Sram in krivda sta povsem odveč

Dekle sedi za mizo. Pred njo je krožnik in na njem košček banane. Njen pogled razkriva boj, ki ga bije globoko v sebi. Občutek odpora do nečesa, česar si ne želi, je v konfliktu z močjo, ki jo zbira, da bo kos naporu, ki jo čaka, v kolikor želi preživeti.

Številni vzgibi botrujejo k nastanku motenj hranjenja. Tisti skriti in potuhnjen razlog, ki vleče niti iz ozadja, pa »sliši« na ime: »Želja po nadzoru«. Močno hrepenenje po nečem, česar v svojem življenju nimaš, vendar si to močno želiš. Sprejeti odločitev kdaj, kaj in koliko, ter želeno tudi udejanjit, ti da moč, ki jo pogrešaš. Moč in nadzor, ki ju kasneje, nevede, tudi izgubiš. In tako se znajdeš na vrtiljaku, ki ti vzame to, kar si želel imeti in ti v zameno ponudi nekaj, česar si nisi želel.
Kvantiteta dostopnih informacij, ni ravno premo-sorazmerna z njihovo kvaliteto. Slednje velja predvsem za splet, kjer je v poplavi najrazličnejših informacij, včasih tudi vprašljivega izvora, pogosto kar težko ločiti zrno od plevela. Pri presoji sta potrebni tako zrelost, kakor tudi »zdrava kmečka pamet«, kar  nemalokrat mladostnikom primanjkuje. Zato je želja po pogovoru o hrani in načinu prehranjevanja, v času okrevanja od motenj hranjenja, tako zelo izrazita. Senzibilne, kompetentne sogovornike, z izkušnjami na omenjenem področju, pa je kar težko najti.

Katja Lukač, univ. dipl. inž. živil. tehn, tik pred zaključkom magistrskega študija socialnega dela, z večletnimi izkušnjami na področju dela pomoči pri motnjah hranjenja, med drugim tudi v Ženski svetovalnici, močno verjame, da je pogovor o hrani, strahu pred hrano, prehrambenih navadah in iskanje ustreznih kombinacij živil, poleg psihološke podpore, še kako pomembno pri okrevanju.
Redki so, ki resnično verjamejo, da je ponovno uživanje nečesa, kar si še nedolgo nazaj zavračal, izjemno težko. Da vztrajno siljenje s hrano, ne ozirajoč se na stisko osebe, težav ne bo rešilo. Prav tako ne bosta v pomoč občutek sramu in krivde. Iskanje krivca ali zatiskanje oči pred nastalo situacijo, le te ne bo rešilo. Marsikaj pa lahko naredijo povsem drugačni pristopi.

O motnjah hranjenja se danes že veliko piše, bere in govori. Zapisane osebne izpovedi znanih in povsem neznanih oseb, najstnic, ki »krožijo« po spletu, skušajo senzibilizirat javnost. Pridružile so se jim tudi mame, ki želijo opozoriti starše, naj si ne zatiskajo oči. Številne delavnice in izobraževanja so prav tako del našega vsakdana. Zdi se, kot bi danes morda že nekako lažje spregovorili o nečem, kar je del naših življenj.

Res je. Veliko se dela na promociji in prav tako veliko se govori o motnjah hranjenja. Postale so že »splošna tematika«. Vsi o temu že nekako vse vedo. Kljub temu pa se mi zdi, da je pri osebah, ki razvijejo motnje hranjenja, še vedno prisoten močan občutek sramu. Ravno zato potrebujejo toliko časa, da najdejo pomoč.

Morda se premalo govori o okrevanju. O poti, ki jo je potrebno prehoditi, če se oseba odloči okrevat. Motnja hranjenja se lahko sorazmerno hitro razvije, traja nekaj let in nato so potrebna leta, da oseba okreva. Koliko let – je povsem različno od osebe do osebe.

