V Sloveniji pogrešam spoštovanje

Za klepet ob skodelici tople kave sva se dogovorili zelo na hitro. Kmalu sva ugotovili, da se povsem razumeva in zelo dobro veva o čem govoriva, saj sva doživeli marsikaj podobnega. Julija Predan je pred izgorelostjo bila samostojna podjetnica. Marsikaj ni bilo v redu, vendar temu ni posvečala tako zelo velike pozornosti, vse do takrat, dokler je na to ni opozorilo telo. Z vso močjo in odločnostjo se ji je postavilo po robu in ji dalo vedeti, da tako naprej več ne zmore. Telo in psiha sta bila naveličana, da ju prekomerno obremenjuje, jima ne prisluhne, ne spoštuje in upošteva.

Kaj Vam danes predstavlja največji izziv?

Vračanje v resnični svet, nazaj v življenje, v delovne obveznosti. Ko ugotoviš, da so tvoje kapacitete še vedno zelo omejene. Okrevanje je res počasno in dolgotrajno, od mojega kolapsa je preteklo 7 mesecev. To je bilo najtežje sprejeti, ker si samo želiš, da bi bil spet OK, aktiven. Še do pred kratkim sem bila v slabem stanju, imela sem velike težave s koncentracijo in kratkoročnim spominom. Občasno se ti simptomi vračajo, predvsem ob stresnih situacijah.

Verjamem, da je izjemno težko začeti živeti drugače. Ne glede na to, na kakšen način živimo, kakšno je naše življenje iz dneva v dan, iz meseca v mesec iz leta v leto, je najverjetneje to edini način, ki ga poznamo in nam daje občutek varnosti. Pride pa trenutek, ko spoznaš, da na poznani način ne moreš več živeti, novega načina pa še nimaš, saj ga ne poznaš. Poleg tega pa ti tudi nihče ne more povedati, kakšen naj bo ta nov, drugačen način življenja.

Ja, res je. Ko nastopi še finančno breme, je še toliko huje. Moral bi namreč počivati in se ne obremenjevati, sočasno pa se zavedaš, da moraš plačevati položnice in (pre)živeti. Zaradi tega sta stres in obremenitev še toliko večja. Sama sem to zelo intenzivno izkusila na svoji koži v preteklih mesecih, zaradi česa se močno zmanjša kapaciteta spomina in koncentracije. Možgani grejo v izklop, se branijo pred stresom. Res neverjetno kakšne obrambne mehanizme ima telo. Človek si resnično ne more predstavljati, kako hudo je lahko, ko ne zmoreš prebrati par stavkov, si zapomniti osnovnih stvari, kaj šele dati karkoli od sebe. Sploh, če je bilo pisanje še manj kot leto dni nazaj tvoj vir dohodka.

“Ljudje ne zmorejo razumeti, v kolikor tega sami niso doživeli”

So stvari, ki jih dejansko v življenju jemljemo za samoumevne in tako rekoč gotove. Ko ti ta gotovost zmanjka, mora biti zares hudo. Kako to razložiti komurkoli?

Sama se nisem mogla niti premakniti. Drugim tega niti ne razlagaš, saj ne (z)moreš niti govoriti. Bila sem v nekakšni pol zavesti. Takrat me ni brigalo nič. Telo se preprosto izklopi. Ljudje ne zmorejo razumeti, v kolikor tega sami niso doživeli.

“Sprva sem se vrnila k staršem, kasneje sem želela samo mir in tišino”

Kdo Vam je takrat priskočil na pomoč? V kolikor človek tako rekoč čez noč ne more več poskrbeti sam zase, opraviti niti tistih osnovnih stvari, si težko predstavljam, da bo lahko sam.

Na pomoč so mi priskočili starši. V tisti prvi fazi sem se začasno preselila nazaj k njima, da sem si malce opomogla in si odvzela eksistenčno skrb. Res pa je, da prvi mesec nisem (z)mogla biti sama. Potem je prišla faza, ko sem samo potrebovala mir in tišino. Nikogar in ničesar nisem bila zmožna »prenesti«.

“Kuhanje kosila me je rešilo. Bila je moja edina zadolžitev v dnevu”

Na kakšen način ste se skušali vrniti nazaj v vsakdanje življenje? Verjetno korak za korakom in to niti ne v tako metaforičnem smislu, ampak kar konkretno, glede na to, da ste bili prej 2 meseca fizično v postelji.

