Učim se pristnih medosebnih odnosov

»In marsikaj mi je še danes povsem tuje« so besede, ki so se me dotaknile. V njih sem začutila priznanje lastne ranljivosti ter želja po spremembi, ki si želi postati vidna. Zapisane besede je izrekel moški. Tovrstno dejstvo izrečenemu ne sme odvzeti kredibilnosti, samo zato, ker gre za nekaj, na kar ženske nismo navajene.

Osebno sem v izrečenih besedah začutila pristnost, zato sem se tudi odločila jim dati vrednost. Zaupanje v iskreno željo moškega in prepričanje v njegovo namero ter vložen trud, je še dodatno okrepilo moj občutek pri izbiri sogovornika.

Z Mitjo Bračičem se ne poznava. Nimava skupnih prijateljev. Ne gibava se v istih krogih in skoraj zagotovo ne gojiva ljubezni do istega športa. Poleg tega pa imava tudi povsem drugačen družbeni status.

Perfekcionizem, racionalizem in deloholizem, so mu vedno znova dajali občutek praznine, hrepenenje ter iskanje zunanjih potrditev pa grenak priokus razočaranja. Sledilo je zavedanje, da se tako močno želene in iskane potrditve skrivajo povsem drugje, (če sploh kje), zagotovo pa ne tam, kjer jih je vedno znova neuspešno iskal.

Nekoč vrhunski športnik, kasneje direktor, ki je zaradi takratnih razmer, na lastni koži občutil stisko »dušenja« in na določeni točki življenja ostal dobesedno sam, kar mu je pomagalo se soočiti s seboj in ugotoviti, da so spremembe nujne, je moj tokratni sogovornik.

Danes je zdravilec športnih poškodb, oče, partner in človek, ki se vsak dan znova skuša po svojih najboljših močeh učiti pristnih medosebnih odnosov in vsega, česar še ne zna, pri tem sta mu v veliko pomoč partnerka in otroka.

Spletu je zaupal svoje misli, želje in hrepenenja, s katerimi je želel družini in bližnjim razkriti del sebe, sočasno pa opomniti tudi druge, predvsem moške, naj skušajo sami pri sebi ugotoviti, ali so energija in čas, ki jo namenjajo izbranim stvarem, res tisto, kar je vredno njihove pozornosti in truda.

Njegova iskrenost, osebnostne karakteristike in želja po nečem drugačnem, kar je včasih krojilo njegovo življenje, je tisto nekaj, kar nama je ne glede na vse zunanje razlike, skupno.

Ko v drugemu začutiš delček sebe in preprosto veš, da je pogovor lahko priložnost za umestitev želenih besed, misli in spoznanj v kontekst, kjer bodo dobile mesto, vrednost in pomen. Vse tisto, kar jim je lastno in si želi biti spoštovano.

“Celo življenje sem iskal potrditve v družbi, vendar jih nisem nikoli našel”

Splet o Vas ponuja številne informacije, ki pa so zapisane izključno v superlativih. Veliko je zapisanega o Vaših dosežkih. Uspehih. Kot bi vse, česar se lotite, dosegli brez težav. Kot bi se Vaše življenje vrtelo izključno okoli doseganja vedno višjih ciljev. Vaš fokus pa bi bil v celoti usmerjen v zadovoljevanje tujih pričakovanj. Kje je meja med zadovoljevanjem tujih pričakovanj in uresničitvijo želja, ki si jih človek zada sam?

Mislim, da se v osrčju mojega odnosa do doseganja vedno višjih ciljev skriva moj odnos z očetom. Tukaj je šlo prvenstveno za moj odnos z njim. Ko si otrok, pri starših iščeš povratne informacije o ustreznosti svojih dejanj. Nekakšno potrditev, »feedback«, da si nekaj naredil dobro.

Zaradi službenih zadolžitev, je bil oče pogosto odsoten, zato sem več časa preživljal z mamo. Kasneje se je tudi fizično preselil v Piran in takrat sem njegovo odsotnost občutil še močneje. Očetovo figuro sem resnično zelo pogrešal. Njegovo mesto in vlogo v mojem življenju. Tako zelo sem si želel njegove potrditve. Ker je doma nisem prejel, sem jo pričel iskati drugje. V družbi.

Sprva sem jo preko učnega uspeha iskal v šoli, kasneje pa je v moje življenje vstopil šport. Tudi tukaj sem skušal najti tiste tako zelo želene potrditve. Kasneje sem svoja hrepenenja prenesel v odnos z dekleti. Celo življenje sem iskal potrditve v družbi, vendar jih tam nikoli nisem našel.