Problem motenj hranjenja ni v hrani. Težave niso povezano s hrano, zato siljenje ali zavračanje kupovanja vseh živil, ne bo pomagalo rešiti nastale situacije.

“Motnja hranjenja je način preživetja, ki odraža stisko osebe”

Težava se skriva v nadzoru, ki ga nimaš, vendar si ga tako zelo želiš. Hrana postane izbrano področje, kjer lahko skompenziraš manko, ki ga čutiš. Sam odločaš kdaj, kaj in koliko boš jedel, kar ti da občutek nadzora. Zapisane besede so moja izkušnja.

Motnja hranjenja je še vedno način preživetja, ki odraža stisko osebe. Posledično se kaže kot nadzor. Izvira pa iz slabe samopodobe.

Dogaja se otrokom oziroma najstnikom, ki doživljajo številne stiske, s katerimi se ne zmorejo soočiti. Ne znajo jih ali razrešiti, saj nanje nimajo vpliva. Na tej točki se prične razvijanje potrebe po nadzoru, pa naj si bodi na takšen ali drugačen način.

“Dekleta se bojijo vpliva izkušenj oseb, s katerimi niso na isti stopnji okrevanja”

Splet ponuja številne nasvete, spodbude, kako prelisičiti bližnje, ter ohraniti naravnanost h konstantnem izgubljanju teže. Znani so primeri »Pro Ana«, spletne klepetalnice, kjer naj bi si dekleta delila nasvete, se medsebojno spodbujala in podpirale pri »vzdrževanju« anoreksije.

Dekleta resnično poznajo vse mogoče trike. To naj bi se dogajalo tudi v času bolnišničnega zdravljenja. Srečujejo se dekleta, ki imajo težave z motnjami hranjenja, vendar so na različnih stopnjah okrevanja. Druženja jim nudijo medsebojno učenje in pomoč. Sočasno pa zvedo in se naučijo še marsikaj, česar morebiti prej še niso vedele ali prakticirale. V mislih imam tako dobre, kakor tudi slabe stvari.

Dekleta, ki so bila na zdravljenju, mi pripovedujejo o težavah, ki so jih imele z vključevanjem v skupine. Občutek imam, da dosežena stopnja okrevanja ni bil glavni kriterij vključevanja deklet v skupine, ampak so bili kriteriji snovani širše.

Prisluhniti in spremljati pripovedovanja deklet, s katerimi si nekako ne deliš iste stopnje okrevanja, je lahko izjemno delikatno. Slišano te lahko nehote pahne kakšen korak nazaj. Prav tako se lahko od drugih deklet seznaniš s praksami, ki vodijo ponovno v samo poškodovanje, česar je mnoga dekleta izjemno strah.

“Začne se kot stremenje k bolj zdravemu načinu prehranjevanja”

Problem motenj hranjenja ni v hrani, vendar se vse začne ravno s hrano. Ali lahko na osnovi spremembe prehranskih navad, ki jih je uvedlo dekle/fant ugotovimo, da se morda že sooča z motnjo hranjenja?

Ena od glavnih sprememb je tendenca, stremenje k bolj zdravemu načinu prehranjevanja. Dekleta/fantje se običajno pričnejo izogibat sladkarijam, beli moki in izdelkom iz bele moke. Povečajo se količine zaužitega sadja in zelenjave. Začenjajo si sami kaj dodatno kupovati, ali to zahtevajo od staršev. Pogosto izpuščajo obroke, zadnji dnevni obrok pa si »privoščijo« npr. ob 17. uri. Ponavadi povečajo tudi fizično aktivnost in neredko preselijo telovadbo tudi v sobo.

Pričnejo bolj slediti smernicam zdravega življenjskega sloga. Sčasoma to preide v prevelike ekstreme, ki se poznajo tudi na telesu.

