Razhod ni bil nikoli opcija

Ne spominjam se, da bi imela kdaj priložnost prisostvovati izmenjavi pogledov dveh, ki sta ne le partnerja, kot so mnogi, ki so se odločili za partnersko zvezo, ampak mnogo več. Tovrstna predanost, povezanosti skrb in pripadnost, ki sem jo vseskozi občutila v času intervjuja, so me pustili brez besed. To je nekaj, kar besede ne morejo povzeti ali zaobjeti, ampak je potrebno to preprosto doživeti.

Ne glede na človeško pazljivost, se lahko včasih pripeti splet okoliščin, na kar se sproži niz dogodkov, ki dodobra spremenijo posameznikovo življenje. Težko je predvidet, kako bomo v dani situaciji reagirali in to ne glede na to, kakšno mnenje imamo o sebi in kakšna so naša prepričanja o primernosti odziva na dano situacijo. Včasih je lažje oditi, kakor ostati.

K pogovoru sem povabila moškega, ki mu je leta 2013 življenjske načrte prekrižal dogodek, povzročen z »lastno neumnostjo«, kot sam opisuje povod za nastale okoliščine. Na intervju sta prišla skupaj s partnerko, življenjsko sopotnico, ki se je na določene trenutke odločila pridružiti najinemu pogovoru.

Vzet pravico v svoje roke in zastavit vprašanje, ki ga v drugačnih okoliščinah, si ne bi nikoli drznili zastaviti, saj bi manjkal tisti ključni element, ki jasno kaže na novo situacijo, mi ni blizu. Videne spremembe nam namreč ne dajo pravice do zanimanja, ki ga v drugačnih okoliščinah sem prepričana, da ne bi imeli.

Večji del najinega intervjuja ga je ljubeznivo gledala, ga s pogledi podpirala in z zanimanjem prisluhnila njegovim besedam. Bili so to pogledi podpore in moči. Spodbuda za zbran pogum in želja prisluhniti izgovorjenemu. Sčasoma je tudi sama, kot ženska, partnerka, spregovorila o svojih občutjih in pogledih na nastalo situacijo. S tisto nežnostjo, senzibilnostjo, ki je morebiti bližja nam, ženskam in s katero skušamo dati vrednost in pomen stvarem, ki so v moških očeh pogosto spregledane ali celo smatrane za samoumevne, čeprav so tako rekoč svetlobna leta daleč stran od samoumevnosti.

V pogovoru sta se dopolnjevala, kot se dopolnjujeta v življenju. »Vprašanje vseh vprašanj« jima nisem zastavila, saj me odgovor nanj ne zanima. Njuna intimnost je namreč nekaj, kar si zasluži biti varovana in spoštovana, do česar imamo pravico prav vsi.

Cena, da je v določenih pogledih odrasel, je bila izjemno visoka

Kakšni ste bili leta 2013, torej v času pred nesrečo, ki je na določeni točki spremenila potek vašega življenja? Kako sebe vidite in doživljate danes, ko je od dogodka minilo že več kot 5 let?

On: Pred nesrečo sem bil bolj nezrel. Nekako se nisem zavedal ne sebe in ne okolice. Tudi o duhovnosti in pomenu življenja nisem premišljeval. Veliko sem igral na prvo žogo in bil brez nekakšnih dolgoročnih planov. Marsičesa se nisem zavedal in marsičemu tudi nisem namenjal pozornosti. Bil sem bolj preprost in se prepuščal toku.

Sicer ne vem, kolikšen doprinos je k spremembam prispevala poškodba in koliko so le te posledica starosti, se je pa v tem času moje razmišljanje precej spremenilo.

Partnerka: Spominjam se, da si se takrat manj obremenjeval z drugimi in več pozornosti namenjal sebi in dnevnim dejavnostim. Vprašanjem glede samega življenja in drugih stvari nisi dajal nikakršnega pomena. Sledil si nekemu toku in dnevi so preprosto minevali.

On: Takrat o duhovnosti in usodi resnično nisem premišljeval. Sem se pa o temu pričel spraševati po nesreči oziroma nekako vzporedno z njo.

Ljudje pogosto namenimo pozornost dogodku, spremljajočim detajlom in okoliščinam. Osebno čutim, da si želim prisluhniti in sprejeti vašo pripoved takšno, kot boste sami čutili, da bi jo želeli deliti z mano, partnerko in bralci. O nesreči želim izvedeti zgolj in samo toliko, kot sami čutite, da si želite o njej povedati.