Živim v stolpnici z dvigalom. Včasih sem zmogla samo do dvigala, se obrnila in odšla nazaj proti stanovanju, saj fizično več nisem zmogla. Naslednji dan sem prišla z dvigalom do stopnišča, naredila par korakov in se spet vrnila nazaj domov. Potem mi je uspel že krog okrog bloka in tako naprej.

V bistvu me je rešilo kuhanje. Ko sem si spet začela sama kuhati, je bil to zame vrhunski dosežek. Edina stvar, ki sem si jo v dnevu zastavila in mi je predstavljala veselje, užitek. Moja edina zadolžitev v dnevu. Ko se sedaj spominjam za nazaj, se mi zdi neverjetno.

Zelo so mi pomagali tudi sprehodi, saj po tem, ko sem toliko časa ležala, tudi moči in kondicije nisem imela kaj veliko.

Šele po 6 mesecih sem začela ponovno zahajati malo v mesto, med ljudi, ampak zelo počasi. Toliko, kolikor mi je ustrezalo. In kolikor sem zmogla. Še danes se tega držim. Imam pa še težave, ko se okoli mene nenadoma »zbere« večje število ljudi. Telo me prične nemudoma opominjati, da je zanj očitno malce preveč stresno in da mu to ne ustreza.

V zahvalo psihoterapiji danes znam na tovrstne simptomatike reagirati drugače, kot nekoč, saj imam že marsikaj predelano. Kljub temu se še zgodi, da na avtobusu občutim slabost, vrtoglavico, vendar sedaj vem, za kaj gre in do paničnih napadov več ne pride.

“Pot je zares dolga in borba se nikoli povsem ne konča”

Ko nastopi panični napad, se vse dogajanje zdi tako zelo resnično. Povsem normalno je, da se človek tedaj prestraši. Priti do točke, ko se navkljub dogajanju počutiš varno in se na (prihajajoči) panični napad lahko drugače odzoveš, je zahtevno in traja kar nekaj časa.

Treba je biti ozaveščen in še takrat se borba s tem verjetno nikoli zares ne konča.
Ljudje smo sprogramirani, da mislimo, da ne smemo biti ranljivi. Da nam mora vse brezhibno teči. Včasih še vedno pustim, da grejo stvari predaleč, se preobremenim. To je vzorec, s katerim se borim.

Ponovno vztrajam do tiste skrajne točke. Me pa k sreči telo hitro strezni s tem, ko začnem izgubljati kratkoročni spomin. To je zame tista skrajni alarm, ko je stresa že preveč in se telo že upira, saj je preobremenjeno. Takrat si rečem, :«Ok, spet si to delaš. Spet se delaš močno. Popusti in uberi lažjo pot. « Si priznaš ranljivost in sprejmeš, da trenutno ne zmoreš.

“Sami si tako zelo težko damo dovoljenje”

Priznati sebi svojo ranljivost in to sprejeti, je zares težko. Si oprostiti, da nečesa pač ne zmoremo. Da se ob vsem tem še ne obsojamo, je sploh dosežek. Po mojem mnenju je to nekaj najtežjega.

Se strinjam. Izjemno težko si je dati to dovoljenje. Da si nemočen in na minimumu svojih sposobnosti. Da je treba iti delat nekaj in nekam, kamor si nikoli nismo predstavljali, da bi lahko šli.

Kakršnokoli delo je častno. Sami imamo največje težave, ko si glede na naša pričakovanja in predstave ne zmoremo dati dovoljenja, da lahko delamo tudi kaj drugega in ne samo tisto, kar je tako zelo visoko »vrednoteno«. To so ta prepričanja. Da moramo ne vem kaj vse doseči in ne vem kaj vse narediti.

“Ko ne čutiš več potrebe, da bi ugajal drugim, to je največja zmaga”

Vedno sem skušala ugajati drugim in zadovoljevati njihova pričakovanja. Letos mi je prvič uspelo v okviru enega projekta narediti stvari drugače. To je bila takšna razbremenitev in osvoboditev, ki je iskreno povedano, ne znam opisati z besedami. Fokus je bil samo na izvedbi projekta kot takega, brez želje ugajati.