“Oseba postane vztrajna in dosledna. Ekstremi se prenesejo tudi na področje športa”

Dandanes se tendence na področju (pre)hrane in zdrave hrane, izjemno hitro menjajo. Na eni strani imamo oznake, kot so »bio, eko, zdrava hrana, etc«, na drugi pa raznovrstne diete, včasih prikazane tudi kot »nove smernice prehranjevanja«, ki rastejo kot gobe po dežju. Kdaj lahko torej povsem upravičeno posumimo, da ne gre samo za prehodno obdobje, za poskus nečesa novega, ampak, da je v ozadju nekaj več?

Ko spremembe trajajo dlje časa. Ljudje pogosto nimamo dolgotrajne vztrajnosti in potrpežljivosti za diete oziroma spremembe prehranjevalnih navad. »Modne diete« imajo kratek rok trajanja, saj hitro izgubijo na popularnosti. V kolikor pa oseba razvije motnjo hranjenja, pa sprememba običajno traja kar dolgo časa. Oseba je pri tem zelo vztrajna in dosledna. Spremembe se opazijo tudi pri telesni teži.

Za izgubo nekaj kg, zadošča kratko obdobje. V kolikor pa govoriva o izgubi 10-15% telesne teže, pa se sprememba opazi tudi navzven. Spremembe vsi opazijo in tako dobi dekle/fant tako zelo želeno pozornost, osebno zadovoljstvo ji/mu narašča, saj ji/mu nekaj v življenju uspeva. Začetni občutek pozitivizma kmalu nadomesti negativizem. Oseba prične nositi širša oblačila, saj želi s širokimi modeli zakriti izgubo teže. Prične se zapirati vase.

Ko gredo stvari že v ekstreme je skrajni čas za alarm, zato raje ukrepajmo prej. Marsikdo se odloči celo za vegetarijanstvo in veganstvo-iz razloga uvedbe zdrave prehrane, kjer je potem tanka meja, da se razvije ortoreksija. Ekstremi, ki so prisotni v prehrani, se lahko prenesejo tudi na področje športa.

Tovrstne spremembe se bodo dolgoročno vsekakor začele kazati tudi na zdravju. Krvna slika in tudi hormoni se bodo odzivali povsem skladno z dogajanjem in sčasoma se bodo pojavile težave tudi z organi.

“Motnja hranjenja obvladuje in uničuje življenje”

Je kaj takega, kar Vas je med pogovorom z dekleti, ki se soočajo z motnjami hranjenja, presenetilo? Morda starost? Kaj vse so bile pripravljene storiti, kako daleč so bile pripravljene iti v želji, da bi »imele« tisto nekaj, kar so tako zelo pogrešale?

Dekleta večinoma poiščejo pomoč, ko so že na faksu ali v zadnjem letniku srednje šole, saj si prej resnično zelo težko priznajo, da imajo težave z motnjami hranjenja. Lahko so se težave pričele že zelo zgodaj, vendar so vmes minila leta, preden so poiskale pomoč. Vsa ta leta so živele v fazi zanikanja. Pomoči niso želele. Prav tako imajo odklonilen odnos do pomoči v primeru, če so jih v najstniških letih, starši silili na preglede, jih peljali na posvete k psihologom, v ambulante ali bolnišnične oddelke.

Ko dekleta sprevidijo in si priznajo, da jim motnja hranjenja že obvladuje in sočasno tudi že nekaj časa uničuje življenje, ugotovijo, da so izgubile nadzor. Sedaj niso več one tiste, ki odločajo, ampak počne namesto njih odločati »motnja hranjenja«. Same nimajo več vpliva nad svojim lastnim življenjem. Prav tako nimajo več lastne volje in s tem resnično dosežejo dno. To je točka, ko so pripravljene poiskati tudi ustrezno pomoč.

Opazovati ljudi, s katerimi so v stiku, kako v življenju napredujejo, same pa stagnirajo oziroma celo nazadujejo, postane zanje izjemno frustrirajoče.

“V ogledalu se vidi debelo, čeprav odsev kaže povsem drugo podobo”

Kaj je tisto najtežje, s čimer se soočajo?