“Več kot sem delal in dosegel, večja so bila razočaranja”

Ego si želi in hlepi po konstantni potrditvi, ki pa je v družbi ne doživi. Povsem druga zgodba so vrhunski športniki. Ljudje ob njihovih rezultatih doživljajo nekakšno ugodje, kar se na drugih področjih ne zgodi. Taisti občutek ugodja, zadovoljitve, ki ga ljudje doživljajo ob dosežkih vrhunskih športnikov, ne doživijo ob uspehu zdravnika ali menedžerja. V tem primeru se v ljudeh »oglasi« ego, s čimer se ob dosežkih drugih počutijo ogrožene. Ravno zato vrhunski športnik veliko lažje najde nekakšno zadovoljitev, potrditev v družbi, kot pa jo lahko doživi uspešen odvetnik, zdravnik ali menedžer.

Več kot sem delal in večje uspehe kot sem dosegal, hujša so bila razočaranja. Okolje v katerem sem delal, ni potrjevalo mojih pričakovanj in želja.

“Potihem sem si želel, hrepenel in upal, da bodo ljudje cenili mojo pomoč”

Občutek imam, da v zadovoljevanju tujih pričakovanj in iskanju zunanje potrditve, človek sčasoma izgubi stik s sabo. Navadi se funkcionirat, izjemno hitro prepoznat tuje želje in načine, kako jih zadovoljiti. Vmes potisne na stran sebe in zavedanje, kdo pravzaprav je.

Res je. Tudi sam sem izgubil veliko časa v zadovoljevanju tujih potreb. Vedno sem se odzval na prošnje ljudi, ki so me obkrožali. Hitro sem vskočil in prisluhnil njihovim težavam, iskal možne rešitve, sočasno pa si potihem želel, hrepenel in tudi upal, da bodo ljudje cenili moj trud, angažiranost in pripravljenost pomagati. To se ni zgodilo.

Zgodilo pa se je povsem nasprotno. Imel sem vedno več dela. Marsikomu sem priskočil na pomoč tudi brezplačno, pa najsibodi govoriva o nasvetih, treningih, manjkale niso niti prošnje glede praktičnih oblik pomoči.

Seveda se mi je isti vzorec vedenja ponavljal tudi v odnosu z dekleti. Zasipal sem jih z darili in pozornostjo. Zanje sem bil pripravljen storiti resnično marsikaj, vendar sem sčasoma ugotovil, da je bilo moje takratno vedenje daleč stran od tistega pravega partnerstva.

“Sram me je bilo kogarkoli prositi za pomoč, razen mame”

Biti pripravljen storiti marsikaj za druge, pogosto prinese s seboj tudi nekakšno nezmožnost prositi kogarkoli za pomoč takrat, ko se oseba znajde v situaciji, ko tudi sama potrebuje pomoč. Ali ste zmogli v vsej tej skrbi in razdajanju za druge, prositi za pomoč v trenutku, ko ste jo sami potrebovali? Ste zmogli v sebi prepoznati tisto potrebo, željo, da bi morebiti kdaj pa lahko tudi Vam kdo priskočil na pomoč v trenutku, ko bi to potrebovali?

Ne. To se ni zgodilo. Nikoli se nisem k drugim obrnil po pomoč.

Vam je bilo težko pristopiti do izbrane osebe in jo prositi za pomoč? Kaj Vas je pri tem oviralo? Sama sem se dolgo borila z občutkom sramu in nemalo težav sem imela tudi s prepoznavanjem potrebe po pomoči. Kot da ni potrebe, da bi mi kdorkoli pomagal, saj lahko vendarle naredim sama.

Vedno mi je bilo nerodno prositi kogarkoli za kakršnokoli uslugo. Izjema, pri kateri pa nisem imel zadreg, je bila mama. Njo sem lahko vedno vprašal ali prosil za uslugo. Pomoči mi nikoli ni odrekla. Res mi je veliko pomagala.

“Z otroci želim in skušam vzpostaviti odnos na drugačnih temeljih”

Prositi nekoga za pomoč, čeprav ti je nudenje pomoči drugim samoumevno, ni preprosto. Zaupati in verjeti besedam drugih, ni lahko. Če dodava še pretekle izkušnje posameznika, ki so lahko tudi negativne, je izziv še toliko večji. S tem se jaz »borim« še danes.