Kar želim glede nesreče povedati je to, da je bila nezgoda, ki se je pripetila zaradi moje lastne neumnosti in to je povsem dovolj. Utrpel sem zlom dela vretence in to je to. Zelo dobro se zavedam, da preteklosti ne moremo spremeniti, zato sem se že v prvih mesecih po nesreči, nehal spraševati zakaj, čemu, se je to zgodilo ravno meni? Spremeniti ne morem ničesar, zato je najbolje svojo energijo usmerit v prihodnost in preprosto it naprej. Zato o temu veliko ne razglabljam. Gremo samo naprej.

Določenih prizorov se bom večno spominjal. Prepričan sem bil, da bom še hodil

Kaj in koliko se spomnite glede obdobja, ko ste se zbudili v bolnišnici?

Določenih prizorov se še kar dobro spominjam in verjetno se jih tudi večno še bom. Prvih nekaj tednov je bilo bolj kot ne konfuznih. Zaradi vseh zdravil, ki sem jih prejemal, verjetno takratna realnost ni bila tista prava, s katero sem se pa soočil kasneje, ko so učinki zdravil popustili. V tistem času sem bil v nekakšnem polsnu, malce apatičen, čeprav sem opazil vse tiste zaskrbljene obraze družinskih članov. Spominjam se, da sem bil takrat še 100% prepričan, da bom ponovno hodil. V to sem bil resnično neverjetno prepričan.

Kaj pa kasneje, po izpustu iz bolnišnice? Kakšen je bil povratek v vsakdanje življenje? Ste se vrnili na iste kraje ali ste si morebiti vzeli nekaj časa zase in raje odšli drugam? Se morebiti umaknili k staršem? Vrniti se na iste kraje, v povsem novi situaciji, zna biti tudi nenavadno.

Ja in ne. Nesreča se je zgodila v tujini, kjer sva s partnerko že nekaj časa živela in delala. V času zdravljenja je bil plan, da bi obiskoval rehabilitacijski center Soča, kar se je tudi zgodilo. V 3 mesecih, ko sem bil v Soči, se je urejalo stanovanje v prestolnici, kamor sem se po rehabilitaciji tudi vrnil živet.

Soočil sem se z realnostjo, ki je prej nisem poznal

Kakšne misli so Vam okupirale dneve v času, ko ste bili na rehabilitaciji v Soči? Ste kdaj premišljevali ali si morebiti celo predstavljali, kako bo zgledal in potekal Vaš povratek v vsakdanje življenje?

V tistem času sem bil še izjemno optimističen. Mislil sem, da bom obiskoval terapije, se trudil in delal vaje, ter da se bo sčasoma vse uredilo. Nisem se pa še zavedal, kaj me čaka. S partnerko sva v času izhodov obiskovala kraje, ki sem jih že prej poznal. Tako sem se imel priložnost soočit z realnostjo, ki je prej nisem poznal. Prej vsekakor nisem bil pozoren na težave z dostopnostjo, ki je danes ne glede na ves vložen trud, na žalost še kar velika. To je problematika, kateri danes namenjam veliko svojega časa in truda, saj iščem opcije, katere bi nam lahko bile v pomoč glede izboljšanja trenutnega stanja.

Glede moje situacije, pa so se stvari odvijale z vedno večjim zavedanjem in sprejemanjem realnosti, ki je bila drugačna od mojega takratnega prepričanja. Je pa potekalo res počasi, počasi in še 1x počasi.

Se je po dogodku, odnos ljudi, ki ste jih že prej poznali ali se z njimi celo družili, na kakršen koli način spremenil?

On: Začetka sem imel občutek, da se odnos ljudi do mene ni spremenil, čeprav tega ne morem reči ravno za vse, saj sem pri nekaterih, sicer redkih posameznikih, ob srečanju začutil tisti kanček nelagodja. (Za)čutil sem, da so bili malce v dilemi, v razcepu, da nekako niso najbolj vedeli, kako in kaj. Tega se prav spomnem. Dandanes na nek način z njimi ni več tako, kot je bilo nekoč. Gre pa za osebe, s katerimi si že prej nismo bili ne vam kako blizu.