Tudi sama sem vedno skušala ugajati drugim in zadovoljevati njihove potrebe. Priti do točke, ko ne čutiš več potrebe, da bi komurkoli ugajal ali zadovoljeval tuja pričakovanja, je največja zmaga, ki jo lahko človek v življenju doseže. Ni pa lahko in borba s starimi vzorci je konstantna. Z željo ugajati drugim se človek samo izčrpava.

» Če bom še kdaj dobila življenje nazaj, nihče drug, samo še jaz«

In tukaj je glavni preobrat. Kako nadomestiti en vzorec z drugim? Če si bil od vedno navajen ugajati drugim in skrbeti za tujo dobrobit, kako naprej, ko te potrebe več nimaš? Kaj ostane? Razumsko vemo, da je potrebno (po)skrbeti zase, ampak kaj, ko človek ne ve, kako naj se tega loti v praksi? Povedano drugače, kako se znajti, ko fokus iz drugih preusmeriš nase?

Potrebno je začeti (po)skrbeti zase. Jaz sem to kar dobro osvojila. Res sem imela hudo izkušnjo z izgorelostjo in takrat sem resnično mislila, da bom dobesedno umrla. Samo še srce bi se mi ustavilo, tak občutek sem imela. Prva 2 meseca sem se opravičevala sama sebi. Kaj sem si naredila. Kaj vse sem dopuščala. Kako sem živela. Takrat sem si rekla: » Če bom še kdaj dobila življenje nazaj, ne bom nikoli več šla čez sebe«. In od takrat se tega striktno držim.

Meni še ne gre tako zelo dobro, je sicer boljše, ni pa še to to.

Ni vse tako popolno. Stari vzorci me še kdaj destabilizirajo, ampak se vedno znova spomnim samo tiste (za)obljube. Seveda me je strah, da bi se še kdaj ponovilo, ampak imam tako zelo senzibilno telo, da me res v trenutku opozori, da stvari niso ok. Takoj se pojavijo simptomi, ki mi dajo vedeti, da način ni pravi.

“Skrbim zase. Za svojo dobrobit. Kaj si pa o temu mislijo drugi, pa ni moj problem”

Spremembe se začnejo s postavitvijo meja. S tem imamo ljudje kar velike težave, saj se mi zdi, da to ni nekaj, kar bi bilo v naši družbi ravno lepo sprejeto in cenjeno, prej nasprotno.

Najtežje mi je bilo začeti postavljati meje, saj je bil odpor okolice zares velik. Prišla sem do točke, ko nisem več prenesla določenih stvari. Začele so me iritirati. Seveda so me bili ljudje navajeni povsem drugačne in so težko sprejeli moje meje. Še danes imajo ljudje s tem težave, ampak to ni moj problem. Tisti, ki ne sprejemajo moje asertivnosti, so se umaknili iz mojega življenja in to je skoraj večina. Verjamem, da je mojo avtentičnost težko sprejeti, sploh ker sem bila prej pretirano ustrežljiva, prijazna in se trudila ugajat in ustreči drugim.

“Ljudje, ki ne sprejmejo in spoštujejo naših meja, ne smejo imeti prostora v našem življenju”

Žalostno, kako daleč moramo prit s sabo in s svojim organizmom, da začnemo postavljati meje. Postavitev meja je v teoriji prikazana na zelo enostaven način, v praksi pa človek naleti na številne težave. Zlasti pri spoštovanju meja.

V Sloveniji pogrešam spoštovanje. Najprej spoštovanje samega sebe, nato pa spoštovanje drugih. Ljudje ne spoštujejo mej drugih in ne postavljajo svojih. Ko začneš postavljati meje, veljaš takoj za egoista in nesramneža. Ljudje, ki ne sprejmejo in spoštujejo naših meja, ne smejo imeti prostora v našem življenju.

Marsikdo v mojem življenju je odpadel, prišli so popolnoma novi ljudje, novi iskreni, odprti odnosi, kjer si sprejet tak kot si.

“Živi tako, da se boš ti počutil dobro. Stori to zase. Ne glede na vse.”

Kako torej zaupati sebi?

Da res narediš nekaj, ali živiš na način, ki je tebi lasten in v katerem se ti počutiš dobro. Pa četudi je za kogarkoli drugega to tako zelo nepredstavljivo ali celo nenavadno. Stori to zase. Ne glede na vse.