Zaupam ekipi in želim ustvarjati priložnosti

Spoznala sva se pred več kot 25-timi leti. Najino prvo srečanje je bilo v vrtcu, kjer sva nekaj časa bila celo v isti skupini. Najine poti sta se kmalu ločili in se ponovno križali v najstniških letih, ko sva vsak na svoj način skušala prebroditi srednješolske izzive. Minila so leta in ponudila se je priložnost za novo srečanje. Včasih se je doživljal in definiral kot multipraktik. Želel si je postati dimnikar in celo kuhar, vendar ga je življenje zapeljalo v drugačne vode. Pritegnila sta ga glasba in komunikacija. Vsega, česar se je lotil, je izpeljal z vsem srcem in strastjo. Svoje talente je sprva odkrival v glasbi in videu s pomočjo vizualne komunikacije jih razvijal tudi v sklopu modnih dogodkov. Aprila 2014 je že šestič sodeloval pri organizaciji fashion weeka. Na svoji profesionalni poti se je srečal in spopadel s številnimi izzivi, ki so mu omogočili osebno rast in spoznati ljudi, s katerimi danes tudi uspešno poslovno sodeluje, v privatnem življenju pa jih druži izjemno zaupanje, spoštovanje in pravo prijateljstvo. Koprčan Den Baruca nam je v kratkem intervjuju zaupal svoje dileme, izkušnje, poglede, želje in nasvete, ki bodo marsikomu v pomoč na poti skozi življenje.

Oba sva prešla mejo 30-tih. Ženske v tem obdobju pogosto delamo prve bilance in skušamo ugotoviti, kakšno je bilo naše dosedanje življenje, kaj nas je pripeljalo tam, kjer smo danes in kaj si še želimo. Se je kaj podobnega pripetilo tudi tebi?

Svojo prvo bilanco sem naredil pri svojih 22-tih letih. Takrat sem bil zelo razočaran nad svojimi dosežki. Spraševal sem se, kaj sem pravzaprav dosegel? Bil sem zelo neučakan, saj sem si vse želel takoj. Sčasoma sem ugotovil, da se ti vse dejansko odpira šele kasneje. Kar si sejal v času od 20. do 30. leta starosti, lahko začneš kasneje tudi žeti. Potem so se stvari začele izjemno hitro odvijati in preprosto še ni bilo časa za kakšno novo bilanco.

Kaj vse si že počel v svojem življenju? Čemu si namenjal svojo pozornost in čas?

Preveč stvari sem počel. Ko danes pomislim, bi jih raje bil manj. Včasih sem sebe doživljal in definiral kot multipraktik. Vedno sem bil mnenja, da multipraktiki vedo vse na pol, vse po malem, nič pa specializirano in konkretno. Nato sem ugotovil, da je bilo to pravzaprav moja prednost, saj v obdobju krize, se je potrebno znajti. Potrebno je biti prilagodljiv, da lahko preskočiš tudi na drugo področje, v kolikor je potrebno. Morda se na tem področju sprva nisem ravno identificiral, ampak mi je pomagalo, da sem nekako obstal na trgu.

Kakšne so bile tvoje želje kot otrok? Si si tudi ti želel postati gasilec, kuhar, policist, …

Ena opcija je bila, da bom dimnikar. Želja, ki me je pa kar dolgo spremljala pa je bila postati kuhar. Še danes me izjemno veseli kuhati in v kuhinji zelo rad eksperimentiram. Že od nekdaj pa me je bolj pritegnilo naravoslovje. Sčasoma sem občutil, da je jezikovna komunikacija moja šibka točka in da stvari lažje izrazim z drugimi izraznimi kanali. Lažje sem se izražal s pomočjo vizualnih sredstev. Vizualni kanal mi je bil zelo blizu. Stvari sem lažje pokazal, kot pa izrekel. Po tej ugotovitvi pa so stvari v mojem življenju šle kar naravno. Kar nekako same od sebe.

Zanimivo, kako poudarjaš naravoslovje, tvoje življenje pa se sestoji iz komunikacije. Težko je združiti ti dve plati? Naravoslovje enačimo z instrumenti, z delom v laboratoriju, kjer ni ravno prisotna komunikacija s širšim občinstvom.

Res je. Na naravoslovnem področju so vse stvari zelo eksaktne, vendar manjka morda tisti človeški faktor, ki doda tisto izkušnjo, tisto razliko, ki pokaže, da ni vse ravno tako enoznačno.

