Tine Slabe: Želim si biti iskren do sebe in ponosen nase

Neverjeten pogum in moč. Želja in determiniranost. Postavljeni ob bok vztrajnosti, združeni z izjemno ranljivostjo, odkritostjo in senzibilnostjo, ter povsem razgaljenim pogledom na življenje, je nekaj, kar človek izjemno redko sreča. Ko je oseba, ki ji tovrsten način pripada, še moški, je to nekaj, kar imam občutek, da imamo ženske resnično redko priložnost spoznat.

Med najinim pogovorom, sem ob njem in njegovih besedah čutila izjemno fascinantnost in ponos. Zelo sem ponosna nanj, da je zmogel toliko poguma in v sebi našel tisto željo, voljo, ter oborožen z vztrajnostjo, poiskal pomoč. Z mano se je odločil povsem iskreno ter brez olepšav ali sprenevedanj, spregovoriti o sebi, svojih vzponih, dosegih in padcih. Omenil je tudi poteze, ki so se kasneje izkazale za morebiti ne najbolj ustrezne pri dosegu nekoč zastavljenih dolgoročnih ciljev, vendar so ga pa pripeljale do točke, ki mu bo pomagala na drugačen način doseči to, kar v življenju zares šteje. Spoznati sebe in odkriti, kdo je v resnici Tine. Tine Slabe.

Rad se pogovarja in v pogovoru veliko pove. Njegove besede in način, kako izrazi misli ter občutja, so posredovane na način, kjer ni mogoče ničesar dodati ali karkoli odvzeti. V njegovih besedah ni potrebno iskati kakršnih koli drugačnih pomenov od tistih izrečenih. Prav tako ni potrebno brat med vrsticami ali iskati tiste skrite misli, ki jih ljudje vendarle skušamo nekako zadržati zase in ki so še kako pomembne, za lažje razumevanje celotne zgodbe. Tukaj je to povsem odveč.

Ponosna sem nanj, saj je zbral moč in se odločil stopiti na pot sprememb. Seveda bi se lahko odločil tudi drugače. On se ni. Odločil se je spoštovati sebe, si biti zvest in skušat dobiti nazaj tisto samospoštovanje, samozavest ter vrednost, ki ju je nekoč že imel, vendar jih je zaradi lastnega strahu, na poti, sčasoma tudi izgubil. Odločil se je v sebi poiskati tisto, kar on zares je. Poiskati tista pristna čustva, katerim morebiti v preteklosti nekako ni zmogel dati dovolj prostora, morebiti zaradi strahu in/ali pomanjkanja odločnosti, da bi lahko spregovorila in mu tako pomagala se na poti lažje orientirati.

To je pogovor, v katerem je vsak od naju dobil to, kar je potreboval in to ne glede na to, kaj je sprva morebiti pričakoval. Spoznati delček sebe v pogovoru z drugim. Odkrivanje sebe je namreč nikoli zares končana zgodba.

“Štart je bil zares fenomenalen, vendar sem pričel vedno bolj dvomiti vase”

Prepričan sem, da v kolikor bi me na kavo povabila teden dni nazaj, bi bil v povsem drugačnem razpoloženju, kot sem trenutno. 12 let sem bil profesionalni windsufrer. Prepotoval sem cel svet in si izpolnil marsikatero željo, tudi tisto, da bom do 30.leta »stal« na vseh kontinentih sveta. Naredil sem nekaj, kar do takrat ni naredil še nihče. Prvi sem šel okoli »Cape Horna« in bil pri vsem tem še medijsko precej izpostavljen. Prevelika izpostavljenost je sčasoma prerasla v določeno breme, zaradi česar sem se želel umakniti, vendar sem hitro ugotovil, da moje ime ni samo ime, ampak je že mnogo več. Brand. Kar prepoznaven in pomemben brand. Brand z močno odmevnostjo. Tako sem se znašel v situaciji, ki je nekako nisem pričakoval.

Pomemben brand z veliko finančno vrednostjo, je bil nekakšen povod, da sem štartal z zasnovo lastnega branda, znamko Different. S poslovnim partnerjem sva štartala nekaj, kar je v ozadju skrivalo izjemno veliko željo in široko vizijo svetovnih razsežnosti, z visokim finančnim vložkom. Štart je bil zares fenomenalen.

Ampak…? Občutek imam, da se bo sedaj nekje pojavil tisti »ampak«.

Ampak,… prišlo je do finančnih obremenitev in stvari se niso več odvijale kot sem si želel. Zaradi ponavljajočih se okoliščin in določenih spoznanj, pa je v meni naraščal dvom. Dvom vase.
Prišlo je obdobje, v katerem sem bil tako izgubljen, da sem sprejel in upošteval nasvet dobrega prijatelja, s katerim danes sodelujeva, ter odšel na pogovor k psihologu, »biznis coachu«, usmeritelju. V pogovoru z njim, sem si odprl nove opcije v življenju. Resno sem se lotil poslovanja v svetu surfa. Odprl sem trgovino z opremo za surf in se vrnil nazaj tja, kjer je moje srce. V surf.

