še z nerazumevanjem partnerja. Redki so namreč moški, ki vztrajajo v procesu okrevanja ženske od zasvojenosti. Kako krivično in grozljivo.

Ne moremo dejati, da to drži za vse primere, je pa res pogosteje, da partnerji rečejo, da je to stvar njihovih partneric in naj se same ukvarjajo s tem, ko bodo s svojo zasvojenostjo opravile, se pa lahko začnemo pogovarjati o drugih stvareh. Pri pomoči ženskam je treba upoštevati vse zapisano, saj so tovrstni občutki pri njih precej bolj zasidrani kot pa pri moških. Seveda oboji potrebujejo sočutje in nežen pristop, sočasno pa tudi neko rutino.

Najprej je treba zlesti iz občutkov krivde in sramu, saj se ženske dobesedno utapljajo v njih. Izjemno se degradirajo in samoobtožujejo.

Mi dejansko ne vemo, kaj doživlja tisti, ki mu alkohol ponujamo

Zakaj, čemu osebe, ki pijejo alkohol, čutijo potrebo po prepričevanju in spodbujanju k tovrstnem ravnanju tudi druge? Jaz ne pijem alkohola in iskreno povedano ne čutim potrebe, da bi kogarkoli nagovarjala, naj se mi pridruži in pije brezalkoholne pijače. Sem pa večkrat zaradi tega »party brejkerka«.

Osebno sem zelo jezna, ko vidim prizore, kjer osebe spodbujajo in nagovarjajo druge k pitju alkohola. Mi se dejansko ne zavedamo, kaj doživlja tisti, ki mu alkohol ponujamo, kakšno je njegovo življenje in s čim se sooča. Drugih dejansko ne poznamo; menimo sicer, da poznamo svoje prijatelje, bližnje, a včasih morda jemljemo za samoumevno nekaj, kar to še zdaleč ni.

Sediš v družbi ljudi, za katere dejansko resnično ne veš in tudi ne moreš vedeti ali celo biti prepričan, v kakšnem »odnosu« so do alkohola. Ali morebiti že imajo celo težave ali jih (še) nimajo? Morda ima tisti, ki ti ponuja alkohol ali te prepričuje, da se mu pridružiš, že sam težave z alkoholom? In če bo pil v družbi, ne bo obsojan, da pije preveč. Večkrat bo lahko nazdravil in ga nihče ne bo tako čudno gledal, kot bi ga gledali, če bi pil in se ga napil sam.

 

 

Pri vsem povedanem je treba upoštevati, da ljudje nismo črno-beli in vse ne velja za vse, tudi alkohol uporabljamo in zlorabljamo zaradi različnih stvari, s katerimi ne moremo zdržati brez »zdravila«.