Rad eksperimentiram z novimi tehnologijami

V kolikor so moje informacije pravilne, sestavljaš zgodbo iz različnih koščkov. Sestavljaš sliko iz številnih puzzlov, ki postavljeni skupaj, formirajo celoto, ki na določen način skuša nagovoriti gledalca. Vnašaš torej človeški faktor v nekaj, kar je eksaktno, definirano, določeno.

Tudi sam sem mnenja, da je izjemno pomembno dobro poznati pravila in jih morda nato poskušati rušiti. V kreativnih delih veljajo neke zakonitosti. Najprej narediš to, kar naj bi bilo prav. To, kar velja po nekih objektivnih merilih za korektno opravljeno delo in šele nato skušaš narediti premik. Le to pa dosežeš s tem, da rušiš neke momente, ki so percepirani kot nekaj, kar ne more biti drugače. Seveda se znajdeš na razpotju, kjer se vprašaš, ali sem sploh dovolj zrel, da si upam to narediti? Bo to sploh razumljeno kot namensko?

Kar me žene naprej in kar me veseli, so eksperimenti. Eksperimentiranje z novimi tehnologijami, z nepreizkušenimi procesi je vedno zelo rizično, saj ne veš, kako bo na koncu vse skupaj izpadlo. Ko me naročnik obišče z idejo, se vedno najprej pogovoriva. Opozorim ga, da smo sposobni uresničiti to, kar si želi, vendar obstaja možnost, da izdelek na koncu ne bo ravno takšen, kot ga pričakuje. Zakaj? Pogosto se dogaja da naročniki iščejo navdih na portalih kot je YouTube-u. Na predstavitvenem videu projekta se da marsikaj prilagoditi, marsikaj dodelati, vendar nimaš vpogleda v ozadje dogajanja. Ravno zaradi tovrstnega razkoraka je iskrenost v tem poslu izjemno pomembna. Veseli me, da sem spoznal tudi osebe, ki so si upale nekaj novega.

Zelo sem radoveden iz vidika produkcijske plati. Zanima me, kako poteka tehnična izvedba kakšnih velikih spektaklov, kot so na primer MTV Awards, Eurosongi. Vedno si ogledam making offe in pomirjujoče se mi zdi, da strokovnjaki na takšnih nivojih, ko imajo na razpolago visoke finančne resurse, delajo po istih principih, po katerih delamo tudi v Sloveniji, kjer pa nimamo takšnih budgetov. Bilo mi je prijetno, ko sem videl, da se tudi na takšnih nivojih lotijo zadev s takšnim entuziazmom. Da gredo v poskuse in v eksperimentiranje. Včasih me prešine majnvrednostni kompleks, ko se soočim z omejitvijo, da pri nas ne razpolagamo s tako tehniko, vendar vedno znova vidim, da je v osnovi, če izvzamemo izhodiščno točko, proces, ki se dogaja na vseh nivojih, podoben.

Všeč mi je, da iščeš navdih pri tistih, ki so res profesionalci na tvojem področju. Da imaš moč in pogum pogledati precej dlje, kot samo čez svoj prag.

Absolutno. In potem, ko vidiš, da je razmišljanje podobno, vidiš, da si na dobri poti. To zavedanje me nekako potolaži in mi doda tisti stik z realnostjo, ki je v našem poslu vedno potreben.

Danes pogosto slišimo: “Za ta denar je to to”. Včasih se mi zdi, da je to nekakšno opravičilo, ko nekaj ni bilo narejeno in tudi pri vloženem trudu so še ostale neizkoriščene rezerve.

Včasih se moraš tudi omejiti in finanči limit, je lahko celo prednost. To spodbudi večje razmišljanje in brskanje po fantaziji. Produkcijski stroški so, obstajajo in je spremenljivka, na katero ne moreš veliko vplivati.

Na kar lahko vplivaš je odnos, ki ga imaš do tega. Z vzvišenim, superiornim nastopom,kjer daš naročniku nekako vedet, da če bi bilo več denarja, bi se tudi sam bolj potrudil, ne prideš daleč. Vedno gledam iz sebe in sam se svojega dela lotim vedno z maksimalno voljo, entuziazmom, profesionalnostjo, pa naj si bodi so v igri višji, ali pa nižji zneski. To je ne nazadnje tudi moja osebna rast. Največ težav imam s časom. Pogosto mi ga namreč primanjkuje.

Opazil sem, da delo prinaša delo. Vsako delo, tako majhni kot veliki projekti, ti bo prineslo novo delo. Potrebno je ustvarjati, vedno. V kolikor boš samo čakal, v prepričanju, da boš brez predhodnega rezultata in opravljenega dela, kar nenadoma dobil sanjsko ponudbo, boš kaj hitro razočaran. Do tovrstne ponudbe preprosto ne more piriti, brez predhodnega rezultata in opravljenega dela, brez da pokažeš kdo si in česa si sposoben.