Sam sem se v tem času precej spremenil, vendar sem v odnosu do ljudi ostal povsem isti, kot sem bil nekoč. Sproščen. Ravno zato se še danes lahko marsikdaj nasmejimo in pozabavamo s kakšnimi komentarji ter šalami, saj so sogovorniki občutili, da sem glede tega takšen, kot sem bil nekoč. Je pa nekaj redkih posameznikov, kjer preprosto čutiš, da ni tako, kot je bilo nekoč.

Invalidski voziček se hitro asocira na malce hujšo poškodbo

Če nečesa navzven ne opazimo, to še ne pomeni, da se človeku ni ničesar zgodilo. Pomeni zgolj in samo to, da se morebitna sprememba navzven ne vidi. Morda je ravno to, da se nekaj vidi, ključno, da se v nas sproži občutek nelagodja, saj videno nekako ne pričakuješ?

On: Če pogledava Ljubljano, kot prestolnico in njeno širšo okolico, je kar nekaj uporabnikov invalidskih vozičkov, zaradi česar se mi zdi, da smo na splošno, kot širša okolica, nekako že navajeni na tovrstne prizore. Je pa res, da v manjših krajih, hitreje in celo lažje začutiš na sebi tisti pogled mimoidočih, včasih celo malce bolj vsiljiv, kot bi nekako buljili vate. Prepričan sem, da že zaradi okoliščin v manjših krajih manj poznajo tovrstno realnost.

Drugače se pa strinjam s tem, da se zaradi vidnosti, voziček, asocira z malce hujšo poškodbo in je posledično morda komu lahko tudi zaradi tega malce bolj nelagodno.

Radovednost je nekaj povsem legitimnega in pripada človeku kot vedoželjnemu bitju. Vsekakor pa menim, da želja po vedenju ali celo “firbec” kot tak, ne sme opravičevati vrsto vprašanj, za katere si jemljemo pravico, da jih lahko kar tako zastavimo osebi, ki sedi poleg nas. Povedano drugače, nikoli ne bom razumela, od kod ljudem pravica, da povsem brez zadrege in kančka sramu osebi, kjer so okoliščine spremembe takoj opazne, zastavi vprašanje, ki ga nikoli ne bi zastavili taisti osebi, v kolikor taistih stvari ne bi opazila? Oseba je lahko preživela marsikaj, vendar v kolikor to navzven ni opazno, se nam določena vprašanja sploh ne porajajo. Prepričana sem, da vesta, na kaj namigujem. Tega vprašanja vama ne bom zastavila, ker me odgovor ne zanima, saj je toliko drugih stvari, ki me zanima in si vaju želim vprašati.

On: Hvala. Tega je res veliko in ljudi ( na žalost) zanima predvsem to. Tovrstna vprašanja so nama že zastavili. Zanimivo, kako jih ravno to najbolj zanima.

Kot bi v primeru, kjer so spremembe vidne navzven, ljudem to ne bila ovira ali jim vsaj povzročila malce zadrege, kanček sramu. Preseneča me, da se zgodi ravno obratno. Gre za zelo osebno in intimno vprašanje, ki ga ne bi zastavil ravno komurkoli, v tem primeru pa veljajo nekakšni dvojni kriteriji.

On: Name tovrstnih vprašanj mislim, da direktno še niso naslovili. Jih je pa že bila deležna moja partnerka. Spominjam se, morda je bilo leto ali dve po nesreči, ko jo je dekle, na pijači po službi, v pogovoru, kar tako na mimogrede, med enim in drugim vprašanjem povsem brez zadrege vprašala, kako poteka sedaj najino spolno življenje. Najina intima. S partnerko sva se o dogodku pogovorila in ko sem slišal, kaj se ji je pripetilo, sem ostal brez besed. Kaj, kako, prosim so bile moje prve besede. Ona se mi ni zdela šokirana, saj je tovrstna vprašanja že doživela in tudi ne tako poredko. Vprašanje se mi je zdelo povsem nenavadno.

Osebno imam občutek, da ljudje neradi govorimo in težko delimo svojo intimnost, svojo spolno življenje z drugimi, zato mi je to tako zelo nenavadno, s kakšno lahkoto zmorejo tovrstna vprašanja zastaviti drugi.

Dlje časa si na vozičku, lažje ga obvladuješ.

Na kakšen način sta si organizirala vajino vsakdanje življenje?