Oseba, ki je razvila motnjo hranjenja, v ogledalu sebe, svoje resnične podobe, ne vidi. Vidi se debelo, čeprav odsev kaže povsem drugačno podobo.

Zanika svojo podobo in se bori proti vsem, ki ji želijo dobro. Ona je sveto prepričana, da zdravo je, zdravo živi in zdravo športa. Kljub temu, da se sama sebi zdi še vedno predebela, ji je super, ker malce pa je vendarle shujšala. Okolici pa se ob pogledu nanjo in njenim besedam, že sprožajo alarmi.

“Pri okrevanju gre za delo na sebi in proces zaupanja sebi”

Osebe, ki imajo motnje hranjenja, si resnično težko priznajo, da imajo že težavo in da je stvar, ki se je morebiti celo lahko začela povsem nedolžno, sčasoma ušla iz vajeti in prerasla v nekaj, za kar potrebujejo pomoč. V trenutku, ko starši ali bližnji opazijo, da ne gre za modno muho, ampak so težave že resnejše, verjetno povsem instinktivno pričnejo spremljati prehranske navade dekleta/fanta, obroke in ali jo/ga morebiti celo siliti, naj več (po)je. Kar je razumljivo.

Starši z vsiljevanjem hrane ne dosežejo ničesar. Oziroma, najpogosteje starši na tovrsten način ne dosežejo ničesar. Nenapisano pravilo »pravi«: » Družina naj pri prehranjevanju in navadah ničesar ne spreminja«. Vsaka družina ima namreč svoj način prehranjevanja. Oseba znotraj družine je razvila motnjo hranjenja. Nima smisla, da hčerka uči mamo, kako naj kuha in kakšno hrano naj kupuje.

Nekaj je še v mejah normale, težave pa nastanejo, ko se prične obsedenost z zdravo hrano, kar je pri osebah z motnjami hranjenja izrazita. Družina naj še naprej ohranja enake obroke, saj ima težave oseba z motnjami hranjenja in ne preostali družinski člani.

V kolikor starši opazijo, da ima dekle/fant težave s hrano, naj bodo vsekakor iskreni, skrbni in direktni. Prav tako naj ji/mu povedo, kaj so opazili in da imajo tovrstne težave ime. Da gre za motnjo hranjenja.

“Stvari je potrebno imenovati s pravim imenom, drugače se minimizira”

Nisem prepričana, da v kolikor imamo težave, ki jih ne želimo videt ali se z njimi soočiti, v resnici želimo prisluhnit in zares slišati, kaj nam drugi sporoča. Predstavljam si dekle/fanta, ki ji/mu starši povedo, da ima motnjo hranjenja. Zdi se mi, da tovrsten način, pristop dekle/fanta pahne v še večjo stisko, oziroma jo/ga potlači, saj je verjetno vse, kar v tistem trenutku zmore slišati » s tabo pa je nekaj narobe«.

Tekom pogovora, ki ga imamo z mladostnikom, izrazimo našo skrb in opažanja ter v okviru tega tudi poimenujemo težavo. V kolikor stvari ne poimenujemo, temu, kar se dogaja ne damo pravega imena, se problem samo zmanjšuje. In reakcija bo,« saj samo malo hujšam, saj ni nič narobe«.
V kolikor starši resnično opazijo znake, naj najprej sebi priznajo situacijo in jo imenujejo z imenom, ki ga ima. Na tovrsten način naj s tem soočijo tudi dekle/fanta. Reagiranje in postopanje bosta povsem drugačna, če dobi težava pravo ime, kot pa če sami sebe prepričujemo, da temu ni tako.