V življenju je vredno pustiti sledi

Ko sva govorila o zgodbi, ki jo s pomočjo številnih izbranih momentov sestavljaš za gledalce, ki se dogodka niso udeležili, te nisem vprašala, kaj imaš tedaj v mislih? Kako ti doživljaš in vidiš fashion week. Kaj tebi ta dogodek pomeni?

Ljudje imajo o fashion weeku pogosto napačno predstavo. Fashion week je v osnovi predstavitev modne kolekcije. Bistvo niso manekenke, partiji, katering in ves šov, ki se ustvari ob samem dogodku. Bistvo so kolekcije, so oblačila in izraz dizajnerja. Mi postavimo vitrino, postavimo kar se da dobro platformo, da se lahko na njej predstavijo. Vsebina so oni, njihove kreacije, njihova izraznost in sporočilo, ki ga imajo.

Če pomislim, da se v sklopu fashion weeka predstavi kar nekaj modnih kreatorjev, je verjetno kar velik izziv uskladiti želje in predstave vseh?

Res je. Kot organizatorji smo sprva naleteli na skepso, saj veliko časa ni bilo ničesar. Ko so videli, kaj in kako delamo, so bili zelo hvaležni. Večina jih zazna trud in delo, ki je v ozadju in začuti se medsebojno spoštovanje.

Verjetno je zaupanje v ekipo nekaj bistvenega, nekaj, kar ne sme nikoli izostati v takšnem projektu. Prav tako mora biti svojevrsten izziv uspeti razumeti, razbrati, začutiti, kakšno je sporočilo modnega kreatorja in kaj si pravzaprav želi na modni reviji narediti.

V tednu dni se je predstavilo tudi do 30 oblikovalcev in morali smo narediti čim bolj nevtralno platformo, da so se vsi lahko predstavili s svojo zgodbo. To je zelo težko, saj z lučjo ne moreš veliko čarati. Osebno sta mi najpomembnejši uradna fotografija in uradni video, saj to je tisto, kar ostane. Najbolj sem zadovoljen, če vidim, da se naše fotografije lahko primerjajo s tistimi, ki jih posnamejo tudi drugje. Takrat vem, da smo naredili dobro delo.

Danes sem drugačen

Kakšen je bil Den na začetku svoje poti in kakšen je Den danes?

Včasih sem bil zelo nestrpen, nepotrpežljiv. Sedaj je bolje. Sicer je pot še dolga. Kar se mi zdi ključnega pomena je to, da sem se nekako naučil kako se emotivno distancirati od projektov oz. stvari, ki jo delam.

Ljudje smo s pohvalami kar škrti, kritike nam gredo precej lažje z jezika.

V kolikor kritike osebno jemlješ, se zapiraš in ne-nazadnje tudi nimaš pravice ocenjevati stvari, na katere se sploh ne spoznaš. Sprva sem kritike izjemno slabo prenašal. Ko imaš kreativno delo, izhajaš iz sebe in če se kdo z nečim, kar si s srcem naredil, ne strinja, te to lahko prizadene. V preteklosti sem kritiko prehitro prenesel nase in doživljal to kot kritiko sebe. Poskušal sem situacijo gledati od zunaj. Ne uspe vedno, vandar vaja dela mojstra. Danes nekako uspevam ocenjevati dane spremenljivke, ugotoviti kaj imamo in kaj lahko za to naredimo. Tisti, ki veliko delajo, dobro vedo, koliko je kaj težko izvesti. Le ti te bodo redko kritizirali brez razloga, pa četudi ti bo kdaj res spodletelo, ker tudi to je del poti. Kdor pa nič ne dela in nima izkušenj, je s kritikami zelo radodaren. Že zaradi te formule me kritike vedno manj ganejo.

Kako pa shajate s stresom, da dogodki ne eskalirajo v kakšne prepire, v višje tone pogovora?

Konkretno, če govoriva o fashion weeku, kjer je res veliko ljudi, z različnimi energijami, s katerimi se soočiš, lahko rečem, da vsak točno ve, kaj mora narediti, kakšna je njegova naloga in zato je atmosfera pri izvedbi in v zakulisju zelo mirna. Tukaj velika mera zasluge gre predvsem naši producentki Melindi Rebrek, ki skrbi da gre vse tako, kot mora. V teh šestih ponovitvah bi lahko preštel na prste ene roke incidente, kjer je prenapihnjen ego ustvaril problem.

Želim ustvarjati nove priložnosti

Ali te tudi danes, po tolikih izvedbah, še vedno prepoji tisti specifičen občutek, ki nastopi, ko se luč prižge?