On: Nekakšnih velikih prilagoditev ne potrebujem. Pomembno je, da je dostopno in da ni ovir. Mislim, da sva si kar dobro uredila. Predali, police so malce nižje, da jih lahko dosežem. Umaknila sva pa tudi vse, kar je bilo odveč.

Partnerka: Predvsem je delal na lastni vzdržljivosti. Na moči. Da je lahko začel sebe bolj suvereno dvigovati iz vozička. Ostale stvari pa pridejo z načinom, strategijo obvladovanja vozička. Dlje časa si na vozičku, lažje ga obvladuješ.

Prepričana sem, da vaju je preizkušnja postavila v situacije, v katerih so lahko na površje prišli določeni vajini aspekti, ki prej nekako niso prišli do izraza. Morda so bili v senci drugih aspektov, zato nekako nista niti vedela, da jih »imata», da so del vaju.

On: Zastavljat sem si začel drugačna vprašanja in premišljevati o drugih stvareh.

Partnerka: Začel se je zavedati predvsem sebe in svojih sposobnosti. Človek dokler ne pristane na invalidskem vozičku, se ne zaveda, kaj to vse pomeni. Pogosto je potrebno iti čez sebe, da lahko sprejmeš nastalo situacijo in jo tudi živiš. Tovrstno zavedanje mu je dalo novo moč in zagon, da je začel to držo (še dodatno) vnašati v dejavnosti, v projekte, ki se jih brez te izkušnje definitivno nikoli ne bi lotil.

Življenje pred nesrečo je bilo precej bolj lahkotno. Potekalo je povsem predvidljivo, po bolj ozko ukalupljenih tirnicah, saj je bilo tudi njegovo gledanje na življenje ožje, kot je danes. Služba, prijatelji, šport in spanje. Rutina. S tem dogodkom je začel premišljevati o drugačnih stvareh. Spremenile so se prioritete in usmeritve, ki ti dajejo v življenju neko vrednost.

On: Super je to opisala. Dodal bi samo še tisti občutek discipline, kar se tiče rednost terapij, telovadbe, stimulacije.

Marsikaj se naučiš z življenjskimi prilagoditvami, s katerimi živiš

Cena za tovrstna spoznanja in spremembe, ki jih je vnesla v vajina življenja, je bila vsekakor visoka. Spoznala sta tudi povsem drugačno realnost in zavedanje o stvareh, katerim prej nista posvečala pozornosti.

Partnerka: Zavedaš se stvari, ki so bile prej nekaj povsem samoumevnega. V kolikor si nekoč potreboval za wc nekaj sekund, sedaj porabiš za taisto dejanje več časa, saj moraš opraviti stvari, ki ti jih prej ni bilo treba. Pa še z vozičkom je nenadoma v kopalnici manj prostora, kot ga je bilo prej. Naučiš se potrpežljivosti. Marsikaj se naučiš z življenjskimi prilagoditvami, s katerimi živiš.

Sama sem že nekaj let koordinatorka dogajanja na poletnem taboru za otroke s posebnimi potrebami, ki je leta 2018 praznoval okroglo, desetletnico izvedbe na Debelem Rtiču. Iz popolnih neznancev, se v nekaj dneh z osebami na tovrstnem druženju povežeš na način, ki se morebiti s kom drugim ne povežeš v celem življenju in to ne glede na prijateljstvo. Je drugače. Povsem drugače.

Partnerka: Itak živiš drugo življenje. Drugačno od vse te »normale«, ki jo gledaš. Itak si drugačen. Prioritete daš drugim stvarem. Zanimanja so povsem drugačna. Ne zanima te nakupovanje majic in to, kakšne nosiš, ampak te zanima kvaliteta časa, ki ga preživiš z nekom, za katerega si vzameš čas in za kavo, ki jo z njim ali njo spiješ.

Odprl se nama je povsem nov svet. Začela sva se učiti od začetka

Vedno sem v njihovi družbi imela občutek, da lahko iskreno spregovorim in z njimi delim svojo izkušnjo, saj so na drugi strani ljudje, ki jo bodo vzeli za nekaj življenjskega in ne nekaj tujega. Nekaj, česar se ni treba sramovati, skrivati, ampak je nekaj, kar se lahko zgodi vsakemu. Gre za tisto pristnost, ki jo težko najdeš drugje. To so zame odnosi, ki ti v življenju nekaj dajo in ti ga na določen način osmislijo.