“Soočanje s seboj, želja po spremembi in pogovor o hrani so bistveni”

Proces okrevanja je vsekakor dolg in naporen. Prisotni so številni vzponi in padci, soočanja z boljšimi in slabšimi obdobji, ter številnimi izzivi. Prepričana sem, da si marsikdo resnično zelo težko predstavlja odpor, ki ga doživlja dekle/fant, pri soočenju/spopadanju s hrano in kakšen napor je potreben, da zmore dekle/fant pojesti nekaj, čemur se je še pred kratkim izogibal/a. Da sčasoma ne gre več za kaprico, ampak da oseba dejansko ne zmore pojesti niti koščka banane, pa četudi gre samo za en košček.

Soočanje s seboj in odločitev za pomoč je tisto, kar dejansko prinese spremembo. Seveda se le ta ne zgodi čez noč. Oseba dejansko ne zmore naenkrat pojesti cel krožnik živil, ki jih je še pred časom zavračala, se pa da počasi, korak za korakom narediti marsikaj v smeri, da bi nekoč pa to vendarle ponovno zmogla. Do prisile ne pride od zunaj, ampak si okrevanja želijo sami, ko sprevidijo, da tako preprosto ne gre več naprej. Hočejo, želijo si spremembe, saj jim motnja hranjenja ne prinaša ničesar dobrega.

Večina deklet, ki so bila v bolnišnični obravnavi, pogosto povedo, da jim je bilo vse prehitro in preveč. Velik poudarek imajo na vseh obrokih, vendar so za ta dekleta, gledano iz psihičnega vidika, občutno preveliki in prehitro vnešeni. Če je bila motnja hranjenja prisotna nekaj let, bo oseba zelo težko v nekaj mesecih izgubila strah in prevzela običajne prehranske navade.

Z dekleti se o hrani pogovarjam. S pomočjo tabele, ki jo izpolnijo, skušamo ugotoviti, katerih živil se bojijo. Pogovarjamo se tudi o zdravem/nezdravem načinu prehranjevanja. Želim jim predstaviti, da pogosto nič ni 100% ne/zdravo, ampak da je lahko tudi hrana, ki velja za zdravo, konzumirana v prevelikih količinah, nezdrava. Približati jim skušam koncepta kvalitetnega živila s hranljivimi snovmi ter jim predstaviti razliko od manj kvalitetnega. Poleg tega ima vsako živilo določene pluse in tudi določene minuse. Na tovrsten način jim želim pomagati pri razširitvi razumevanja, saj zanje največkrat velja črno/belo razmišljanje. Na tovrsten način skušamo počasi, ponovno uvajati hrano, ki se je izogibajo ali jo celo povsem zavračajo.

Ravno zaradi tega so pogovori z osebami, ki imajo strokovno znanje o hrani in tehnologiji pridelave ter predelave živil pomembni. Pri nudenju pomoči je vsekakor pomembno tudi znanje o procesu prebave in človeškem metabolizmu, saj gre za celosten pristop k okrevanju.

Čemu tovrsten strah pred določenim živilom?

Glavni vir strahu so kalorije, ki jih vsebujejo. Običajno gre namreč za živila, ki imajo veliko maščob, OH in sladkorja.

“Pogovor je zelo pomemben, saj splet ponuja zmedene informacije”

Imajo dekleta in fantje veliko znanja o (pre)hrani?

Znanja imajo kar veliko, le da je večinoma prirejeno. Do njega namreč dostopajo s pomočjo različnih spletnih strani, forumov, etc..kjer lahko dandanes že vsak objavi karkoli, zato vlada na področju verodostojnosti informacij kar precejšnja zmeda. Na splošno imamo sicer vsi malo zmede, saj se informacije tako zelo hitro spreminjajo in včasih je kar težko ohraniti zdravo presojo. Zato osebam, ki imajo motnje hranjenja zelo ustreza, če se lahko z nekom, ki ima prave in verodostojne informacije, o hrani tudi pogovarjajo.

V kolikor oseba vztraja pri nekakšnem zavračanju določenega živila, kako ji pomagate? Morebiti poiščete alternativo in skušate surovino, ki jo neželeno živilo vsebuje, poiskati drugje? V kombinaciji z drugimi živili?