Na zadnji ponovitvi sem malce pogrešal adrenalin. Na začetku sem čutil premalo treme. Vse je bilo namreč tako mirno, tako sumljivo pod kontrolo, da mi je bilo malo nelagodno v tem udobju.

Si morda kdaj premišljeval, da ob tolikih izvedbah, ko dogodek že postane stalnica, človek sčasoma prične nekaj pogrešati? Neko dodatno spremenljivko, ki bi dala nekaj novega, nekaj drugačnega, morda nov občutek, da bi izkušnja lahko postala večji izziv?

V predalu imamo pripravljeno novo formo in čakamo pravi trenutek, da jo bomo lahko servirali. Želimo si, da bi bilo to čim prej. Zavedam pa se, da ko se začenjajo pojavljati določeni občutki, je to že nekakšen znak, da se je potrebno spet premakniti naprej.

V čem bi se danes še želel preizkusiti? So še kakšni talenti, ki jih skrbno skrivaš in bi jim rad dal priložnost, da se izrazijo?

Na sploh v Sloveniji zaslutim problematiko izražanja kreative. Prišel sem v fazo, ko veliko razmišljam o tem kako ustvarjati priložnosti. Kriza je prinesla nove izzive, vendar je to stanje in ni vredno zgubljati besed za jamranje. Pomembno se mi zdi dvigati zavedanje pojma slovenska kreativna industrija. Želel bi sodelovati pri ustvarjanju platforme, kjer bi se lahko predstavljala kreativna izražanja na kvaliteten način. To pogrešam predvsem v glasbi. Na primer s fashion weekom so se pokazali določeni napredki že pri odnosu ljudi do mode, o zavedanju da obstaja slovenski dizajn, in prepričan sem, da bi se lahko tudi drugje marsikaj spremenilo. Vprašanje je časa in tudi čas je potrebno vzeti v zakup in realno postaviti pričakovanja, saj gre v tem primeru za tek na dolge proge.

Obkrožajte se z ljudmi, ki so vredni vašega zaupanja

Kaj bi svetoval vsem, ki imajo neko željo, neke sanje?

Ko sem delal v mlajših letih, o marsičemu nisem veliko razmišljal. Če bi preveč razmišljal, se marsičesa verjetno ne bi lotil. Danes, tu pa tam, malo pogrešam te brezglave skoke v neznano. Zalotim se da takoj začnem preračunavat kaj gre lahko narobe, kje lahko nastopijo težave. Več spontanosti prinaša tudi več tveganj. Sicer pa, kar delaš s srcem, je vedno prav, pa tudi, če je narobe, je takrat zate prav. Ne smeš si dopustit, da te kritika ustavi do te mere, da zapustiš tisto, kar ti je najljubše delati.

Pri delu si ne smeš dopustiti, da pomisliš ali izrečeš frazo: to se pa ne da.

Pomembno je držati se rokov in bit zanesljiv. Ko ugotoviš, da nečesa ne boš uspel pravočasno narediti, je pomembno, da to tudi iskreno poveš. Da delaš stvari dobronamerno. Dobra in iskrena komunikacija ti prinese dober medsebojni odnos in le ta je v kreativni industriji zelo pomemben.

Obkrožajte se z ljudmi, ki so vredni vašega zaupanja. Družite se z ljudmi, ki so vredni spoznati vaše šibke plati. S prijatelji, ki so iskreni in vam dajo občutek varnosti. Občutek, da se jim lahko odprete in stvari poveste brez strahu, da nečesa ne bi sprejeli, prenesli ali, da bi se ob kakšen spodrsljaju, kaj med vami spremenilo.

Danes ničesar ne moreš več narediti sam. Predvsem pa ne zahtevnejših projektov. Ko se zaveš, da si sam tako majhen in da ti je v ekipi lahko lažje. V ekipi namreč manj stresa obrneš nase in odgovornost se razporedi med vse. Veliko delam z Mimi Antolovič in Urošem Volkom. Smo tim, ki zelo dobro funkcionira in priznam, da marsikaterega projekta si ne bi upal prevzeti, če ne bi bilo njiju poleg. Ne samo zaradi njune strokovne podkovanosti, ampak tudi iz osebnega vidika. Dajeta mi občutek varnosti, občutek sigurnosti in prepričanje, da se nečesa lahko lotimo, da si nekaj lahko upamo.

Petra Petravič

Intervju je bil prvotno objavljen na portalu obala.net 

Uredništvo Obala.NET želi Denu še veliko uspešnih projektov in vabi vse obiskovalce portala k spremljanju Denovega FB profila in spletne strani Thenvision.si.