V moji primarni družini je bil izjemno cenjen, spoštovan, opevan, vrednoten in nenazadnje tudi potenciaran, materializem. Starša sta bila že v rani mladosti primorana se soočiti z razmerami, ki so tedaj vladale v okoljih, ki gledano iz finančnega vidika, niso omogočala ravno lepo, prijetno in brezskrbno življenje. Povsem nasprotno. Prepričan sem, da so v dobršni meri tudi razmere, v katerih sta odraščala, pripomogle k oblikovanju njunih značajev in odnosa, ki sta ga imela. Tako eden do drugega, kakor tudi njun odnos do mene, otrok.

Oče je svoja čustva izjemno težko izražal in pokazal. Nemalo težav je imel tudi z navezanostjo na druge. Z njim nisem nikoli zmogel vzpostaviti tistega pravega, pristnega stika, kakor tudi ne odnosa. Materializem je povsem krojil dogajanje v družini. Oče nam je finančno marsikaj omogočil. Mi pogosto tudi kaj kupil. Sčasoma sem ugotovil, da mi tovrsten stik, materialistečen način komunikacije in navezanosti v odnosu z mojimi otroci, ni blizu. Da to ni tisto, kar si želim in kar otroci potrebujejo. Pozornost in prisotnost očeta je to, kar potrebujejo. Prav tako srce in čustva. Ravno tega se sedaj učim. S svojimi otroci želim in skušam vzpostaviti odnos na drugačnih temeljih.

“Marsikatere situacije in medosebni odnosi so mi še danes tuji”

To ste izjemno lepo in poenostavljeno povedali. Sliši se kot: » Ugotovil sem, da otroci potrebujejo povsem druge stvari, kot so tiste, ki sem jim jih lahko dal, saj jih tudi sam nisem dobil. V ponedeljek zjutraj sem se odločil to spremeniti in vse je steklo gladko.« Gre v praksi res vse tako zelo lepo in enostavno, kot se je ravnokar slišalo?

Seveda vse ni potekalo ravno tako zelo preprosto, čeprav verjamem, da se je tako slišalo. Leta 2013 sem pričel z delom na sebi. Za menoj je dolgo obdobje, v katerem sem potreboval veliko poguma, vztrajnosti, želje, volje, zavedanja, predvsem pa trdega dela in pomoči.

Če dobro pomislim, sem v življenju vseskozi imel v glavi nekakšno zmedo. Vse do trenutka, ko sem leta 2013 ostal praktično sam. S partnerko sva se razšla. Kot direktor sem bil zaposlen v podjetju, vendar me je vse izjemno dušilo. Takrat sem se odločil pustiti službo ter se podati na samostojno podjetniško pot. Začel sem tako rekoč iz nule in v glavi sem imel resnično veliko zmedo.

Še dandanes se učim odnosov. Pri tem so mi v izjemno veliko pomoč in zgled tako žena, kakor tudi otroka. Marsikatere situacije in medosebni odnosi so mi preprosto tuji. »Zakaj je nekdo prijazen? Kako reagirat v konfliktni situaciji?« Zavedam se, da tovrstnih vzorcev nimam privzgojenih. Prav tako ne poznam nekakšnih »pravih« odnosov med ljudmi. Blizu mi je primerjava z volkom, ki ga iz divjine preseliš v družbo. Seveda bo zmeden. Jaz sem v življenju funkcioniral na tovrsten način.

“Če sem želel spremembo, sem moral premagati lasten ego”

Kako doživljate tovrstno zmedo? Perfekcionizem, racionalizem in deloholizem je »koktejl«, ki povzroča nemalo težav v trenutku, ko se je človek primoran soočiti sam s seboj in si priznati, da so spremembe nujne. Spremembe v smeri učenja na področju, ki je osebi precej tuje.

Moja največja težava je bil ego. Če sem hotel narediti spremembe, sem moral premagati svoj ego. In s tem sem imel največ težav.

V zadnjih 3 letih sem imel na profesionalnem področju velike preizkušnje. Preživljal sem izjemno težke trenutke, s številnimi vzponi in padci, kar je seveda občutila tudi moja družina. Pri soočanju z mnogimi izzivi in med premagovanjem številnih ovir, sem se neverjetno veliko naučil, kar je bila zame zelo pomembna šola.

Pri soočanju z novimi preizkušnjami in še to na področju, ki nam je bolj tuje kot domače, ni lahko. Predvsem ni lahko zdržati z nepoznanimi občutki, ki se pojavijo v situacijah, ki so nam prav tako tuje. Poleg vsega se znajdemo še brez kompasa, ki bi nas peljal skozi viharje, ki pridejo.

