...,  Zdravje

V meni se dogaja marsikaj, kar se navzven ne opazi

Na spletu sem opazila skrbno sestavljeno vabilo, v katerem je bilo v nekaj kratkih stavkih izražena želja po predstavitvi nečesa skritega. Tistega nekaj, kar se ne vidi, vendar si želi biti razrešeno.
Svet in doživljanje, ki sta blizu mnogim. Dogajanje, ki se odvija za skrbno nadetimi maskami, ki jih dnevno nosimo in kažemo drug drugemu. Maske, ki nam nudijo občutek varnosti, saj nas varujejo pred drugimi, sočasno pa nas nehote oddaljujejo od nas samih.

Vpeti v vsakodnevno pretvarjanje, sčasoma pozabimo, kdo zares smo in kakšna je realnost osebe, ki jo srečamo. Ana Iza Sajko, moja tokratna sogovornica, je lepo, z dolgimi rjavimi lasmi nasmejano dekle, ki na fotografiji, objavljeni na medmrežju, v naročju drži majhnega kužka. Fotografija je v meni zbudila začudenje, saj ni sovpadala s predstavo, ki sem jo imela o človeku, ki si želi skozi fotografijo predstaviti tisto nekaj, kar se dogaja skrito v človeku. Besede, ki jih je izbrala in vključila v vabilo. Odnos do tematike. Želja po tistem več, kar sem začutila med branjem vrstic, je v meni sprožilo občutek, da ne gre za projekt kot tak, ampak, da se v ozadju skriva nekaj več. Osebna vpletenost, ki je ni mogoče zakriti. Tisti osebni angažma, zaradi česar projekt ni »projekt di per se«, ampak postane mnogo več.

 

Ana Iza Sajko želi s pomočjo fotografij prikazati motnje hranjenja kot čustveno stisko in boj, ki ga bije globoko v sebi človek sam s seboj. Fotografska knjiga z naslovom »Telesno gorivo«, za katero je iskala posameznike, ki bi ji bili pripravljeni zaupati svojo zgodbo in s pomočjo fotografije ubesediti to, kar ostaja drugim skrito, je del širšega projekta, s katerim želi ozavestiti čim več ljudi o motnjah hranjenja in jim približati/predstaviti izkušnje, kjer motnje hranjenja niso povezane z zunanjim izgledom.

Dolgo sem nosila masko, za katero sem se skrivala. To nisem bila jaz

Med branjem vabila za projekt, sem se počutila nagovorjeno. Pričela sem z iskanjem Vaše fotografije, saj sem želela, da bi zapisano ime dobilo podobo. Na moje presenečenje sem ugotovila, da predstava, ki sem jo imela o Vas, še zdaleč ne sovpada s podobo, ki sem jo videla na fotografiji. Tudi sedaj, ko sedite poleg mene, Vas doživljam na povsem enak način.

Tudi znanci so ob izidu knjige reagirali podobno. Napisanemu preprosto niso mogli verjeti. V šoli sem bila vedno mirna. Dajala sem vtis, da mi je vseeno za vse. Da se me nič ne dotakne in da ni ničesar, kar bi me na kakršenkoli način lahko prizadelo. Povedano s preprostimi besedami, da mi nič ne more prit do živega. Sošolci so bili nekako mnenja, da se jaz zagotovo nikoli in z ničemer ne obremenjujem. In ravno to je tista maska, ki jo vsi nosimo. To niti približno nisem bila jaz.
Ne glede na to, kako zelo lahko navzven delujem umirjena in sproščena, se v resnici v moji notranjosti stvari konstantno trgajo. Bila so obdobja, kjer so bili vsi mnenja, kako sem zabavna in kako se zagotovo počutim v redu, resnica pa je bila povsem drugačna. Ravno takrat sem preživljala najtežje trenutke svojega življenja. Bila sem povsem depresivna in s samomorilnimi mislimi, ki so me vodile zelo blizu samomora.

Sama se definitivno ne vidim takšna, kot me vidijo drugi

Ko ste pristopili k mizi in sem Vas prvič videla v živo, oblečeni v dolg rjav plašč, ste se mi zdeli povsem običajno dekle. Še sedaj si težko predstavljam, da se za to podobo skriva toliko bolečine. Pogosto imam občutek, da dokler oseba sama ne izpostavi ali nekaj poudari, ljudje tega sploh ne opazimo. Zakaj, čemu doživljate toliko zavračanja do sebe in svoje podobe, ko pa ni nikakršnega (objektivnega) razloga za tovrsten odnos?