“Znašel sem se v spirali samospraševanja, v soočenju s samim s seboj in tem, kar zares je”

Ne glede na to, pa je bil v meni vseskozi prisoten nek nemir. Tista ambicioznost, nekakšna energija in izrazit občutek, da to še ni to. Še ni tisto zares »pravo«. Hitro sem postal tudi marketing manager za eno blagovno znamko, prisotno na svetovnem trgu. Sledilo je vabilo za prevzem še ene funkcije. Postal sem tudi brend manager in ker drugih stvari nisem ustavil, sem delal tudi po 16.ur dnevno. Z mislijo, da želim resnično narediti nekaj dobrega za družino, sem uspešno gradil poslovno kariero, dokler ni prišel dan, ko so se stvari na osebnem področju začele nenadoma podirati. Sledil je padec na realna tla. Izjemno močna streznitev, podkrepljena z nenehnim spraševanjem, premišljevanjem in analiziranjem, kaj pravzaprav počnem? Kaj je moj cilj? Kaj se sploh grem? Med kroženjem v tovrstnih mislih, sem se znašel v spirali samospraševanja, katere rezultat je bilo soočenje samim s seboj in tem, kar zares je.

Sedaj se učim biti prisoten tu in sedaj. Z osebo, ki je takrat ob meni in ne glede na to, kdo ta oseba je. Naj si bodi gre za partnerko, starše, poslovnega partnerja, prijatelje, etc. Obstaja samo tu in sedaj. Zelo sem vesel, da sem prišel do čistega dna, saj mislim, da se nižje resnično ne da pasti, kot sem padel sam. Sedaj grem samo še navzgor.

“V tem nekem žaru, zanosu in zagonu, se nisem umiril. Izgubil sem sebe. In ko izgubiš samega sebe, je konec.”

V neki izjemni želji, ambicioznosti, stresu do samega sebe in ciljev, ki sem si jih moral postavljati, saj sem bil nenazadnje športnik, sem bil vedno nekako za vse sam. Tudi zase. Bil sem svoj trener, organizator, psiholog in serviser opreme,etc. Sam sem skrbel za marketing, prevoz, etc. V tem nekem žaru, zanosu in zagonu, za katerega pa tudi sam nisem vedel točno, za kaj gre, se nisem umiril. Preprosto se nisem znal umiriti. »Med« oblikovanjem brenda Different in ostalimi stvari, sem se vmes nekje, nekako, izgubil. Izgubil sem sebe. In ko izgubiš samega sebe, je konec.

Sedaj je dolga pot nazaj, da se spet najdem. Da se najdem, kje pravzaprav sem. Vem, da je surf tisto, kar si želim. Ne potrebujem »osvojiti« celega sveta, ker sem ga nekoč že »osvojil«. Ni potrebe, da bi bil še naprej tako strog do sebe. Lahko si dovolim, da se imam rad takšen, kot sem. Marsikaj sem že dosegel in zato ni nikakršne potrebe, da bi še komurkoli karkoli dokazoval.

Nekdo, ki bi me samo opazoval od zunaj, bi najverjetneje dejal, da mi življenju res vse »štima«.

“Ne dovolimo si občutka, da bi bili ponosni na stvari, ki smo jih naredili. Na to, kar smo dosegli.”

Če izpustiva dejstvo, da sva bila nekoč sošolca, ki pa si več kot tistih nekaj vljudnostnih fraz nisva namenila in sva kasneje povsem izgubila stik, vem o tebi to, kar mi je v branje ponudil striček Google. Berem o izjemnih dosežkih. Na fotografijah opazujem vse mogoče plaže sveta, tebe, surf in morje. Same lepe besede in fotografije. Moja prva misel ob vsem tem? Najverjetneje gre za lepo »fasado«. Kaj zares ima Tine kot Tine od vsega tega? Dosegel si res ogromno in vprašanje je, kaj še se lahko znotraj tvoje profesionalne panoge sploh še doseže, pa vendarle. Kaj ima Tine od tega? Kam lahko Tine umesti vse te dosežke? Kaj naj Tine naredi z vsem tem, kar je dosegel? Kje je tukaj tista vrednost, ki si jo glede na dosežek človek lahko da? Tega v tistih besedah in fotografijah nisem začutila. Kot bi ljudje ne znali dati vrednosti stvarem, ki jih dosežemo. Kot bi si ne zmogli dati priznanja in pohvale: «Češ, ej, uspelo mi je. Res sem car«