On: V invalidski skupnosti poteka komunikacija zelo odprto. To sem doživel že od vsega začetka, čeprav mi je bil tovrsten način sprva malce neobičajen, saj se vendar nismo poznali, sočasno pa so mi zastavljali najrazličnejša vprašanja. Vsi imamo več ali manj iste težave, zato se nam o njih ni težko odprto pogovarjati.

Partnerka: Tudi midva sva spoznala nekaj novega. Odprl se nama je povsem nov svet, novi ljudje, nove dinamike, nove organizacije in nenazadnje nov, drugačen način življenja. Pred tem nisva vedela kaj pomeni poškodba hrbtenjače. Nič od tega nisva poznala. Začela sva se učiti od začetka.

Imata kdaj občutek, da imamo mi, ki nimamo tovrstne izkušnje, večje težave v komunikaciji z vami, ki jo imate? Da smo v bistvu mi tisti, ki smo v zadregi, saj ne vemo, kako naj pristopimo. Ne vemo, kaj lahko naredimo in čemu je boljše, da se izognemo?

Partnerka: Stvari bi bilo potrebno normalizirati, saj so še vedno v percepciji ljudi nekako abnormalne. V družbi je še vedno abnormalno, če si na invalidskem vozičku. Nisi nekako normalen.

Iskreno vprašanje je tisto res najboljše

Moj položaj je precej neroden in negotov, saj se ne znajdem. Osebo, ki jo srečam, ne želim prizadeti s kakšno svojo ne ravno posrečeno gesto, sočasno pa bi rada vzpostavila stik, vendar nas nihče ni naučil, kako se to naredi in posledično čutimo zadrego. Morda kar lahko naredim je samo to, da iskreno povem, da sem v zadregi in preprosto ne vem, kaj naj naredim. Vas prosim za pomoč, namig, karkoli in se prepustim odzivu. Dogajanju.

On: Res je, to je najboljše.

Sčasoma sem nekako ugotovila, da ni potrebno, da smo in da ravnamo perfektno, ampak, da je dovolj, če samo smo. Iskreno poleg in vprašamo, česar ne znamo.

On: Včasih res opaziš, da je oseba na drugi strani v zadregi. Iskreno vprašanje je tisto res najboljše.

Partnerka: Jaz sem opazila, da so eni res preveč vsiljivi. Spet drugi so bolj preplašeni, nerodni in nekako res ne vedo, kako naj pristopijo. Midva pač opaziva tiste, ki so vsiljivi in napravijo stik z nama, kar se zgodi kar pogosto.

Veliko jih pristopi tudi na način, da me potraplja po rami in vpraša direktno kakšno osebno vprašanje. Marsikdaj tudi v stilu: »Kako si?«

Partnerka: Tega imava res veliko. Kjerkoli že sediva malo dlje, bo nekdo pristopil in povedal neko svoje mnenje, misel o invalidnosti ali pa bo direktno zastavil vprašanje.

On: Pogosto me vprašajo, ali je to posledica prometne nesreče. Velikokrat z menoj delijo svoje misli glede moje invalidnosti, morda podajo celo kakšen nasvet ali pa izkušnjo, ki jo je imel njihov znanec, prijatelj, etc.

Kaj Vam danes pomaga v življenju? Kaj Vam daje upanje in vedno nov zagon? Na kaj se naslonite?

On: Izjemno veliko opore dobim s strani bližnjih, družine in prijateljev. Veliko energije mi dajo moja zanimanja, delo za različne projekte in dejavnosti. Prepričan sem, da brez tovrstne opore in podpore ne bi šlo na način, na katerega gre. To mi res da veliko energije.

Mislim, da črpam energijo iz naju. Drug drugemu sva v oporo.

Kaj pa Vam? Kje vi črpate energijo za spopadanje z vsakodnevnimi, življenjskimi izzivi, ki sta za Vas in tudi vaju še malce drugačni?

Partnerka: Mislim, da črpam energijo iz naju. Midva se že od vsega začetka veliko pogovarjava. Drug drugemu sva v oporo. Vedno se spodbujava. Vse počneva skupaj in črpava energijo drug od drugega. Se medsebojno dograjujeva in se izmenično podpirava v trenutkih, ko morebiti kdo od naju preživlja kakšne malce bolj neprijetne trenutke. To nama izjemno pomaga in naju drži gor.

Kako se je vajino osebno doživljanje sebe in drug drugega spremenilo v času od vajinega srečanja, v soočanju in spopadanju z novo situacijo in okoliščinami, pa vse tja do danes, ko sta že osvojila vajin način življenja?