Za nas, ki imamo težave z motnjami hranjenja, velja, da imamo povsem popačeno (samo)podobo/sliko o sebi. “Body dismorfy. Telesna dismorfija”. Sebe ne vidiš takšnega, kot si v resnici. Sama se definitivno ne vidim takšna, kot me vidijo drugi. Tudi danes mi je povsem nenavadno, celo čudno, da sem prišla v tole kavarno. Sebe namreč dojemam kot širšo od večine ljudi na svetu. To seveda ne ustreza realnosti, je pa to predstava, ki jo imam o sebi in se je ne morem znebiti. Okolica mi s povratnimi informacijami skuša pomagati, da bi nekako sprevidela, da nisem tako (zelo) prekomerno težka, česar se nekako tudi sama zavedam, vendar je zame to še velik izziv. Tudi zato sem se odločila predstaviti v knjigi, saj sem na tovrsten način želela predstaviti realnost, ki je morebiti marsikomu povsem tuja. Ljudem sem želela približati predstavo, da ni nujno, da je oseba, ki ima težave s kompulzivnim prenajedanjem, tudi prekomerno težka.

Želela sem razbiti stereotip, da niso vsi, ki se borijo s prekomernim prenajedanjem, (pre)debeli

Navzven lahko zgledaš in deluješ povsem »normalno«, kar pa ne pomeni, da se v svoji notranjosti ne boriš z nečem, ker je drugim povsem neznano. Osebe, ki ima(m)jo motnje hranjenja, niso ne presuhe in ne predebele. Ni namreč nujno, da gre pri posamezniku za sovpadanje med njegovo zunanjo podobo, torej tem, kar je vidno navzven in tistim, kar se dogaja v notranjosti in je drugim nevidno.

Sprašujem se, koliko dejansko popačena predstava vzame človeku? In to v trenutku, ko sploh ni nikakršnega razloga, da bi mu bile odvzete? Koliko stvari je tako povsem neupravičeno odvzetih človeku?

Res je. Ogromno stvari je človeku na ta način odvzetih. Moja popačena predstava v precejšnji meri vpliva in kroji moje vsakdanje življenje. In tega se izjemno dobro zavedam, vendar se tovrstne predstave nikakor ne morem znebiti.

Okolica, prijatelji, tudi fantje, s katerimi sem bila v zvezi, so mi govorili, da ni v moji podobi ničesar napačnega in da ni razloga, da sama sebe vidim na tovrsten način, vendar mi tudi te besede niso nikoli pomagale. Nihče mi ni nikoli dejal, da sem grda ali debela. Morda se mi je to pripetilo zgolj v osnovni šoli.

Hm. Obdobje osnovne šole. Morda je bilo takrat samo peščici posameznikov prizanešeno glede neprimernih komentarjev, zbadljivk, sramotenj, etc…V kolikor nismo bila dekleta že sama po sebi v tistem obdobju zafrustrirana, je za določene frustracije poskrbela okolica z različnimi komentarji in mnenji. Kot bi se temu takrat nekako ne mogli izognit.

Na meni, ki sem bila bolj ranljiva in manj samozavestna, so tovrstni komentarji in zbadljivke pustile pomemben pečat. Občutek imam, kot bi se drugih nekako ne dotaknilo na tovrsten način. Tudi moji sovrstniki so imeli podobne izkušnje, vendar imam občutek, kot bi nanje to ne vplivalo. Kot da jim ni pustilo posledic, saj so danes precej samozavestni, medtem, ko se sama konstantno borim s svojo samopodobo.

Tudi sama sem imela v preteklosti težave z motnjami hranjenja. Ne v tako zelo hudi obliki, kjer bi bilo že načeto zdravje ali ogroženo moje življenje, sem pa občutila, kaj pomeni »boj s hrano in sam s sabo«. Plavanju, sončenju, sprehodu po plaži ali samo nošenju kopalk, sem se kar nekaj let uspešno izogibala, saj me je bilo sram in počutila sem se neprijetno. Bila sem prepričana, da sem debela. Okolica me je sicer spodbujala in prepričevala z najrazličnejšimi argumenti, vendar navkljub dobremu namenu, le ti niso imeli učinka. Dejanski učinek so imele povsem druge stvari.

Ja, res je. Čeprav se zavedam, da je ljudem dejansko vseeno za druge, saj so tako zelo narcistični in v konstantni preokupaciji sami s sabo, da se nihče zares ne ukvarja z ničemer drugim, kot s samim seboj, mi tovrstno vedenje ne pomaga.