Zase ne bi mogel reči, da sem delal karkoli za druge. To absolutno ne. Je pa res, da po 12-tih letih profesionalnega športa, kjer sem dejansko iz sebe dal resnično vse kar sem lahko in »surfu podaril« tako rekoč celega sebe, prepotoval cel svet, letel s 150-timi letali letno, me je še vedno nekaj gnalo naprej. Kot si lepo ugotovila, si nisem vzel trenutka. Trenutka, da bi npr. opazil rožo na travniku. Z vso to tehnologijo, ki jo imamo danes in s katero nas neprestano bombardirajo…v teh nekaj minutah najinega pogovora, je vmes moj telefon zvonil že vsaj 10x. V vsem tem, si ljudje nekako ne vzamemo trenutka. Prav tako si ne dovolimo občutka, da bi se počutili ponosni na stvari, ki smo jih naredili. Na to, kar smo dosegli.

Samo cilji, cilji in še 1x cilji. Vedno novi in višji. Brez tistega vmesnega trenutka, da bi si lahko malo oddahnili in zadihali. Zelo lepo si opisal zadolžitve, ki so ti jih zaupali. Vsi so v tebi prepoznali nek potencial in te skušali nekam umestiti. Začetka so bili morebiti vmes celo tvoji cilji in želje, vendar sem prepričana, da so se le ti sčasoma nekje izgubili, ko se je meja med tvojimi cilji in željami drugih, nekako zabrisala. In stvari so šle v drugo smer.

Cilje sem si vedno postavljal sam, zato nikakor ne bi mogel reči, da so me drugi usmerjali. So mi pa na nekakšen način pomagali, ko so me vključili v nek kontekst. Je pa res, da ne glede na zadolžitve, ki so mi jih ponudili, v njih nikoli nisem nekako zares začutil sebe. In ne glede na stvari, ki sem jih naredil, si nikoli nisem delal iluzij.

“Kako zelo je pomembno, da si človek dovoli biti ponosen nase”

Ne vem zakaj imam občutek, da vsaj 1x, si pa sebe vendarle zares (za)čutil. V morju, na deski za surf.

Mah. Sedaj že toliko znam, da tudi tam nisem več jaz jaz. Kadar so res ekstremne razmere, takrat nekako čutim sebe, v kolikor so pa stvari bolj v »easy«, znam toliko, da je drugače. Ravno danes zjutraj sva govorila z enim gospodom, kako zelo je pomembno, da si človek dovoli biti ponosen nase. Da dovoliš samemu sebi biti ponosen nad tem, kar si naredil.

Jaz imam s tem kar nekaj težav.

Da si lahko dovolim komurkoli reči:« Ja, bil sem med 10-timi na svetu, ok. Jaz sem bil to, ja.» Fuck off«. Kaj želim? Biti na to ponosen, saj sem to naredil! Da zmoreš dovoliti sebi kaj takšnega, je zmaga. Ko to izrečeš drugim in tudi sebi, priznaš tako drugim, kakor tudi sebi, potem začneš v nekem trenutku v to tudi verjeti. To je tista samozavest, ki ti jo že vsi skušajo ubiti. Starši poskušajo s svarili, »naj ne bom preveč pomemben«, učitelji z opozorili, da si »ne smem preveč želeti«. Na tovrsten način ti vsi ubijajo tisto samozavest in posledično je lahko že neka majhna situacija, v kateri se znajdeš, povod za sesutje. Sesuješ se do temeljev, ker nimaš neke resne samozavesti. Saj si je ne upaš dovoliti.

In pridemo do točke, ko se naše predstave o življenju drugih in resničnost tovrstnega življenja, ne ujemata. Navzven zgleda, kot bi imel človek vse. Denar in slavo, ter da živi lagodno življenje, brez vsakodnevnih skrbi, ki pestijo nas, ki nimamo »določenih« privilegijev. V bistvu pa je oseba, ki je v naših očeh še tako zelo privilegirana in ima tako rekoč vse, v svojem jedru še vedno samo človek. In to človek, ki je prav tako ranljiv, kot smo ranljivi tudi ostali. Čeprav ima rešene težave, ki jih marsikdo izmed nas nima rešenih na taisti način, ima tudi »on« svoje težave. Le te so morebiti v naših očeh lahko celo zanemarljivo majhne, vendar so zanj zelo velike.

Bogati ljudje imajo še veliko večje težave, verjemi. O temu lahko jaz kar nekaj povem.

“Pod kožo si tako zelo krvav človek, ki si želi samo to, da te ima nekdo rad in da imaš ti lahko nekoga rad”

Obkrožena in tudi družim se z ljudmi, s katerimi sem prepričana, da se družimo iz povsem drugačnih razlogov, kot se družijo tisti, kjer je posredi denar.