Tudi to je rešitev, čeprav osebno dajem večji poudarek ugotavljanju vzroka, zakaj se oseba tako zelo močno brani določenega živila. Želim si, da se oseba sooči s strahom in ga tudi premaga. Ni potrebe, da bi še ostajal prisoten do živil. V kolikor oseba strahu pred krompirjem ne premaga, se mu bo tudi kasneje izogibala, kar pomeni, da strah ni izzvenel. Sčasoma, med okrevanjem, lahko tudi ugotoviva, da ji živilo nekako preprosto ne ustreza in takrat začneva iskati možne alternativne rešitve pri izbiri drugih živil.

“Različne so stopnje okrevanja. Sladica morda ne bo nikoli več zaužita”

Skušam si predstavljati dekle/fanta, ki se v poletnih mesecih sprehodi mimo slaščičarne. Lahko sladica sčasoma, nekoč, ponovno postane del življenja? Lahko občutek slabe vesti in krivde kdaj zares izzveni?

Dlje, kot je dekle/fant v fazi okrevanja, bolj dojema in sprejema, da četudi poje tortico, sladoled, je to povsem normalno. Ni rečeno, da se to zgodi vsakodnevno, v kolikor pa se to zgodi občasno, npr. sladoled v poletih mesecih, ni to nič takšnega.

V kolikor je oseba okrevala, načeloma nima težav z obiskom restavracij, slaščičarn, se pridruži praznovanjem, etc, morebiti se bo malce obremenjevala, kot se roko na srce, kdaj tudi ostali, vendar ji ne bo pustilo dolgotrajnih posledic.

Ni pa rečeno, da vsi pridejo do tovrstne faze. Marsikdo okreva do faze, kjer že je raznovrstno hrano, vendar ne opusti stroge zdrave hrane in lahko še naprej vztraja glede izogibanja in zavračanja sladic. Morebiti bo oseba potrebovala samo malo več časa, da bo sprejela tudi sladice kot del življenja, ali pa se to preprosto ne bo zgodilo.

“Starši niso krivi, da je oseba razvila motnjo hranjenja”

Kaj pa podpora oziroma sodelovanje s starši. Pravite, da dekle/fant najpogosteje poišče pomoč, ko je v študentskih letih, kar pomeni, da pogosteje čez teden živi stran od doma in se občasno, morda kakšen vikend na mesec vrne domov.

Osebam, ki poiščejo pomoč, zelo pomaga življenje oziroma odmik stran od doma. Njihove težave so se namreč največkrat pričele v domačem okolju in to v času, ko so bili še najstniki.

Nekateri starši so pripravljeni priskočiti na pomoč in tudi obiskovati skupine za starše, so pa tudi takšni, ki se jim tovrstna pomoč namenjena njim ne zdi potrebno, saj je dekle/fant pridobil/o kakšen kilogram, ni več v kritičnem stanju in ta napredek razumejo kot dokončno okrevanje, saj je že izven nevarnosti. Pogosto se to zgodi pri osebah, ki so bile hospitalizirane v najstniških letih.

Staršem se je s tem zelo težko soočiti. Težko si priznajo težavo, zato gre tudi pri njih za fazo zanikanja, ki lahko traja različno dolgo. Iskanje pomoči zase in za dekle/fanta zahteva kar nekaj vztrajnosti, financ in spreminjanja odnosov v družini.

Osebe prihajajo tako iz večjih mest, kakor tudi iz bolj odročnih krajev. Ne glede na kraj, pa je tabu še vedno zelo prisoten. Je kar težko. Seveda si želimo, da bi bilo sodelovanje staršev večje. Bremeni jih namreč izjemen občutek krivde, kar je povsem odveč. Vedno gre za splet dejavnikov, ki v kolikor se medsebojno »poklopijo «, oseba razvije motnjo hranjenja.