Ljudje marsikaj opazimo. Kljub temu, da dejansko ne opazimo. Povedano drugače, tudi, če nekaj vidimo, še ne pomeni, da smo to dejansko videli. Da smo »registrirali« ali dali pomen temu, kar smo videli. Zanimivo, kako ima lahko že bežen pogled, ki sploh ni dejansko pravi pogled na osebo, ki se bori z motnjami hranjenja, tolikšno težo.

Res ima izjemno veliko težo. Osebno se zavedam, da me ljudje ne gledajo in da jih ne zanima(m). Je pa ta vzorec že tako globoko zakoreninjen v meni, saj je prisoten že od otroštva, da me dobesedno spremlja na vsakem koraku. Kamorkoli (v)stopim imam občutek, da me vsi opazijo. Da svoje misli takoj (pre)usmerijo v opazovanje mene in oblikovanje mnenja, češ, kakšna sem. Kako sem debela. Mislim si, kako se že pogovarjajo z drugimi o cirkuški spaki, ki je ravnokar stopila v lokal. To si tako predstavljam.

Ker stvari izjemno jakostno doživljam, me sočasno ob tem spremljata še ogromna negotovost in anksioznost. V teh trenutkih se zavedam, da so to samo moje misli, predstave in da to ni realno, vendar jaz situacije tako doživljam. Težko je povedati. Stvari vem in se jih zavedam, le da jih vseeno doživljam drugače, kot naj bi jih.

V kolikor strahovi in anksioznost spremljajo osebo že od otroštva, kot se to dogaja meni, je resnično izjemno težko se izvleči iz njihovega primeža. Osebno ne verjamem v povezavo med videnim in njegovo vrednostjo.

Težko Vam je stopiti v kavarno, saj Vas v trenutku spreleti misel, da boste imeli vse oči vpete vase. Na kakšen način pa Vi gledate druge, ko recimo vstopijo v kavarno? Jih opazite? Ste pozorni na njihovo podobo ali jih vidite povsem neopredeljeno? »Vidite in sočasno ne vidite«.

Zelo rada preučujem ljudi in zato mi ni vseeno, kakšen je izgled osebe, ki jo vidim. Konstantno si »pletem« zgodbe o ljudeh, ki jih vidim. Preučujem njihov videz, ker mi to nekaj pove o njihovi osebnosti. Vrednosti videnemu ne pripisujem, saj ne verjamem v povezavo med videzom in vrednostjo človeka. Me pa zanima, kaj določena izbrana barva oblačila pomeni osebi, ki jo nosi.

Sem zelo odprt človek in želim se pogovarjati z ljudmi o skupnih težavah, saj sem mnenja, da bi lahko z medsebojno pomočjo in delitvijo izkušenj našli rešitev za izboljšavo razmer.

Sama trenutno še ne zmorem tega, kar so zmogli drugi

Pogosto ste poudarili, kako so bila vprašanja, ki ste jih vključili v vprašalnik in jih zastavili osebam, ki so se odločile pridružiti Vašemu projektu, izjemno osebna. Kako fascinirani in ponosni ste nanje, da so zbrali pogum in nanje tako zelo iskreno odgovorili, saj so popolnim tujcem razkrili dobršen del intimnega doživljanja sebe.

Sestavila sem unikaten vprašalnik in se z vsemi, ki so želeli sodelovati, še na samem prizorišču fotografiranja, osebno povsem spontano pogovarjala, saj sem želela ujeti tisti pristen, intimen delček njihovega jaza. Tisti detajl, ki bi ga lahko prikazala na fotografiji. Želela sem si izostriti zgodbo, ki bi jo lahko s pomočjo fotografije prikazala in predstavila. Pri odgovorih sem jim dopustila vso svobodo, saj sem želela da so odgovori povsem njihovi, brez kakršnih koli usmeritev ali zunanjih vplivov.

Ko sem se še sama lotila odgovarjanja na taista vprašanja sem ugotovila, kako močan udor v njihovo zasebnost sem si dovolila. Kako veliko poguma so zbrali, da so zmogli odgovoriti na vprašanja. Z odgovori so se dejansko razgalili pred drugimi in v tem trenutku sem jih videla kot heroje. Še danes so v mojih očeh resnično heroji, kajti sama nisem zbrala toliko poguma, da bi lahko odgovorila na vsa vprašanja. Preprosto nisem zmogla.