Ljudje si postavljajo cilje, dosegajo rezultate, sočasno pa izgubijo stik, »percepcijo«, kdo je dejansko pravi prijatelj in kdo ne. Jaz sem bil med 10-timi na svetu. Ljudje so imeli do mene visoka pričakovanja. Vedno večja. Pričakovali in zahtevali so, da naredim vedno več. Dosežem vedno več. Tovrstna pričakovanja, pritiski, so se sčasoma usidrali tudi vame in me dobesedno preplavili. Konstantno si v teh občutjih in pričakovanjih, sočasno pa si pod kožo tako zelo krvav človek, ki si želi samo to, da te ima nekdo rad in da imaš ti lahko nekoga rad. V tisti poplavi vsega, najti nekoga, ki te bo imel iskreno rad za to, kar si, je tako zelo zelo težko. Tukaj sem jaz začutil svojo največjo bolečino. Na nek način tudi sam nisem hotel biti zares povsem iskren do sebe, morebiti nisem znal, ali pa še celo danes morebiti najbolj ne znam, saj sem se tega nekako začel šele učiti. Ne glede na to pa vem, da osebe, ki so ob meni in v mojem življenju, imam izjemno rad.

“Vse stvari sem vedno (pre)vrtel naprej, nazaj in vse analiziral. Sedaj se učim, da je samo tukaj in sedaj”

Ljudje pogosto bežimo pred seboj. Prijatelj mi je nekoč dejal, »da resnično občuduje človeško zmožnost samoprevar«. Kakšni izraziti mojstri smo v tovrstnem ravnanju. Tvoja iskrena želja, namen in trud, ki si se ga odločil vložiti v soočanje s samim seboj, so znak, da si ne želiš (več) živeti v odtujenosti do sebe. Kar je izjemno pohvalna gesta in vredna vsega spoštovanja.

Res je, prav ima. Ljudje smo v tem resnično pravi mojstri. Najboljši. Predvsem jaz sem bil tak. Vse stvari sem vedno (pre)vrtel naprej, nazaj in vse analiziral. Kaj je kdo rekel in kako se je kdo na povedano odzval. Kaj je mislil in kaj bi lahko jaz morebiti naredil drugače. Zvečer sem premišljeval in podoživljal dnevne situacije, iskal ideje in načine, kaj še bi lahko naredil. Moja glava je že celo moje življenje vse to neprestano »mlela« in »mlela«. Vedno bolj ugotavljam, kako je to en »fucking bull shit«. Sedaj sem se začel učiti, da je in obstaja samo ta trenutek. Tukaj ni več prostora za zgodbe, premlevanja, etc. Je samo tukaj in sedaj.

“Spoznal sem, da osebno zadovoljstvo resnično nima nikakršne zveze z denarjem.”

Tovrsten način izjemno dobro poznam, saj je bil še nedolgo nazaj tudi moj način spopadanja s stvarmi, s katerimi sem se srečevala. Fokus sem usmerjala predvsem na analiziranje tujih reakcij. Skušala sem jih dešifrirat, predvsem pa razumet, kakšen imajo vpliv na nastalo situacijo in kaj lahko pričakujem. Na ta način sem skušala stvari razumsko predelat in si pridobiti tisti občutek varnosti, ki mi je nekako pomagal pri spopadanju z negotovostjo. Bil je to zelo boleč in naporen način, ki me je izčrpaval, sočasno pa ni bilo neke produktivnosti, ki bi lahko nekako upravičila/omilila/osmislila tovrstno dobesedno matranje. Si predstavljaš, koliko premoreš dejansko energije za vse te analize in kaj vse bi lahko naredil, če bi vso to energijo morebiti porabil kako drugače?

Biti res iskren do sebe in si priznat, da si nečesa ne želiš, je res težko. Jaz nisem bogat, daleč od tega, imam pa finančna sredstva, ki mi omogočajo določen način življenja. Ko so se mi začele stvari rušiti, in sem bil primoran stvari postaviti drugače, sem ugotovil to, kar so mi vedno govorili:« da denar nima nikakršne veze in da resnično ni pomemben«. Spoznal sem, da osebno zadovoljstvo resnično nima nikakršne zveze z denarjem. Ta trenutek bi mi bilo resnično lažje, če bi imel manj denarja, ker bi moral razmišljati samo o tem, kako bom zaslužil denar, da bom lahko preživel. Ker bi bil moj fokus usmerjen samo na eno stvar in samo o tej stvari bi moral premišljevati. Morda ravno v tem tiči problem uspešnih in bogatih ljudi, ki imajo veliko možnost izbire, sočasno pa so ujeti v suženjstvo.

V takšnih momentih moraš biti resnično v stiku sam s sabo. Povsem iskren s sabo. Priti moraš do odgovorov, kaj je to, kar si želiš in hočeš? Kdo si, kaj si, ter kaj boš počel? Tudi jaz sem prišel do nivoja, kjer lahko počnem kar si želim, vendar je ta svoboda izbire zelo obremenjujoča.