Za vse nas je bilo precej težko. Vmes so prišla tudi obdobja, ko sem se spraševal o smislu in namenu lastnega obstoja. Doživljal sem resnično izjemno močna čustva. Po obdobjih se je »oglašal« ego. Sprožala se je agresija. Na trenutke močna jeza. Kdaj pa kdaj sem začutil celo nemoč.

Prelomna faza je trenutek, ko se prenehaš ozirati naokoli in se začneš spraševati, »Ali bi bilo morebiti lahko kaj narobe s teboj? Je morebiti v tebi kaj takega, kar reagira na način, ki roko na srce, ni ravno ne vem kako produktiven in konstruktiven?« In to je tisti ključni trenutek, onkraj katerega se začneš postavljati na novo.

“Res je težko začet kopat po svojih čustvih in razmišljanjih”

Gradnja novih temeljev je vedno svojevrsten izziv, sočasno pa tudi pomemben preizkus, saj gre vedno za pot v neznano.

Pomoč sem iskal pri številnih psihoterapevtih, ki so me sicer poslušali in mi kdaj tudi kaj namignili, vendar pravih nasvetov nisem nikoli dobil. Selitev od družine je bil sicer eden izmed predlogov, vendar se z njim nisem strinjal. V selitvi nisem videl konstruktivne rešitve težav. Sem namreč mnenja, da se rešitev skriva v komunikaciji. V pogovarjanju in medsebojni delitvi misli ter občutij.

Bil sem izjemno avtonomno usmerjena oseba, ki je sama s sabo znala kar dobro funkcionirat. Imel sem pa nemalo težav s funkcioniranjem v družbi. Posledično mi je bilo težko funkcionirati tudi s partnerko in družino.

S partnerko sem se definitivno premalo pogovarjal, tako o teh, kakor tudi drugih stvareh.

“Zbral sem pogum in se pričel učiti od žene in otrok”

Pripovedovanje sogovornika, kjer me način asoocira na primerjavo s ponedeljkom zjutraj, ko se človek kar odloči in nemudoma za 360 stopinj spremeni svoje dotedanje, več kot desetletja trajajoče in močno zakoreninjene »navade, način, odnos« etc in vse steče lepo, preprosto, brez kakršnih koli težav, je nekaj, kar me vedno fascinira. Fascinira me enostavnost povedanega. V praksi se pojavi nemalo težav in stvari ne gredo tako gladko. Vsaj pri meni ne.

Zavest je nekaj, na kar človek lahko vpliva. Podzavest pa je že večji zalogaj, saj je nekaj, kar je tako zelo globoko v nas. Nekaj, po čemur zares izjemno težko koplješ. Res je težko kopati po svojih čustvih in razmišljanjih. Sam sem začel poslušati ljudi in se učiti od njih.

Žena je zelo čustvena. Njena čustvenost me je znala v preteklosti precej dušiti, saj je bilo to zame preprosto preveč. S tem nisem znal »hendlat«. Preveč je bilo čustev. Preveč vsega. Oba otroka sta ji v tem zelo podobna, kar je res super. Sta zelo čustvena in sta čustvenost zelo dobro sprejela, medtem, ko sem imel sam s tem nemalo težav. Sem pa zbral pogum in se pričel učiti od nje in tudi njiju.

Včasih ženo prosim za pomoč s tem, ko jo iskreno in direktno vprašam, če mi lahko nekaj, česar ne razumem, razloži na način, kot da bi to, kar želi povedati, skušala razložiti par let staremu otroku. »Kaj si misliš o tej stvari ali odnosu? Kaj bi ti naredila?« Sam namreč nimam vedno odgovorov. Pa tudi pravih ne.

“Tudi mene je bilo strah neuspeha”

Iskreno in resnično prijetno se mi je pogovarjati z Vami. Ste oseba, ki je (bila) navajena dosegati izjemne rezultate in z racionalnim pristopom ohranjati fokus na uresničevanju visoko zastavljenih ciljev. V tovrstnem ravnanju ste nekako izgubili sebe, se ustavili in pod vprašaj postavili tako sebe, kakor tudi svoje dotedanje življenje. Zbrali ste pogum, našli željo in se odločili učiti od drugih, predvsem žene in otrok. Stopili ste na novo pot in to z učenjem povsem drugačnih stvari, kot so bile tiste, katerim ste nekoč pripisovali visoko vrednost.