Odločila sem se, da bom tudi sebe vključila v projekt, saj se mi je zdelo pošteno, da se izpostavim tudi jaz. Ne bi bilo namreč korektno, da bi se sama skrivala na varnem, nekje v ozadju. Kljub moji želji in nameri, pa vendarle nisem zbrala dovolj poguma, da bi se povsem razkrila. Veliko informacij o sebi nisem zaupala, ker so to resnično grozne afirmacije. Zavedam se, da bi naredile velik bum, dosegla bi šok faktor in prepričana sem, da bi pustile močan efekt, vendar nisem še pripravljena o njih govoriti javno. Sama še ne zmorem tega, kar so zmogli oni.

Heroji so tudi zato, ker so se odločili storiti ta korak z namenom, da bi na ta način pomagali drugim. Želijo si dati upanje tudi drugim.

S prijatelji se o motnjah hranjenja pogovarjam povsem svobodno, odkrito in sproščeno

Obkroženi ste z ljudmi, ki imajo težave z motnjami hranjenja. Pogovori, izmenjava izkušenj med ljudmi, ki se soočajo z istimi izzivi, so lahko konstruktivni ali destruktivni. Usmerjeni so lahko v iskanje rešitve ali spodbujanje k ohranjanju status quo-ja. Morda še celo k poslabšanju situacije. Slednje naj bi veljalo za dogajanje v skupini, spletni skupnosti z imenom »pro Ana«.

Dogajanje v skupini »pro Ana« razumem, čeprav se s tovrstnim načinom ne strinjam. Sodelujoči si želijo sodelovanja in pripadnosti neki skupnosti. Želijo si priti do določene teže, sočasno k temu nagovarjajo in spodbujajo tudi druge. Sama jih ne obsojam, saj gre vendar za bolezen, ki si kot takšna ne zasluži obsojanja. Namesto v pozitivo, so se obrnili v negativo, kar se nekako lahko zgodi vsakemu.

S prijatelji se o motnjah hranjenja pogovarjam povsem svobodno, odkrito in sproščeno. Dopuščam jim svobodo mišljenja in delovanja. V kolikor človeku pustiš svobodo izražanja, lahko zveš na kakšen način oseba razmišlja, čuti, gleda na svet in posledično tudi deluje.

Pogosto slišim, kako zaničevalen odnos imajo do sebe in svojega telesa, čeprav ni nikakršnega tehtnega in objektivnega razloga za tovrstno mišljenje. Seveda jih povsem razumem in jim dopuščam vso svobodo do tovrstnega mnenja, jim pa skušam sočasno predstaviti tudi drugačen pogled in jim približati opcijo, da čeprav so sami tovrstnega mnenja, ni nujno, da so in da bodo tudi drugi enakega mnenja. In da obstajajo ljudje, ki taisto podobo vidijo povsem drugače.

Zelo rada jim prisluhnem, spoznavam njihov način razmišljanja in spoštujem njihov pogled, vendar si ob temu vsekakor želim, da bi ga nekoč uspeli vsaj za kanček spremeniti v bolj realnega. Skušam jim priti nasproti in jim pri tem nekako pomagati, vendar mi do danes žal še ni uspelo.

To je ta začaran krog, vrtiljak, iz katerega si želim ( nekoč) izstopiti

Soočanje s seboj vedno prinese določene nove uvide in poglede. Tudi, če vsega tega še niste pripravljeni deliti z ostalimi, to ne pomeni, da Vam projekt kot tak ni dal ničesar. Imate morda občutek, da se je po vsemu temu, kaj spremenilo? Da se je, četudi morda samo za kanček, spremenilo vaše mnenje in podoba, ki jo imate o sebi. Da Vam je projekt vendarle nekaj dal? Čeprav čisto malo, pa vendarle nekaj.

Žal ne. Po izidu knjige se na žalost še bolj sovražim. Kadarkoli namreč nekaj dosežem ali naredim, se mi odpre nekaj, s čimer se moram soočiti in ukvarjati. Morda se s tem, kar se je v meni trenutno zgodilo, še ne želim ukvarjati, sočasno pa se zavedam, da tovrstna misel ni ravno produktivna, saj bi se namreč vendarle bilo smiselno s tem ukvarjati. To je ta začaran krog, vrtiljak, iz katerega si želim nekoč izstopiti.

Zavedam se, da moje besede ne bodo ravno prijetne, pa vendarle bi jih rada izrekla. Zakaj, čemu, bi se človek sovražil? Kolikor vem, niste naredili nič tako strašansko groznega, nič tako kapitalsko grozljivega, da bi lahko morda celo imeli nekakšen upravičen razlog za sovraštvo? Sovraštvo do sebe je grozljiva drža. Sovraštvo je močna, boleča, stroga in grozljiva beseda, ki prinese s seboj hudo obtožbo, obsodbo sebe za nekaj, kar nima tehtnega razloga za obstoj.