“Meni stvari niso samoumevne. Si pa do sedaj nisem dovolil, da bi lahko bil ponosen na stvari, ki sem jih naj si bodi naredil ali dosegel.”

Svoboda izbire prinese s seboj tudi tisti občutek odgovornosti, kateremu bi se pa ljudje najraje nekako izognili.

Tako je.

Zdi se mi, da tudi v svobodi nekako tiči tisti občutek samoumevnosti. Kot bi ne znali dati vrednost, pravi pomen stvarem. Sama nisem nikoli znala živeti na način, kot bi bil danes moj zadnji dan, ker sem se vedno zanašala na stvari, ki jih imam še za narediti. Seveda jutri.

Jaz pa nisem takšen. Večino svojega življenja, vsaj v 90% sem živel na način, kot bi bil dan, ki ga živim, moj zadnji dan. Meni stvari niso samoumevne. Zavedam se, da sem resnično garal za stvari, ki sem jih dosegel. Nisem si pa do sedaj dovolil, da bi lahko bil ponosen na stvari, ki sem jih naj si bodi naredil ali dosegel.

“Prišel sem do dna svojih čustev, do sebe. Odločil sem se, da moram s tem tudi nekaj narediti.”

Samoumevnost v smislu, da si veliko dosegel, sočasno pa je prisoten tisti občutek, ja in kaj sedaj? Kaj naj naredim sedaj s tem, kar sem dosegel? Manjka tista pika na koncu.

Ja, pika na koncu stavka. Večkrat premišljujem, da »četudi od danes naprej ne naredim več nič tako zelo »izjemnega«, lahko »komot« živim povsem normalno življenje in to je povsem »kul«. Dobro in povsem v redu je tako. Nikomur ne potrebujem več ničesar dokazati. Niti sebi ne, ker je tako, kot je, ok. Ker so stvari, ki sem jih dosegel, ok«. Jaz sem še v fazi, ko te stvari nekako spoznavam. Se jih učim. Jih skušam razumeti. Manjka mi pa še nekako tista emocionalna pomirjenost s tem.

Prišel sem do dna. Do dna. Mislim, da osebnostno nižje od tega ne morem it. Prišel sem do dna svojih čustev, do sebe. Na tej točki sem se odločil, da moram s tem tudi nekaj narediti. Odločil sem se za zelo sistematizirano pot, kjer si pišem svoje misli in dejanja. Želim si namreč preprečiti, da bi ponovno zbežal »stran od sebe«. V kolikor bi začel ponovno premišljevati o tem, da bi se oddaljil o sebe, bom poiskal svoje zapise in prebral sklepe, ki sem jih sklenil sam s seboj. Ljudje smo resnično mojstri v iskanju izgovorov, zakaj bi se nečemu, kar smo se odločili, izognili. Če se odločiš izogniti stvarem, za katere si se odločil in jih tako ne izpelješ, izgubiš tisto samozavest. Z izgovori in begom nisi ne iskren in ne zvest sebi.

Ko se odločiš stvar pogledat takšno, kot je in jo imenovati z imenom, ki ji pripada, jo lahko nekam umestiš. S tem lahko potem tudi nekaj narediš.

Res je. Šele tako lahko stvari »hendlaš« Velika večina ljudi zelo zelo težko raziskuje po sebi. Raziskovanje je le ena izmed stvari, ki so mi jih dala potovanja. Bil sem sam in tako primoran raziskovati po sebi. In to mi ni težko.

“Na poti k izhodu, ne boš dobil magične palčke, ampak tisto nekaj, kar ti bo pomagalo, vendar brez lastnega truda, celo garanja, ne bo šlo.”

To je nekaj izjemnega. Da si se odločil na tovrsten način zapolniti čas, ki si ga imel. Marsikdo bi se odločil in izbral (ne)kaj drugega. Vedno lahko izberemo nekaj drugega. To je eno izmed priznanj, ki jih človek lahko da samemu sebi. » Situacijo sem izkoristil za brskanje po sebi. Lahko bi jo izkoristil tudi drugače. »Imeti realna pričakovanja do sebe je tudi nekaj, kar se mi zdi, da se nekako učimo celo življenje. Včasih ob sebi potrebujemo tudi nekoga, da nam pokaže ogledalo, ponudi »feedback«, kaj vse smo naredili in da to ni samoumevno. Ima vrednost.

Ljudje smo pogosto tudi smešni. Če si zlomimo nogo, gremo k zdravniku v upanju, da nam bo pomagal z nečim, kar bo nogo pozdravilo. V kolikor pa si zlomimo »mind«, ne bomo šli nikamor, saj je to nekaj nepredstavljivega. Pogovori, terapije in nasveti od človeka, ki ga zelo cenim in je izjemno uspešen, so mi tako zelo pomagali, da se to ne da opisati z besedami.