Vsekakor se v tovrstnih situacijah najbolj pogosto pojavi občutek strahu. Strah pred neuspehom. In tudi mene je bilo strah neuspeha.

So pa moje zanimanje v zadnjem obdobju pritegnile življenjske zgodbe uspešnih športnikov, glasbenikov in filmskih igralcev, ki so občutili in se soočili s samomorilskimi nagnjenji. Zanima me, kaj so doživljali v trenutkih, ko so bili zares sami? Ko so se znašli doma, povsem sami, brez televizije, luči ali medijev? Takrat, ko so se bili primorani soočiti sami s seboj. Brez adrenalina. Takrat se namreč prikrade tisti občutek, da si človek želi zaključiti življenje.

Biznis ni problem. Tudi šport ni problem. To so področja, kjer se ego sprošča na vso moč. Pokazati moč v trenutku, ko se sprošča agresija in šopiri ego, ni težko. Ohranjati moč in svetu konstantno sporočati svojo močno osebnost, sočasno pa še malce potrpeti, je v tovrstnih trenutkih zelo lahko. To ni realno življenje. To je igra. Biznis in šport sta igri. Tukaj so lahko vsi uspešni.

Ko pa gre za družino in pristne medčloveške odnose, tukaj se ogromno ljudi preprosto ne znajde. In tudi sam se nekako nisem.

“Fizične poškodbe so tudi posledica vedenjskih vzorcev in osebnosti”

Dnevno ste v stiku in ob športnikih, in to v trenutkih, ko so najbolj ranljivi. Med okrevanjem po poškodbi, ki jim onemogoča dosegati to, za kar resnično garajo in si najverjetneje tudi želijo. Morda ste tudi zaradi narave vašega dela, navajeni z drugimi deliti njihovo ranljivost. Kako pa zmorete pri sebi sprejeti svojo ranljivost in jo deliti z drugimi?

Res je. Včasih sem s športniki deloval mnogo bolj racionalno. V zadnjem obdobju skušam to spremeniti. Skušam vzpostaviti bolj pristne odnose. Doživljam se kot nekakšnega »zdravilca poškodb«, ki skuša z osebami, ki se obrnejo po pomoč, vzpostaviti empatijo. K nam prihajajo tako starejši, mlajši kakor tudi otroci. Vedno se trudim postaviti tudi v kožo drugega in nekako »začutiti«, kaj oseba čuti. O čem oseba premišljuje.

Sprašujem se, zakaj, čemu so se pri določeni osebi pojavile ravno določene poškodbe? Želim ugotoviti, ali gre morebiti v konkretnem primeru za strukturno ali funkcionalno poškodbo, saj je izvor poškodbe izjemno pomemben. Morebiti je izvor poškodbe v napačno izvedenih vajah, morebiti pa je potrebno izvor iskati povsem drugje. Zanima me dogajanje v ozadju. Zakaj se dotična poškodba celi dlje časa in se pri nekomu tako težko ali pa celo nekako ne pozdravi?

Prišel sem nekako na »višji nivo delovanja«. Veliko bolj skušam razumeti zakaj, čemu pride do določenih poškodb. Prav tako se trudim v povezovanju z ostalimi strokovnjaki najti načine, kako nastale poškodbe pozdraviti. Povezujem se tako s strokovnjaki iz uradne medicine, za pomoč in sodelovanje pa prosim tudi strokovnjake iz alternativnih smeri. To niso stvari, ki bi jih jaz direktno prenašal na paciente. Učim se od drugih, pri tem pa skušam prejete informacije prenesti pacientu na način, ki bo njemu razumljiv in sprejemljiv. Zdravljenje pri nas ne poteka šablonsko, ampak vedno uberemo individualen pristop, kjer se pacientu dejansko posvetimo.

Na slovenski športni sceni so znani primeri športnikov, katerim se poškodbe vlečejo že dlje časa. Vsekakor niso samo posledica nekakšne fizične preobremenitve, ampak izhajajo iz njihovih vedenjskih vzorcev in osebnosti.

Imate kdaj občutek, da Vam »novi«, drugačen način komuniciranja in vzpostavljanja medosebnih odnosov, osnovan na drugačnih temeljih, na kakršenkoli način pomaga? Da ste morebiti tudi pri sebi odkrili določene aspekte, za katere niti niste vedeli, da so del Vas?