Ravno to je »čar« motenj hranjenja ali drugih motenj. Da ne potrebuješ nekega tehtnega razloga, podpornega dejstva, da bi tako mislil ali čutil. To je tako nerealno, pa vendar zame povsem »upravičeno«. Osebno se sovražim bolj zaradi svoje osebnosti, kot pa zaradi svoje zunanje podobe, svojega telesa. Sebi se zdim neumna, grozna, lena in nesposobna. Pri sebi ne najdem niti ene same pozitivne karakteristike, medtem, ko najdem ogromno negativnih.

Že nekaj časa so v porastu reklame, kjer na fotografijah ženske močnejše postave, tako imenovane »curvy manekenke« predstavljajo naj si bodi modna oblačila ali spodnje perilo. Hočeš nočeš, smo ženske neprestano izpostavljene konfrontaciji, primerjavi s podobami v reklamnih letakih, saj naj bi le te narekovale modne smernice oziroma to, kar je želeno in se od žensk nekako pričakuje.

To je resnično grozno. Jaz kot fotograf zelo dobro vem, kaj se dogaja in kakšna so ozadja fotografiranj za reklame. Računalniška tehnologija resnično dela čudeže. Marsikatera ženska v realnosti ni niti približno podobna podobi, ki jo ima v reklami. Ta podoba zgolj moti, ker je toliko nerealna.

Sem pa vesela, da se delajo kampanije, kjer prikazujejo ženske v bolj realni podobi. Kjer so ženske različnih postav, brez fotoshopa. To zelo podpiram, saj večina motenj hranjenja v najstniških letih nastane kot posledica primerjave z nerealnimi podobami, ki nam jih prikazujejo in na pladnju servirajo mediji.

Navajeni smo na lepe podobe, zato nas drugačnost preprosto zmoti

Ko odprem letak, v katerem ženska močnejše postave promovira spodnje perilo, mi ni prijetno. Manekenke naj bi bile suhe, saj bi na ta način lahko do izraza prišel kos oblačila, ki ga predstavljajo. V primeru, da je manekenka ženska močnejše postave, pa se mi zdi, da je fokus povsem drugje. Zoperstaviti se ideji, da je samo suha ženska lahko seksi, lepa v spodnjem perilu. Fokus torej ni na obleki, ampak na tem, da ga lahko nosi tudi ženska močnejše postave. Da se torej izpostavi močnejše dekle, ne pa obleka.

Morda je kaj tudi na temu. Zdi se mi, da odkar smo na svetu, nas obkrožajo neke lepe, vitke podobe žensk v medijih. Že v mojih najstniških letih je veljalo nenapisano pravilo, da kdor se pojavlja na tv, je lep. Kdor je v reviji, je lep. Na modni brvi je lep. Kdor je del medijskega sveta, je lep. Naši možgani in oči so se nekako navadili na lepe podobe, zato nas drugačnost preprosto zmoti. Naše oči na tovrstne podobe niso navajene.

Nismo se še ravno naučili, kako najbolje prikazati žensko močnejše postave v medijih

Ne oporekam ideji, preprosto se ne strinjam s pristopom. Zdi se mi, da ideja ni izpeljana na način, ki bi dal osebi dostojanstvo in posredoval želeno sporočilo. V teh fotografijah se nekako izgubi tista estetika, tisti resnično lep prikaz nečesa, saj imam občutek, da je fokus povsem drugje. Zdi se mi, da bi se lahko na temu naredilo veliko več. Morda izbira drugačnega perila, poza. Občutek imam, da bi bil rezultat povsem drugačen. Kako pa Vi doživljate tovrstne fotografije?

Kot fotografinja lahko povem, da na fotografiji ne sme biti distraktorjev. Če želite prikazati izdelek, mora biti na fotografiji čim manj distrakcij. Obline definitivno so distrakcija, ampak samo zato, ker nanje nismo navajeni. Če bi jih gledali že od nekdaj, bi bili nanje navajeni. Ne bi bili več distraktorji.
Tudi sama imam občasno občutek, da so nekatere fotografije res neokusno prikazane. Morebiti je to posledica novosti, saj se s tovrstnim prikazovanjem ne ukvarjamo ravno dolgo. Nismo se še ravno naučili, kako najbolje prikazati žensko močnejše postave v medijih. To je potrebno definitivno še razvijati.

Se mi pa zdi super, da se to dogaja. Si pa želim, da bi se poudarilo uspešne ženske in ne da se usmerja fokus samo na njihovo podobo.