Vsakomur polagam na srce zavedanje:« če obstajajo zdravniki, ki ti bodo uredili nogo, obstajajo tudi ljudje, ki ti bodo znali pomagati se izvleči iz nastale situacije. Na poti k izhodu ne boš dobil magične palčke, ampak tisto nekaj, kar ti bo pomagalo, vendar brez lastnega truda, celo garanja, ne bo šlo.« Zelo je pomembno, da človek verjame in se loti »dela«. Kar pa se mi zdi najbolj pomembno je to, da se oseba ne smili samemu sebi. Glede slednjega sem tudi sam naredil veliko napako. Tudi v športu sem jo naredil, ko sem se smilil samemu sebi. »S tem, ko se smiliš samemu sebi, nisi naredil nič. Nič pametnega. Samo sebe si poniževal«. Ti moraš sebi dati moč. Si ponavljat, da si res super in si povsem v redu in dovolj takšen, kot si, vendar ne glede na to, se gre naprej. Skozi športno kariero sem se veliko naučil, čeprav sočasno, se nisem tudi nič naučil. Sedaj ugotavljam, da se moram spet učiti. In to na novo. Mi pa ni težko.

Učiti se drugih, drugačnih stvari in tudi na drugih področjih. To je svojevrsten izziv. Učenje komunikacije, drugačne vrste komunikacije z osebami, ki so nam blizu in ki jih imamo radi, je kar velik zalogaj. Kot ženska lahko povem, da je lepo in zelo dragoceno, če nam v tem procesu pridete moški nekako nasproti. Pri učenju ubeseditve svojih občutkov in misli, njihovi delitvi z osebo, ki je nasproti, ter v pogovoru uspeti še zdržati z reakcijo osebe na drugi strani, je nekaj, kar se mi zdi, da se učimo celo življenje. Vsak dan znova.

Nekako spoznavam, da ljudje v komunikaciji z drugimi, predvsem osebami, ki so nam blizu in ki jih imamo radi, verjetno prepogosto vzamemo »zdravo za gotovo«, da nas oseba na drugi strani kar takoj, nemudoma in še na pravilen način razume. Seveda je povsem enakega mnenja in ima enaka pričakovanja do nas tudi oseba, ki je na drugi strani.

Slišala sem, da ko se moški odločite za spremembe, resnično odločite za tovrsten korak in ste pripravljeni na zastavljeni poti vztrajat, imate resnično veliko možnosti za spremembe. Ker imate v sebi izjemno moč in tudi potencial. Ko vidite, da vam spremembe pomagajo boljše živeti in da imate dejansko nekaj od tega, takrat resnično premikate gore.

Šport in življenje sta vsak po svoje, lahko pa tudi skupaj, resnično zanimiva. Imaš nekakšen občutek, da »hendlaš« oba področja, potem pa nekako v določenem trenutku ugotoviš, da si naredil veliko, v naslednjem trenutku pa ugotoviš, kako nisi naredil nič. Trik naj bi bil v tem, da šele takrat, ko imaš izpolnjene vse elemente okoli sebe, si lahko zares srečen.

“Strinjam se, da so ljudje, ki te naučijo določenih stvari, ki jih sam ne znaš.”

Dokler si fokusiran samo na šport, verjetno drugih stvari nekako »ne vidiš«, oziroma jih vidiš in jih tudi ne »vidiš«. Nekako jim ne nameniš pozornosti in tudi ne veš, da obstajajo. Če te nekdo nečesa ne nauči, tega ne moreš znati. Če te nihče ni naučil, kako se (ob)čuteno imenuje, potem tega ne moreš znati. To so stvari, ki se jih da naučit in obstajajo ljudje, ki lahko pri temu pomagajo, in te naučijo stvari, ki jih sam ne znaš. Mislim, da je pri nas na tem področju še kar velika zmešnjava in da je še veliko možnosti za izboljšave.

Določena priznanja sebi in tudi drugim so izjemno pomembna. In ne glede na to, da sem si že marsikaj razčistil, je še ostalo kar veliko tega, kar si nekako moram. Tako sam pri sebi, glede sebe in tudi ostalih stvari. Ravno zato sem si tudi poiskal pomoč. Prvotno sem jo poiskal »za poslovno področje«, vendar sem videl, kako so se spoznanja, dognanja in spremembe, prenesle tudi v osebno sfero. Strinjam se, da so ljudje, ki te naučijo določenih stvari, ki jih sam ne znaš. V kolikor ne znaš brzdati svojih čustev, ti lahko nekdo pri temu vsekakor pomaga, in te nauči, kako se to dela. S tem ni popolnoma nič narobe.

Dajva skupaj šport, biznis in realno življenje. V športu je tekma. Daš vse od sebe in pride trenutek zmage. Dobiš pokal, ga dvigneš in si zmagovalec. Vsaj za en dan, do naslednje tekme, si zmagovalec. V poslu zmagovalca ni. Ni ga pokala, ki ga boš dvignil.