Opazil sem, da bolj, kot sem delal na sebi, svoji osebnosti, več, kot sem se posvečal razreševanju vzorcev, ki so me pripeljali do načina življenja, kakršnega sem nekoč živel in ki mi je bil tako zelo domač, bolj sem se oddaljeval od vrhunskega športa.

Spoznal sem, da je v svetu vrhunskega športa, izjemno potenciran ego. Osebno me danes to zelo odbija. Še vedno delam s športniki, vendar na povsem drugačen način, kot sem to počel nekoč. Svoje delo danes doživljam povsem drugače. Bolj delam z njimi z vidika preventive, ohranjanja zdravja in ozaveščanja o vrhunskem športu in kakšne so posledice, ki jih le ta nosi s seboj. Šport se da voditi zelo sistematično in bilo bi bistveno manj poškodb, v kolikor bi trenerji, ki delajo s športniki, poskušali to razumeti.

“Ne morem popraviti ali spremeniti stvari, ki so se zgodile. Lahko pa se opravičim”

Najverjetneje si niste nikoli predstavljali, da boste nekoč zmogli stvari, ki jih danes zmorete in še to na Vam, glede na Vašo preteklost, povsem tujem področju? Po vsej poti, ki ste jo prehodili, imate danes občutek, da ste našli pomiritev sami s seboj. Da je življenje, ki ga živite danes, življenje, ki Vam ustreza?

Ja. Zagotovo. Nekako sem tudi po 40-letih našel nekakšen kontakt s starši. Za nazaj se stvari spremeniti ne da, lahko pa se jih od določenega trenutka dalje človek odloči voditi drugače. Stvari so lahko v prihodnosti povsem drugačne, kot so bile v preteklosti.

Ste kdaj premišljevali, ali ste si odpustili za vse, kar ste v preteklosti nehote naredili? Ves tisti trud in hrepenenje za zunanjimi potrditvami. Racionalizem, perfekcionizem, etc..skratka, vse tisto kar Vas je nenazadnje pripeljalo v situacijo, ki je bila sicer izjemno boleča, vendar Vam je sočasno omogočila najti pogum, premagat strah in uvidet novo pot, po kateri ste se odločili stopiti? Ste si odpustili, da ste tudi to, kar ste bili nekoč, bili Vi?

Ja. Zavedam se, da sem v življenju s svojim vedenjem marsikoga tudi prizadel. Najsibodi govoriva o poslu, šport ali partnerstvu. Težko zbrišem stvari, ki sem jih naredil. Prav tako ne morem popraviti stvari, ki so se zgodile. Kar lahko rečem je, da mi je iskreno žal za stvari, ki sem jih naredil in če sem kogarkoli ob tem prizadel, ampak to nisem več jaz. Jaz grem svojo pot naprej. Kar lahko spremenim je samo prihodnost.

“Določeni ljudje so iz mojega življenja odšli, prihajajo novi”

Bolj kot gledam življenje, bolj mi je blizu misel, da energija, ki jo imamo, ki jo nosimo v sebi, nekje izvira. Razmišljam bolj v smeri budizma, kjer prehaja ta naša življenjska energija iz enega telesa v drugega in jaz sem na ta svet, v to življenje, prenesel določene vzorce, ki so se v tej moji družini in okolici potencirali v negativno. Takšno je bilo življenje in takšne so bile razmere. Nehote sem mnogo bolj potenciral svoje negativne, kot pa pozitivne vzorce. Če je bil prej fokus na razvoju in potenciranju negativnih vzorcev, sem ga sedaj preusmeril v potenciranje pozitivnih, ki jih imam ravno toliko, kot negativnih. Sedaj sem se odločil dati »priložnost« in razvijati pozitivne.

Odnos ljudi se je do mene zelo spremenil. To tudi čutim. Določeni ljudje so iz mojega življenja odšli, prihajajo pa novi. Morda ljudi, ki sedaj prihajajo, pred časom sploh nisem opazil, saj so me odbijali. Takrat sem iskal povsem drugačne ljudi. Sebi podobne. Ljudi z močnim egom in izraženo agresijo. Danes me ljudje s tovrstnimi karakteristikami ne privlačijo več in se z njimi tudi ne ukvarjam.

Všeč mi je pregovor: » Nisem to kar ti misliš, da sem. Ti si to, kar ti misliš, da sem jaz.« Ta pregovor, ti da veliko misliti o odnosih med ljudmi. Zato vedno, ko se prikradejo negativne misli o ljudeh, najprej pomislim nase in na svoje negativne vzorce.