Partnerka: Itak, se spremeni. Vse se je spremenilo, saj se je dinamika najinega odnosa spremenila. Marsikaj začetka ni potekalo tako hitro in spontano, kot je bilo nekoč, čeprav je danes že precej drugače.

V določenih stvareh se lahko prilagodim, ker to je življenje, v določenih se pač ne

Nekaj bi Vaju vendarle želela vprašati, čeprav nekako ne vem, kako naj vprašanje zastavim. Je povsem življenjsko vprašanje in v kolikor nanj ne bosta želela odgovoriti, bom vajino odločitev sprejela in jo povsem spoštovala. Vprašanje bo direktno, ne bo ravno lepo, ampak ga drugače ne znam zastaviti.
V življenju pridejo trenutki, ko človek pomisli, ali bi ostal ali preprosto šel. Ko je morebiti ostati celo težje, kot oditi. Ko pride tisti trenutek in pomisliš, »zakaj si ona ne najde raje nekoga, ki jih lahko nudi stvari, ki sem ji nekoč lahko nudil tudi sam, vendar ji danes na taisti način, iz povsem objektivnih okoliščin, ne morem več omogočiti«? Spoznala, zaljubila in tudi poročila sta se namreč v povsem drugačnih okoliščinah, kot jih živita danes.

Partnerka: Jaz nikoli nisem niti za trenutek pomislila, da ne bi bila več skupaj. Da bi prekinila najino skupno pot. Mislim, da sem imela več težav s tem, kako me vidijo drugi, kot pa za naju. Odnos ljudi, ki so vedeli, da sva že pred nesrečo bila skupaj in sva po njej ostala skupaj, se je do mene spremenil. Za tiste sem bila »uau«, »super«, »to marsikdo ne bi«, doživela sem pa tudi tista pomilovanja.

Za časa rehabilitacije in še tudi po njej, sem bila zelo zelo stroga glede vključevanja v vsakdanje življenje, saj sem ga konstanto spodbujala in bodrila. Seveda so bili trenutki, ko so šle stvari težje in momenti, ko so šle lažje, vendar je ne glede na to, bila moja drža precej neomajna in fokusirana na čim bolj normalno funkcionalno življenje izven rehabilitacijskih ustanov. Ljudje, ki so naju gledali, so včasih pripomnili, »da sem morebiti preveč stroga in vztrajna, da pretiravam«, vendar midva sva vedela, da če ne bi bila tako vztrajna pri določenih stvareh, da ga ne bi spodbujala, ampak bi mu »igrala medicinsko sestro«, verjetno ne bi bila danes v zvezi, v kakršni sva. Ne samo to, najverjetneje tudi ne bi bila skupaj. Jaz sem pač takšen karakter, da se v določenih stvareh lahko prilagodim, ker to je življenje, določenim se pač ne.

Nihče od naju nima dvomov glede odločitve

Oba sva vedela, da lahko imava skupno življenje, če bova še naprej potovala in tukaj je bila izjemnega pomena njegova suverenost glede gibanja. Destinacija sploh ni bila in še danes ni pomembna. Mene so drugi gledali bolj čudno, sama pa o temu nisem nikoli imela nikakršnega dvoma. Še danes nimam dvomov glede svoje odločitve.

On: Nikoli nisem pomislil na kaj takega, saj sva se že od nesreče in tudi pred njo veliko pogovarjala in bila ogromno skupaj. Mislim, da me ne moti ali skrbi bolj, kot lahko skrbi katerega koli moškega, ki hodi, za svojo partnerko. Verjetno je bilo začetka negotovosti in obremenjevanja glede tega malce več, kot je to prisotno sedaj, saj sva skozi pogovor uspela stvari postaviti na mesto, da me ne obremenjujejo.

Partnerka: Med nama ni bilo niti od začetka, niti za trenutek debata, da ne bi bila več skupaj. Saj ko si v partnerstvu, pol tudi tako reagiraš. Veliko sva jokala, se pogovarjala in delila najina občutja ter doživljanja, kar naju je še dodatno povezalo.

On: Ne bi pa funkcionirala, če bi bil jaz ljubosumen, se neprestano sekiral in obremenjeval ali delal kakršnekoli scene. Potrebno je bilo sprejeti situacijo, rešiti stvari in iti naprej.