Kot športnik sem uporabljal tovrstno motivacijo, da sem lebdel naprej. V poslu pa tega ni, saj vsakič, ko skleneš posel, je zadaj še njegova izpeljava. Nikoli ni tiste 100% zmage. Ni tistega »mi je uspelo«, ampak je konstanto grajenje. Borba. Non stop. Verjetno je v odnosu isto. Ok, sedaj sem zmagal in je konec. Ne. Sedaj si šele začel. Med športom in resničnim življenjem je velik preskok. V resničnem življenju nimaš tistega trenutka zmage, ampak si ga moraš pričarati sam. Z majhnimi dnevnimi zmagami. Dosežeš tiste majhne rezultate, ki si si jih zadal in se ob tem počutiš zadovoljen.

“Dejansko moraš resnično ven iz cone udobja, v kolikor si želiš sprememb.”

Naredit nekaj drugače, prvič nekaj drugače, je velik uspeh. Da ti nekakšno moč, upanje in odpre prostor za nekaj novega, nekaj drugačnega. Saj se tudi oseba na drugi strani ne more več odzvati na način, na katerega se je vse do takrat. Vedno nekdo nekje začne s spremembo, ki omogoča tudi drugačne razplete. Dan za dnem. Korak za korakom, saj tukaj ni bližnjih in prehitevanj.

Najprej si v »confort« zone. Nato v »fear« zone, iz katere pa nekako skušaš zbežati. Sledi »learning« zone, kjer se začneš učiti delat stvari nekako drugače. Učiš se novih »skillsov«. Tukaj si že resnično kar daleč stran od svoje »confort« zone. Dejansko moraš resnično ven iz cone udobja, v kolikor si želiš sprememb. Šele v naslednji coni, »growth« zone, začneš resnično rasti kot človek. Ta slika mi je v veliko pomoč, da vidim, kje sem in kam se premikam. Da se lahko nekako orientiram.

“Včasih je »scarry«, ampak sedaj, ko sem se odločil za spremembe, je potrebno nekaj narediti in nekje začeti.”

Jaz sem začela s povsem »banalno« gesto, za katero sem želela, da je ne bi nikoli več naredila. Nisem si več želela reagirati na določen način. Bilo mi je resnično izjemno težko, ko sem se ujela zadnji trenutek in oklevala, »ali bi še 1x tako reagirala, ali naj poskusim drugače? »Ponovim isto vajo« ali si dam priložnost za nekaj drugega, nekaj novega in s tem drugačnega? V delčku sekunde, se je v meni odvijal izjemno veliki boj in dilema. To je bilo zame nekaj novega.

Ja, to so tej vzorci. Jaz se zelo rad pogovarjam. Res mi je to zelo všeč. Vseskozi bi se pogovarjal. In to o vsaki stvari. Sedaj sem se odločil narediti nekaj drugega, drugačnega. Iti ven iz te cone udobja. Odločil sem se za spremembo. Ne bom se več pogovarjal toliko in tako, kot sem se nekoč. Bom raje nekaj časa tiho. Enkrat v življenju bom tiho. In mi je zelo zelo težko.

Ok, to je pa kar radikalna poteza. Iz ene skrajnosti v povsem drugo skrajnost.

Res je, ampak kdaj moraš iti tudi v skrajnosti, da se dosežejo določene spremembe. Brez tega ni premika. Včasih je »scarry«, ampak sedaj, ko sem se odločil za spremembe, je potrebno nekaj narediti in nekje začeti. Toliko samokontrole imam. In vem, da je treba nekaj spremeniti. Obljubit ne morem, da bo vedno tako, ampak odločil sem se nekaj narediti. Nekaj spremeniti.

Dober namen in odločnost sta zelo lepa »aduta«, vendar pogosto se zgodi, da imata kratek rok trajanja. Saj so vzorci, po katerih smo živeli in z njimi »vztrajali« dolga leta nekaj, kar ni tako lahko predelati in jih nadomestiti z novimi, drugačnimi. Nekdanji vzorci se ne dajo tako zlahka.

Če imaš nek »dedication«, gre vsekakor lažje. Pogosto živim na način, da se zjutraj pred ogledalom odločim, kaj bom čez dan naredil. Ok, določene stvari pač morajo biti narejene, so pa tudi stvari, za katere se lahko odločimo ali ne odločimo. Prav tako se lahko tudi odločimo, kako jih bomo naredili.

“Čutim, da moram dovoliti svojim čustvom, da jih čutim takšna, kot so, in, da me ob temu in zaradi njih ne bo sram.”

S tovrstnim korakom, ko človek pogleda vase, stopi v stik s sabo in imenuje stvar z imenom, ki ga ima, ter se sočasno še odloči nekaj s tem narediti in stopi na pot sprememb, v praksi pomeni vzeti življenje nazaj v svoje roke. Morda si ga tudi do sedaj imel na en način v svojih rokah, se ga pa človek z učenjem drugačnih stvari, uči imeti v svojih rokah še na drugačen način.

Jaz sem imel svoje življenje vedno v svojih rokah, čeprav je res, da se ga sedaj učim imeti na drugačen način. Naučil sem se že ogromno stvari. Med drugim tudi to, kako imeti kontrolo nad življenjem in slediti svojemu srcu. Vmes sem se tudi izgubil, vendar sem se nazaj spet našel. Nekako sem ugotovil, kaj in kako.

Prišel sem v obdobje, ko čutim, da moram dovoliti svojim čustvom, da jih čutim takšna, kot so, in, da me ob temu in zaradi njih ne bo sram. Da mi ne bo nerodno. In da bom sprejel sebe takšnega, kot sem v tem trenutku. To je mislim, da največ. Da si bom dovolil reči, da ne rabim več delat ne vem kaj in da me tudi prijatelji imajo radi in sem jim povsem dovolj takšen, kot sem. Želim si biti vesel ob ljudeh, ki jih imam rad, narediti kar moram za življenje, in če bo ob temu prišel še dodaten razvoj, ok. Ko bom dobil nazaj še svojo »izgubljeno« samozavest, bom lahko z lahkoto delal to, kar si želim. Svoje dosežke in sposobnosti sem nekoč že pokazal. Samo bit moram »true to myself«. Ta čustva.

“Nisem si upal sprejeti določenih pomembnih odločitev, posledično sem se vedno slabše počutil sam s sabo.”

Kje in kako misliš, da se je izgubila tvoja nekdanja samozavest? V načinu življenja, v športu?

Malo v športu, potem v finančnem smislu, kajti nisem imel finančnih zmožnosti, kakršne so imeli drugi. Sledil je še neuspeh na poslovnem področju in tudi v privatnem življenju nisem bil dovolj močan. Včasih je bil strah v meni premočan in posledično sem naredil kaj, kar bi morebiti brez strahu lahko izpeljal tudi drugače. Tudi to je vplivalo na mojo samozavest. Nisem bil dovolj odločen. To je bil tak začaran krog, v katerem si nisem upal in uspel sprejeti določenih pomembnih in velikih odločitev. Posledično sem se vedno slabše počutil sam s sabo, in prišel v fazo, ko je bila moja samopodoba relativno majhna. Stvari sem se zavedal, tudi nekako vedel kako in kaj, vendar sem morebiti v preveliki ambicioznosti do samega sebe, tudi izgorel.

Sam pri sebi moram narediti inventuro in z iskrenostjo pogledat, kaj si želim. (Pre)vrednotit in ovrednotit, kaj je bilo ok in kaj ni bilo. Kaj sem naredil dobro, in kaj niti ne. Delam inventuro, katero sem štartal iz »bottom line-a«. Dokler se nisem dotaknil tal, si nisem upal priznati, da jo želim narediti. Vedel sem že nekaj let, da jo moram narediti, vendar dokler nisem prišel do dna, si nisem upal. Oziroma nisem čutil potrebe, saj sem bil v »comfort zone«, kjer so stvari nekako “štimale”, čeprav niti ne zares “štimale”. Sedaj pa to moram narediti.

“Vem, da bom zmogel. Prav tako pa tudi vem, da bo potreben čas.”

Dokler za nekoga (še) ni dovolj težko, do takrat ne bo sprememb. Vsak zase in pri sebi ve, kdaj je zanj neko stanje, neka situacija dovolj huda, da bo nekaj naredil. Nekaj spremenil. Do tistega trenutka, so vsakršni poskusi prepričevanj, nagovarjanj obsojeni na neuspeh.

Jaz sem se odločil. Vzel sem si knjige, delam in korake tudi pišem. Vem, da bom na koncu prišel iz te situacije. Da bom zmogel. Prav tako pa tudi vem, da bo potreben čas. Vendar vem, da mi bo uspelo. Vem, da ne bo enostavno. Ljudje smo strogi in zahtevni, sočasno tudi ambiciozni do sebe in ne želimo si »porazov«. Zase čutim, da sem na meji in v kolikor ne bom nekaj ukrenil, se mi bo sčasoma poznalo tudi na telesu. Hodim po poti, ki je nisem pričakoval, ampak vem, da mi bo uspelo.

Moje življenje je moje. Četudi kdaj v očeh drugih, morda ne izpolnim njihovih pričakovanj, kar je nekakšen dodaten pritisk name, se zavedam, da je to moje življenje in pravico imam ga živeti tako, kot si želim.

Dejstvo je, da, če sem si že dokazal, da lahko marsikaj naredim, vem, da bom marsikaj lahko naredil spet. To je ena izmed stvari, v katero verjamem.